Simpozij obdobja

V četrtek 10. novembra 2016 sem se ob 10:00 udeležila dveh predavanj. Prvo predavanje Konceptualne prvine funkcijsko strukturalne slovnice (Primerjalno s Toporišičevo slovnico) je vodila Ada Vidovič Muha. Predavanje, ki je sledilo Toporišičeva obravnava zgodovine slovenskega (knjižnega) jezika in slovenskega jezikoslovja pa je predstavila Majda Merše. Predavanja so bila organizirana v sklopu simpozija obdobij in se odvijala na Univerzi v Ljubljani.

Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk

V sklopu simpozija obdobij pa je bila organizirana tudi predstava Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk, monodrama, ki je bila magistrsko delo Nika Škrleca. Na izjemen način je prikazal pomnjenje te velike količine števila pi (z raznimi asociacijami na osebe, dogodke, kraje ipd.). Predstavo sem si ogledala prav tako v četrtek 10. novembra 2016 ob 17:00 uri in veliko gledališko predavalnico na AGRFT zapustila polna pozitivnih občutkov, saj ima predstava poleg prikaza pomnjenja tudi krasno sporočilo za življenje, ki bi se ga moral držati vsak izmed nas. Nika Škrleca, kot igralca, poznam že od prej in tudi tokrat nisem ostala ravnodušna. Morda tudi zato, ker imam gledališče res rada in bi si želela v prihodnje ogledati tega še več in veeeč.

SlovLit

Besedilo s 23. junija 2003

Avtor besedila: Miran Hladnik

Kutazen, Arhibald in Kekec

Na moja poizvedovanja o trdih orehih v Gradnikovih neobjavljenih verzih so se z nasveti prijazno odzvali Breda Pogorelec, Denis Poniž, Peter Weiss, Vlado Nartnik in Chikako Shigemori Bučar. Arhibalda je našel Denis Poniž v drugem delu Shakespearjeve drame Henrik IV (bolj je znan pod imenom Earl of Douglas), medtem ko princ Kutazen ostaja uganka: čeprav ima ena od japonskih spletnih strani v naslovu izraz kutasen, najbrž ne gre za japonsko besedo.

Kaj pa Kekec? Ta je bil patron nevemžekaterega planinskega pohoda slavistov. Tokrat (21. in 22. junija) je imel za cilj naš tretji najvišji vrh Mangart. Kekčevci (Aleš B. kot vodja, Jaka O. kot njegova desna roka in uradni snemalec, Herman kot Kristinin varuh in skupinin govornik, Jože U. kot predstavnik drugih oddelkov in celokupne fakultete, Miran H. kot kronist) ter Mojčevke (Tanja in Monika, ki sta zastopali vse, ki prej še nikoli niso bili v hribih, Katja, ki je imela poln nahrbtnik dobrot, od asistentov Alenka Ž., iz knjižnice Kristina P. in od kronista Mira H.) so napadli goro kar od Belopeških jezer, jo zavzeli od desne v enem nonšalantnem zamahu (z vmesno plezalno predstavo izbranih članov ekspedicije v ferati Via Italia), na vrhu občudovali glorijo ali obstret, prespali kot absolutni višek na podstrehi koče na Mangartskem sedlu in se naslednji dan po hudo razdrti poti čez Plazje vrnili v civilizacijo. Nezadovoljneža ni bilo med ohranjevalci plemenite kekčevske tradicije: po 2000 m vzpona in prav toliko spusta so njihovi obrazi sicer kazali rahle sledi utrujenosti, čeznje pa so se malali izrazi zadovoljstva in ponosa vsled premaganih težkoč. Ko bo fotodokumentacija urejena in na splet postavljena, pokažemo nanjo.

lp miran

O Slavistični reviji

Pri mojem prvem srečanju s Slavistično revijo, se mi je takoj porodilo vprašanje, ali to sploh je revija. Do zdaj sem bila vajena revij, ki so bile za bolj publicistično rabo, s (ponavadi) bolj cenenimi listi in platnicami, predvsem pa so mi, na prvi pogled pri tej reviji, manjkale slike. Slike, zapisi različnih barv in podobni »efekti«, ki privabijo bralčevo oko. Zanimivo mi je bilo, da je revija dvojezična in da je poleg slovenskega jezika, besedilo prevedeno tudi v angleščino. Ko sem na hitro ošvrknila kazalo, sem videla, da lahko na tem mestu najdem ogromno zanimivih člankov s področja literature. Nekatere članke sem tudi preletela, ker so njihovi naslovi pritegnili mojo pozornost npr. Sodobni Slovenski roman na gledališkem odru (Breda Marušič, Celje). Slavistična revija je narejena zelo konstruktivno in premišljeno.

Sodobni Slovenski roman na gledališkem odru

Kot sem že omenila, me je najbolj pritegnil članek Brede Marušič, ki se je razpisala o temi, ki povezuje romane z gledališčem. Gledališče je bila pri meni vedno beseda, ki je pritegnila mojo pozornost, zato tudi ta članek ni bil izjema. V njem izvemo, da se sodobni Slovenski roman v primerjavi z besedili Slovenske realistične klasike ter tujimi romaneskimi teksti pojavlja na gledaliških odrih razmeroma redko. Vseeno gledališču roman kot tak ostaja najprivlačnejši za uprizoritev. Že na samem začetku se pojavi pojem dramatizacija (tudi adaptacija ali priredba). Del svetovne gledališke teorije in prakse navedene termine razume sopomensko (ostali npr. francozi, italijani in nemci pa termine razlikujejo oz. uporabljajo le enega izmed njih). V Sloveniji so v uporabi vsi trije. In kaj nam beseda dramatizacija sploh pove? Dramatizacija je transformacija (prenos, preobrazba) nedramskega besedila v dramsko obliko namenjeno uprizarjanju. V tem procesu se roman preoblikuje v dialoge in posebna odrska dogajanja. Pri prirejanju romanonesknega besedila se lotimo predvsem preoblikovanja in dopisovanja dialogov ter notranjih monologov, krčenje števila dramskih oseb (oz. združevanja več oseb v en lik), spreminjanje dramskega prostora in časa, aktuliziranje in pretvorba opisov v didaskalije. Tudi če je dramatizacija že napisana, pa lahko pride do sprememb, ko se soočita dva znakovna sistema.

Vir

Slavistično društvo Slovenije, 2014, Slavistična revija: Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Letnik 62, št. 1, Ljubljana.

Listanje skozi Novo pisarijo

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literatnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja, ki je izhajal med letoma 1990 in 2002. Uporablja se pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti. Odgovornost za nastanek omenjene knjige ima (glavni) avtor Miran Hladnik.

Pismenost

V tem poglavju nam knjiga želi čim bolje približati in razložiti pismenost in kako se njena definicija skozi leta tudi spreminja. Že v naslovu knjige »Nova pisarija«, prva beseda namiguje na t.i. nove medije, ki so dandanes zagotovo prisotni v življenjih vsakega izmed nas. Ampak, kaj sploh je pismenost? Ena od definicij pravi, da biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Poznamo več vrst (specialnih) pismenosti npr. glasbena pismenost, kartografska pismenost, računalniška pismenost, urbana pismenost in strokovna pismenost. Specialna pismenost je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Govora je tudi o testih pismenosti, pri katerih so rezultati e-pismenosti izdatno boljši od rezultatov t.i. testov bralne pismenosti. Ta ugotovitev me ni toliko presenetila, saj se mi zdi, da se dandanes že vse vrti okoli internetne komunikacije in da so rezultati testov na nek način kar logični. Zanimiva misel se mi zdi, citiram: »Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes.« Ta misel mi je dala ogromno misliti in o tem bi se res dalo razpravljati. Velika verjetnost je, da trditev drži oz. se bo čez nekaj časa izkazala za resnično. To v meni vzbuja rahel strah in morda tudi nekaj razočaranja. Kljub temu, da živimo v »novi« dobi in da se stvari vsakodnevno razvijajo in spreminjajo, si želim, da pismenost, kot jo poznamo že iz zgodovine, ne bi zastarala. Po mojem mnenju ima takšen način komunikacije še vedno veliko vrednost in zdi se mi, da bi se morali tega (vsi) zavedati in začeti tudi ceniti.

Wikiji

Wikipedija je spletišče, ki se v zadnjem času kar precej pojavlja, ko omenimo besedno zvezo »iskanje informacij«. Tako popularna je zaradi:

1. Lahke dostopnosti

2. Voluntarizma

3. Kooperativnosti

4. Tesnejšega stika z realnostjo

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami (kreativnost posameznika), in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. Ta informacija, se mi zdi zelo pomembna.

Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko (slikovno gradivo), Wikislovar in še vrsto drugih špecialnih spletišč. S kvaliteto na Wikijih se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Wikipedija in ostala sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Njena uporabnost pa z leti narašča.

Avtor

Literarni zgodovinarji so skozi čas namenjali svojo pozornost različnim členom komunikacije. V 60. letih 20. stoletja je bila veda usmerjena k avtorju, kasneje se je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu (s vprašanji »kaj je hotel avtor s tem povedati«), v 80. letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. V tem primeru besedilo ni več pomembno »kot tako«, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Seveda meje med temi tremi fazami niso ostro začrtane, vedno prihaja do medsebojnih prehajanj. In od kod sploh motivacija za pisanje? Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Ta trditev nas pripelje do etično sprejemljivega pisanja. To je tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike. Tudi izbira teme je izredno pomembna. V akademskem okolju temo študentom narekujejo asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice. Dobrih in slabih tem ni. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka tema zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva.

Bralec

V tem poglavju v ospredje dajemo bralčeva praktična pričakovanja in njegove zahteve po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. Sem sodi prvo prepričanje o prosti dostopnosti osnovnega znanja, torej znanja, ki ga pridobimo v šolah. Do nastopa interneta, so se prosto dostopne knjige pojavljale redkeje. Dandanes se situacija na tem področju spreminja. Zunaj okvirjev šole pa je prosta dostopnost manj samoumevna. Sem spadajo predvsem obiski muzejev, galerij (kjer plačamo vstopnino), knjižnic (kjer plačamo članarino). Zanimiva ugotovitev mi je ta, da internet ukinja staro slovensko izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega kar prihaja od zunaj, in da se je najbolje zanesti na svoje domače. Prej o tem nisem nikoli razmišljala, ampak je še kako resnično. Imamo pa tudi področja, ki so pri človeškem delovanju najbolj informacijsko zaprta in zaščitena npr. vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija (vključevanje informacijskega molka). Pri založbah in knjigarnah težko najdemo alternativne in civilizacijske rešitve za zastonj literaturo, saj knjig ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržno blago.

Kredibilnost

Dandanes za prosto objavljanje (če izvzamemo nekaj izjem, kot so npr. založbe) ovir ni. Res pa je, da se dogaja, da nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede objavljene kredibilnosti oz. zanesljivosti. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katera domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Seveda se lahko z njim ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom in da preverja informacije, s katerimi gradi sporočilo.

Aktivizem

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist.Splošni pomen, ki pravi, da je to nekdo, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju, velja še dandanes za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti itd.

Avtorstvo

Inštitucije ne zaposlujejo kar vsakega avtorja, temveč samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi izkazali. Področja strokovnega objavljanja do solističnih publicističnih akcij niso pogosta, običajnejša so, ko govorimo o leposlovni produkciji. Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Kar seveda ni vedno pravilno, kljub starosti, je treba dokumente v roke in v študiranje vzeti kritično.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, referenti, raziskovalci in pisci. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Strokovno recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih s porastom števila znanstvenih objav, z vstopanjem vedno novih in neznanih piscev na področje ter z globalno dostopnostjo publikacij. Delo, ki je predmet strokovne presoje, recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih meril. Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka.

Pravopis

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene. Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi. Razlikovanje med tremi dolžinami črtice in čuječnost glede njihove stičnosti ali nestičnost se zdi ljudem drobnjakarska in odveč in uporabljajo, tako kot v času dobrih starih mehaničnih pisalnih strojev, samo najkrajšo črtico, tisto, ki je na tipkovnici najbolj pri roki. Tako se pač obnašajo laiki, strokovni pisec, ki nekaj da na svojo pravopisno in tipografsko izobrazbo, pa bo med njimi razlikoval. Črtice se pogosto spreminjajo. Pravopisno idilo med pišočimi najraje razdirajo filozofi. To počnejo z ekscesno rabo velikih začetnic, z ekscesno rabo narekovajev, ki naj pričajo o pomenski niansiranosti uporabljenih besed, in z garniranjem besed z vezaji, ki naj osvežijo pozabljeno etimologijo – vse troje skuša sporočilu dodati vrednost presežnega, drugačnega, zapletenega, skritega, gre torej za slogovne efekte. Takđno rabo je težje regulirati. Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”). Za dvopičje ne bi bila potrebna posebna pojasnila, če ne bi rabo tega ločila v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss, ki dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. Zato preprosto kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi.

Digitalna pismenost

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov: - txt pomeni golo besedilo - doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo - htm ali html je spletno besedilo - pdf je natisljivo besedilo - besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike, za osnovno oblikovanje pa potrebujemo zelo malo znanja. Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih.

Navajanje

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne. S takim prizivanjem tvorec besedila oblikuje krog zaupnikov, ki ga sestavljajo on sam, ugledne osebnosti, na katere se sklicuje, in bralec ali poslušalec, ki mu taka družba imponira. Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek; ljudje pač bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani.

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij). Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov, se pohvali s 50 milijoni člankov obsežno zbirko in z njim preko naročnin knjižnicam služi mednarodna založniška hiša Elsevier s centrom v Amsterdamu) in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim. Pri WoS (WoS je spet samo del večjega kompleksa bibliografskih podatkovnih zbirk z imenom Web of Knowledge) sta za nas zanimivi bazi SSCI in AHCI.[122] Literarna veda je zgolj ena izmed humanističnih disciplin, ki jih ekscerpirajo za ti dve bazi. Poleg citatov indeksirata še izvlečke. Uradno ima ta oddelek v korporaciji ime Intellectual Property & Science.

Žanri

Meje med žanri niso vedno ostre in zdi se, da pogosteje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja zato, ker jih pisci mešajo. Z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča, kljub temu pa se bo vsakdo, ki se želi izogniti nesporazumom, raje držal pravil, ki veljajo za posamezno zvrst in njene žanre. Razrešimo še dileme zaporedja znanstveno, strokovno in poljudnoznanstveno pisanje. Bega zlasti izraz stroka, strokovni, ki ima dva pomena. Kadar ga uporabimo v pomenu 'disciplina' (npr. ta in ta znanstvena stroka), poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Bibliotekarji bodo tako objave, ki niso recenzirane, nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja, razvrstili v skupino strokovnih objav. Včasih so za zgled strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ipd. Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Bibliotekarji poznajo še kategorijo nekoliko nižje točkovanih kratkih znanstvenih prispevkov. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij. Še preprostejši so poljudni članki. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Šolsko pisanje

Od naštetih žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo:

1. referat

2. esej

3. diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikujejo v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil. Mentor se mora prepričati, da je kandidat preštudiral vso relevantno literaturo, od tod večji poudarek izbiri referenc in načinu njihovega upoštevanja. Posamezna poglavja, ki so tam samo zato, ker pač spadajo v žanr, so značilna tudi za marsikateri doktorat. Manj ko je pisec izkušen, bolj bo očiten »šolski« značaj njegovega pisanja. Nikakor ni vse šolsko pisanje »šolsko« v tem pomenu. Za pisanje tovrstnih besedil so potrebni in dobrodošli napotki s strani profesorjev/učiteljev/mentorjev.

Slovarček

A

analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

B

brezpriziven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ne dopušča priziva, ugovora

C

ciklostírati -am nedov. in dov. (ȋ) razmnoževati na ciklostilu

Č

D

díčiti -im nedov. (í ȋ) zastar. krasiti, lepšati tudi hvaliti se, bahati se

E

etatízem -zma m (ī) sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju

egalitarízem -zma m (ī) soc. nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

ekspertíza -e ž (ȋ) knjiž. izvedensko mnenje, poročilo

F

G

genéza -e ž (ẹ̑) knjiž. izvor, nastanek in razvoj česa

H

hermetičen -čna -o prid. (ẹ́) ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen

historiát -a m (ȃ) potek, opis kakega dogajanja

I

imprésum -a m (ẹ̑) tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

J

K

kataklízma -e ž (ȋ) knjiž. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

konzument -ênta m, člov. (ȅ é) porabnik

krmílka -e ž (ȋ) tipka na računalniški tipkovnici, ki v kombinaciji z drugimi tipkami tem dodeli neko drugo funkcijo

L

M

maoízem -zma m (ī) marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije

marginalizíran -a -o prid. (ȋ) ki je odrivan, potiskan na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja

N

O

okŕcati -am dov. (r̄) ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti

P

postulát -a m (ȃ) knjiž. navadno s prilastkom zahteva, nujnost

R

revidírati -am dov. in nedov. (ȋ) pregledati poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni

S

subverzíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na subverzijo, prevraten

Š

T

U

V

vademékum -a m (ẹ̑) knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

voluntarízem -zma m (ī) mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji

Z

Ž

Viri

Pisni viri

Miran Hladnik, 2016, Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu, 1. izdaja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Nova pisarija.

Eva.cehtl