Eva Klemenc

Listanje skozi Novo pisarijo

Uvod

- Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti.

- Izhajali so med letoma 1990 in 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti...

- Pismenost ni vedno pomenila istega kot angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomenila slovnico.

- Pridevnik nova namiguje na nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti.

- V prvi vrsti se ukvarja z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih pa tudi s sliko.

- Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva.

- Nova pisarija se izpostavlja možnosti dopolnjevanja s strani uporabnikov, ampak: dopolnila gredo ponavadi prek avtorja – tu pa so možni neposredni posegi, vpogled v historiat nastajanja in princip sprotnega nastajanja.

- Wikiknjige niso zaključene enote, saj njihov izid ni dogodek, temveč proces = RASTOČA KNJIGA.

Kam z avtorjem

- Odgovornost za knjigo ima Miran Hladnik.

- Dilema ni le v mestu avtorja, temveč tudi z datumom izdaje.

- Vprašanje je, če bo potreben nov vpis v cobis, ko bo knjiga dopolnjena s strani novih avtorjev.

- Lastnosti spletnih objektov, posebno tistih na wikijih so zelo drugačne od natisnjenih knjig.

Prešernova nova pisarija

- Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831.

- Prešeren je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.

- V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.

- Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja.

- Z nesimpatičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška.