Eva Razpotnik

Slovenistika in jaz - refleksija na moj študij

Že od nekdaj čutim naklonjenost do slovenskega jezika in za razliko od večine vrstnikov se mi v sam jezik ni bilo težko poglobiti, se ga učiti. Kljub svoji zavzetosti, se zavedam, da moja slovenščina še zdaleč ni popolna. Delno sem se tudi zato vpisala na študij slovenistike, saj svoje znanje želim izboljšati do največje možne mere, čeprav je to verjetno proces, ki traja celo življenje. V prihodnosti si želim volje, znanja in moči, da bi ljudi lahko motivirala in jim pokazala resničen pomen slovenskega jezika, ki je po mojem mnenju jezik, ki bi ga moral vsak Slovenec obvladati, pa ne zaradi prisile, vendar zaradi zavedanja, kako pomemben in lep je naš materni jezik.

Izkušnje s Slavistično revijo

• Natalija Ulčnik. Dvojnici bolnica-bolnišnica v 19. stoletju in danes. Slavistična revija 62/4 (2014). 647-63. COBISS

Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede, ki izhaja vse od leta 1948, v različnih intervalih. Že sam naslov in podnaslov, ki ju nosi, nam naznanita, da ima revija širok spekter tematike. Sama sem se ustavila pri razpravi Dvojnici bolnica-bolnišnica v 19. stoletju in danes, avtorice Natalije Ulčnik.

Od 16. do 19. stoletja se je pri nas za izraz bolnica oz. bolnišnica uporabljala beseda špital, prevzeta iz nemščine. Špital je sprva označeval bivalni prostor in prenočišče za tujce in popotnike, kasneje pa zgradbo za oskrbo in nego. Možno je, da sta slovenski dvojniški ustreznici nastali prav zaradi spremembe pomena prej omenjene nemške besede.

Avtorica predstavi rabo dvojnic bolnišnica-bolnica od 19.stoletja do danes. Izvem, da sta bili dvojnici približno enako rabljeni, nekateri so v različnih delih uporabljali celo obe izmenično. Medtem, ko se je bolnišnico uporabljalo pretežno v časopisnih člankih, je bila raba bolnice pogostejša pri knjižnih delih. Danes se to spreminja zaradi že več kot polstoletne težnje po nadomeščanju izraza bolnica z bolnišnico, kar se odraža tudi v SSKJ.

SlovLit

Izbrala sem si sporočilo, ki je bilo objavljeno 14.9.2015. Gre za vabilo k sodelovanju pri predlaganju imen zaslužnih Slovenk, ki bi jim v tržaškem mestnem središču posvetili spominske table. Avtorica tega sporočila je Elena Cerkvenič.

Literarnovedni dogodek

Prav na današnji dan, 7.7.2016 se je na Bledu odvilo predavanje Življenje in delo dr. Marje Boršnik. Prvo damo slovenske slavistike, ki je bila strokovno in javno angažirana ter za seboj pustila več kot sto člankov, monografije o Aškercu, Tavčarju, knjigo Pogovori s pesnikom Gradnikom itn., sta predstavili ddr. Francka Premk in ddr. Eva Premk Bogataj.

Naslov

Pri prejšnji uri smo se pogovarjali o naslovih in o tem kakšni morajo biti, saj so pogosto zapisani nesmiselno in (pre)zapleteno. Zatorej je tokratna domača naloga posvečena krajšanju naslovov.

1.) Zmanjšanje razširjenosti uporabe bralnikov.

Skrajšan naslov: Zmanjšanje uporabe bralnikov.

Komentar: Beseda razširjenosti tukaj pravzaprav ni pomembna in njena odstranitev ne spremeni pomena naslova.

2.) Osebnostni in psihosocialni dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni.

Skrajšan naslov: Bralčevo doživljanje bolezni.

Komentar: Ni potrebe, da bi omenjali osebnostne in psihosocialne dejavnike, saj smo z besedo doživljanje to dvoje zajeli kot celoto.

3.) Vljudnostne govorne strategije pri izražanju nesoglasij in kritik v japonščini in slovenščini.

Skrajšan naslov: Vljudnostne strategije pri izražanju nesoglasij in kritik v japonščini in slovenščini.

Komentar: Že iz sobesedila je razvidno, da gre za govorno dejanje, zato to besedo lahko izpustimo.

4.) Povezanost samopodobe (self-concepta), zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih.

Skrajšan naslov: Povezanost samopodobe, zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih.

Komentar: Angleški termin je odveč, zato ga lahko izpustimo.

Biografski članek

Na Wikipediji sem si prebrala smernice za pisanje biografskega članka. Spoznala sem, da je pravilno formuliranje članka bolj zapleteno kot sem si predstavljala, saj moramo paziti da bo članek pregleden in tako prijaznejši do drugih uporabnikov. Pri biografiji pišemo o življenju, delu, dosežkih ter priznanjih in nagradah določene osebe (v spodnjem primeru je to literarni zgodovinar).

Literarni zgodovinar kot komparativist

Anton Trstenjak se je rodil 8.januarja 1906 v Rodmošci pri Gornji Radgoni v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Negovi ter šolanje nadaljeval v Mariboru na klasični gimnaziji. Na Univerzi v Innsbrucku je študiral teologijo in leta 1929 doktoriral iz filozofije in kasneje, leta 1933 še iz teologije. Čez dve leti je bil v Mariboru posvečen za duhovnika. Njegove izobraževalne poti s tem še ni bilo konec, saj je leta 1942 opravil specializacijo na področju eksperimentalne psihologije v Milanu. V svojem življenju je služboval kot katehet ter profesor filozofije in psihologije. Poleg tega je bil član Evropske komisije za znanost in umetnost, predsednik in častni član Društva psihologov Slovenije in še bi lahko naštevali. V svojem dolgem življenju je prejel veliko odlikovanj in priznanj (Kidričeva nagrada, nagrada Avnoja, zlati častni znak Republike Slovenije, častni doktorat Univerze v Mariboru in Ljubljani,...) Na področju pisanja je bil zelo aktiven, napisal je preko 500 strokovnih člankov in razprav, največ pa se je udejstvoval na področju psihologije, po čemer so ga poznali tudi v tujini. Pisal je dela iz področja integralne filozofske antropologije (Med ljudmi; Umrješ, da živiš), narodnosti (O koroški duši; Slovenska poštenost), teologije in kulture. To, kako pomemben je bil za skupnost, se kaže ne le v mnogih odlikovanjih ki jih je bil deležen, temveč tudi v tem, da so po njem ime dobile prva nevladna znanstvena ustanova Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno ter druge ustanove. Anton Trstenjak je umrl 29.septembra 1996 v Ljubljani.

Slovarček manj znanih besed

• MIT The Massachusetts Institute of Technology

• frankirati nalepiti znamko na poštno pošiljko kot znak plačane poštnine

• egalitarizem nazor, da so vsi ljudje enakopravni

• kalkirati dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze

• vademekum knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

• historiat potek, opis kakega dogajanja

• geneza nastanek in razvoj česa

• kondukter uslužbenec, ki prodaja ali pregleduje vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik

• uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev

• diletantizem nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

• kapricioznost lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost

• konfiscirati odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje

• obscenost nespodobnost, opolzkost

• tavtološko istorečno

• konotacija pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

• anahron nekdo, ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben

Nova pisarija

Ob branju uvoda sem izvedela, da je knjiga nadaljevanje literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki je moralo nastati zaradi tolikšnih sprememb pri pisanju, predvsem zaradi izrazitega prehoda s papirja na zaslon. Podučila sem se tudi o namenu knjige, tj. standardiziranje strokovnega pisanja med pripadniki različnih strok.

Ob objavi nekega besedila, knjige na Wikimedijinih spletiščih nastane veliko dilem. Le te se začnejo pri mestu kjer je zapisan avtor in sežejo vse do podatkov o izdaji, licence... Preden neko delo objavimo se hkrati izpostavimo tveganju, da se to besedilo zlorabi, zato je vnaprej potrebno pošteno razmisliti o prednostih in slabostih tega dejanja, kakor je to naredil tudi avtor sam.

Izvedela sem, da je naslov knjige vezan na Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija. Leta 1847 pa je bila v njegovih Poezijah natisnjena pesem Nova pisarija, ki velja za eno daljših, ki jih je spisal. Govori o pogovoru med učencem, ki sprašuje in učiteljem. Prešeren je ironiziral nasprotnike svoje poezije, npr. vsem poznanega Jerneja Kopitarja.

Pomen besede pismenost se je skozi čas spreminjal. Najprej se je pismenost nanašala na religiozne tekste in tvorjenje, razumevanje le teh. Te sposobnosti ni imel kdorkoli, zato je veljalo, da so pismeni le višji, bolj izobraženi sloji družbe. Sčasoma, z obveznim šolanjem, je posledično tudi pismenost postala vsakdanja. Pismenosti je več vrst in se čez čas spreminjajo. Včasih se je npr. pisalo na list papirja, danes se za ta namen večinoma uporablja računalnik. Zato je zelo pomembno, da ne zaostajamo in sledimo novostim, ter se jim skušamo privaditi in v njih postati vešči.

Danes zaradi takšnih in drugačnih razlogov v veljavo prihajajo elektronske knjige. Podani so argumenti v prid enim in drugim (tradicionalne oblike knjig) a sama favoriziram tiskane knjige. Prvi razlog je ta, da gre za neko tradicijo, ki je že zaradi hvaležnosti do naših "narodnih buditeljev" ne bi smeli opustiti. Drugi, in največji razlog pa je ta, da nikakršen ekran ne more nadomestiti edinstvenega občutka, ko v roke primeš knjigo, jo prelistaš in pričneš z branjem.

Wikiji in ostala sestrska spletišča so nastala na podlagi neprofitne organizacije, kar je častivreden podatek. Ta spletišča imajo veliko prednosti, med katerimi je lahka dostopnost (kar je verjetno že vsakemu od nas prišlo še kako prav), objavljanje zaradi radovednosti in želje po znanju, soustvarjanje in ne individualno delo ter širok nabor informacij.

Wikipedija in sorodna spletišča so dobila pomembno vlogo v pedagoškem procesu. Obenem pa se postavlja vprašanje, če je vključevanje študentov in njihovih obveznosti, ki jih opravljajo preko Wikijev res v skladu s principom prostovoljnosti. Osebno mislim, da bi morali kot študentje vsako tako delo dojeti kot nekakšno nadgradnjo že pridobljenega znanja in pridobivanje novega.

Poznamo več členov komunikacije in nekaj časa se je preučevalo predvsem avtorja, saj le ta preda neko informacijo. Skozi čas pa se je spoznalo, da so pomembni tudi ostali členi, kot so besedilo, razmerje do bralca...

Posameznik mora biti za pisanje motiviran, vrste motivacije pa so različne. Nekateri se bralcem skušajo približati, nekateri pa pišejo nerazumljivo in oblikujejo besedila, ki bralcu niso blizu. Do sedaj sem mislila, da je v resnici za nerazumevanje besedila kriv bralec, a zdaj razumem, da bi moral avtor ves čas misliti na bralca, da bi dosegel svoj cilj.

Pri pisanju moramo izbrati tudi ustrezni jezik, kar pa glede na to, da skorajda vsi razumejo angleški jezik ni tako težko. Seveda pa moramo videti tudi širšo sliko in sicer, komu hočemo predati informacijo (starostne skupine, prebivalci drugih držav...).

Pred pisanjem moramo seveda določiti temo. Mnogokrat si temo pisanja izberemo sami, kdaj pa nam je določena s strani koga drugega (npr. profesorja). Takega pisanja se običajno lotimo težje, vendar mislim, da moramo biti sposobni pisati tudi o stvareh, ki jih navadno ne bi izbrali za pisanje.

Vešči, spretni postanemo takrat, ko se nečesa naučimo. To pravilo velja tudi pri pisanju, ki ni nič drugega kot spretnost oz. veščina. Najlažje je, če se začnemo učiti kar na začetku, pri osnovah. Ker je v teh časih uporaba svinčnika in papirja nekako nazadovala, je poudarek na tipkanju. Mi, študenti slovenistike bomo pisanje vadili s tipkanjem pomembnih slovenskih literarnih besedil, kar je pomembno za njihovo dostopnost in celo obstoj v naslednjih letih. V poglavju se seznanimo tudi s prej omenjenimi osnovami (seznanimo se z orodjem).

Biti avtor je nekoč nekaj pomenilo. Oseba je uživala ugled v družbi, bila del nekakšne elite in požela tudi občutek osebnega zadovoljstva. Zaradi občutka odgovornosti, ki ga ima vsaj avtor, se le ti povezujejo v razne skupnosti. Človek bi si mislil, da zakonodaje, povezane z avtorstvom, delajo v prid le tega, a v poglavju izvem, da celoten proces kvečjemu ovirajo. Potrebna je pazljivost pri poseganju v neko delo, saj so avtorji na to razumljivo občutljivi.

Ena izmed vrlin pisca je tudi, če v svoje ustvarjanje poskuša vključiti tudi ostale in s tem prispeva k dopolnjevanju in morda tudi izboljšanju besedila. Popoln prostor za tako soustvarjanje so wikijina spletišča, kjer se zmanjšuje avtorski napuh in prevelik ego, ki je pri nekaterih prisoten.

V preteklosti je objavljanje besedil potekalo drugače kot danes. Tiskalo se jih je v tiskarnah, poleg tega pa je bilo veliko del zaradi političnih razlogov cenzuriranih ali pa niso smela biti objavljena. Danes je večina del dostopnih na spletu, a to ni nujno prednost, saj so nam dosegljiva le z omrežno povezavo, poleg tega pa jih morajo oglaševati tudi na raznih socialnih omrežjih...

Znanje dandanes izgublja svoj pomen. Pomembno se je zavedati, da kar je slavno še ni nujno kvalitetno in obratno.

Avtor ob objavi besedila dobi tudi avtorske pravice, ki NAJ BI zagotavljale, da je le to zaščiteno pred raznimi zlorabami.

Ta avtorska pravica plagiatov ne obsoja v tolikšni meri kakor druga vrsta avtorskih pravic - copyright. V slovenskem jeziku se njeno ime prevaja kot 'ustvarjalna gmajna', kar je posrečeno, saj deluje po principu kulturne svobode. Poznamo štiri vrste avtorskih pravic, ki spadajo v kategorijo creative commons. Vsem štirim je skupno to, da dovolijo razširjanje, izvajanje dela.

Copyright je vrsta avtorske zakonodaje, ki je bolj stroga do kakršnegakoli javnega razmnoževanja ali distribucije, v bistvu jo celo prepoveduje in označi za ilegalno. Posameznik lahko od svoje avtorske pravice tudi odstopi ali pa jo proda.

V zadnjem času je vse bolj prisotno pričakovanje, da so informacije dosegljive oz. dostopne. Ko govorimo o tem, da je nekaj prosto dostopno, se v prvi vrsti nanašamo tudi na dostopnost osnovnega znanja, kar je pri nas zastonj. Vsem nam se zdi to samoumevno, saj so v veljavi predvsem javne šole in zasebnih (plačljivih) skorajda nimamo, "čez lužo" v Ameriki, pa je ta praksa precej drugačna. Ljudje tam pravzaprav skorajda nimajo izbire in se morajo zadolžiti, da otroke lahko pošljejo v zasebno šolo. Pri knjigah pa je to drugače, saj je velikokrat nismo primorani kupiti, dobimo jo namreč kar na spletu. V veliki meri lahko prav zaradi spleta govorimo o prosto dostopnih informacijah.

Ljudje so mnogokrat malomarni in ob pisanju na spletu niti pomislijo ne, da bi zapisali čigava misel, ki jo tedaj tako nadobudno pišejo in objavijo, je to pravzaprav bila. S tem avtorja nekako potisnejo v ozadje ali ga kar izključijo, kar zagotovo ni korektno in navsezadnje moralno. Založbe, ki bralce vidijo le kot potrošnike, s tem nasprotujejo osnovnemu principu ustvarjanja in pisanja. Zaradi želje po dobičku ovirajo prosti dostop, kar bi se vsekakor moralo spremeniti. O vplivu našega znanstvenega objavljanja lahko največ izvemo preko števila citatov. Večkrat kot smo bili citirani, bolj prepričani smo lahko, da je bila naša objava koristna. Za razliko od nekoč, je danes branost zelo pomembna (predvsem zaradi financiranja raziskav). Repozitorji imajo to vlogo, da merijo obisk neke strani, bolj napredni pa imajo vgrajen tudi skript za Googlovo analizo obiska. Da bi dosegli veliko branost in številne citate mora biti v prvi vrsti izpolnjen prosti dostop, kar ponovno dokazuje pomembnost le tega.

Pri zasebnosti se pojavljajo razne dileme. Ena izmed njih je nezaupanje globalnim digitalizacijskim podjetjem, ki so velika in večinoma v lasti Američanov. Največji dvom pa se pri vseh pojavlja ob vprašanju dobronamernosti.

Dandanes pri objavljanju naletimo na bistveno manj ovir kakor v preteklosti. Pri samozaložniških natisih moramo sicer še seči v žep, pri objavi na splet pa se z denarjem ne rabimo obremenjevati. Objavlja lahko kdorkoli, omejitev pa se pojavi pri mestu objave, saj je usoda tistih, ki bi radi objavljali na osrednjih mestih (dnevni časopisi, strokovne revije,...) v rokah urednikov, ki se odločijo katere vrste informacij bodo objavili. Čeprav je splošno znano, da ljudje bolj zaupamo informacijam, ki jih je pregledal in prefiltiriral urednik, temu ni vedno tako, saj je le ta lahko pod različnimi vplivi, ki informacijam odvzamejo verodostojnost. Najbolje je, če smo pri presojanju kar se da samostojni in sami kritično presodimo o kredibilnosti informacij.

Ko v Slovar slovenskega knjižnega jezika vtipkamo besedo aktivizem, dobimo naslednja zadetka: dejavnost, delovanje; politično delovanje med ljudstvom. Splošni pomen besede je 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju', kar se nanaša tudi na današnje aktivist, ki predstavljajo feministe, mirovnike, humanitarce, lokalne skupnosti in politične alternativce, ki se borijo proti nečemu. Kljub temu, da so za aktiviste v večini označeni ljudje liberalnega nazora, se aktivizma poslužujejo tudi ljudje iz bolj konzervativne strani družbe.

Inštitucionalna vezanost avtorja je dvorezen meč. Pozitivni predznak ji daje to, da nekako podeli legitimiteto avtorjevim objavam (z omejevanjem njegove samovolje in navsezadnje tudi s tem, da zaposlijo ljudi, ki jim zaupajo in zanje lahko trdijo, da so kos neki nalogi) negativnega pa to, da so lahko zaviralci prelomnih odkritij. Kot nekakšen 'protest' proti prej omenjenemu oviranju se je pri leposlovnih produkcijah razvilo samozaložništvo. Avtor se za to vrsto produkcije odloči, ko ga t.i. ugledne založbe zavrnejo. Ponavadi objavljajo v digitalni obliki, kar je postalo precej popularno in razširjeno, kar pa ne pomeni, da so objave popolnoma kredibilne. Ta dvom o kredibilnosti se pojavi že, ker besedilo ni šlo preko rok urednikov. V naši navadi je, da imamo stara besedila za kredibilna, a tega ne bi smeli sklepati le po dejstvu da so stara.

Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je s strani znanstvene skupnosti priznana kompetenca za področje recenziranja, pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig. S strokovno recenzijo znanstvena skupnost ohranja standard kvalitete. Strokovno recenziranje se je uveljavilo šele v zadnjem času, s porastom števila znanstvenih objav in globalno dostopnostjo publikacij. Zdaj je formaliziran recenzijski postopek eden izmed prvih pogojev za višji status znanstvene revije. Prej je kvaliteto določil kar urednik, ki pa ima še danes glavno besedo pri objavi besedila, lahko celo ugovarja recenzentu. Le ta lahko delo sprejme pod pogojem, da avtor delo po njegovih navodilih popravi in upošteva pripombe, ki so mu dane. Recenziranje naj bi torej preprečevalo objavljanje nepreverjenih razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Zgoraj v besedilu se velikokrat pojavlja besedna zveza kredibilnost informacij. Poleg vse naštetih razlogov za dvom v kredibilnost podanih informacij se moramo dotakniti še pravopisa. Najbrž se vsem nam ob branju besedila, ki je napisano z mnogimi pravopisnimi napakami, porodi dvom o kredibilnosti tega kar beremo. Zato je nadvse pomembno, da se v prvi vrsti (že želimo napraviti vtis avtorja, ki je zaupanja vreden) osredotočimo na pravopisno pravilnost. Najpogosteje pravopisne napake nastanejo zaradi ločil in v Novi pisariji je nekaj besed posvečenih tudi pravilni rabi ločil. Seznanimo se s pravilno rabo vezaja in pomišljaja (še pred tem spoznamo razliko med njima), rabo velikih začetnic, narekovajev (kjer izvem, da pogosto uporabljamo angleško stavo narekovajev, kar bi morali opustiti in uporabiti slovensko). Preko pravopisa lahko sklepamo na starost pisca, saj se pravopis skozi čas spreminja. Naslove kolon ali vrstic v tabelah naj bi praviloma pisali z veliko začetnico, celice znotraj tabele pa z malo začetnico (razen v primeru ko gre za cele stavke ali imena).

Za verodostojno pisanje ni dovolj obvladati pravopis, vešči moramo biti tudi po tehnični plati. Sodobni avtorji morajo upoštevati vse tehnične parametre, ki jih zahtevajo uredniki, da le ti sploh sprejmejo besedilo v pregled. Na podlagi tega pridemo do zaključka, da je računalnik nujno potrebno orodje. Eno izmed znanj, ki jih mora avtor osvojiti, je poznavanje različnih formatov računalniških besedil (golo besedilo, obogateno besedilo, spletno besedilo, natisljivo besedilo, besedila ki nimajo končnic), pri čemer so mu v pomoč končnice v naslovih dokumentov. Nekateri avtorju se zaradi strahu pred zlorabo besedila v Wordu, odločijo za format pdf. Ta format je namenjen oddaji v tiskarno. Besedilo lahko urejamo v svojem urejevalniku, ki smo ga navajeni in besedilo nato enostavno prenesemo, lahko pa urejamo kar na wikistrani (s klikom na zavihek Uredi). Na wikijih lahko vstavljamo slike, delamo tabele, uporabljamo matematične formule,... Za urejanje besedila na wikistraneh moramo poznati nekaj osnovnih operacij, ki nam dokaj kmalu pridejo v navado.

Strokovni pisec ali govorec brez citiranja skorajda ne more. Ravno to oziranje k izjavam uglednih, poznanih avtorjev njihovemu delu namreč doprinese večjo verodostojnost in mu poveča krog zaupnikov. Tega ni težko razumeti, saj že v vsakdanjem življenju ljudem, ki nekoga citirajo pripisujemo izjemno načitanost in inteligentnost. Sklicevanje na druge pisce je znak strokovnih besedil, uporablja pa se tudi v vsakdanji govorici (npr. opravljanje). Kot že večkrat omenjeno, v današnjem času lahko kdorkoli, brez večjih ovir objavlja. Tu bom, zaradi navezanosti na temo navajanja, izpostavila wikijina spletišča. Na teh spletiščih objavljajo posamezniki, ki se pod svojo kreativnost podpišejo zgolj z vzdevkom, zato lahko sklepamo, da je v njih zelo malo ali nič avtorskega napuha. To seveda ne pomeni, da so avtorji, ki se pod svoje delo podpišejo naduti, le namen tistih ki objavljajo na wikijinih spletiščih je drugačen, saj je usmerjen k skupnemu delu (zato se seveda avtorja ne izpostavlja).

E-pošta

Članek se mi zdi zelo zanimiv in obenem koristen. Vsakodnevno se namreč srečujemo s pisanjem elektronskih sporočil in se ob tem ne zavedamo koliko napak (ki prejemnikom naše e-pošte otežijo delo in razumevanje) pravzaprav napravimo. Ker je sporočanje preko elektronske pošte postala sodobna oblika komunikacije, se spodobi, da se držimo pravil. Bodisi pravopisnih ali tistih, ki se tičejo samega bontona.

Naključje

Naključje je to, kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev. Mišljenje o izjemnih, nenavadnih naključjih se lahko povezuje z vero v nadnaravno, paranormalno in raznimi kulti. V nekaterih primerih se naključje povezuje tudi z usodo, tj. kar določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati.

V očeh statistike so naključja neizogibna.

Etimologija

Izvor besede naključje Slovenski etimološki slovar razlaga: "slovan. ali pslovan. *kl'uči̋ti sę je prvotno verjetno pomenilo *‛prilegati se (kot ključ v ključavnici)’, nato *‛ustrezno se najti ob istem času na istem mestu’ in končno ‛zgoditi se’. Besedna družina je torej verjetno izpeljana iz pslovan. *kl'učь̏, sloven. kljúč. Razmerje do let. kl'ūt ‛uspeti, doseči’, kl'ūtas ‛usoda’, lit. kliáutis ‛skladati se, ujemati se’, kar je izpeljano iz istega ide. korena kot pslovan. *kl'učь̏, ni pojasnjeno (Be II, 43 s.)".

Sočasnost

Znan švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Jung je skupaj s Paulijem razvil teorijo naključij, ki je trdila da do izjemnih naključij pride zaradi sočasnosti.

Viri

• Vnos v označenem seznamu

Za geslo naključje na Wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Naklju%C4%8Dje) mi manjkajo reference o uporabi izraza v literarni vedi. Prosim za pomoč. -- Eva