Ela Tišma

DOMAČE NALOGE 2020/21

1. domača naloga: Zapiski o članku iz Slavistične revije

Slavistična revija

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Poleg tega lahko v njej najdemo tudi članke o rokopisih, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov in ustvarjalcev, članke o delovanju Slavističnega društva in drugo, saj je revija zasnovana širše humanistično. Izhajati je začela leta 1948.

Urška Perenič. Še k pojmu medialnosti Slavistična revija 65/1 (2017). 3 – 12.

Zapiski

Medialnost pomeni posebno razmerje med umetnostjo in resničnostjo. Medialnost je prikazana iz dveh nasprotujočih si perspektiv, pri starejšem Platonu ima izrazito negativen pomen, Aristotel pa na to gleda kot kreativno zmožnost, bolj pozitivno. Medialnost je modus izražanja umetnine, pri čemer je bistveno vprašanje, na kakšen način medij sodeluje pri generiranju resničnosti. Na področju medijske teorije ima pojem medialnosti dve pomenski razsežnosti. Lahko pomeni nabor lastnosti oz. obča načela, ki na enak način opredeljujejo vse medije ali so veljavne za večjo skupino medijev. Lahko pa medialnost zajema skupek lastnosti, ki so tipične za posamezni medij (»bistvo« filma, »bistvo« radia ipd.) Medialnost tukaj pokriva dve temeljni vrsti lastnosti medijev: izrazno-komunikacijske in zaznavne strukturne lastnosti. Na področju medijske znanosti je uvedeno razlikovanje med tremi oz. štirimi glavnimi vrstami medialnosti. To so: ustnost, pisnost, avdiovizualnost in (pogojno) teatralnost. Medij je treba razumeti v simultanosti s sporočilom. Film je postal medij (shranjevanja), ko je bilo omogočeno shranjevanje slike na filmski trak, z razvojem montažne tehnike je film odkril tudi nove možnosti oblikovanja in obdelave posnetega materiala. Medijskotehnološke inovacije s tem, ko transformirajo načine zapisovanja, posredovanja, predstavljanja in sprejemanja jezikovnih sporočil, koreniteje (pre)oblikujejo zavest posameznika, njegove načine zaznavanja, spoznavanja, doživljanja, pomnjenja in mišljenja, je stališče. Gre za navajenost na to, da smo v vsakem trenutku oskrbljeni s slikami, zvočnimi impulzi, ne da bi se tega prav zavedali in kar se nam zdi tako samoumevno kakor to, da smo v vsakem trenutku oskrbljeni z vodo, elektriko ali plinom. Možnih je več načinov obravnave medialnosti v kulturno-zgodovinskem razvoju, vsem pa je skupno, da zgodovine medialnosti ne začnejo pisati šele od pojava tehničnih medijev (zlasti tisk).

2. domača naloga: Zapiski o članku iz revije Primerjalna književnost

Primerjalna književnost je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Objavlja članke s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Izhaja trikrat na leto.

Irena Novak Popov. Kaj Slovenci počnemo z ameriško poezjo Primerjalna književnost 42/3 (2019). 7 – 25.

Zapiski

V zadnjih treh ali štirih desetletjih v Sloveniji narašča zanimanje za ameriško poezijo. To zanimanje za ameriške poezije 20. stoletja je mogoče pojasniti s številnimi razlogi. Večina jih izvira iz znotrajliterarne dinamike, ki je doživela idejno-estetsko preobrazbo (iz bolj resnobne, modernistične v bolj eksperimentalno). Univerzalno pojmovanje doživetij zamenjajo individualne izkušnje. Hkrati poteka preoblikovanje kulture nasploh, zaradi globalizacije se vzpostavi zavest o hitri spremenljivosti. Med najbolj branimi in cenjenimi ameriškimi pesniki v Sloveniji so Walt Whitman, Robert Frost, William Carlos Williams, Wallace Stevens, Charles Bukowski, Allen Ginsberg, Frank O’Hara, Gary Snyder, James Tate, Robert Hass, John Ashbery, Elisabeth Bishop, Sylvia Plath in Charles Simic. Pri prevajalcih je pomembna izkušnja za zanimanje tudi njihovo lastno doživetje Amerike; Tomaž Šalamun, Uroš Zupan, Aleš Debeljak, Gregor Podlogarj in Primož Čučnik so tam živeli, študirali, pisali. Šalamon je določil nekaj značilnosti ameriške poezije, ki jih je iskal v slovenski poeziji sodobnih slovenskih pesnikov prevajalcev; 1. pogovorni jezik vsakdanje komunikacije (tudi sleng in vulgarizem), 2. tematska širina, 3. odprta forma (dolgih) pro-stih verzov ali bližanje poetični prozi in 4. narativnost, v kateri prvoosebni pripovedovalec razpleta osebno zgodbo/zgodovino (avtobiografski diskurz). V zadnjem delu članka avtor predstavi štiri slovenske pesnike, ki so poznavalci in prevajalci ameriške poezije. To so Tone Škrjanec (1953), Primož Čučnik (1971), Gregor Podlogar (1974) in Ana Pepelnik. (1979).

3. domača naloga: Ko ciproš zacveti

Naša naloga je bila poiskati informacije o pesmi, ki se začne z "Ko ciproš zacveti..."

Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Pesem je napisal Janko Glazer (tudi Glaser), slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Glazer je bil meditativni, impresionistični pesnik. Izdal je pesniški knjigi Ob jesenskem ekvinokciju in Pesmi in napisi. V drugem razredu so s prijatelji začeli izdajati rokopisni dijaški list, v četrtem razredu pa je bila v Ljubljanskem zvonu objavljena njegova pesem Spomenik, ki jo je izdal pod psevdonimom Aleksij. Leta 1913 je v Gradcu začel študirati slovenistiko, germanistiko in filozofijo. Za leto dni se je prepisal na študij prirodoslovja na Dunaju, potem pa se je vrnil v Gradec. Po vojni je do konca leta 1919 študiral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Poročil se je z Marijo Robnik, s katero sta imela dva otroka, sina Matija in hčerko Alenko, ki je bila pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in urednica. Leta 1920 je postal profesor slovenščine gimnaziji, kasneje je postal knjižničar, potem pa ravnatelj. Med vojno je bil pregnan v Srbijo. Umrl je v Rušah, 2. februarja 1975.

Zelo ga je prizadela smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Pesem Ciproš, ki je nastala leta 1948, je napisal kot odziv na sinovo smrt. Tema pesmi je tako bolečina ob izgubi, avtor jo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a se iz nje vedno znova pocedi kri, podobno kot se pohorske trate vsako leto pokrijejo z rdečim listjem ciproša. Lahko predpostavljamo, da ciproš simbolizira kri.

Uporabljena slogovna sredstva: ponavljanje, inverzija, okrasni pridevki, številne metafore, komparacije, stopnjevanje, oklepajoča rima (abba, cddc, effe, abba)...

Viri

• Ognjišče, Janko Glazer
• Wikipedija, Janko Glazer

4. domača naloga: SlovLit

Slovlit je forum, namenjen razpravam o različnih slovenističnih temah. Nastal je leta 1999 in ima že obsežen arhiv.

V načrtu za "seznanjanje" z SlovLit-om sem imela nenačrtovano, kaotično klikanje po ikonah, metodo, ki mi je osebno zelo blizu in znana. Tudi tokrat ni razočarala, priča sem bila raznim vabilom, usklajevanjem urnikov, pogovorom o dogodkih, nagradah in nagrajencih, izdanih delih ...

Alenka Hladnik je v sporočilu omenila svojo zaskrbljenost nad ocenjevanjem maturitetnimi esejev na temo Alamuta, češ, da naj bi komisija slabo prenašala preveč filozofsko naravnane eseje ter jih slabše ocenjevala. Zdaj mi je, po vseh teh letih, jasno, zakaj sem bila tako porazno ocenjena na esejskem delu mature. Če povem po pravici, točke mojega eseja so me tako razočarale, da sem potem za celo leto obupala nad študijem slovenistike in se prepričala, da je bilo moje veselje in uspešnost pri esejih le utvara, ki so mi jo učiteljice od otroštva pomagale ustvariti. Zameril se mi je Alamut in z njim vred tudi Bartol, ki sem ga komaj letos zaradi obveznosti pri Slovenski prozi 1900-1950 z grenkim priokusom začela zopet prebirati. Torej je bil kriv le moj filozofski pristop do dane naloge ... Hvala Alenki Hladnik in SlovLit-u za to razodetje.

V enem izmed sporočil je Jože Andrej Čibej naznanil svojo odsotnost na zagovor dizertacije. Odsotnost verjetno ni bila presenečenje, saj je povabilo dobil le 2 uri pred samim zagovorom. Je pa podal svoje vprašanje za Aleksandro Bizjak in sicer: " Kako lahko (glede na izrazitejšo omejenost osnovnih sporočil) s slogovno in jezikoslovno analizo identificiramo plagiate?". Vzela sem si par minut za razmislek, potem pa se, razočarana nad svojim (verjetno povsem zgrešenim) ugibanjem pravilnega odgovora, potolažila s tem, da nisem niti blizu dizertaciji. Definitivno pa ne bom niti korak bližje, če bom še naprej (šteje se že tretja ura, odkar prebiram sporočila) brskala po delčkih preteklega življenja ostalih ljudi, ki se razkrivajo s sporočili na SlovLit-u. Me pa iskreno zanima odgovor na Čibejevo vprašanje ...

Dokončno sem se (ponovno) zavedala svojega problema upravljanja s časom, ko sem opazila, da na kalkulatorju iz SIT v evre preračunavam, koliko bi me stalo prenočišče na novomeškem slavističnem kongresu. Tako bom z klikanjem po SlovLit-u za sedaj zaključila. A vseeno, če koga zanima - če bi leta 2004 bila na kongresu in prespala v dvoposteljni sobi hotela Krka, bi plačala okoli 87 evrov.

5. domača naloga: Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 je izhajal na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v sodelovanju z DZS. Njeno nadaljevanje je zbirka Studia litteraria, ki še izhaja. Odločilno pobudo za nastanek Literarnega leksikona je sredi šestdesetih let dal Anton Ocvirk, ki je zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih.

Seznam zvezkov

Zvezkov je 46, avtorjev pa 24 (18 avtorjev in 6 avtoric).

• 1 Anton Ocvirk: Literarna teorija
• 2 Janko Kos: Literatura
• 3 Kajetan Gantar: Helenizem
• 4 Dušan Ludvik: Srednjeveške in staronemške verzne oblike
• 5 Darko Dolinar: Pozitivizem v literarni vedi
• 6 Janko Kos: Romantika
• 7 Kajetan Gantar: Grške lirične oblike in metrični obrazci
• 8 Majda Stanovnik: Angloameriške smeri v 20. stoletju
• 9–10 Anton Ocvirk: Evropski verzni sistemi in slovenski verz
• 11 Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva
• 12 Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika
• 13 Niko Kuret: Duhovna drama
• 14 Aleš Berger: Dadaizem. Nadrealizem.
• 15 Janko Kos: Morfologija literarnega dela
• 16 Anton Ocvirk: Pesniška podoba
• 17 Dušan Ludvik: Aliteracija in aliteracijski verz
• 18 Dimitrij Rupel: Literarna sociologija
• 19 Vlasta Pacheiner - Klander: Staroindijska poetika
• 20 Janko Kos: Roman
• 21 Miran Hladnik: Trivialna literatura
• 22 Jože Munda: Knjiga
• 23 Denis Poniž: Konkretna poezija
• 24 Marjeta Vasič: Eksistencializem in literatura
• 25 Katarina Bogataj - Gradišnik: Sentimentalni roman
• 26 Kajetan Gantar: Antična poetika
• 27 Drago Bajt: Ruski literarni avantgardizem
• 28 Janko Kos: Razsvetljenstvo
• 29 Andrej Inkret: Drama in gledališče
• 30 Lado Kralj: Ekspresionizem
• 31 Janko Kos: Predromantika
• 32 Marko Terseglav: Ljudsko pesništvo
• 33 Denis Poniž: Esej
• 34 Janko Kos: Literarne tipologije
• 35 Tomo Virk: Duhovna zgodovina
• 36 Miran Hladnik: Povest
• 37 Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda
• 38 Katarina Bogataj - Gradišnik: Grozljivi roman
• 39 Janko Kos: Lirika
• 40 Vera Troha: Futurizem
• 41 Metka Kordigel: Znanstvena fantastika
• 42 Denis Poniž: Tragedija
• 43 Janko Kos: Postmodernizem
• 44 Lado Kralj: Teorija drame
• 45 Marko Juvan: Intertekstualnost
• 46 Vlasta Pacheiner - Klander: Staroindijske verzne oblike

6. domača naloga: Nalaganje gradiva v Wikimedijino zbriko: Spomenik Borisa Kidriča

Pri izbiri kulturnega spomenika, ki sem ga fotografirala in objavila, sem najprej upoštevala mojo lokacijo, kraj v katerem živim. Rogaška Slatina je zaradi svoje zgodovine in z njo povezanega turizma prostor mnogih spomenikov. Večina se jih nahaja v centru mesta, natančneje v zdraviliškem parku, kamor domačini zahajajo na sprehode, vsako leto dražje kave, večerne zmenke ter nočno skrivanje pred policaji. Ostali obiskovalci parka so turisti, ki, kakor se včasih zdi, s seboj nimajo časa spakirati pohodnih čevljev za raziskovanje čudovite okolice ali pa so jim hoteli z kopališči, SPA-ji ter butičnimi trgovinicami pač dovolj za uspešno dopustovanje, zakaj pa ne.

Nekaj spomenikov, ki so znani tudi širši javnosti, stoji v žarišču parka. Ti so predmet razprav, večkrat letno pod žarometi, kamerami, v središču kulturnega dogajanja ... Spomenik Borisa Kidriča pa je postavljen na nasprotni strani parka, kjer se dogajanje že povsem umiri. Stoji pred Zdraviliščem Rogaška Slatina, torej ga obhodijo v večini le tisti, ki imajo opravke v 12-nadstropni stavbi, v kateri so ordinacije takšnih in drugačnih zdravnikov.

Kdo je bil Boris Kidrič in večina splošno znanih dejstev o njem se hitro najde na internetu. Glede na njegovo vlogo v slovenski zgodovini ni čudno, da imamo po Sloveniji postavljenih kar nekaj spomenikov v njegov spomin, a obstaja razlog, zakaj je eden izmed njih prav v Rogaški Slatini. Oče Borisa Kidriča, jezikoslovec France Kidrič je bil rojen v Rogaški Slatini (natančneje v Ratanski vasi, kjer sem več kot sto let kasneje otroštvo preživljala tudi jaz). France Kidrič je akademsko kariero nadaljeval na Dunaju, takoj po njeni ustanovitvi pa je bil tudi profesor na Filozofski fakulteti. Njegov sin, Boris Kidrič, se je sicer rodil na Dunaju, ampak je otroštvo preživljal v Rogaški Slatini.

Do spomenika, ki sem ga fotografirala, imajo domačini in drugi mimoidoči različna stališča in mnenja. Tudi v medijih sem zasledila očitke, da tukaj ni mesto takšnemu spomeniku. A vsakih nekaj mesecev tudi meni življenje narekuje postojanko v Zdravilišču in me vodi mimo spomenika, kjer v rokah Borisa Kidriča včasih opazim kakšen cvet iz bližnjih nasadov. Eno zimo sem ga celo videla držati papirnat cvet. In tudi tokrat, ko sem ga prišla fotografirat, mu je nekdo že namenil šopek.

UVOD

• Nova pisarija je nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik, saj je bil preveč zastarel (zdajšnja prvina je zaslon);
• Pri Pleteršnikovem slovarju pismenost pomeni slovnico, danes pa 'znanje branja in pisanja';

• Wikiknjige razumemo kot proces.

PREŠERNOVA NOVA POEZIJA

• Nikoli ni odveč, če se sklicujemo na Franceta Prešerna;
• Prešernovo delo poimenovano kot "Kranjska pisarija", objavljena v 2. zvezku Kranjske čbelice leta 1831 (karikiral ljudski jezik kot podlago za knjižno umetnost);
• Pesnitev Nova pisarija je natisnjena v Poezijah 1847 (47 tercin=142 verzov, pogovor med učiteljem in učencem);
• s to pesnitvijo Prešeren ironizira svoje nasprotnike: Jerneja Kopitarja, Franca Serefina Metelka, škofa, Matevža Ravnikarja, Jurija Pauška;
• Spomin na pesnitev je primeren tudi za to, ker odraža zaskrbljenost zaradi porasta pisanja, ki ni obvladljivo;
• Za leto 1830 Cobiss našteje 50 monografij, leta 2010 pa kar 30.000 in več;
• Leta 1944 je propagandni odsek IX. korpusa na Primorskem izdal 29 strani obsežno publikacijo "Pred tremi leti in druge", t.i. 3. zvezek zbirke Nova pisarija; avtor je Lado Kuster.

PISMENOST

• Pismenost je obvladovanje znakovnega sistema za (pisno) komunikacijo;
• Sprva rabljena za odlikovanje posameznikov, ki so sprva pisno razlagali religiozna besedila; preprosti ljudje so se sporazumevali ustno;
• Večina je do t.i. izobražencev razvila nezaupljivost, zato tudi ima izraz 'učenjak' slabšalni pomen;
• V 18. stoletju postane pismenost obveza vsakega posameznika;
• Danes velja nepismena družba za nerazvito; civiliziranost je določena s pismenostjo;
• Pismenost se spreminja (najprej svinčnik, nato peresnik, kasneje nalivka in kemični svinčnik, ki ni bil zaželen med pedagogi);
• Tipkovnico so sprva uporabljali le strojepisci, publicisti in znanstveni pisci, danes večina nas, celo kondukterji na vlakih;
• Razen šolajoče se mladine pišejo ročno le ustvarjalci grafitov, opremljevalci diplom in plaket, posameznik ob posebnih priložnostih in izgubi telefona;
• Spremembe pismenosti pripeljejo do sporov med starejšo in mlajšo generacijo (starejši: "Joj ti mladi, kakšna malomarnost, niti ene spodobne povedi ne znajo sestaviti." Mladi bi lahko spor nadaljevali z mislijo, da so starejši nezmožni poiskati internetne informacije, napisati e-pošto itd.);
• Pismenost je razumljena kot sposobnost sprejemanja, tvorjenja in posredovanja;
• Pismenost ne pomeni razumevanje osnovnih funkcij ('naprej, nazaj, vnašalka, razveljavi'), ampak odgovarjanje na e-pošto, brisanje nepotrebnih obvestil, iskanje virusov, vzpostavitev povezave ...);
• Interaktivnost: računalniške igre, televizija;
• Glasbena pismenost (obvladovanje not, komponiranje), kartografska pismenost (branje zemljevida), računalniška, urbana, strokovna pismenost;
• Sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah: znanstveniki, religije, nadzorniki poletov, telegrafisti, vohuni, tatovi, avtoprevozniki, prostituti;
• Glede na poklic je ustrezna stopnja pismenosti;
• Splošna pismenost je nujna za vsakega posameznika; pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati;
• Testi pismenosti so deležni velike pozornosti, ko načenjajo kulturno samozavest;
• Ken Robinson trdi, da je kreativnost pomembnejša od opismenjevanja, avtor pa da je kreativnost zadnji cilj le-tega;
• Raba interneta se je razširila na milijon uporabnikov - del splošne pismenosti;
• Danes se moramo sprijazniti s tovrstno pismenostjo in si prizadevati za njeno širjenje; ignoranca je nezaželjena;
• Človek je zadovoljen, kadar smiselno in ustvarjalno dela;
• Med pisci blogov je razmerje med ženskami in moškimi enako;
• Velik del pismenosti so družabna omrežja, kot so Instagram, Facebook, Youtube;
• Objavljanje se začne šele s podiplomskim študijem;
• Marsikoga v pisanje sili služba, ki jo ima;
• Aktivno pismeni so torej manjšina; pisanja se loti le redko kdo, čeprav je način lažji, ima orodje za pisanje, prostor za objavo je zastonj (ljudje se bojijo čudaštva, ki ga bodo deležni, ljudje pišoče sicer spoštujejo, a ne tako kot 'fizičnih delavcev', npr. vodovodarjev, električarjev, mizarjev ...);
• Ljudje ne zaupajo mestnim izobražencem;
• Če ljudje enačimo podjetnost s kreativnostjo, se moramo zavzemati za to, da čim večji del družbe piše in objavlja.

Informacijska družba

• Informacijska družba nadomešča industrijsko družbo;
• Utemeljimo jo s 'participativno kulturo, družbenimi mediji in omrežji, fanovskimi in potrošniškimi kulturami';
• Obstajajo mnogi očitki in predsodki glede "zanemarjanja fizične knjige" in "povzdigovanja elektronske knjige", kot so:
  • na tiskani knjigi sloni naša kultura,
  • tisk je najzanesljivejši vir ohranjanja informacij,
  • branje na zaslonu ni zdravo in udobno,
  • elektronske knjige onesnažujejo okolje,
  • tisk je dražji,
  • le tiskana informacija je dovolj verodostojna,
  • tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, od bralca pričakuje spoštljivost,
  • vsaj leposlovne so 'užitne' v tiskani obliki;
• Po drugi strani zagovorniki e-knjige odgovarjajo:
  • tisk ni optimalen način širjenja informacij,
  • branje z lista je očem škodljivo, črk ne moremo povečati,
  • tisk ni ekološki, e-(eko)-knjiga je,
  • v obstoj tega česar ne najdemo na spletu, lahko dvomimo,
  • kreativnost ni podkrepljena z avtorsko avtoriteto,
  • v 16. stol. so se knjige bolj poslušale kot brale;
• Tiskana knjiga seveda ne bo izginila, kot tudi mi nismo nehali z izumom tipkovnice uporabljati svinčnikov, res pa je, da postaja tiskana knjiga "čtivo zbirateljev";
• Ohranjanje civilizacije ob sveči je dvomljiv;
• Zagovarjanje tiskane knjige je nespodobno za ljudi, ki se od nje preživljajo, saj jim ne gre za vrednosti, ki jih knjige razširjajo, ampak za obstoj na knjižnem trgu, kar lahko primerjamo z avtomobilizmom (kljub obstoju novih tehnologij se poslužujemo starih, okolju nevarnih zaradi strahu pred izgubo zaslužka, torej nam ne gre za človekovo dobrobit).

Wikiji

• Wikipedija in podobna spletišča so del Informacijske družbe;
• Wikipediji smo predani zaradi lahke dostopnosti, volontarizma (tešenja radovednosti in ne ekonomskega profita), sodelovanja, stika z resničnostjo;
• Pri izražanju se zasučemo v enciklopedični slog;
• Havajsko 'wikiwiki' pomeni 'res hitro';
• 'Wikiji' so žargonski izraz, ki predstavljajo skupino podobnih strani na Wikipediji, vzpostavljenih leta 2001 - na ta način sami oblikujemo informacije, brez želje po zaslužku, v sodelovanju s kolegi;
• Wikipedijina spletišča zajemajo:
  • Wikipedijo kot spletno enciklopedijo,
  • Wikivir (starejša besedila v lasti javnosti),
  • Wikiknjige,
  • Wikiverza (seminarji, predavanja, projekti),
  • Zbirka (slikovno gradivo),
  • Wikislovar;
• Na wikije so se osredotočila tudi druga spletišča, kot so:
  • Butalopedija,
  • Koropedija,
  • Karl-May-Wiki;
• Na wikijih so tudi nekateri literarni projekti in oddelki:
  • English and Comparative Literature Department,
  • prostor slovenske literarne kulture;
• Poleg wikijev najdemo na spletu mnoga socialna omrežja, blogi;
• Z Wikipedije ne gremo samo izluščiti informacij, za nas pomembne, ampak njej tudi kaj damo v zameno, npr. znanje;
• S kvaliteto člankov merimo tudi sposobnost preživetja jezikov (leta 1584 je bila slovenščina 11. jezik na svetu, v katerega so prevedli Biblijo);
• Leta 1836 je Prešeren s Krstom pri Savici povzdignil slovenščino;
• Leta 1981 se je pojavil operacijski sistem Okna, danes so ta prevedena v 56 jezikov in več, za 137 jezikov pa imajo jezikovne pripomočke;
• Leta 1995 je bila slovenščina 30. jezik, v katerega so bili 'windowsi' prevedeni;
• Glede kvalitete in števila člankov na Wikipediji je slovenščina na 40. mestu, za kar se ne smemo pritoževati, ker bi se lahko spustila na 150. mesto glede na število govorcev;
• Glede na Kornaijevo kategorizacijo je slovenščina v 2. skupini, z imenom vitalni jeziki in jo sestavlja 83 jezikov;
• V 1. skupini je 16 svetovnih jezikov, t.i. 'comfort zone', ki niso ogrožene vrste;
• V 3. skupino uvrščamo 90 jezikov, ki nimajo jasne prihodnosti - bolj bodo aktivno sodelovali z informacijsko družbo in ne ignorirali zahtev, ki jih t.i. družba postavlja skupnosti, hitreje se bodo povzpeli v 2. skupino, v nasprotnem primeru bodo zdrsnili med 41 'mrtvih jezikov';
• Teh 'mrtvih jezikov' je na svetu približno 6500, govorijo jih male skupnosti, pišejo se ne, saj nimajo slovnice, knjig, slovarjev, digitalnih orodij; ohranjajo se z malim številom še živečih govorcev;
• Wikipedija deluje v 290 jezikih, na vstop jih čaka še 533;
• Presenetljivo je, da delež angleške Wikipedije pada;
• Po uporabi prednjačijo angleška, japonska, nemška, španska, ruska, francoska in italijanska Wikipedija;
• Nekateri se sprašujejo čemu toliko jezikov, verjamejo, da bi se lažje razumeli z enim samim, a moramo poudariti, da si vsak jezik samostojno interpretira svet in ga oblikuje, posledično so možnosti preživetja večje, življenje pa bolj pisano;
• Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, leta 2016 je imela že 150.000 gesel, medtem ko ima angleška 5 milijonov gesel;
• Takih, ki želijo ustvarjati Wikipedijo, je le 6% - 125.000, a najbolj pridnih je okrog 520;
• 20 ljudi sproti ureja, med njimi so le 3 ženske;
• Status člankov ima licenco, t.i. 'creative commons', kar pomeni 'ustvarjalno ljudstvo', ki bo upamo da, izpodrinila zakonodajo 'copyright';
• Pri Wikipediji je vzpostavljena rubrika 'pod lipo' (tradicija demokracije); creative commons pa imajo izraz 'ustvarjalna gmajna' (prikazuje uporništvo do copyrighta, spomin na uporniško pesem iz 16. stoletja);
• Oznaka cc zahteva podajo avtorstva (le zaradi ega in želje po honorarju), a je zaradi kolektivnosti to nepotrebno, prevelika avtoriteta zaduši človekovo kreativnost;
• 'Svoboda, enakost, bratstvo' so temeljna načela Wikipedije; nekateri bi danes raje videli vladati absolutizem;
• Wikipedijina proizvodnja informacij je alternativa državnim (etatističnim) in tržnim (merkantilističnim) sistemom družbe;
• Objavljanje na spletiščih tudi ne zahteva pretirane tehnične spretnosti, saj vrh strani tvorijo le štirje zavihki:
  • članek,
  • pogovor,
  • uredi kodo,
  • zgodovina;
• Navdušeni avtorji nakazujejo simbolični prispevek;
• Kredibilnost zagotavljajo zavzeti posamezniki, ki niso nujno strokovnjaki, kar se lahko spremeni z večjim vnosom akademskih objav; nekateri profesorji že sedaj pregledujejo objave;
• Wikipedija je spremenila odnos javnosti do njene verodostojnosti, ker je med drugim zbrala več zgodovinskega znanja kot marsikateri drugi medij;
• Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče;
• Ob pomembnih dogodkih obisk strani zelo naraste, npr. pred Prešernovim praznikom;
• V družbi, kjer je danes vse plačljivo, je Wikipedija 'denarnici prijazna' izbira, saj ni vnaprej plačljivih stroškov, zahtev po honorarju in posamezniki si ne pridobijo vpliva, ker niso vsa imena pisana s pravim imenom;
• Posebnosti Wikipedije:
  • brez zaposlenih (ne predstavlja jo nobena družba, podjetje, država),
  • avtorske pravice nimajo tu pomena,
  • vsakdo je lahko član te 'družine',
  • sodelovanje je pomembnejše od tekmovalnosti,
  • objave so med seboj primerljive,
  • samorefleksivnost (pogovorne strani, ogled zgodovine);
• Glede na slovenski nacionalni značaj, v katerem prevladujejo koristoljubje, samozadostnost, egoizem, legalizem, poslušnost avtoritete, Wikipedija pozitivno vpliva:
  • princip dajanja,
  • pomoč je pomembnejša od privoščljivosti,
  • prostovoljno zastonjkarstvo,
  • vpetost v družbo,
  • lastna pamet,
  • pluralnost (več mnenj šteje),
  • potrpežljivost,
  • nikoli ni dokončano, vedno je priložnost za izboljšavo;
• Humanistka Julia Flanders je dejala, da je pri vpogledu na Wikipedijino stran nujna samokritičnost, znanje izločanja nekoristnih informacij in pridobivanja koristnih; primerljiva je z drugimi znanstvenimi viri, saj tudi oni zahtevajo presojo;
• Cilj Wikipedije je izboljšanje življenja posameznika v družbi;
• Toussaint Hočevar, profesor ekonomije na univerzi v New Orleansu poudarja, da gre v zdajšnjem kapitalizmu kapitalu za dosego sreče ljudi.

Wikiji in šola

• Leta 2004 se je pojavila potreba po zapisu projektov, leto pozneje so se jih lotili študentje zgodovine in teologije, kasneje tudi slovenistike in pedagoške univerze; tako so študentski projekti dobili leta 2007 svoje poglavje;
• Šola je nekakšna priprava na nadaljnji študij in kasnejšo službo, kjer je potrebno veliko samoiniciative (kvalitetno preživet prosti čas);
• Vse šolske obveznosti bi ogrozile naše veselje nad Wikipedijo;
• Če šola uporablja Wikipedijo, pomeni, da je izstopila iz t.i. 'cone udobja' in se je pripravljena soočiti s svetom in strokovno komunikacijo;
• Učitelj je potemtakem 'prisiljen' v potrjevanje svoje avtoritete in dijaki v opravljanje obveznosti ne zaradi ugoditve učitelju ali staršem, ampak zaradi odgovornega odnosa do družbe;
• Nekateri učitelji prezirajo Wikipedijo zaradi nepreverljivosti podatkov in ne zaupajo študentom;
• Na Wikipediji se vandalizem redko pojavlja, v primeru le-tega je bolje potrpežljivo ponovno dodati članek v redakcijo, saj bo 'zlohotnež' prej odnehal.

Avtor

• V 60. letih je bilo pisanje usmerjeno k avtorju in nastala je biografija, npr. Ivan Prijatelj (Duševni profili slovenskih preporoditeljev), Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz), zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih, njihovih korespondencah, postavljanje spomenikov ...
• V naslednji generaciji literarnih zgodovinarjev je šlo za prehod od avtorja k besedilu, kjer je bilo skoraj prepovedano spraševati se, kaj je avtor s tem hotel povedati; npr. knjiga Lirika, epika in dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec idr., zborniki Obdobja, Tone Pretnar je opozarjal na avtonomnost besedila;
• V 80. letih je bila pozornost usmerjena k bralcu in njegovim interesom in ne k besedilu samem, npr. 'trivialna literatura', t.i. literatura za bralca, ki je v nasprotju z 'elitno literaturo' kot 'avtorsko literaturo'.

Motivacija za pisanje

• Pišemo zaradi ubesedovanja vrednega predmeta, samega sebe ali socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. 'za narodov blagor', kot je rekel Ivan Cankar;
• Napačno je razmišljanje, da brez etike ni humanistike, češ da je etika lastnost humanizma;
• Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare);
• Napuh povzroči, da pri kolegih najprej pogledamo, ali so nas citirali in upoštevali naše mnenje, neetični smo tudi, kadar ignoriramo kolega, ki nas je pomotoma spregledal;
• Omenjeni avtorji izumljajo lastne termine in se identificirajo za njihove utemeljitelje, od drugih pa zahtevajo njih upoštevanje;
• Ko iščemo primerno teorijo za razumevanje sveta, se poslužujemo tez, ki jih z eksperimentom potrdimo ali ovržemo; ne smemo izbirati le tez, ki so nam povšeči, ampak raznovrstne;
• Neetično je, kadar pregledanega gradiva, ki smo ga uredili sami, ne ponudimo drugim v obdelavo, še huje je, če kolegu prevzamemo njegovo vsebino, na kateri je garal;
• Neetična motivacija za pisanje je t.i. obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija);
• Pri leposlovju je večinoma način pisanja (slog) pomembnejši od vsebine;
• Bralci leposlovja so težje opisljivi kot bralci znanstvene literature;
• Elitneži ('visoki avtorji') mnogokrat pišejo tako, kot da jih širša javnost ne zanima, ker želijo uveljaviti svojo izjemnost; tovrstna literatura je žaljiva do bralca, saj pri njem povzroči občudovanje avtorjeve avtoritete in sram priznati, da besedila ne razume;
• Tovrstni avtorji so prepričani v lastno nezmotljivost in veličino, pisanje za splošno družbo se jim zdi nekaj slabega, saj po njihovem mnenju prilagajanje ljudskemu okusu pomeni prilagajanje nizkemu okusu;
• Opisani avtorji imajo slab prizvok tudi pri Nemcih, ki jih slabšalno imenujejo 'Literatenliteratur'.
• Paziti moramo, da ne spregledamo avtorjevega namena in se vselej potrudimo razložiti si besedilo tako, kot je bilo zapisano; seveda si lahko po svoje interpretiramo;
• Pismeni smo na lahko na štirih področjih:
  • vsakdanje razumevanje,
  • leposlovje,
  • strokovno in znanstveno (znanstvene objave v revijah, zbornikih, knjigah, medmrežju, enciklopedijah, leksikonih in slovarjih), strokovne objave prenašajo znanstvena spoznanja širši javnosti, npr. učbeniki,
  • publicistično (dnevni časopisi, blogi avtorjev brez ustreznih sklicev).

Izbira jezika

• Če pišemo za globalno javnost, javnost nagovorimo v angleščini (lingua franca), če pišemo za domače ljudi, pišemo v slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti izključno o slovenščini, ampak se razširjamo preko meja;
• Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, z namenom da bi izdali knjigo brez stroškov, ker le-te pokrijejo slovenski projekti;
• Strah pred vključitvijo slovenistične znanosti v angleščino je pretiran;
• Povzetki v tujih jezikih so bili v slovenističnih revijah že od nekdaj, še preden je bil to pogoj za državno financiranje; Slavistična revija je objavljala izvlečke v tujih jezikih že od leta 1950, leta 1970 so se tem jezikom priključili še drugi, t.i. sinopsisi oz. abstrakti; angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino, danes prevajajo zbornike v dva glavna jezika, medtem ko so včasih prevajali v več svetovnih jezikov;
• Spremljanje Slavistične revije je bilo opuščeno, ker je v štirih preizkusnih letih niso citirali in je opazili (slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje);
• Angleške objave so dandanes v privilegiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih;
• Krivci za slabo promocijo drugih jezikov niso le bralci, ki se nanašajo le na angleščino, ampak tudi pisci besedil in uredniki, ki ne poskrbijo za angleške povzetke, ki bi pomagali bralcem in ne ozaveščajo javnosti o njihovem obstoju na mednarodnih forumih; tako ostajajo slovenske publikacije v krogu slovenstva in se ne razširijo dlje;
• Če so naše želje po mednarodni razpoznavnosti dovolj resne, se ne bomo zadovoljili le s prevodom angleškega povzetka in postavitve knjige v knjižnico, ampak bomo povabili mednarodne goste na domače seje, seminarje, revije, simpozije, predavanja, se sami povabili na tuje konference ali napisan članek poslali tuji reviji v objavo;
• Uveljavitve slovenščine v tujini ne bomo dosegli z mislijo, da dvojezično objavljanje stane, troši čas in avtorjem/urednikom povzroča preglavice;
• Tuji študentje ob koncu semestra, preživetega v Sloveniji namesto izpita dodajo v svoje enciklopedije pridobljena slovenistična gesla;
• razlogi za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu tičijo v, po besedah humanista Domenica Fiormonteja, jezikovni in kulturni ignoranci ter predsodkom angleško govorečih aktivnežev.

Izbira teme

• Število možnih tem je kazalec življenjskega standarda in razvitosti sistema;
• Živimo v svetu, kjer število izbir raste, kar dokazuje naraščanje števila pišočih, knjižnih izdaj, oblikovanj spletnih pogovorov, časopisnih komentarjev, blogov, spletnih konferenc, kar marsikoga bega, ker ga obkroža preveč izbire;
• Ko izberemo eno možnost, se odpovemo vsem drugim in jim pripisujemo manipulacijo, česar se moramo izogibati, ker je pri branju knjig enako, ko izberemo eno, ne bomo drugih pet blatili in jim pripisovali manipulacijo;
• Užitek v izbiranju moti odločanje tipa ali-ali (levo-desno, revščina-bogastvo, dom-pot), kar slikajo literarni naslovi, kot so Popotnik shiroke in voske poti, Setev in žetev, Solnce in senca, Zmota in povrat, Z viharja v zavetje, Oče in sin, Svetloba in senca itd.;
• Pravo vrednost imajo za nas le realizirane izbire, ker nam pomagajo preživeti, medtem ko napačne ogrožajo naš obstoj;
• V svetu mnogih izbir se moramo odpovedati potrošniškemu razmišljanju, če hočemo doseči užitek;
• Naš obstoj ni več odvisen od 'pravilnosti izbire', zato smemo uživati v raznolikih ponudbah, a vseh seveda ne bomo mogli izpolniti, ker je življenje prekratko;
• Socialni darvinisti se norčujejo iz užitka v izbiranju, humanistov ne bi smel motiti vulgarno potrošništvo;
• Humanisti znamo ceniti tudi neuresničene možnosti izbire, ljudem, ki so si izbrali svojo izbiro, jim je ne očitamo, ampak privoščimo; tak odnos je mogoč le v družbi blaginje, kjer ljudi ne skrbi za jutrišnji dan; v mnogih državah, tudi razvitih živijo socialno šibki ljudje, ki bi prebrano razumeli kot cinizem;
• Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja (glede na BDP, revščino, zadolženost gospodinjstev, kvaliteto življenja, pismenost), zato je primerna za 'alternativne civilizacijske paradigme', v kateri izbira nečesa ne pomeni prikrajšanja drugega;
• V akademskem okolju študenti dobijo teme od asistentov, učitelji;
• Včasih je bilo treba izbiro teme utemeljevati v socialnih načelih (enakost, bratstvo, enotnost), v nacionalnih interesih in evropskih kategorijah (internacionalnosti), interdisciplinarnostih, ekološki občutljivosti, želji po boljšem razumevanju;
• Romantični pedagoški princip nareka študentu, naj si poišče temo, do katere goji čustven odnos, a tak način deluje pri redkih ljudeh, ki grejo radovedno skozi življenje, jim je vse zanimivo in se vsega lotijo z navdušenjem ... večinoma izbiramo teme po občutku, kaj bi nas lahko najbolj zanimalo, ki nas večkrat zavede;
• Izbira teme ne bi smela biti težava, ker se ljudje soočamo z literaturo že od otroštva;
• Večinoma se rodi ljubezen do izbrane teme ob intenzivnem ukvarjanju z njo;
• Posameznik se ne razvije v osebnost, ko odkrije svoje bistvo, identiteto, ampak ko se ustali v družbi, se socializira, sodeluje z drugimi;
• Avtor svetuje odprtost za teme in predmete, o katerih se nam prej ni sanjalo, ampak se z njimi seznanimo na predavanjih, seminarjih, ob branju knjig; ne vsaka tema je sprva težka, pusta, a ko začnemo o njej poizvedovati, jo preučevati, nam postane zanimiva in želimo o njej vedeti vse več; hkrati očitamu drugim, ker je ne poznajo in širimo tudi njihova obzorja;
• Izogibati se moramo zatiranju tem;
• Težava pri izbiranju seminarskih, diplomskih ... tem je, da študenti izbirajo teme, ki so povezane z njihovo ljubeznijo do branja, s fantastiko, romantiko ... odločajo se glede tega, kar jim v življenju največ pomeni (planinci izberejo planinsko tematiko v literaturi npr., redko kdo izbere nepoznanega avtorja, če ne ve, od kod prihaja (ko le-to izve, se zanj odloči tudi po več kandidatov);
• Pomembnejše teme so prej državno financirane od manj pomembnih; nekateri pisatelji so pomembni le za skupnost, govorimo o nacionalni pomembnosti (npr. prvih deset pesnikov in pisateljev);
• Literatura in literarna veda sta nastali v 19. stol. kot potrdilo narodnega obstoja;
• Pomembnost se določa v mednarodnem okolju, kjer dobijo večjo pomembnost tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, kar ne moremo pričakovati za slovenske teme;
• Temam ne priskrbi pozornosti le število piscev in njihovih del, ampak nam razni filtri priskrbijo globalno pozornost, npr. spolni filter (ženske teme), žanrska perspektiva (humor, zgodovinski roman, feljtonski roman), motivna perspektiva (mitološke in druge teme);
• Ni nam treba prežati na pereče teme po mnenju javnomnenjskih oblikovalcev;
• Skakanje s teme na temo ni strokovno, ampak se moramo držati ene same teme.

Vaje v pisanju

• Tako kot se mora električar naučiti pravilno zvezati žice v stikalu, tako se mora vajenec izučiti za pisca;
• Pisec potrebuje le dve orodji, ki sta tipkovnica in miš, na kateri se mora najprej navaditi;
• Danes bi že prvošolčke morali učiti o uporabi teh dveh sredstev;
• Malček se mora seveda naučiti tudi pisanja z roko, saj vpliva na njegovo inteligenco, ampak nič manj kot računalniško znanje; tako tipkanje kot pisanje sta t.i. haptični ali tipalni izkušnji, pomembni za razvoj;
• Digitalizacija in poprava besedila sta ključni, saj bo tako besedilo dostopno še čez desetletja;
• Slovenščina je ena od 114 jezikov, ki imajo Wikivir, t.i. spletno digitalno knjižnico.

Usoda avtorstva

• Pri avtorstvu gre za enega od starejših razvojnih sistemov;
• Avtorji imajo svojo zakonodajo;
• V primerjavi avtorjev in bralcev, so avtorji vplivnejši, ker se združujejo v društva, kot je Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija, a bralci samo v krožke/forume, kot je društvo Knjižnih moljev;
• 'Biti avtor' je včasih pomenilo imeti ugled, spadati v krog elite; avtorji tistega časa so kulturno osamosvajali skupnost, legitimirali so zahteve po njenem samostojno kulturnem obstoju;
• Uredniki se do avtorjev obnašajo spoštljivo in se trudijo v čim manjši meri popraviti besedilo, da ne bi izgubilo svojega namena;
• Dragoceno je, ko avtorji obiskujejo debate o sporočilnosti, oblikovanju besedil, a nič kaj pohvalno, ko prepovejo kroženje besedila med publiko, objavo le-tega v učbenikih, kroženje po spletu; to storijo, ker se jim je publika zamerila;
• Težka dosegljivost knjige pripomore k pozabi javnosti na avtorja;
• S takim početjem hoče marsikateri avtor pritegniti pozornost, povzročiti škandal in tako pridobiti kupce;
• Raje, kot ukvarjanje z zadirčnimi avtorji, napišimo svojo knjigo, svoj prevod in ne moledujmo avtorja za odstop izvirnika za objavo na Wikiviru, ker bo slej ko prej našel napake in umaknil besedilo.

Soavtorstvo

• Wikiji pomagajo posamezniku preseči vase zagledanost in ga podprejo v sodelovanju z drugimi avtorji za skupni cilj, zato tujih korektur ne razumimo kot grajo, ampak kot sodelovanje;
• Pri Wikiknjigah gre za individualno ustvarjanje, vendar podpirajo sodelovanje avtorjev in se ne ukvarjajo z vprašanjem avtorstva;
• Pravila za oblikovanje besedila skupaj z drugimi:
  • v oklepaj vprašanja delitve dela in zaslug za delo,
  • odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov,
  • potrpežljivost s soavtorji,
  • zaupanje sodelavcem,
  • soavtorji imajo pravico odkloniti predlog,
  • ni važno, kdo spremeni napisano, o tem se ne poizveduje;
• Učitelji preganjajo napuh s spodbujanjem soavtorstva;
• Pisec, ki piše za dobrobit skupnosti, ne skuša prikazati svoje odličnosti, večvrednosti, ampak se zna uskladiti z drugimi;
• Avtorski napuh povzroči pisanje za lastno dobrobit in ignoranco do tistih, ki se mu zdijo manjvredni;
• Besedila soavtorstva so označena s kratico cc, ki ne podpira napuha.

Objavljanje

• Koncept avtorstva je zelo povezan z objavljanjem;
• Na poti do objave nastopi veliko ovir: izbor potencialnega avtorja, izbran avtor mora najti družbo objavljajočih, medse ga morajo sprejeti uredniški in založniški krožki, ki so pravi naslov za končni cilj;
• Danes so stroški do objave v reviji ali knjigi majhni, še lažje je objavljati na medmrežju;
• Internet je ustvaril nov izraz 'postaviti besedilo', kar so nekoč počeli stavci v tiskarni, ki so v stavni stroj pretipkali besedilo iz rokopisov; oblast je večkrat zaplenila celo številko revije;
• Jožef Žemlja je leta 1842 sklenil, da ne bo plačal svoje knjige Sedem sinov v Zagrebu, ker je bilo preveč napak; knjigo so uničili in bi izumrla, če se ne bi v nacionalni knjižnici ohranil še en izvod;
• Leta 1963 je bila v Ljubljani natisnjena Balantičeva Muževna steblika, ki je šla v razrez zaradi politične spornosti pesnika;
• Če je besedilo samo postavljeno na splet, ga širši javnosti ni možno najti, ker do njega ne vodi nobena povezava, če besedilo postavimo in objavimo, je to mogoče;
• Za dokument, ki ni namenjen objavi, je priporočljivo uporabiti vrstico:
  • <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">,
• Če želimo skriti ves direktorij:
  • robot.txt, kjer robot najde le naslednji dve vrstici:
    • User-agent: *
    • Disallow: / (oz. Disallow: /ime direktorija/, če hočemo iz "objave" izluščiti le ta direktorij)
• Poanta objave dokumenta je, da ga vidi čim več ljudi;
• Pozornost najbolj pritegnemo, če besedilo oglašujemo v časopisih, na blogih; v pomoč so tudi hiperpovezave.

Množični um ali pametna množica

• Množico in pamet lahko poimenujemo na več načinov: množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest;
• Znanje je javna dobrina in mora biti po besedah sv. Avguština, brezplačna;
• Kot rezultat dialoga med posamezniki nastane splošno znanje;
• Wikipedijo lahko razumemo kot vir novodobne vednosti ali kot zadnje prizadevanje za ohranitev človeškega znanja, kamor štejemo:
  • Aleksandrijsko knjižnico (Izidor Seviljski je nameraval v knjigi Etymologiae strniti vso vednost,
  • Francis Bacon - Descriptio Globi Intellectualis,
  • razsvetljenska enciklopedija vedenja,
  • metafora babilonskega stolpa navaja težave v sporazumevanju;
• Ljudje se prepiramo o pravični razdelitvi materialnih dobrin, malokdo pa govori o pravični razvrstitvi znanja, npr. sosedu zavidamo nov avto, a ne nove zbirke knjig, spomenikom posvečamo pozornost le ob njihovi odstranitvi;
• Na Wikipediji ne iščemo več po abecedi, ampak iskanje prepustimo iskalniku;
• Informacije so vključene v dve poglavji:
  • Kategorije: določeno mesto v hiearhiji znanja,
  • Glej tudi: nanizana sorodna gesla;
• Wikipedija združuje lokalni interes z globalnim;
• Množični um je kritiziral tudi ameriški pisatelj, računalničar in glasbenik Jaron Lanier, ki je civilizacijsko paradigmo označil kot digitalni maoizem, češ da sodelovanje posameznika pri oblikovanju informacij ogroža zahodno civilizacijo, ki slavi po intelektualnih dosežkih in na reprezentativni demokraciji; Wikipedijo imenuje kot 'vladavina drhali', trdi, da je množična pamet neumna, da se anonimni uredniki norčujejo iz strokovnjakov, urejajo le obstoječe znanje in ne novih vsebin;
• Malomarnost pisanja res drži, ampak pisci niso anonimni, dokler imajo svoje vzdevke;
• Wikipedijo 'zahodnjaki' razumejo kot grožnjo, saj je s svojim zastonjkarstvom motnja v kapitalističnem sistemu, ker obravnava znanje, tako kot materialne dobrine;
• Lanierjevo 'sovraštvo' izvira iz socialne teorije, ki množici ne zaupa, zaupa le nadpovprečnim posameznikom in le njim dovoli družbeno spreminjanje;
• Podoben izraz so uporabili tudi Ivan Cankar (Gsindl - 'drhal'), Taras Kermauner ('lumpenproletariat'), danes pa 'multitude';
• Pomen množice šele v 18., 19. stol. v demokratizacijskih prizadevanjih, ki so se v 20. stol. previla v totalitarne režime in birokracijo;
• V taki družbi je oblast določala meje, pravilnosti vedenja in kazni za nepravilno vedenje; veljalo je prepričanje, da množice niso sposobne vladati sebi (njeno slikovno razmišljanje blokira kritično mišljenje);
• Množica išče nove voditelje, katerim se lahko podredi, izobraženi posamezniki lahko postanejo vodje in držijo množico skupaj, češ da ni sposobna sama odločati; intelektualci razumejo množično energijo kot patološko, divjaško, nesposobno razvoja;
• V nasprotju z razsvetljenskim/kantovskim stališčem do množice, ima postliberalno-demokratična smer milejši pristop do množice, saj je ne prezira in verjame v razvoj posameznika kot člana v skupnosti in ne njenemu nasprotovanju;
• Kolektivna komunikacija družbe je temeljna oblika postmoderne ekonomije;
• Sodobna množica prisega na red in ne potrebuje več tiranskih diktatorjev;
• Danes ima množica pozitiven prizvok - ni več neizobražena, neodgovorna drhal, nesposobna sama preživeti, ampak ravno nasprotno;
• Množica, ki se je odločila izobraževati na Wikipediji, t.i. pametna množica, je kreativno-pismena;
• Majhni prispevki tvorijo veliko skupnost|ang. crowdsourcing, slo. množičenje;
• Množica rešuje probleme bolje kot njeni posamezniki.

Avtorske licence

• Ko pišemo, napišemo besedilo, ki je:
  • za jezikoslovje oblika jezikovne komunikacije,
  • za literarno vedo nekaj berljivega,
  • iz pravnega kota je besedilo intelektualna lastnina, okrog katere je zbrana zakonodaja, t.i. copyright/avtorske pravice;
• Pravni kontekst si prizadeva za posebne pravice, ki pripadajo avtorjem nekega besedila;

Koncept cc (creative commons) je primeren za promet z besedili.

Creative commons

• Creative commons ali 'ustvarjalna gmajna', je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture in ne iz kulture dovoljevanja, iz katere izhaja copyright;
• Medtem ko copyright bralcu dovoljuje le določeno rabo, vse ostale prepoveduje, creative commons bralcu besedila najprej ponudi in šele kasneje doda pod kakšnimi pogoji;
• Vrste licenc cc:
  • priznanje avtorstva (attribution BY) |delo se lahko kopira, razširja, prikazuje, izvaja, če se navede avtorstvo na določen način,
  • deljenje pod istimi pogoji (share-alike SA) |t.i. derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je enaka licenci dela (copyleft),
  • nekomercialno (non-commercial NC) |delo se razmnožuje, prikazuje, je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; takih del Wikipedija ne sprejema,
  • brez predelav (no derivative works ND) |delo se lahko razmnožuje, izvaja, a ni dovoljena njegova predelava; Wikipedija teh del ne podpira;
• Licence cc so spremenljive;
• Licence cc redno uporablja Bela hiša, medijske hiše (Al Jazeera, PLOS - Public Library of Science), spletišča (Videolectures, Culture.si), opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij revij DOAJ, ki vsebuje tudi Slavistično revijo;
• Najsodobnejša med cc licencami ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno vrednost; dela, ki so z njo opremljena, imajo prost dostop le, če uporabnik navede avtorja dela;
• Če se odločimo, da uporabnikom dovolimo spreminjanje našega avtorskega dela, odkljukamo Da, če uporabniki ponujajo predelave drugim pod istimi pogoji, gre za licenco 'svobodne kulture';
• Če uporabnikom ne dovolimo spreminjanja, odkljukamo Ne;
• Lahko dovoljujemo ali ne dovoljujemo tudi komercialno rabo; s klikom Da gre za licenco 'svobodne kulture', klik Ne doda logu krožec s prečrtanim simbolom evra;
• Nato izpolnimo obrazec s podatki o delu: naslov, ime avtorja, URL, format objave (slika, besedilo ...);
• Sproti se oblikuje skript, s katerim na koncu opremimo svoje delo;
• Sprijazniti se moramo s komercialno rabo naših besedil in fotografij, če hočemo da so uporabljena/e na Wikipediji;
• Za založbe, ki sklepajo z avtorjem pogodbo za objavo pod licenco cc 4.0, je na voljo avtorska pogodba, pri kateri avtor besedila pogodbe prosi, da ga pri uporabi njegovega besedila citiramo; s tem avtorji del pod to licenco priznajo avtorstvo oz. ohranijo 'moralne avtorske pravice'.

Copyright

• Avtorska zakonodaja ščiti izvirna avtorska dela: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna;
• Ne dovoljuje predelave dela in ga ščiti pred zlorabo;
• Ni res da posameznim avtorjem in založbam onemogoča dostop do njihovih objav;
• Bralec z delom lahko počne karkoli, le da mora biti početje zasebno; lahko kopira in predeluje knjige, a kopije ne smejo biti vidne javnosti, če tega avtor ne dovoli;
• Ta zakonodaja preganja kršitve, ko npr. avtor utrpi finančno škodo, vendar se avtorji obračajo na sodišča tudi takrat, ko so kršene moralne avtorske pravice (nekorektno citiranje, umanjkanje le-tega, posnemanje dela, ki ne povzroči materialne škode in finančnih stroškov);
• Avtorskim pravicam očitamo izhajanje iz treh neustreznih konceptov:
  • preveč poudarjajo tvorca besedila,
  • da se prilagaja le tiskanim objavam in ne drugim medijem, kot je internet,
  • proizvode obravnava kot lastnino in ne kot javno dobrino;
• V ZDA se je avtorska zakonodaja spreminjala - na začetku 20. stol. je bilo obdobje zaščite 15 let, na koncu 20. stol. pa 89 let po nastanku;
• Copyright ne upošteva specifične lastnosti produktov uma, ki izdelke loči od druge človeške produkcije;
• Lastnina je materialna in lahko pripada le enemu naenkrat, če je več lastnikov, posameznik s predmetom preživi manj časa;
• Informacije imajo svojo materialno dimenzijo, ampak je v ozadju, njen delež do nematerialne vsebine se zmanjšuje; tudi če je več uporabnikov, ni informacije nič manj in je vsakemu dosegljiva v enaki meri; tiskane knjige pa ne more brati več ljudi hkrati;
• Nezaščitene niso izdelki fotografskih avtomatov, slike za dokumente, amaterske fotografije, posnetki, niti ledene/peščene skulpture ali nezapisani verzi, odkritja, principi ...
• Kraja knjižne ideje je sicer neetično, ampak ni kaznivo;
• Bibliografski podatki o knjigi niso zaščiteni, zaščitena je lahko njena ureditev;
• Izdelki, ki jih je naročila vlada, javna inštitucija, so lahko izven avtorske zaščite, a to ni nujno;
• Zakon velja tudi za dela, ki niso opremljena z znakom;
• Zaščita traja začasa tvorčevega življenja plus dodatkih 70 let;
• Anonimna dela sprejme javna last 70 let po objavi;
• Tudi neobjavljeni dnevniki, rokopisi, fotografije so zaščiteni enako kot objavljeni;
• Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je v javni lasti, ima avtorsko zaščito še 25 let po izdaji, uredništvo take izdaje 30 let;
• Avtor je lastnik avtorskih pravic, dokler jih ne proda ali odstopi;
• Delo pripada inštituciji, če delo napiše uslužbenec in je le-to službena obveza; lastništvo takega dela je potrjeno v pogodbi (npr. članek novinarja);
• Šole si ne lastijo seminarskih in diplomskih nalog, ampak si priskrbijo študentovo soglasje za objavo na spletnih straneh;
• Pri skupinskem delu se avtorji zavežejo v pogodbi, z objavo se morajo strinjati vsi lastniki;
• Za projiciranje izdelkov na tablo ni treba prositi za dovoljenje, dokler je predstavitev izdelka v prostorih njegovega lastnika in je lastnik prisoten pri predstavitvi; pri učenju na daljavo je potrebno dovoljenje;
• Digitalna knjižnica Slovenije omejuje uporabo gradiva, ki ni v javni lasti tako, da je dostopno le z računalnikov znotraj inštitucije;
• Najtežja težava je izvedeno delo, npr. film po romanu, e-knjige, e-učbenik, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod dela - če je izvedeno delo nastalo z dovoljenjem originalnega avtorja, ima status avtorsko zaščitenega dela;
• Med avtorske pravice štejemo tudi razmnoževanje in razpečavanje dela:
  • fotokopiranje,
  • prepisovanje,
  • citiranje,
  • digitaliziranje,
  • nalaganje s strežnika;
• Razpečavanje je, ko delo projiciramo v razredu, na spletni strani, ko komu posodimo knjigo |vse našteto je dovoljeno, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, če gre za POŠTENO RABO;
• Prodaja dela ni enaka prodaji avtorskih pravic; če avtor proda delo IN avtorske pravice, ne odloča več o razmnoževanju, kar rade storijo založbe, zato mora avtor, ki želi s prodajo dela ohraniti svoje avtorske pravice, v pogodbo dodati člen, da zadržuje avtorske pravice pri sebi, pri čemer je honorar manjši;
• Bralec ima še manj možnosti, kaj početi z delom, kot založba; bralec knjigo kupi, kar ne pomeni, da lahko svoj izvod razmnožuje v javnosti ali uporabi del besedila za lastno delo;
• Včasih je bralcu vendarle dovoljeno uporabljati omejeno količino avtorskih del, tudi brez avtorjevega dovoljenja; o tej rabi govorimo v primeru, ko obstaja soglasje, da avtorju ni bila povzročena škoda oz. uporabnik z ničemer ne škoduje; to pomeni, da se bo knjiga še vedno prodajala, ne bo padla njena tržna vrednost, uporabnik ni obogatel;
• Torej, poštena raba je neprofitna raba;
• Kratki citati tujih del v razpravi so dovoljeni, daljši pa ne več;
• Dovoljeno je kopiranje tujega dela za poučevanje (celo več kopij v delu) in raziskovanje, ampak le dokler kdo s tem ne zasluži, vendar razmnoževanje učbenikov za potrebe učenja ni dovoljeno brez avtorjeve privolitve, ker gre za kršenje avtorskih pravic;
• Tudi pri uporabi kolegovega materiala gre za kršenje avtorskih pravic;
• Olajšav pri dostopanju do učbenikov, ki imajo oznako cc ni;
• Avtorju, ki je uredil spletni učbenik in črpal iz večih avtorskih besedil ter se kasneje želel z avtorjem dogovoriti za honorar, lahko drug avtor, ki sumi spletno stran za goljufijo, prepove objavo na spletu;
• Sestavljavec učbenika lahko črpa iz starejših besedil, ki so že v javni lasti ali iz prosto dostopnih besedil; če ni nobenega ustreznega dela, ga lahko ustvarijo študentje s skupinskim avtorstvom, ki nadomestijo avtorska dela;
• Spletni avtorji imajo odpor nad oznako cc, ker z njo izgubijo nadzor nad razmnoževanjem svojega dela;
• Z objavo na spletu lahko avtorji pričakujejo večji odziv kot z objavo na listu;
• Spletne vsebine so prosto uporabne samo z licenco, s katero jih je avtor opremil;
• Kopiranje za javno rabo/prodajo ni dovoljeno brez avtorjeve privolitve.

Bralec

Prosti dostop

• Osnovno, srednje in visoko znanje mora biti prosto dostopno;
• Skupnost je osredotočena na čim večjo stopnjo izobrazbe, saj nam ta omogoča materialno in kulturno blaginjo ter kvalitetno življenje;
• Želja po izobrazbi državljanov se kaže z zastonj učbeniki iz učbeniškega sklada;
• V preteklosti, ko še ni bilo interneta, je bilo knjižno čtivo le redko javno dostopno; izjema je bilo sveto pismo, ki je bilo javno dostopno v vseh hotelih v tujini, razni šoferski priročniki v ZDA za boljšo prometno pismenost državljanov; ti so bili v Jugoslaviji plačljivi;
• V Jugoslaviji tudi ni bilo možno prosto telefonirati, gledati televizijo, poslušati radio, ker so bile vse naročnine plačljive - pogled so spremenile šele države na Zahodu, celo brezplačni javni prevoz nam je bil neznan;
• Danes zunaj šolstva ni samoumevnosti (plačati moramo vstop v galerije, muzeje, članarine knjižnic, izposojnine, naročnine), ne plačujemo le čtiva za zabavno branje, ampak tudi knjige, priročnike, iz katerih se utegnemo kaj naučiti;
• V 80. letih, ko še ni bilo osebnih računalnikov, so imeli ljudje v računalniškem centru omejen čas, v katerem so morali opraviti delo;
• Sedaj je internet prostor svobodnih informacij, večinoma je dostopen in neplačljiv;
• Geodetski zavod Slovenije je zaračunaval digitalizirane zemljevide, ki so z uvedbo Googlovih postali brezplačni; še vedno zaračunava zračne posnetke, čeprav smo jih plačali davkoplačevalci;
• SSKJ je bil dostopen le na plačljivi zgoščenki, dokler se ni izvedelo, da obstaja tudi neplačljiva verzija;
• Zastonj dostop do informacij so brezplačno ponudile tuje družbe, "slovenski denar" tudi ni pomagal prevajati operacijskega sistema Okna v slovenščino, niti ni pripomogel k uvrstitvi 150.000 jezikov na slovensko Wikipedijo;
• Država prej ovira dostop do znanja, kot pomaga k pridobivanju tega;
• Internet zatira slovensko prepričanje, da se je treba izolirati pred tujimi informacijami;
• Mednarodna spletišča slovenščine ne diskriminirajo, saj jo vključujejo v Googlove dudle, ki predstavljajo kulturne posebnosti naše male dežele, a to gotovo počnejo domače družbe;
• Inštitucije so prepričane, da ima globalno zastonjkarstvo posledice, kot je zaračunavanje rabe informacijskih storitev, pri tem se sklicujejo na pregovor "človek človeku volk" oz. "vse se vrača, vse se plača";
• Dokaze za takšen strah najdemo v preprečevanju dostopa do dokumentov na dLibu zaradi avtorskih pravic, nepremičninskih podatkov, zaračunavanju časopisnih novic, taka početja ponavadi propadejo, kot je propadlo podjetje Britannica, ki je konkurirala neplačljivi Wikipediji;
• Znano je, da računa za Googlovo digitalizacijo svetovne knjižnice (Knjige) uporabniki nismo prejeli, zato je strah odveč;
• Omenjene knjige zdaj ponujata uporabnikom ameriški podjetji Digital Public Library of America in HathiTrust, Europeana počne enako za evropske knjižnice:
• Znanje se odpira vse od Črtomira, krščanstva, trgovca Sama, protestantizma, kmečkih uporov, Marije Terezije in njenega sajenega krompirja, najnovejših pesniških oblik do evropske zakonodaje, ki uči strpnosti do manjšin; če smo sprejeli vse te novosti skozi zgodovino, lahko tudi informacijsko družbo, ki kroži med nami;
• Odpovedati se moramo šovinizmu, občutku večvrednosti, saj bomo tako lažje posegli po tujih informacijah, ker so brezplačne za razliko od tujih;
• Najbolj informacijsko neozaveščena področja so vera, trgovina, vojska, uradi, industrija, saj so povezana s skrivnostnostjo, z vohunstvom;
• Industrijska družba in vojska spodbujata tekmovalnost med ljudmi, molk glede informacij, ki skrbi za obvladovanje medčloveških odnosov, medtem ko informacijska družba spodbuja po medčloveškem sodelovanju;
• "Besedna umetnost" je dostopna le pod pogojem plačila, za knjigo, vstopnico, članarino;
• Brezplačna je v izposoji učbeniškega berila (avtorji založnikom ne smejo prepovedati objave, založniki morajo avtorjem plačati honorar), učitelji lahko reproducirajo delo za učence le, ko je avtor pokojen več kot 70 let oz. je svoje delo opremil z licenco cc, ki nudi uporabnikom prosto razpolaganje;
• Tudi znanstvene in strokovne objave so bile plačljive, dostopne le s cc-licenco ipd., pri tem so imele prestižni status objave v monografijah;
• Znanstvene objave so založniki prenehali honorirati, literarne nem ker se gre za status avtorjev; literarni avtorji potrebujejo denar za preživetje, akademiki so večinoma že imeli svoje službe oz. so sodelovali s projektih, ki jim prinašajo dobiček, tako so se znanstvene objave lažje podredile zastonjkarstvu;
• Znanstvene objave so kljub temu še vedno plačljive, a po naši krivdi, saj avtorja ne prosimo za izvod, si ne priskrbimo predobjave;
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih projektov, kjer je sama finančno udeležena; težava je, ker se za prosto dostopnost umetnostnih objav EU ni odločila, češ da je umetnost nacionalna, znanost mednarodna, umetnostna dela beremo iz užitka in si jih moramo plačati sami, umetnost in znanost nista pomensko enakovredni;
• Geslo današnjega časa je OA (open access), kjer gre za prosto/odprto dostopnost, ki zadeva tako revijalne, knjižne, zborniške objave, spletna besedila, podatkovne zbirke kot večpredstavnostno gradivo, pri tem moramo razlikovati med prostim dostopom in prosto vsebino (free content);
• Vsebino lahko prosto spreminjamo, prosti dostop spreminjanja ne dovoljuje;
• Pod imenom "odprti" poznamo:
  • odprti podatki (open data) podatki, ki niso podrejeni copyrightu,
  • odprti dostop (open access) svobodna dosegljivost znanstvenih publikacij na spletu,
  • prosta vsebina (open content) svobodna dostopnost virov, tako literature, videev kot fotografij, ki so povšeči javnosti,
  • prosto znanje (open knowledge) znanstveni, geografski, zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne, upravne informacije,
  • prosto izobraževanje (open education),
  • odprta koda (open source) programska oprema, licena, ki omogoča njeno razširjanje,
  • odprto raziskovanje (open research),
  • odprta znanost (open science) zajema podatke, metode, orodja za raziskovanje;
• V omenjeni kulturi lahko kopiramo, le da moramo omeniti, od koga smo kopirali;
• Licence cc definirajo, na kakšnem nivoju razpoložljivosti je besedilo;
• Slovenci ne znamo ločevati izrazov prost (free) in odprt (open), med izrazoma razlikujejo pri projektu Open Access Slovenia, ki jim prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, avtorju zaupajo, da je prenesel materialne pravice na založbo, tako da je delo opremljeno s cc licenco, odprti dostop (libre OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila na medmrežju, avtor je obdržal materialne pravice, delo je opremljeno z eno od licenc creative commons;
• Slovenski založniki se za licence cc odločajo neradi, raje se jih oprimejo samozaložniki;
• Pri Wikipediji gre za pravi prosti dostop, a o njej skeptiki dvomijo, češ da ni zanesljiv vir informacij;
• Prosti dostop pomeni časovno in krajevno dostopnost; kljub temu je ponekod za dostop do informacij potrebna vnaprejšnja registracija, oviro lahko predstavlja tudi počasen vmesnik, pri katerem moramo počakati, da nam odpre dokumente;
• Ponekod besedila lahko le gledamo, a jih ne moremo kopirati, shraniti, prenesti, komentirati ali še slabše, po njih iskati, ker jih lastniki shranijo v slikovni obliki;
• Dokument ni prosto dostopen, če moramo zanj plačati;
• Poznamo tudi zlati prosti dostop (gold access, kjer prosti dostop zagotovi založnik, zelen dostop (green OA), kjer je za dostop poskrbel avtor s samoarhiviranjem, v prvem so običajno članki iz revij, v drugem predobjave ali poobjave;
• Založbe ne ponudijo branja člankov zastonj, dokler nekdo ne plača njihove objave, stroški so visoki;
• V prvem desetletju 21. stoletja je šlo za porast prostega dostopa (leta 2014 je bilo v njem kar 35% vseh revij);
• Pod prostim dostopom poznamo tudi sivi dostop (grauer Weg) spletna dosegljivost publikacij, do katerih je težko priti, kot so diplome, doktorati;
• Poznamo tudi hibridni dostop, ki pomeni, da obstaja še plačljiv tiskan izvod publikacije poleg obstoječega brezplačnega spletnega dostopa, kar je poznano pri humanističnih monografijah;
• Zakasnjeni prosti dostop pomeni objavo besedila kot prosti dostop po enem letu od časa objave;
• Platinasti prosti dostop označuje publikacije, ki avtorjem ne povzročajo dodatnih stroškov, ker je te plačala bodisi inštitucija, država bodisi mecen;
• Povšeči so nam pristopi, kjer stroškov ni oz. so minimalni;
• Založnikov pohlep po večjem dobičku marsikaterega avtorja, ki je revnejši odvrne od objave, kar je enak greh kot onemogočanje dostopa;
• Ravnajmo po načelu platinastega ali zelenega dostopa;
• Pobudniki za razširitev prostega dostopa so tako akademiki, profesorji, kot raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav, oviro predstavljajo založniške hiše, ki imajo največ koristi od trgovine z znanstvenimi besedili; založniškemu oderuštvu se lahko izognemo s samostojnim arhiviranjem besedil.

Založbe

• Pisci člankov Wikipedije se zavedamo, da postane vse napisano javna last;
• Ker je večina člankov skupinskih, je nemogoče določiti avtorja;
• Tudi Wikipedija je včasih prostor nepoštenega obnašanja (študenti ne povejo, od kod so prepisovali, češ da gre za splošno znanje, diplomantom pa se ne zdi vredno povedati, da so nekatere podatke črpali iz Wikipedije, ampak se bo problem v prihodnosti razrešil, ker bo znanje javno in ne last pravnih oseb;
• Znanje, ki je javno dostopno, je zagovarjal že Tomaž Akvinski, tako ga razumejo tudi promotorji avtorske licence creative commons, pisci Wikipedije, celo akademske inštitucije, a ne založbe, avtorske agencije, novinarji, ki si prizadevajo za sodno zatiranje poskusov za sprostitev plačljivih informacij;
• Leta 2012 je študent Aaron Swartz z univerzitetnih strežnikov prenesel plačljive znanstvene članke in omogočal zastonj dostop do njih. Založbe so ga posledično tožile z milijonsko tožbo in mu grozile z večletnim zaporom. Potisnile so ga v brezizhoden položaj in nastala situacija se je končala s samomorom;
• Žal šele tak dogodek družbo ozavešča, da je znanje potrebno deliti kot javno dobro in si ga ne lastiti v lastno korist;
• Plačljivo izobraževanje je ovira na poti k družbi polni samostojnih in kreativnih posameznikov;
• Založbe in knjigarne jemljejo knjižno čtivo kot tržno blago, bralca obravnavajo kot potrošnika, kar ne sovpada z bralcem kot kreativnim udeležencem v sodobni informacijski družbi;
• Med "ovire" spadajo tudi kiparji, slikarji, fotografi, literati, arhitekti, ki so se dolžni umakniti višjemu intelektualnemu cilju - dostopu do informacij;
• Danes je biti informiran ena od človekovih osnovnih pravic in nihče nima pravice, da nam to pravico krati;
• Tudi ni nujno, da je plačljiva informacija toliko boljša od zastonj informacije;
• Dogajanje na založniškem trgu lahko imenujemo tudi "kolonializem znanja", po besedah Stevena Tötösyja;
• Založbe zagovarjajo le objavo v knjižni obliki, ker prinaša dobiček in ne zastonjske objave na spletu;
• Založbe so za publikacijo založile denar in nato živele od prodanih izvodov;
• Založbe ne zalagajo več znanstvenih objav, poskrbijo le za njihovo pripravo publikacij in distribucijo;
• Avtorji zaupajo založbam, čeprav ne opravljajo več primarnega dela, ker naivno verjamejo, da jim priskrbijo bralce; ta upanja so sicer upravičena, a le pri leposlovnih objavah, ne pa tudi pri znanstvenih, ker pisci znanstvenih razprav poznajo potencialne bralce in knjižnice, ki so pripravljene gradivo kupiti, zato ne potrebujejo nobenega posrednika (založbe); kljub temu se zanje odločajo zaradi prestižnih razlogov, ker ime založbe nekaj pomeni, kar je škoda, ker bi subvencijo pametneje porabili pri promociji knjige na spletu;
• Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, ampak ne založb;
• Znanstvena revija, kot je Slavistična revija, se je znebila založnikov že leta 1991;
• Založništva priporočajo fizično obliko šolskih učbenikov, atlasov, slovarjev, a v resnici je omenjeno najbolj funkcionalno na zaslonu;
• Založbe zaničujejo knjižnice, čeprav tja zahaja večja množica ljudi, češ da uničujejo slovenski knjižni trg;
• Knjižnice niso nikakršna novost, saj so obstajale že v 19. stol.;
• Avtorji, ki so združeni v pisateljske cehe, se radi postavijo na stran založb; leta 2014 so ti tožili Google, ker je z digitalizacijo omogočil pregled njihove vsebine, pri tem so se akademiki postavili Googlu ob bok, saj so bili v skrbi glede akademskega raziskovanja;
• Znanstvenim piscem ponuja nove možnosti pojav "predatorskih založb", leta 2011 jih je bilo 18, 2014 pa kar 477; ta način znanstvenega objavljanja ogroža založniški monopol, kot sta npr. Elsevier in Thomson Reuters; avtorjem in urednikom se ne zdi sporno; govorijo namreč o demokratičnem potencialu znanstvenega objavljanja;
• Science Publishing Group izdaja več 100 znanstvenih časopisov, postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, a bralec uživa v branju brezplačno);
• Avtorjem je založba privlačna zaradi urejenega indeksiranja pri več bibliografskih inštitucijah, kot je Googlov Učenjak (poskrbi za vidnost objav in ne pretirava s stroški), založba avtorjem ponuja dve zastonj objavi namesto honorarja;
• Cene za objavo članka so od 90$ do 500$, v Sloveniji 370$;
• Primer vzorne spletne strani omenjene predatorske založbe je International Journal of Language and Linguistics (revija), kjer so aktualne teme, pisci, avtorj, uredniki, zaposleni na univerzah, članki so opremljeni z DOI, imajo vse, kar mora imeti članek;
• Pomisleke imamo ob reklamah, ki se pojavljajo na prvi strani, le da s tem založnik nima državne subvencije za sabo;
• Strah se pojavlja v člankih, kjer je pisec slab v angleščini, češ da bo ogrozil ugled;
• Bibliotekar Jeffrey Beall, je uvrstil založbo na seznam predatorskih založb. Trdi da te objavljajo članke, ki niso učinkovito recenzirani, zaračunavajo objave, navajajo ugledne urednike brez njihove vednosti, posnemajo videz uglednih revij, želijo izločiti nove akterje na znanstvenem trgu, s tem pa kršijo osnovna pravila akademskega vedenja.

Repozitoriji

• Številke o citiranosti so dokaz vplivnosti znanstvenega objavljanja;
• Pomembne so tudi številke o branosti objave, ki se meri s kliki in številom dostopov na stran;
• Ti dvoji podatki se med seboj lahko razlikujejo (pisec, ki želi napredovati na akademski lestvici, imeti pozornost pri ozkem številu bralcev, bo pazil na citiranje, medtem ko bo pisec, ki želi imeti večji vpliv v skupnosti, dal prednost številkam o branosti objave;
• Če nekoč ni bil pomemben kriterij branosti, je danes še kako, saj moramo državljane prepričevati znova in znova v financiranje raziskav;
• Repozitoriji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav;
• Merimo lahko obisk vsake spletne strani: vanjo vgradimo števec dostopa oz. skript za Googlovo analizo obiska (Google analytics);
• Prosti dostop prispeva k večji branosti, večjem citiranju; objavljanje moramo gledati v okviru komunikacijskih in ne ekonomskih kategorij;
• Sprejemljivo bi bilo plačevanje naročnine na spletne objave, ki bi bilo enako plačevanju položnic, le da bi tu plačevali vsebino;
• Mesečni prispevek bi pritekal na avtorjev račun;
• Ponekod je plačilo vsebin že zajeto v ceni usb ključkov, trdih diskov, fotokopiranja, članarini v knjižnicah, ki so nekakšne subvencije;
• Projekt PKP (public knowledge project), ki vsebuje odprtokodni program OJS (open journal system), ki skrbi za izdajanje serijskih publikacij, OCS (open conference system), ki skrbi za organiziranje konferenc, OMP (open monograph press), ki je zaslužen za izdajanje monografij, OHS (open harvester system), ki indeksira vse našteto in druge spletne vire;
• Odprta družba meni, da je vredno le tisto, kar plačam, zato zavrača komercializacijo (uvajanje trgovskih načel) znanstvenega objavljanja;
• Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in Novi Gorici, Univerza v Ljubljani je uredila svoj repozitorij med zadnjimi;
• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti, njihov glavni namen je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov; avtorji imajo možnost tudi postaviti svoja besedila na lastno spletno stran;
• Mednarodni repozitorij, kot je npr. DRYAD, ima objave za uporabnika v prostem dostopu, le da je postavitev in vzdrževanje besedil plačljivo;
• Pri besedilih, ki gredo v tisk, je potrebno dodati člen v avtorsko pogodbo, ki dovoljuje spletno oddajo;
• Ko so časopisi sami vzdrževali spletni arhiv, je avtor napravil le povezavo na članek, kar pa ni več mogoče, ker slovenski časopisi dovoljujejo vpogled na članek le pod pogojem plačila, na kar lahko vpliva upad bralskega interesa;
• Verjetno bodo razprave kmalu le spletne in ne več objavljene v časopisu, s čimer tudi varčujemo, ker tisk ni zastonj;
• Istočasno lahko knjižnice in posamezniki tiskajo članek na papir po principu tiska na zahtevo (print on demand);
• Z objavljanjem na spletu se spremeni tudi slog pisanja, kar si lahko privoščijo le avtorji z akademsko izobrazbo;
• Individualne spletne objave je potrebno opremiti z licenco cc, ki je dopisana pod članki, fotografijami, ki zahteva priznanje avtorstva; člankom je lahko dodana prepoved komercialne rabe besedila (NC non commercial), ki onemogoči uporabo na Wikipediji;
• Ne-akademski avtorji se za tovrstni način ne odločajo, ker delo ni honorirano; v preteklosti so honorarji bili, a so bili kmalu ukinjeni, sprva pri znanstvenih revijah;
• Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost so že od samih začetkov v prostem dostopu; za popravljen izvod v PDF formatu poskrbi tiskarna, Digitalna knjižnica Slovenije pa za postavitev starejših letnikov revij na splet, kar je mogoče z državno pomočjo;
• Slavistično revijo postavlja na splet tudi ProQuest, ki zaračunava številke revije; navdušencev nad to stranjo ni veliko, saj je izvod možno dobiti na dLibu oz. v spletnem arhivu;
• Izhajanje revije so zagotavljale državne subvencije, kar se lahko hitro spremeni in bodo avtorji morebiti morali plačati sami;
• Pri Slavistični reviji so se povečali stroški prevajanja, ki jih krijejo avtorji (zaradi porasta člankov v tujih jezikih);
• Revija sicer objavlja v angleščini, a se še vedno naveže raje na slovenščino; izvlečke člankov v angleščini je revija plačala sama;
• Spletni forum SlovLit (1999-) je odprtega značaja, ki skrbi za strokovno komunikacijo z 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno; šteje okrog 1650 članov; objave, kazala, komentarje, polemike, napovedi dogodkov pošiljajo prostovoljci, prostovoljna je tudi redakcija (krajšanje, združevanje besedil); forum temelji na komunikaciji, poudarja informacije s področja digitalne humanistike, združuje več narodov (princip internacionalnosti in interdisciplinarnosti), dostopen je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan.

Varovanje zasebnosti

• Slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov sta pravni področji, ki sabotirata sodobno informacijsko družbo;
• Globalnim digitalizacijskim podjetjem ne gre zaupati, ker je nekatere strah njihove velikosti, jim ni povšeči, da prihajajo iz Amerike, pomenijo konkurenco nacionalnim podjetjem, se bojijo digitalne tehnologije;
• Njihov "sovražnik" je Google, ki si je zagotovil zajem podatkov o izposoji v nemških knjižnicah, kar lahko ohromi avtonomijo nemškega knjižničnega sistema; primerljiv je z jedrskimi elektrarnami; sumničenje, da bodo digitalne informacije nekoč plačljive, ni odveč; gandhijevski odpor proti kopičenju podatkov o vedenju uporabnikov na spletu;
• Kritiki pri tem vidijo možnosti zlorabe, a spregledajo deklarativne cilje digitalizacije; skupaj z mednarodno trgovino, razširjanjem trgov, s povečanjem varnosti hrepenijo po dosegu kvalitetne osnovne izobrazbe, spolni enakosti, enakomerni razporeditvi bogastva, ohromitvi revščine, izbrisu lakote in smrtnosti med otroki, izboljšanju splošnega zdravja, zagotovitvi okoljske trajnosti ...
• Civilizacijska razvitost se kaže v občutku za človeški obstoj;
• Družbam, v katerih se posamezniki odpovejo individualizmu in se združijo v celoto, metaforično pravimo "družba mravelj, čebel", "ideali vojnega ali športnega tovarištva". Poznamo jih iz kmečkih povesti, vojnega/zgodovinskega romana, ki so pripomogli k oblikovanju naroda;
• V istem sistemu se lahko ozremo le na posameznika (umetnik pri Cankarju, duhovnik pri Preglju), na plemenite junake 19. stol.; s posamičnim ni nič narobe, moramo paziti le, da tega ne zamešamo s privatnim in zasebnim, kar počne marsikdo in celo zakonodaja. Posameznika ne zanima uresničevanje lastnih želja, varovanje zasebnosti, temveč skupna blaginja naroda;
• Napako delamo pri enačenju tako zasebnega kot javnega; zavest o javnem se počasi oblikuje, še počasneje pa zavest o skupnem;
• Kot javno sprejemamo samo predstavitve medijev, šele fakulteta nam pojasni, da obstaja še posebno/strokovno javno poleg splošno javnega (strokovno javno se oblikuje preko revij, knjig, strokovnih inštitucij, društev;
• Za "javno dobro" se lahko posameznik in zasebnik zavzemata še učinkoviteje kot javne inštitucije;
• "Varuhi človekove zasebnosti" so v t. i. "kritičnem položaju", saj si želijo ugodnosti, ki jih prinašajo osebni podatki (hitro zdravljenje bolezni, pomoč pri nakupu predmetov, pomoč pri orientaciji, izogibanje nezgodam). Prav tako pa se bojijo izgube osebne svobode in njene zlorabe v primeru višjega nadzora osebnih podatkov, pri čemer pozabljajo, da so vaščani v vaseh podvrženi vsevednosti ljudi okrog sebe;
• Najnevarnejša je politična zloraba osebnih podatkov, ki jo velikokrat izvedejo državni organi, ki zahtevajo izročitev podatkov;
• Človek se ne bi smel prenehati ukvarjati s pridobivanjem in obdelovanjem podatkov samo zaradi slabih izkušenj z njimi, saj so nujni za kvalitetno človekovo življenje;
• Urad informacijskega pooblaščenca je pod vodstvom Nataše Musar Pirc agresivno uveljavljal slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov; na področje fotografije je posegel s prepovedjo Googlovega projekta Street Wiew, s čimer je bila Slovenija prikrajšana, ogrožen je bil tudi obstoj panoramskih posnetkov na spletišču Burger.si;
• Besedilni korpus Nova beseda je zaradi zahteve urada o prepovedi iskanja po imenih in priimkih pohabljen; iskalni niz Fran Levec je prepovedan, ker bi utegnil razkriti osebne podatke živečih Franov Levcev, s tem je onemogočeno tudi boljše poznavanje zgodovine in literarnega zgodovinarja Frana Levca;
• Leta 2013 so na Wikimedia Commons preganjali rentgenske posnetke, češ da gre za poseg v zasebnost ljudi;
• Privatizacija informacij, za katero si prizadevajo slovenski uradniki, ne sovpada s civilizacijskimi cilji, ki so dosegljivi ob lažji dostopnosti informacij; zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zaščiti informacij in onemogočajo razvoj skupnosti;
• Pogrebno podjetje ne želi sporočiti podatkov o dnevu smrti umrlega, čeprav se je ta začasa življenja strinjal z objavo teh podatkov.

KREDIBILNOST

• Ovir je danes za tiskano in spletno objavljanje manj kot v preteklosti: Avtorji, ki so samozaložniki, morajo plačati, avtorji objav na spletu ne več;
• Ovire se pojavijo pri poskusu objave v časopisu, strokovnih revijah, nastopa v televizijskih oddajah;
• Uredniki preuredijo članek pred objavo, zato smo zaskrbljeni, kadar uredništvo ne "filtrira" določenih podatkov, posledično se nam zdi nezanesljivo;
• Urednike usmerjajo kriteriji, pogojeni z nazorsko, politično, nacionalno, generacijsko, spolno pripadnostjo;
• Danes moramo ljudje samostojno presoditi, kakšne objave so dovolj primerne za objavo; preverimo avtorja, medij, ki bo objavlja, starost dokumenta, (ne)zadovoljstvo v javnosti, dejstva, avtorje in besedila, na katere se pisec sklicuje; pri tem ne razlikujemo od papirne oz. spletne objave;
• Zaupamo lahko avtorju, ki ima lastne presoje v javnosti že utemeljene in je uveljavljen strokovnjak, verjamemo, da preverja informacije in piše z namenom informirati bralca, njegov status preverimo v bibliografiji, njegov status v znanstveni skupnosti na spletišču Sicris;
• Najbolj zaupamo starejšim avtorjem, češ da so modrejši in previdni pri razpravljanju;
• Zaupanje se lahko izniči, če je avtor preverjan na napačnem mestu: Vladimir Pavšič (v mladih letih literarni kritik, pod psevdonimom Matej Bor pesnik, v starejših letih zagovornik venetske teorije), Alan Sokal (fizik in matematik, ki je zlorabil zaupanje s podtaknjeno pisarijo uredništvu univerzitetne revije);
• Strokovnjak na enem področju ni nujno vedež na drugem in obratno;
• Pisec, ki ni strokovnjak na svojem področju, je amater oz. diletant;
• Mlajši avtorji so zaradi premalo izkušenj pogosto tarča nezaupljivosti, kar ni upravičeno, saj imajo več teoretičnega znanja za prodor do spletnih informacij;
• Bartolova maksima v Alamutu: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno;
• Avtorski samovolji daje legitimiteto vključenost v projekte, ki si prizadevajo popraviti svet, feministični, religiozni, družbenosistemski; tem ciljem je znanost le za zgled, gre za socialni aktivizem in ne za nevtralno podobo sveta;
• V primeru prikrite tendence je urednikom težko preprečiti objavo pravno-pristranskih besedil;
• Pozanimanje bralca o avtorju je koristno, ker se tako bralec seznani o avtorjevi kompetentnosti.

Aktivizem

• V 70-a letih (svinčenih letih) mnenje, da je izvir akademskega dela radovednost, b 80. letih je začelo veljati, da je treba radovednost vzeti kot sredstvo za dosego ciljev: kvalitetnega, pravičnega življenja: raziskovanje redkega jezika je smiselno, ko se zanj zavzame večja množica govorcev;
• Znanstveno spoznanje zmoti interes raziskovalca in je zato manipulativno; tako lahko razumemo ideologiziranost šol (feministične, črnske, marksistične, dekonstruktivistične, lacanovske, derridajevske, novohistoricistične), ki so si priznale, da je njihova glavna naloga v kritiki in spreminjanju sveta, pisci niso bili literarni zgodovinarji, temveč sociologi, filozofi, psihoanalitiki ...
• Težko se strinjamo s spoznavnim nihilizmom novih pristopov;
• Tradicionalni humanisti so ustvarjeni za odkrivanje in popravljanje napak, ki drugim niso vidne;
• Umetnost je bila označena za trivialno/tendenčno, če se je prilagajala interesu bralcev;
• Ameriška ideologizacija se naseljuje tudi v slovenskem sistemu, čeravno z več 10-letnim zamikom, ki jo najdemo v kakšnem diplomskem delu; brutalno se je prikazala na Filozofski fakulteti v Ljubljani;
• Aktivizem kot socialni koncept dokumentirajo slovarske sintagme; med 2. vojno so bili aktivisti politični delavci OF;
• Aktivizem povezujemo z liberalnimi, levimi nazori, čeprav tudi delež konservativcev posega vanj; krepi se z razvojem civilne družbe;
• Aktivizem je neuporaben za človeka, ki mu je mar le objektivno spoznanje in se ne ozira na protiargumente; kompleksne probleme reducira na preproste, vpliva na čustva in ne razum; ni uslužen statistiki, a ne zato, ker jo je možno zlorabiti, temveč ker vnaša sivine v aktivističen svet in onemogoča akcijo;
• Kritično refleksijo naj bi aktivizem vnašal v akademsko rutino; ta pomeni odmik od opazovanega predmeta, česar si aktivizem ne sme privoščiti;
• Christian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima vprašanje socialne moči, oz. kdo nadzira vire, informacije, vrednote, ima moč, korist;
• Oblika kritičnega mišljenja (razsežnost kritične teorije) se sklicuje na Karla Marxa in se zavzema za pravično družbo, obenem reducira predstave o svetu, ki se razvija zgolj zaradi antagonizmov priviligiranih in izkoriščanih;
• Mediji so razumljeni kot modeli kapitalizma, kolonializma, vojn, izkoriščanja, neenakosti, zato je kritična do novih oblik komunikacije, do tehnologije;

torej biti kritičen je enako biti nezaupljiv, pesimističen, dvomljiv v človekovo zmožnost, socialnim omrežjem očita naprednost, kliktivizem je slabšalni izraz za uspeh, ki ga družabna omrežja doživljajo;

• Z nezaupljivostjo postaja posameznik bojevit in s tem konservativen, noče tvegati, zadovoljen z obstoječim;
• V družbi morajo zmagati posamezniki, ki so racionalni načrtovalci splošne blaginje in ne manipulativni posamezniki, ki izstopajo iz volčjega krdela;
• Aktivizem političnih mislecev gre v smer politizacije, razkriva izkoriščanja tudi tam, kjer niso očitna, da obstajajo, saj politika zastruplja medčloveške odnose;
• Tudi družabna omrežja izkoriščajo; uporabnikom se zdi razbremenitev kapitalističnih odnosov;
• Na aktivizem se veže tudi socialna zavist.

Avtorstvo

• Inštitucionalna vezanost ima dvojno valenco: po eni strani objave legitimira, omejuje avtorjevo samovoljo, po drugi strani inštitucije zavirajo najnovejše objave, objave odkritij;
• Nezaupanje se pokaže z ustanovitvijo revij: Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-Punkerska univerza, Svobodna univerza;
• Do publicističnih objav pride v leposlovju, manj v strokovni literaturi;
• Ko govorimo o leposlovju, mislimo na samozaložbe, za katere se avtorji odločijo, ko jih založbe ne sprejmejo;
• Odkar imamo digitalni tisk, je postala samozaložba običajna objava, vendar moramo biti previdni, ker ta ni šla skozi uredniški pregled, vseeno ne velja, da je kakovost slaba;
• Dokumentom ne smemo zaupati le na podlagi njihove starosti, saj so bili nekdanji pisci bolj površni od današnjih;
• Ob pregledu starih dokumentov se distanciramo od rabljenih fraz; preveriti je treba mesto objave, do objav v medijih moramo biti kritični, predvsem kritični moramo biti v času 8. februarja oz. 3. decembra; o zanesljivosti informacij novinarjev se moramo prepričati v znanstvenih revijah;
• Včasih se meja med znanstvenim in laičnim navdušenjem zakrije;
• Npr. članek Dimitrija Kebeta: Cankarjeva smrt je bila političen umor je sprožil precejšen odziv javnosti, na videz poljudnoznanstven članek, ima všečno urejeno spletišče, a vseeno prefiltriramo informacije: po odkritju se ni izpostavil noben literarni zgodovinar, priznani cankaroslovec - znanstvena verodostojnost mora biti preverjena v znanstveni srenji, ki se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov, revij, zbornikov, na forumih;
• Npr. na Wikipediji piše, da so Hervardi "slovensko nacionalistično združenje" in da je bil vodja Andrej Šiško obsojen na zaporno kazen: povezava z nacizmom, gre za željo, dokazati nepovezanost Slovencev z južnimi Slovani in veličastno zgodovino: zgolj informacije tega političnega interesa;
• Dimitij Kebe naj bi bil "zasebni raziskovalec", sodno preganjan zaradi prilastitve arheoloških izkopanin, ni podatkov o zaključku procesa; anekdota (18. avgust, 11. september); Dimitrij Kebe je sin narodnega heroja Lojzeta Kebeta Štefana, padel l. 1942 na Jamniku, Kebetova mati Mira se je poročilas funkcionarjem Svetino, njun sin Ivo Svetina (slovenski pesnik, ravnatelj Slovenskega gledališkega muzeja;
• Do sporov glede Cankarjeve smrti prihaja tudi na njegovi pogovorni strani na Wikipediji, in sicer zaradi napačnih informacij; oz. primer Prešerna kot kranjskega pesnika in ne največjega slovenskega pesnika (angleška Wikipedija); obširno prepričevanje uporabnika Eleassarja je sklenil Marko Juvan z utemeljitvijo, da je Prešeren slovenski pesnik;
• Revija Za srce: Na sv. Kunigundo in sv. Emo (Agata Schwarzkobler): Slovanskih imenih (z veliko-pravopisna napaka).

Strokovno recenziranje

• Gre za selekcioniranje kredibilnih informacij; podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, pisci znanstvenih zbornikov, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov, pisci razprav za pridobitev akademske časti, t. i. diplomanti, magistranti, doktorandi;
• Recenzenti so uredniki časopisov, zbornikov, knjig;
• Pri recenziranju gre za reguliranje objav, ohranitev kakovosti; pred tolikšnim pojavom člankov je o kakovosti odločal le urednik;
• Prvi pogoj za pridobitev naziva znanstvene revije je formaliziran recenzijski postopek;
• O objavi odloča urednik, ne recenzent; ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, bo vključil še enega, dva recenzenta;
• Recenziranje naj bi onemogočalo širitev nepotrebnih, nepreverjenih informacij, ki se ne držijo strokovnih standardov;
• Lahko pride do zavrnitve kakovostnega besedila mladega raziskovalca ali do sprejetja lažnega članka (Sokalova potegavščina);
• Javno recenziranje (open review);
• Nevtralna presoja naj bi bila zagotovljena z anonimizacijo postopka, ocenjevalci jamčijo, da pri presojah ne prihaja do nepotizma;
• Slepa recenzija (avtor ne ve, kdo ocenjuje njegov izdelek);
• Dvojno slepa recenzija (niti recenzent ne ve, kdo je avtor besedila);
• V majhnih znanstvenih skupnostih do te ne prihaja, ker je avtorja možno prepoznati že po sami izbiri teme, slogu pisanja, itd.;
• Kritike takšnega recenzijskega sistema moti, kadar avtor nima možnosti argumentirati svojih stališč;
• Imena recenzentov se objavijo, ko je delo sprejeto v objavo; o objavi odloča urednik;
• Če so recenzenti površni ali se mnenja krešejo med seboj, bo urednik dodal dodatnega recenzenta ali bo upošteval lastno presojo;
• Besedilo anonimiziramo z brisanjem lastnosti dokumenta, recenzija mora biti opravljena na stroju brez vpadljivega imena;
• Popravke in komentarje recenzentov urednik anonimizira tako, da shrani besedilo v formatu rtf, nato ga odpre kot golo besedilo v urejevalniku, poišče moteča imena recenzentov in jih nadomesti z nevtralnimi oz. jih izbriše;
• Da se znebimo popravkov več recenzentov, raznolikosti komentarjev, izbrišemo določila desno od nizov atnid in atnauthor; anonimiziranje zavaruje recenzente pred jeznimi avtorji, ki so prepričani v svoj prav;
• Revije so dolžne objaviti recenzijski postopek na spletnih straneh, kjer so razložena tudi merila za presojo (stopnja inovativnosti gradica, metode, spoznanja, pomembnost teme, metodološka neoporečnost, mednarodna primerljivost, slogovna, jezikovna, tehnična brezhibnost prispevka itd.):
• Avtorji morajo vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje prispevka do uredniške odločitve; revije včasih zahtevajo avtorjevo potrdilo, da niso članka poslali nobenemu drugemu uredništvu v pregled;
• Tuje revije sprejemajo članke večinoma v angleščini, revije v slovanskih jezikih pa v več slovanskih jezikih, pri slovenskih revijah naj bi prednjačila slovenščina;
• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev, pogojni sprejem, za katerega se ponavadi odločijo uredniki; urednik avtorja opozori o napakah, avtor popravi napake in popravljeno verzijo ponovno pošlje uredniku, ali pa se s pripombami ne strinja in članek umakne; pri popravkih mora avtor imeti vklopljeno funkcijo sledenja spremembam v urejevalniku za hitro presojo recenzentov o (ne)upoštevanju pripomb;
• Pred natisom mora avtor besedilo popraviti in sporočiti ali je ustrezno recenzirano za natis;
• Pri nekaterih uredništvih je recenzijski postopek tak, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec:
  • določijo tip članka (razprava, ocena, gradivski članek, polemika, poročilo),
  • tematsko področje (v Slavistični reviji je treba vedeti, ali je razprava slovenistična, slavistična, jezikoslovna, literarnovedna, kulturnozgodovinska, drugačna),
  • presodijo ustreznost naslova,
  • poročajo o obsegu članka v znakih,
  • ugotovijo, ali manjka kakšen ključen del članka,
  • se odločajo, ali bodo članki objavljeni v tujem jeziku ali prvodu,
  • označijo jezikovno plat članka,
  • presodijo slog članka in primernost terminologije,
  • pregledajo članek po tehnični plati,
  • se opredelijo do teme, ki je morebiti pereča, do metode (tradicionalna, modna, inovativna),
  • pregledajo reference,
  • naštejejo napačne trditve, nedoslednosti;
• Recenzent obkroži eno izmed možnosti:
  • članek je primeren za takojšnjo objavo,
  • članek je primeren za objavo, vendar lahko počaka na novo številko,
  • članek je pogojno primeren za objavo (če avtor upošteva popravke),
  • članek ni primeren za objavo.

Pravopis

• Piscu besedila težko zaupamo, če vidimo, da ne pozna pravopisnih pravil.

Ločila

• Pokazatelj piščeve pismenosti je poznavanje razlike med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem, njihove stične/nestične uporabe.
• Pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice, dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo treh tipk na numeričnem delu tipkovnice <Ctrl>, <Alt> in <->.
• Namesto zaimka tale, uporabljajmo zaimek le-ta, čeprav se je v zadnjem času pojavila tudi možnost ta; zaimek le-ta je papirnat, njegova raba le v pisnih besedilih,
• Dolgi pomišljaj upoštevajmo pri razdeljevanju dolgih odstavkov, ki jih ne smemo/nočemo razdeliti na manjše dele, kar se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene.
• Nestični dolgi pomišljaj uporabljajmo zgolj med povedmi in ne znotraj povedi.
• Laiki uporabljajo večinoma le krajšo črtico za vse oblike pisanja, strokovni pisci se morajo temu izogibati. Pravilni zapis je:
  • Breznik-Ramovšev slovar,
  • Občina Miren - Kostanjevica,
  • dihotomija domače – tuje,
  • t. i. minus je pisan s pomišljajem.
• Iskalniki najdejo vse dolžine.
• Črtice so pogosto nagnjene k spreminjanju; med imenom avtorja in njegovim psevdonimom naj leži nestični pomišljaj.
• Pravopisno pravilo najraje razdirajo filozofi, saj pretirano in nepotrebno uporabljajo velike začetnice, narekovaje in garnirajo besede z vezajem, npr. u-biti; gre za slogovne efekte. Imenovani pisci kritike ne sprejmejo pozitivno.
• Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih in več oblik enojnih narekovajev. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), če pritisnemo na levi zgornji kot tipkovnice, bomo dobili narekovaj ("), ki je enak na obeh straneh. Ustreza pravopisu, nujen je tudi v izvirni kodi, ko z njim opremljamo povezave na zunanja spletna mesta v wikijih. Tretja oblika so vejični narekovaji (spodaj, zgoraj), ki so značilni za tradicionalni tisk, pozna jih tudi nemški pravopis. Ti niso vgrajeni v slovenski Word, a so prisotni v angleški različici Worda:
  • pravilno: „unarekovajena beseda“,
  • nepravilno (angleško): “unarekovajena beseda”.
• Uporaba enojnih narekovajev (zgoraj, zgoraj) je prisotna pri označevanju pomenov besed, npr. ang. default (slov. 'privzeto').
• Tuji mediji uporabljajo narekovaje tudi pri glavnih naslovih, kar bi potemtakem morali početi tudi v naslovjih na Wikipediji, a tega ne počnejo. Naslovi so vselej v ležečem tisku.
• Odvečno je tudi postavljanje citatov, ki so v narekovajih, v ležeči tisk.
• Ko uporabimo oznako t. i., ne uporabimo narekovaja.
• Cobiss je otežil rabo dvopičja, ker ga uporablja kot separator med polji bibliografskega zapisa v nestični obliki, medtem ko pravopis uči levostično rabo dvopičja.
• Ko naštevamo, je dvopičje odveč, obenem ob naštevanju ne uporabljamo skupaj npr. in veznika itd., ipd.:
  • pravilno: Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika,
  • nepravilno: Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd.
• Tripičje ali tropičje je sinonim veznika itd. (tropičje moramo v strokovnih izrazih uporabljati previdno); pred tropičjem ni vejice, je nestično ločilo.
• Storovno besedilo se mora izogibati klicajem in vprašajem.
• Podpičje uporabljajmo pred pojasnjevalnimi deli povedi.
• Včasih so alineje zaključevala podpičja, danes raje ne vstavimo nobenega ločila, če se začne z malo začetnico. Če se začne z veliko začetnico, uporabljajmo piko.
• Kratki podnaslovi nimajo pike, daljši naslovi s stavčno obliko, z bibliografsko navedbo in nadnaslovi zahtevajo piko.
• Ker se pravopis spreminja, domnevamo, koliko je pisec star. Torej:
  • uporabljajmo rodilnik pri zanikanju
  • pri trpniku dajmo prednost obliki z deležnikom na -t/-l
  • uporabljajmo besedo se: Pisatelj je bil pohvaljen./Pisatelj se je pohvalil.
  • pri rodilniku ob zanikanju moramo pomisliti na zveze pomožnega glagola z nedoločnikom:
    • Ne nameravam prebijati led/-u.
    • Ne želim brati to knjigo/te knjige.
    • Kaj je pravilno: Kar je skupno ali kar je skupnega

Velike začetnice

• Priporočeno je, da pišemo nasloce kolon ali vrstic v tabelah z veliko začetnico (npr. Januar | Februar ... ali Protagonist | Stranske osebe.
• Celice znotraj tabele naj bodo z malo začetnico, razen če so stavki ali imena.
• V alinejah uporabimo veliko začetnico le takrat, ko gre za daljše povedi s stavčnimi oblikovnimi lastnostmi, vendar ne sme biti razlike med alinejami.
• Ko je stavčne narave le par alinej, naredimo podpičje med povedmi.
• Filozofski termini so pisani z veliko začetnico, npr. živalski Drugi, od tega se ne razlikuje zapis drugega v narekovajih, temveč zapis drugega z malo začetnico, kar je pravilno.

Drugo

• Kaj je pravilno: Kjer je bil osrednja figura moški/Kjer je bila osrednja figura moški → spol se veže na osebek, a tu je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu raje izberimo moško obliko, ker je nevtralnejša.

Digitalna pismenost

• Besedila moramo obvladati tako pisno, kot tehnično.

Formati besedil

• Poznamo več računalniških formatov besedil, ki jih prepoznamo po končnicah:
  • txt (golo besedilo)
  • doc, docx,rtf, odt (obogateno besedilo)
  • htm, html (spletno besedilo)
  • pdf (natisljivo besedilo)
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu nimajo končnic.
• Za format golega besedila se odločamo pri pošiljanju pošte na forum (SlovLit), pisanju računalniških programov.
• Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem oddajo tekstov v formatu rtf ali odt (samo za kratka besedila), kot nekomercialni različici doc/docx.
• Besedilo spremenimo v pdf format, če se bojimo, da nam ga bo kdo spremenil ali zlorabil, obenem uredniku otežimo delo, saj ne more označiti popravkov.
• Popravke vnašajmo v doc, docx ali rtf-format.
• Besedilo shranimo v pdf formatu tako, da najdemo možnost pdf med možnostmi Shrani kot.

Besedilo v wikijih

• Pišemo v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, tekst lahko sestavljamo v urejevalniku in ga šele nato prenesemo na wikistran.
• V wikijih je dovoljena raba tabel, matematičnih formul, grafov, vstavljanje slik, osnovno oblikovanje je slednje:
  • odstavek je ena prazna vrstica
  • alinejo označimo z zvezdico (*)
  • naslove obdamo z dvema enačajema, podnaslove s tremi in več (==xxx==)
  • ležeči tisk z dvema narekovajema (xxx), krepki s tremi (xxx)
  • povezave napravljene z oglatimi oklepaji [[ ]] (Ljubljana) → modre povezave pripeljejo do gesla, rdeče povezave so, če geslo še ni ustvarjeno
  • Če beseda ni v ustrezni obliki jo zapišemo prvič v neustrezni in drugič v ustrezni, oboje v dvojni oglati oklepaj, vmes med besedama je navpična črta.
  • sliko vstavimo preko menija
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

Vaje v wikijih

• Prijava na Wikipedijo.
• Preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
  • na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo
• popravi pravopis in slog v naključnem članku
• s [[ ]] označi gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
• dodaj povezave v Cobiss
• popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva
• poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)
• napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš
  • na seznamu nominirancev za nagrado kresnik izberi naslov, ki je rdeč; za zgled si vzemi katero od gesel, ki so ga sestavili študentje bibliotekarstva pri projektu Bibliotekarji o romanih
• povezavo na članek vpiši v čim več kazal

• Opozorila začetnikom na Wikipediji:
  • premočno členjenje na odstavke (odstavek mora vsebovati vsaj tri povedi
  • mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje)
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
  • dobesedno prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih, ki jih prevajalec ne razume.
• Kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto:

• Pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena. Namesto jeze naj raje izrazimo hvaležnost za tuje posege, tako da v zgodovini strani na koncu alineje s tujim prispevkom kliknemo na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.
• Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.
• Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo. Če v meniju izberemo to možnost, npr. s klikom na Datoteka > Prikaži zgodovino različic, si jih lahko ogledamo, lahko pa jih tudi razveljavimo.
• Popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3. Če v naslov dokumenta dodamo kratice svojega imena (npr. Hladnikov članek za SSJLK_UP.docx za članek, v katerem so pripombe U[rške] P[erenič]), bomo pomagali uredniku, da se lažje znajde med verzijami dveh ali treh recenzentov, ki jih mora združiti. Da se ne bi zgodilo, da pomotoma oddamo katero od starejših verzij, jih v mapi razporedimo po datumih nastanka in izberemo zadnjo.
• Avtorji in uredniki naj za vnos popravkov ne uporabljajo formata pdf.
• Komentiramo lahko:
  • na pogovorni strani besedila
  • na pogovorni strani avtorja
  • če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: <!-- komentar -->
  • s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}

Navajanje

• Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435).

Čemu sploh citiramo

• Strokovni pisec mora nujno uporabljati sklicevanje.
• Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Ljudje bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.
• Pisanje s ciljem ohranjanja, osveževanja in prenašanja stare kulturne vednosti iz generacije v generacijo je bolj zavezano sklicevanju na predhodno vednost kot humanistično pisanje, ki se zavzema za produkcijo novih spoznanj.
• V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku.
• Osebnosti, zapisane v leksikonih kot znanstveniki, so imele srečo, da so bile ob pravem času na pravem mestu in jih je doletela čast, zasluge pa morajo, če so pošteni, pripisati svojim kolegom in predhodnikom, ki so jim pripravili teren in brez katerih njihovega prispevka ne bi bilo.
• Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije.
• Odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo. Nihče ne ugovarja, ko trdimo, da je najvišji družbeni cilj oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih posameznikov.
• Razveseli nas pobeg vsakega avtorja zločestemu copyrightu. Leta 2014 smo proslavljali odprtje opusa Josipa Vandota (1884–1944) za javni dostop, 70 let po avtorjevi smrti.
• 70-letna zapora namreč velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti. V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti: lep zgled za ravnanje vnaprej.
• Zdrava pamet pravi, da je avtorsko delo, razstavljeno na javnem mestu zato, da je na razpolago morebitnim zainteresiranim.

• Funkcija copyright, ki je fokusirana na avtorja in ki v prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega.
• V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %.
• Pri piscih, ki jim ne gre za stvar sámo, ampak samó za objavo, akademsko sklicevanje na zveneča imena v stroki utegne izgubiti status argumenta in dobiti zgolj vlogo ornamenta.

Prepisovanje

• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.
• Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Pri kopiranju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek
• Huje je, ko akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, tuje misli povejo s svojimi besedami in jim še kaj svojega dodajo, jih tako rekoč oplemenitijo z dodano vrednostjo.

Citatni indeksi

• Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.
  • Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave
  • Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus
• Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar)
• Citirane publikacije niso vedno dostopne na klik, kvaliteta se razlikuje glede na stroko.
• Odpor do merjenja je pravzaprav odpor do znanstvenega pristopa nasploh.
• Nezaupanje do rezultatov meritev je lahko tudi znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki.
• Med kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.
• Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.

Faktor vpliva

• Kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.
• Scopusova podatkovna baza ponuja dve vrsti časopisne metrike, SJR in SNIP. SNIP meri vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na določenem področju.
• Meritve so kulturno pristranske; skoraj vse revije so iz Avstralije, Amerike ali angleško govorećih držav Evrope.
• Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji.
• Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Vplivnost filmov, televizijskih oddaj, računalniških iger, časopisov in spletnih strani se meri samo tako.

Slovenske znanstvene revije

• Najprimernejše revije so Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Slavia Centralis, Razprave SAZU, Dve domovini itd.
• Med drugim tudi Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi itd.
• Tuje revije o slovenski književnosti:
  • Slovene Studies (ZDA)
  • Slavistika (Beograd)
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

• Glavni citatni slogi so:
  • APA (psihologija, vzgoja)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski
• Tudi:
  • Bluebook
  • ALWD
  • ASA
  • Vancouver
  • Turabian
  • MHRA
• Citatni slogi se spreminjajo, torej je nesmiselno vztrajanje pri že uveljavljenih pravilih.

Tehnika citiranja

• Citat je iz dveh delov:
  • Dobesedni navedek je ločen z narekovaji ali postavljen v drug odstavek
  • Vir citata je lahko v oklepaju ali označen s kazalko na koncu citata, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica oz. povezave na vir.

Opombe

• Z njimi lahko navajamo literaturo.
• Čikaški slog je uvedel kratke sklice v oklepajih.
• Navajanje literature v kratkih sklicih in opombah je smiselno, kadar literature ne želimo navajati v seznamu; s tem poenostavimo citiranje.
• Z enciklopedičnimi zapisi povzamemo, strnemo.
• V opombah so le tista dela, iz katerih smo povzeli dotične izjave, v seznam referenc se uvrščajo dela, ki so pomembna za področje, ampak niso bila predmet citiranja.

Kratki sklici

• Pri njih včasih odstopamo od pravopisa.
• Uredniško poenotenje navajanja literature je nujno potrebno, da je objava vredna zaupanja.

Označevanje navedkov

• Narekovaji, odstavek in izpuščanje iz navedkov ter vlaganje lastnega besedila.
• Napaka je, ko navedek začnemo in končamo s tremi pikami; namesto tega začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju in končamo s končnim ločilom zunaj navedka.

Od kod vse citiramo

• Citiramo iz knjig, iz poglavij, z zavihkov, iz razprav, iz člankov v reviji/časniku, iz gesel, s spletne strani iz bloga, iz zasebne korespondence, iz TV-oddaje.
• Lahko se sklicujemo tudi na rokopis, sliko, tabelo, grafikon.
• Neprimerno je citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov.

Viri in literatura

Ločeno navajanje virov je neprimerno (pri spletnih virih se je razpaslo navajanje URL-jev); iskanje je lažje pri poenotenem navajanju virov. Delitev na vire in literaturo je smiselno uporabiti pri dolgih seznamih; viri so t. i. gradivo, literatura predstavlja teoretične/metodološke pripomočke raziskovanja. V razpravi o Novi pisariji Franceta Prešerna moramo navesti vse različice te pesmi (od cenzurnega in tiskarskega rokopisa, natisa v Poezijah 1847, do poznejših redakcij. Med literaturo štejemo Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije. Med vire najpogosteje navedemo leposlovje, med literaturo strokovne razprave, kar ni nujno. Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni:sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič na način dostopa. Delitvi virov na primarne in sekundarne se bomo odpovedali. Citiramo le iz primarnih besedil, ki smo jih držali v rokah.

Zaslon in papir

Slovenski literarni zgodovinar piše trenutno na zaslon, ampak misli pri tem tudi na tiskano objavo. Tudi študentje so dolžni oddati zaključno nalogo v tiskani obliki. Strokovni časopisi prihajajo na splet, kar podpira gibanje Open Access in vlade nekaterih držav. Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebrano na medmrežju. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate). Natisnjena knjiga je lahko prazna, če je na njej natisnjen denimo trivrstični haiku, lahko pa je polna, npr. pri romanu s šeststo besedami; dolžinski razpon spletnih strani je večji . Arhivska stran foruma SlovLit ima 1.600.000 besed. Navajanje virov na zaslonu prikažemo s primerom:

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). COBISS
Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Vire na papirju navajamo tako: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).
Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Zgledi

Če vzamemo podatke iz Cobissa, zagrešimo manj napak, zato ni nepotrebno navesti tri oblike bibliografskih enot omenjenega sistema: polni, ISBD in COMARC. Najkrajši je zapis v formatu ISBD.

Knjiga

V slovenskem pravopisu ne obstajajo lebdeča dvopičja, zato jih je bilo potrebno popraviti v v levostična. Naslov samostojne revije, knjige v Cobissu je zapisan z ležečim tiskom. V primeru da je knjiga dostopna na spletu, moramo napraviti povezavo na digitalizirano verzijo oz. več njih. Vpišemo kodo DOI, če obstaja. Z njo so opremljene publikacije zunaj meja Slovenije, in sicer v angleščini. Če navajamo knjigo na zaslonu:
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.

Če navajamo knjigo na papirju:
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Priporočeno je, da naj citiramo raje z dLiba ali Wikivira kot pa s Kindla in drugih bralnikov. Naštejemo le formate, ki so nam služili v dobro, saj bo teh v prihodnje še več. Nujno moramo navesti podatke o natisu. Če navajamo knjigo na bralniku, napišemo:
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku

V Cobissu je treba odpreti dva zapisa, prvi je zapis o članku, drugi je zapis o zborniku , s čimer se s klikom popeljemo na povezavo Glej publikacijo. Če navajamo članek v zborniku, napišemo:
Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108. Če navajamo predavanje v videu, napišemo:
Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. COBISS Videolectures.net.

Poglavje

Citiramo poglavje iz knjige, kadar je avtorjev knjige več. Primer, ko navajamo poglavje:
Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Razprava v reviji

Bralec se odloči, ali bomo enkrat uporabili polni naslov, drugič pa kratico revije. Strokovni bralec ima raje kratice, medtem ko gre za tuje bralce, uporabimo raje polni naslov. Primer, ko navajamo razpravo v reviji na zaslonu:
Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS
Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS
Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib
Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib

Primer, ko navajamo razpravo v reviji na papirju:
Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Spremna beseda

Spremno besedo navedemo denimo tako:
Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS
Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Članek v časniku

Letnika in številke ne zapisujemo pri člankih iz dnevnega časopisja, ključna sta le datum in stran. Namesto dvopičja lahko med naslovoma napravimo tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil. Naslovne nize smiselno razporedimo; lahko dodamo tudi pojasnilo, ki označuje našo interpretacijo, ki je zapisano v oglatem oklepaju. Naj navedem primer:
Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Na spletišču dLib obstajata dve vrsti zapisov: prvi na posamično avtorsko objavo in drugi na celo številko v časopisu. Prvi imajo urejene metapodatke, medtem ko jih drugi nimajo in moramo tako avtorska besedila v številki najti sami. Ko navajamo članek na dLibu na zaslon:
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS
Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib
Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.
Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Ko navajamo članek na dLibu na papir:
Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.

Enciklopedijsko geslo

S tem poglavjem se dotaknemo virov, ki jih na Cobissu in dLibu ni, torej so to podatki brez urejenih metapodatkov. Navedba članka v stolpcu levo od samega članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook (Slog Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX). Razlika je v rabi narekovajev, drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa.

Naj navedem primere navajanja enciklopedijskega gesla na zaslonu:
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija 10. maj 2010.
Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.
Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.
Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.
Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.
Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.
Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].
Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.
Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, ⁵2009 (Mali leksikoni CZ).
Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).
Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.

Primeri navajanja enciklopedijskega gesla na papirju:
Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Forum

Na Med.Over.Net je rubrika knjižni molji, ki ni tako poznana kot Wikipedija. Pomemben vir informacij je tudi SlovLit, kjer poiščemo sporočilo v arhivu. Forum navajamo tako:
Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.
Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

Spletni tečaj navajamo tako:
J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Blog navajamo tako:
Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Blogi so lahko zahtevni za citiranje, ker manjka avtorjevo ime (ko vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj). Datum ogleda ni potreben.

Članek na spletišču

Strokovni članki, ki so objavljeni na spletu, so redkost, čeprav smo v 21. stoletju. To so predobjave, ki dobijo svojo natisnjeno verzijo ali so postavljene na spletno stran revije. Primeri, ko navajamo članek na spletišču na zaslonu:
Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.
ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.
Aljoša Harlamov. Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote. airBeletrina 17. okt. 2013.
Andrej Mrak. S Prešernom po »hudičevih« hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je »vzel hudič«. Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014.

Primeri, ko navajamo članek na spletišču na papirju:
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Zapis v podatkovni bazi

Imeni urednikov (Miran Hladnik in Primož Jakopin) dodamo za naslov zbirke, kjer je tudi letnica postavitve; na koncu je smiselno dodati še datum dostopa, ravno zaradi spreminjanja zbirk. Datum lahko razberemo tudi iz izvirne kode, ki je dostopna preko menija v brskalniku oz. pod desnim miškinim gumbom. Primer, ko navajamo zapis v podatkovni bazi:
Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani je nerazkrito iz Cobissove strani bogato nahajališče informacij. Morali bi dodati sklic na Cobiss, če bi bila vanj vpisana diplomska naloga. Primeri, ko navajamo diplomske naloge:
Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.
Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice itd. Primeri, ko navajamo prosojnice, video predavanja in animacije:
Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Zemljevidi so opremljeni s podatki o viru pod zemljevidom. Sprva so bili avtorsko delo, npr. Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel, panoramski zemljevidi Franceta Planine. Primeri, ko navajamo zemljevide:
Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Vire fotografij navajamo pod njimi. Podoben status imajo tudi grafikoni in tabele. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta. Njegovo ime spustimo, če gre za njegov vzdevek. Navajanje datuma dostopa ni obvezno. Primeri, ko navajamo fotografijo:
Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.

Risba

Primer, ko navajamo risbo:
Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Oprema kliparta z datumom same postavitve je nepotrebna, saj ne gre za sklicevanje na podatke. Referenco zbrišemo, če zamre spletišče in link ne deluje več.

Glasbeno delo

Naslove glasbenih klasik slovenimo, tako kot to počnemo tudi pri delih klasičnega slikarstva. Primer, ko navajamo glasbeno delo:
Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Pri oddajah in filmih je težavno, da se podatki o njihovih izvajalcih pojavijo prehitro pred samimi poslušalci in gledalci; nekateri celo manjkajo in si jih ni mogoče zapisati. Podatke izberemo tako, da so primerljivi z drugimi citiranimi viri. Prvega ne napišemo režiserja, temveč urednike in novinarje, saj so imeli večjo vlogo. Primeri, ko navajamo radijsko, televizijsko oddajo in film:
Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju

Napake so nepoznavanje temeljnih referenc oz. njihovo poznavanje le v enem jeziku/znotraj ene šole, vključevanje strokovnih kolegov v reference zgolj iz vljudnosti, čeprav za temo niso dovolj pomembni, nenavajanje avtorjev, ki nam niso povšeči, samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega, navajanje dolgih in tudi krajših http-jev, URL-ji so vpisani kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij, navajanje http-jev brez podatkov o avtorju, naslovu, datumu in spletišču. Za vsak vir, ki je dostopen na medmrežju, moramo na dLibu ali v Cobissu preveriti, ali je tudi v tiskani obliki in navesti podatke o tiskani izdaji. Napačno je tudi navajanje naslova leksikona, brez da bi omenili naslove in/ali avtorje gesel.

Navajanje na Wikipediji

Z oblikovanjem pravil citiranja naj bi se po statistiki ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov in to že od leta 2004. Zgledovali so se in se še zgledujejo po angleškem članku, pri katerem je sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redkcijami. Ima 85.000 ogledov mesečno, dolg je dve avtorski poli.

Žanri

Lahko se odločamo med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi žanri, med katerimi so meje ne več tako ostre, kot so bile. Pogosteje prihaja do nesporazumov, ker pisci mešajo žanre med seboj. V humanistiki imajo najvišji ugled monografske publikacije, med katere Cobiss prišteva diplomske naloge, magisterije in disertacije. Med akademskimi pisci je dvom v smiselnost wikipedijskega pisanja. Žanri, ki imajo status strokovnega pisanja, so:

• poročilo o dogodku
• povzetek
• podatkovna zbirka
• članek (nagovor, glosa, intervju, komentar)
• kritika
• enciklopedijsko geslo
• esej
• predavanje
• kritična izdaja
• priročnik, učbenik, navodila, razprava
• znanstvena razprava, ki je pregledna in razprava, ki je izvirna
• strokovna recenzija

Šolsko pisanje

V žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo referat, esej in diplomska naloga (tudi magisterij in doktorat). Pri šolskem pisanju je glavni cilj izpolnitev študijskih obveznosti za oceno in dosego želenega naziva. Študentov mentor se mora prepričati, da je študent predelal vso gradivo. Nad zaključnim delom študenta bdita dva mentorja. Problem nastane pri rabi ustreznega citatnega sloga, kdaj in v čigavem seminarju bo predstavitev naloge. Študent se mora pred izbiro teme pozanimati o usodi njegovih predhodnikov.

Popravljanje

V vrsto popravljanj sodita koregiranje in lektoriranje. Gre za dve popravljanji, ki se med seboj dopolnjujeta in prepletata. Popravljanje, recimo mu kar nepopravljanje pripomb, ki jih je utemeljil urednik, je brez podajanja avtorjevih osebnih komentarjev, odzivov, nepremišljeno dejanje. Kaj pa uredništvo? Uredništvo ali urednikovanje pooseblja vrsto obsežnejših opravkov s tujimi besedili.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Elektronska pošta je ena najpogosteje rabljenih oblik medmrežja, telefonov in računalnikov. Izumili so jo leta 1961 za potrebe znanstvene komunikacije na Inštitutu za tehnologijo v Massachusetts-u, a z njo globalno komuniciramo šele od 80. let naprej. Med t. i. razvade spadajo:

• neodzivanje na pošto (izjeme so vsiljena sporočila, oglasi, sporočila, na katere naj ne odgovarjamo, vabila za večje število povabljencev),
• za odgovor se ne zahvalimo in ne pokažemo vljudnega odnosa do pošiljatelja,
• pošiljatelju moramo potrditi prejem pošte, da ne pride do zapletov pri tolikšni količini informacij,
• na pošto odgovarjajmo takoj, sicer se lahko pomakne na spodnji rob zaslona,
• pri sporočanju se moramo držati standardne slovenščine, njenega pravopisa in ne slenga ter narečja (to ne velja za manj formalno besedilo),
• ne uporabljajmo samih velikih črk, ker je neestetsko in predvideno za kričanje,
• pri več poštnih naslovih naj se pošta izteka na eno mesto,
• obsežnih pripomb je dajajmo na splet, denimo Google Drive in ne navajajmo le njihovega spletnega naslova v sporočilo,
• datoteke v priponkah naj bodo v splošno znanih formatih, denimo (doc, pdf, jpg, xlsx),
• sporočila moramo ciklično arhivirati.

Glavni povod za nerazumevanje med ljudmi je pomanjkanje komunikacije, zato je treba nejasnosti nemudoma odpraviti. Opuščanje velikih začetnic naj bi simbolizirala piščevo demokratično mišljenje/egalitarizem, pri čemer se pojavi težava, ko dodamo podatke iz Cobissa, z dLiba, saj uporabljata slovnično pravilno slovenščino. Ko nas nekdo po pošti povabi na zabavo, moramo odgovoriti le njemu in ne vznemirjati preostalih udeležencev. Na Wikipediji je uzakonjeno tikanje med sodelavci, saj sproža njihovo enakopravnost. Pisno komunikacijo začnemo različno:

• na forumu: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi, Ljuba srenja,
• Spoštovani gospod profesor, Spoštovani prof. dr. Bernik, če nimajo naziva lahko Spoštovani Niko Grafenauer, Spoštovana gospa Repinc in ne Spoštovana gospa Repinčeva,
• običajna kombinacija je npr. vikanje in priimek ali tikanje in ime,
• učiteljev odgovor na študentovo vprašanje ima kombinacijo vikanja in študentovega imena, npr. Draga Špela, v referatu popravite določene stvari.,
• Lahko nazivamo tudi s Spoštovana kolegica ali Draga kolegica,
• Pri nagovoru sta možni dve ločili, in sicer vejica ali klicaj.

V zaključku pozdravimo npr. S spoštovanjem in se podpišemo za vejico v isti ali novi vrstici, svoje osebno ime zapišemo pri naslovnikih, s katerimi se tikamo/vikamo, Lepo vas pozdravljam, Lepo te pozdravljam, Z lepimi pozdravi. Frazi Z odličnim spoštovanjem in Z dolžnim spoštovanjem sta zastareli, pri drugi dosežemo celo diplomatko žaljivost, Pozdrav ali S pozdravi je suhoparno. Kraja in datuma ni potrebno pisati, razen pri uradnih dopisih, kjer napišemo kraj inštitucije, v imenu katere pišemo oz. kjer smo zaposleni. Podpišemo se z imenom, imenom in priimkom.

Ime datoteke naj bo razumljivo, kratko, enolično, vsebuje naj spodnjo črto namesto presledkov, naj ne bo strešic in velikih črk. Popravljavec dokumenta na koncu napiše svoje začetnice, npr. zigon_marija_prezihove_matere_diplomska_naloga3.doc (3. verzija dokumenta).

Tujejezično frazo, ki nam ni znana, vpišemo v brskalnik (v narekovajih) in tako pogledamo njen pomen, kar pride v poštev predvsem pri tujejezičnem naslovniku.

Socialna omrežja

Socialna omrežja imajo pozitivno in negativno konotacijo, če so skupnost, kooperativnost, kolaboracija, množičenje, so lahko tudi eksploatacija, komercializacija, nadzor in inguba zasebnosti. Najpriljubljenejše so Facebook, YouTube, Google+, Twitter, Instagram. Slovensko literarno vedo trenutno oblikuje približno 150 akterjev (učiteljev, raziskovalcev). Podobo stroke ne oblikujejo več le knjige, revije, projekti, članki, konference, razstave, temveč tudi blogi, Facebook, celo "neuradna" spletišča genealogije (geopedija), wikiji. Facebook se je pojavil leta 2004 in akademska populacija na njem je danes manjšinska. Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ustanovljen leta 2006, sporočila so omejena na 140 znakov. Daljša strokovna sporočila najdemo na spletišču Linkedln, kjer so razpisi za akademske službe. Zagovor spada med dramske oblike strokovnega izražanja. Gre za zagovor referatov, seminarskih nalog, kasnejših diplomskih in magistrskih nalog, doktoratov.

Literarna kritika

Novinarka je ob smrti vodilnega nemškega kritika Marcela Reicha-Ranickega povzela lastnosti literarne kritike:

1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
8. Kritika naj tudi zabava.
9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Poudarjena naj bo razlika med strokovno in literarno kritiko. Literarna kritika se ukvarja z literarnim delom, strokovna z znanstvenim delom.

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost oz. konciznost. Ti članki se odpovedujejo humornosti, se izogibajo prenatančnim informacijam. Za Wikipedijo se zahteva upoštevanje načel, denimo soglasnost, sodelovanje, strpnost in vrednostna nevtralnost (pisanje o samem sebi je prepovedano).

Biografski članek

Cilj spletnih enciklopedij je popis oseb, ki so že bile vključene v tiskane leksikone, enciklopedije. Pri izbiri novih avtorjev sta bila dva kriterija ključnega pomena, in sicer avtorstvo strokovne monografije in znanstvena kompetenca. Za enciklopedični vpis kandidirajo osebe, ki se pojavijo tudi v drugih geslih. Pri tem se prepriča njihova uvrstitev na razne sezname, od prešernoslovcev, verzologov do didaktikov.

Članek o knjigi

Na vrsto bodo prej prišle knjige uporabnikov, ki so aktivni članki Wikipedije, imajo na njem svoj članek, so napisali že več knjig, so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav. Na Wikipediji je projekt z naslovom Romani, kjer je potrebno razumeti par navodil:

• naslov gesla je naslov knjige,
• v geslu je le jedrni del naslova,
• zasedene naslove opremimo z imenom avtorja, naslovom časopisa, letnico,
• glava gesla vsebuje še avtorja, letnico, žanr,
• povzetek mora biti kratek,
• v infopolju naštejemo mogoče ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve ,
• lahko dodamo fotografijo naslovnici,
• besedilo moramo žanrsko uvrstiti, mu dodati ključne besede, temo.

Do vsega tega se dokopljemo preko Cobissa, dLiba, monografij, diplomskih nalog ipd.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost
• povzemanje in ponavljanje
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih definicij
• privlačna tipografija
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• učbeniki se povezujejo v serije.

Izdajanje učbenikov je lukrativen segment založniške dejavnosti zaradi visokih naklad. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zato so očitki na račun učbenika upravičeni:

• kaže svoj izvor v pripravah na predavanja
• napačno je, ko želi biti učbenik poenostavljena verzija znanstvene monografije
• informacije so oblikovane v zapomnljive definicije
• stremi k enostavnosti
• prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz.

Strokovni blog

Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog, ki pomeni 'spletni dnevnik'. Za strokovni namen so vabljivi predvsem področni slog, blog na določeno temo, osebni blog humanista, pedagoga, raziskovalca. Blogarska spletišča najpogosteje uporabljajo orodja, kot so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Med drugim je blog primeren tudi za politično nazorsko diskusijo, novinarje, javne intelektualce, slovensko "smetano". Med slovenskimi literarnimi zgodovinarji ima svoj blog do zdaj le Aljoša Harlamov. Izraz blog se je prvič pojavil leta 1007, nekaj let starejši so spletni dnevniki, t. i. platforme za množično bloganje izhajajo iz konca 90. let. Blogi niso podobni znanstvenim, temveč publicističnim in žurnalističnim žanrom. Če redno pišemo bloge, pomeni, da dobro obvladamo pisno prakso, umanjka pa selekcija. Znanstveno publiciranje se razlikuje od dnevniških zapisov po tem, da si za objavo rezultatov vzame čas, recenzijski postopki so dolgotrajni. Bloganje priča o anonimnih objavah, avtorjevem narcizmu, njegovi obsedenosti, če ne navdušenosti nad medijem, prevelikem poudarku na slogu. Prav tako blogi upoštevajo širše, medtem ko strokovni članki ožje občinstvo. Za blogerje velja avtorska zaščita, zato jih moramo citirati z imenom in priimkom. Blogi so primerni za izmenjavo še neobjavljenih znanstvenih spoznanj in diskusijo med raziskovalci. Po eni strani je bloganje primerljivo s predavanji, po drugi strani pa tudi s konferenčnim sporazumevanjem. Blogarske objave se izmikajo intenzivni argumentaciji, citiranju, zaradi česar nimajo statusa znanosti. Tiskane revije delujejo pod principom filtriraj. To so objave, ki imajo težave s prostorom. Revije, ki nimajo teh težav, delujejo po principu objavi in nato filtriraj. Pri tem opravijo izbor komentatorji. Širše kot je stališče mnenj, verodostojnejša je razprava. Večja branost piscu povzroči večjo vidnost na spletu, t. i. page ranking. Literarni zgodovinarji so vse pogosteje kuratoji, uredniki, organizatorji, filtratorji in kategorizatoji informacij.

Spletni forum

Spletni forum je pomembno orodje za vzdrževanje znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na njem objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, oglase, vabila. Stopnjo vitalnosti skupnosti strokovnjakov določamo po številu strokovnih forumov, številu naročnikov in pogostosti sporočil. Inertnim akademskih skupnostim je dovolj tradicionalna pošta. Spletni forum se je pojavil v drugi polovici 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske in poštni seznam, ki je kombinacija e-pošte in novičarskega arhiva. Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki loči spletne forume od spletnih klepetalnic. Nekateri forumi se še vedno oklepajo golobesedilnega formata besedil, in sicer zaradi enostavnosti arhiviranja. "Golo besedilo" na forumu vse naslove napravi klikljive. Prav tako ponujajo možnost sledenja temi, t. i. nitkanje (angl. threading). Komunikacijo spletnih forumov lahko nadzorujemo in upravljamo. Nekatere skupnosti zahtevajo predhodno prijavo od vseh, druge pa to le pri tistih, ki bi želeli v debati sodelovati. Obstajajo tudi taki, ki ne omejujejo dostopa, a obstaja možnost, da se pojavi vratarski moderator, ki določa primernost objav v forum. Forumi brez moderatorja so izpostavljeni politiziranju, vključevanju motenih posameznikov, ki z žaljenjem odvračajo svoje kolege od pisanja. Forum lahko hitro postane preveč podoben spletnemu časopisu. Moderator lahko kaj prispeva sam, vendar je smisel foruma v tem, da njegov smisel določajo prispevki naročnikov. Nesporazum izhaja tudi iz izkušnje starejših naročnikov tiskanih medijev, ki so zavezani javnosti, ker so jih ustanovile javne inštitucije. Profesor Hladnik je dobil ideje za Novo pisarijo na spletnem forumu Humanist, ki se je začel leta 1987 v obliki poštnega seznama. Vanj je včlanjenih približno 3000 naročnikov, ureja ga Willard McCarty. Osredotoča se predvsem na digitalnohumanistične teme, za zgled je spletnemu forumu SlovLit, ki se je uveljavil leta 1999 in šteje 1650 naročnikov, ureja ga profesor Miran Hladnik. Sprva je nameraval pokrivati le študijske teme, raziskave in akademsko poučevanje slovenske književnosti, a hitro je doumel interes naročnikov, zato se danes oklepa tudi literarne zgodovine in jezikoslovja, zlasti slovenistike. Člani objavijo več kot 800 sporočil letno, od razpisov, vabil, obvestil o knjigah do kritik, diskusij, polemik. Zanje je SlovLit osrednja informacijska točka.

Slog

Spletna družabna omrežja z dnevniško naravo spreminjajo temeljni pisni standard. Zdaj prihajajo sveža sporočila na vrh, da so vidnejša bralcu, v preteklosti je bilo ravno obratno. Tisk ni omogočal razporejanja po aktualnosti, pri spletnem objavljanju s tem ni težav. Sporočila na SlovLitu se sledijo od zgoraj navzdol, njihova letna kazala pa od spodaj navzgor. Pred desetletji je besedilo pomenilo pisno obliko črk, besed na papirju, danes se povezuje z zasloni. Zaslon besedilu narekuje tudi obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, na zaslonu je ležeča oz. panoramska. Tiskano besedilo je primerneje za branje, zato se zaslonsko besedilo po njem zgladuje, saj levo in desno od zrcala ostane nekaj praznega prostora, ki je zapolnjen s kazali, reklamami, komentarji, lahko pa je prostor povsem prazen. Os 120 do 150 znakov je preveč za gladko branje. Kombinacija tipk <Ctrl< in <+> poveča nabor in doseže optimalno dolžino vrstice, a tako povečevanje podre strukturo strani. Emulacijo knjižnega formata na Wikiviru dosežemo z uporabo predloge Predloga:Proza, v html-ju z nizom za kodo <body>:

in

na dnu dokumenta. Iskalnik Firefox ponuja ikono Odpri bralni pogled, ki pretvarja spletne strani v pokončni format. Besedilo s povezavami je današnja oblika besedila.

Sestavni deli

Sestavni deli so kompozicijski elementi strokovnih besedil, ki so:

• avtorjevo ime,
• naslov,
• izvleček,
• ključne besede,
• povezave,
• kazalo,
• telo besedila,
  • uvod,
  • teorija/metoda,
  • gradivo,
  • analiza,
  • sklep,
• literatura
• priloge, kot so slike, tabele, opombe, grafikoni.

Našega strokovnega vsakdana ne sestavlja oblikovanje sklenjenih razprav, ampak nas zadevajo drugi opravki z besedili samimi. Cilj strokovnega opismenjevanja ni usposobiti bralca za pisanje kompozicijsko pravilnih študij. Namen knjige je usposobiti intelektualca v samozavestno udeležbo v žanrih strokovnega komuniciranja. Retoričnim pravilom za komponiranje besedil se posveča Dubravka Oraić Tolić v knjigi Akademsko pismo: Strategije in tehnike klasične retorike za suvremene studentice in studente iz leta 2011. Lažjemu spominjanju kompozicije znanstvenega članka botruje kratica IMRAD, pri nas znana kot UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep), čeprav je v navodilih za doktorsko disertacijo navedena kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze, Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Kratkim člankom lahko kakšen element tudi umanjka. IMRAD velja za ekperimentalne vede, deskriptivna področja, kamor prištevamo literarno zgodovino. Besedila, ki se ukvarjajo z literarnovedno razpravo se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem napisanega o temi, avtorji nato zamejijo gradivo in ga pričnejo analizirati. Ko gre za novo najdeni rokopis, objavo, dnevnik, to zadošča. Zaradi poznanosti dejstev v literarni zgodovini poskrbijo pisci prispevkov za inovativnost, denimo s spremembo pomena pojava. Premike omogoča pojav novih raziskovalnih paradigem, teorij, zgledovanje pri raziskovalnih postopkih. O Pavlini Pajk so pisali Anton Slodnjak, Miran Hladnik, Katja Mihurko Poniž, vendar vsak po svoje:

• Slodnjak s stališča nacionalne literarne zgodovine,
• Hladnik v kontekstu emancipirane obravnave trivialne literature,
• Mihurko Poniž v okviru feminističnih nazorov.

Vsem trem razpravam je skupna sklenjenost besedila. Nekaterim sestavnim delom se je posvečal Praktični spisovnik in Nova pisarija. V revijalnih člankih se ob avtorjevem imenu pojavlja ime akademske inštitucije, na kateri avtor opravlja svoje delo in elektronski naslov ali celo univerzalno številko raziskovalca (ORCID). S tem bralec dobi občutek zaupanja piscu. Humanistični članki se ločijo od drugih po tem, da so izdelek enega avtorja. Krajši članki imajo avtorjevo ime na dnu. Delež avtorstva piscev na Wikipediji razberemo v zgodovini članka oz. med statističnimi podatki o članku, saj pisanje gesel za Wikipedijo nima avtorjevega imena ne v glavi ne v repu.

Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem. Je najbolj radikalen povzetek besedila. Jedrnat je tudi seznam ključnih besed, vendar se ti dve komponenti razlikujeta. Kakšen je naslov članka, ni važno, mora pa zadeti vsebino, pod načelom Nomen est omen ali ime je pomenljivo. Kadar to ne uspe, vsebina ni skladna z naslovom. Strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov, kar si lahko le umetnostna besedila. Priporočila za oblikovanje naslova prevzemamo iz napotkov za oblikovanje naslova doktorske disertacije. Tako naj naslov:

• natačno izraža temo; dolg naj bo največ deset besed, ki morajo biti terminološke,
• bo pravopisno brezhiben,
• ne vsebuje krajšav,
• ni v obliki stavka/vprašanja,
• stvarni naslov naj ima prednost pred metaforičnim/citatnim,
• ne vsebuje narekovajev,
• ne bo zapisan z velikimi tiskanimi črkami,
• podnaslov naj bo od naslova ločen z dvopičjem, naj se ne začne z veliko začetnico,
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.

K naslovu pripnimo UD-klasifikacijo, ki je članku priskrbljena s strani bibliotekarjev na urednikovo prošnjo. Hladnikovi popravki disertacij so bili deležni tako hvaležnosti, prošenj za sodelovanje, kot grobega zavračanja hotenja dobrega in nesprejetja kritike. Napačno je mišljenje, da potrebujejo dolga besedila dolge, zapletene naslove. Naslove prevajamo v angleščino. Pri tem se morajo ravnati po angleškem pravopisu. Polnopomenske besede so v angleščini lahko vse z veliko začetnico ali pa tudi ne. Težave so pri rabi pomišljajev, narekovajev, vejic. Izrazi, ki so v naslovu odveč, so: analiza, sinteza, primerjava, proces, povezanost, vpetost, vpliv, razširjenost, dinamika, dimenzije, dejavniki.

Izvleček

Izvleček je krajša oblika povzetka. Revije, ki niso prostodostopne, ponudijo bralcem spletnih strani izvlečke razprav, preko katerih se bralci odločijo, ali se bodo naročili ali ne. V Praktičnem spisovniku piše, naj sinopsis poroča le o rezultatih razprave, seznam metod, razlago teme naj prepusti daljšemu povzetku. V današnji globalni praksi umanjka pisanje povzetkov, zato se razlika med povzetki in izvlečki ne pojavlja več. Štiri sestavne enote izvlečka so predmet raziskave, metode, rezultati in sklep, kar mora biti napisano v desetih vrsticah, kar je od 100 do 500 besed. Izvlečki se ne členijo odstavčno, ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb, naslov ni potreben, natisnjeni so z manjšimi črkami in z manjšim vrstičnim razmikom, nekateri so tudi ležeči ali celo z umikom v desno. Globalna promocija zahteva prevod izvlečka v angleščino. Avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah z izvlečkom načrtovanega prispevka, tako da je izvleček vodilo pri pisanju razprave. Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost. Obstaja tudi praksa deskriptivnih izvlečkov. Odsvetujemo, da v njih avtorji zgolj naštejejo težave, ki se jih članek loteva, a ne tudi njegovih glavnih ugotovitev.

Ključne besede

Izbira ključnih besed je postopek, ki nekoliko spominja na kategorije v Wikipediji. Pri njih iščemo širša predmetna področja, pri ključnih besedah članka pa poimenujemo ožja predmetna področja. Ni mogoče vedno razlikovati med ožjim in širšim. Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni. Izrazi morajo biti frekventni in morajo imeti terminološki pomen. Gre za utrjene termine, vendar se lahko pojavi tudi kak neologizem. Utrjenost terminov preverimo v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali Gigafidi in stvarnih kazalih znanstvenih knjig. Variante terminološkega niza lahko raziščemo (seveda v narekovajih) tudi po medmrežju.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program sam, mi moramo le ustrezno označiti le naslove in podnaslove. Nekateri programi spremenijo verzalke v male črke. V wikijih se kazalo pojavi samodejno, takoj ko doseže štiri poglavja. Kazalo lahko skrijemo s pritiskom na Skrij. Če ga nočemo, zapišemo v glavo besedila NOTOC. Ko želimo kazalo le pri dveh poglavjih ali na drugem mestu, zapišemo TOC (table of contents).

• Naslovi poglavij in podpoglavij naj bodo kratki,
• naslovi naj se pri biografskih geslih ravnajo po vzorcu,
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja,
• dolga poglavja naj bodo razdeljena v podpoglavja.

Povezave

Povezave so tisti deli besedila, ki ga ločujejo od besedila na zaslonu in papirju. Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah. Iz povezav je sestavljeno kazalo vsebine in seznam literature. V spletnem formatu html jih prepoznamo po modri barvi in podčrtanosti. Kazalka se na povezavi spremeni v ikono dlani, kar pomeni, da niz klikljivo nekam vodi. Na wikijih rdeče povezave pomenijo, da geslo še ni ustvarjeno. Povezave vnašamo v vsak format besedila, bodisi v Wordu, Libre Office-u, PowerPointu bodisi v Wikipedijinem VisualEditorju. V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaj. Dvojni oklepaj oklepajo besede, ki nosijo svoj članek. Povezave so oblika sklicevanja. Wikimedijina spletišča ponujajo uporabno možnost ogleda, kateri članki se povezujejo z izbranim.

Napake

Kar je za nekoga napaka, pomeni drugemu slogovno poslastico. Današnja napaka že jutri lahko postane norma; izrazi, prestavljeni v drug žanr, izgubijo status napak. Jezikovni kotičkarji (jezikoslovci, ki so opus gradili iz člankov o prav/narobe), ne uživajo pretiranega ugleda. Svojih napak ne ugledamo radi in jih ne priznamo. Čeprav razumemo naše sporočilo, se moramo ozreti tudi na druge in se vprašati, ali nas oni razumejo. Hibe humanističnega pisanja so:

• gostobesednost,
• nerazumljivost,
• pomanjkanje konteksta,
• slogovni manierizem,
• slogovna puščobnost,
• pristranskost,
• nasilna terminologizacija, ignoranca terminov,
• skrivanje za znanstveni plural,
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

Lektorski popravki vsebujejo črtanje odvečnih besed in besednih zvez. Nič v besedilu ni povsem odveč, vendar imajo besedila dele, ki ne prispevajo najbolj k našemu sporočilu. Pogovorni elementi namigujejo na situacijo, ki je botrovala nastanku. Besedilo prevajamo, ko črtamo manj informativne pasuse. Nekateri umetnostni slogi dobro shajajo z gostobesednostjo. Humanisti smo preveliki potrošniki besed za sporočilo informacije. Lahko črtamo besede, kot so tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg, predvsem, večinoma, največkrat, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, razmeroma, dokaj, relativno, okoli, določen, specifičen, sam, posamezen, različni. Te izraze nehote kopičimo, s čimer se razkrije sporočilno umanjkanje. Variirani osebek lahko izpustimo. Odveč je prepogosto navezovanje, mašilni nizi. Pisci na vsake toliko časa zapadamo v sintaktične obsesije. Tudi besedi hkrati in obenem sta nepotrebni.

Naloge

Primeri napak:

• V klasicizmu so se razvijale različne oblike polliterarne proze.
• Pripovedovali so si različne zgodbe.
• Snov novel je vzeta z različnih področij: ljubezen, kmetstvo, vojna, oblast.
• Pritegnila je umetnike različnih vrst umetnosti, tudi slikarje.
• To priča o povezanosti različnih staroveških kultur.
• V Novo zavezo spadajo poleg različnih knjig tudi Pridige.
• V svoji liriki se je zgledoval po Grkih.
• Kasneje jo je uporabil kot svojo muzo.
• Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, in sicer je med drugim dobil Prešernovo nagrado.
• Realisti v svojih delih prikazujejo sodobne družbene spremembe.
• Rokopis je zapustil v svoji zapuščini.
• Pri svojem delu je težil k temu, da se slovenski jezik ohrani.
• Svojo prvo službo je nastopil leta 1828.
• Kronološko shemo dogajanja, ki pa je lahko tudi prekinjena.
• Zato je naturalizem, lahko bi rekli tudi verizem, najbolj avtentična in tudi najbolj opazna oblika te proze.
• Tu je prišel tudi do vprašanja religioznosti. Življenjske izkušnje so bile preveč skrajne, da se ne bi bil – navsezadnje tudi kot nekdanji študent teologije – zamislil nad vprašanjem Boga.
• V svoji odlični študiji Recepcija drame: Bralec in gledalec sodobne slovenske dramatike je Pezdirc Bartolova pometla z nasprotniki svojih tez.

Nerazumljivost

Slovenist se v prvem letniku študija upre tezi, da bo moral med študijem sestavljati preproste povedi, čeprav se zna izražati tudi z zapletenejšimi. Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Za zgled je časopisno poročilo iz Večera 2001: Prve literarne objave je v Slovenskih goricah leta 1947 rojeni Tone Peršak doživel v Murski Soboti kot dijak, med drugim v glasilu, ki ga je urejal njegov predhodnik na mestu predsednika DSP Evald Flisar. Po študiju primerjalne književnosti in gledališke režije (že takrat je bil, očitno uspešno, na več mestih hkrati) se je posvečal bolj režiji, tako da je kmalu postal asistent za režijo na akademiji. Potem pa je nastopilo literarno desetletje, začelo se je s kratkimi zgodbami Novelete (1981), nadaljevalo z romani Prehod, Sledi, Vrh, potem znova zgodbe, Ljubljanske novele, za njimi leta 1988 zaenkrat zadnji roman, Smer Hamburg-Altona. V istem obdobju je napisal še kup radijskih in televizijskih iger, knjigo pogovorov z režiserji, monografijo o režiserju Jožetu Babiču. Za omenjeno delo je dobil kar nekaj nagrad. Pred leti si je časnik, ki ga pravkar berete, omislil nagrado za najboljši feljtonski roman; žal jo je podelil samo enkrat, toda – Tonetu Peršaku. Prav tako ga je za roman, ki je izšel v 24.000 izvodih, nagradila Prešernova družba, za gledališko publicistiko pa je prejel nagrado Borštnikovega srečanja.

Pomanjkanje konteksta

Članek, ki nima rdeče niti, je nesmiseln. Strokovni poznavalec je nekdo, ki pozna imena, datume, naslove, kot za šalo, resnični strokovnjak je ta, ki zna priti do informacij in jih tudi postaviti v kontekst. Še večja napaka je slogovno posploševanje, ki je mogoče le ob zajemu statično relevantne količine besedil.

Manierizem

Koristno slogovno vodilo je, da je besedilo sklenjeno, da se stavki lepo dopolnjujejo. Obstaja tudi nuja po besedilu, kje ni nujna povezanost, npr. seznami, naštevalni opisi. Izrazni asketizem ne škoduje in varnejši je.

Slogovna ubornost

Začetnik lahko pade v skrajnost - pretirano ponavljanje izrazov. Subvencionirane knjige se tiskajo za skladišča. Možnost napačnega pripisovanja se zmanjša z direktnim poimenovanjem. Pristranskosti ideološke narave so malignega značaja. Ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil so prepoznavni po uporabi narekovajev.

Terminologizacija

Akademske stroke se posebej v svojih konstitutivnih začetkih, ko še niso utrjene v splošni zavesti, nesorazmerno veliko ukvarjajo s svojim nazivom. Novejši primer takega terminološkega razglabljanja je pri nas doma slovstvena folklora. Jezikoslovje in zgodovinska izkušnja pripovedujeta, da so imena arbitrarna, da so posledica družbenega dogovora. Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.

Spol in število

Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika. Dosledno zavzemanje za emancipacijo ženskih gramatičnih oblik postane lahko hudo naporno. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine. Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim in tujim na več nivojih strokovnega pisanja. Nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna. Zavzetost za lokalno, domače, regionalno, nacionalno je v strokah, kot je slovenistika, samoumevno. Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj, je druga skrajna drža slovenske literarne vede.

Govorna prezentacija

Najpogosteje predstavljamo z objavljanjem v strokovnih časopisih, monografijah, zbornikih, včasih tudi na radiu, televiziji in spletu. Objave so bibliografsko registrirane. Prezentacijske oblike nimajo nujno statusa objave; to so govorne predstavitve za zaključno občinstvo, kot je predavanje v razredu, na fakulteti, v okviru kluba, društva, druge organizacije, študentska predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija. Ti dogodki dobijo status objav, če so posneti in vpisani v Cobiss. V to skupino spadajo tudi komentarji, replike, itd. Predhodna objava je pogosto podlaga za predavanje. Močno je odsvetovano, da predavatelj prebere sestavljeno besedilo pred občinstvom. Rutinirane predavatelje spoznamo po njihovih knjigah, ki so podobne seriji natisnjenih predavanj. Dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka. Predavatelj, ki raje govori prosto, bo iz napisanega upošteval le kak citat; uporabljal bo preprostejše stavke, več se bo ponavljal, naklonjen bo odzivom publike in njihovim ter lastnim komentarjem. Pogosto začne predavatelj z anekdoto, s citatom, refleksijo dogodka, s čimer popestri vzdušje. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih lastnosti retorikov, vendar mora predavatelj paziti na fraze. Včasih so bila predavanja dolgočasna, danes pa predavatelji uporabljajo retorične prijeme za pritegovanje pozornosti, ki so neskladni z vsebino. Šole retorike so zaslužne za učenje dobrega govorništva, ki je povezano s telesno držo, gibanjem rok, nasmehom, vmesnimi šalami, premori v govoru, anekdotami iz lastnega življenja, gibanjem po predavalnici, razgibanim govorom. Nepredvidljivost govorčevega vedenja drži občinstvo v nenehnem pričakovanju. Taka predavanja so sicer zanimiva za poslušanje, a poslušalci si zapomnijo le anekdote, ne pa tudi resne vsebine. Govorec je uspešen, ko ve, kaj mora poslušalcu sporočiti in goji zaupanje v svoj predmet. Govorec se mora na predavanje pripraviti; praviloma prekorači čas. Prav tako mora biti usmiljen z občinstvom: v primeru odtegnitve njegove pozornosti, naj nemudoma zaključi s predavanjem. Na pamet naučeno besedilo sicer da občutek varnosti, a utegne zveneti monotono. Predavatelj sproti zapisuje pomembna imena, letnice, naslove na tablo, da poslušalci vedo, kako jih črkovati.

Prosojnice

Prosojnice pomagajo predavatelju retorično zaokrožiti vsebino, sporočilo in ga usmerjajo. Sinonim za prosojnice je ime priljubljenega Microsoftovega prezentacijskega programa PowerPoint; med drugim tudi Google Slides, Prezi, Google Docs, Libre Office (Impress). Slabe strani predstavitvenih programov so lahkotno prebiranje alinej, ki prepriča poslušalca, da je svet ena sama organizirana množica alinej. Njihovo pomnjenje še ne pomeni znanja. Prosojnice naj vsebujejo naslove, podnaslove, slike, grafikone, krajše definicije, citate; daljša besedila zavajajo, zato naj do njih vodijo povezave. Alineja naj obsega eno vrsto, drugače naj se prelije v odstavek. Prezentacijski model (pechakucha) je nastal za potrebe 6-minutnih predstavitev z dvajsetimi prosojnicami, ki si slede v ritmu dvajsetih sekund. Pri oblikovanju predstavitve moramo biti zmerni: malo besedila, malo barve na stran, ne izstopajočega ozadja, eksotičnih fontov, preveč slikovitih prehodov med diapozitivi, brez zabavnih sličic, ki nimajo nič opraviti z vsebino. Za postavitev prezentacije na medmrežje je priporočen premik v pdf format.

Vizualizacija

Prosojnice so vizualizacija govorjenega. Na njih ravnamo drugače kot v spletnih in tiskanih objavah. Dele poudarjamo z barvo, dodamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide. Spletno besedilo je slikovitejše od natisnjenih besedil. Slikovitost na papirju ustrezno stane; od dražjega papirja do barv, kar je na spletu zastonj.

Fotografije

Verbalno sporočanje se odmika od slikovnega. Druge oblike mišljenja so: matematično, kinestetično, glasbeno, vizualno-prostorsko (mišljenje v mentalnih podobah). Ljudje obvladamo več vrst mišljenja, a vendar se marsikomu zdi civilizacijski zasuk v slikovno nevaren, kakor so dojemali tudi pojav filma v 20. stoletju. Slikovna informacija terja manj napora, prispeva k duhovni pasivnosti in odvisnosti. Digitalizacija je zaslužna za razvoj fotografije. Za dobro fotografijo ni treba več najeti fotografa ali kupiti najdražjega fotoaparata; dovolj je pametni telefon, tablica ali prenosnik. Pri besedilih se individualno avtorstvo umika skupinskemu, avtorstvo fotografij pa je strogo individualno. Avtor fotografije in imetnik avtorskih pravic je le tisti, ki pritisne na sprožilec, ne lastnik fotoaparata. Kategorijo individualnega avtorstva ohranja licenca creative commons. Z izpuščanjem avtorjevega imena kršimo omenjeno licenco. Obe licenci (tudi copyright) zahtevata navedbo imena avtorja. Ime fotografa, podpisanega z vzdevkom, lahko izpustimo, še posebno, ko gre za naslovnico knjige, revije, stensko sliko, arhitekturni objekt, kip v parku, informacijsko tablo. Fotografovo ime navedemo po principu Foto Srečko Meglič. Fotografije imajo drugačno eksistenco kot besedilo, na kar namiguje način pojavljanja in citiranja:

• fotografija je objavljena v kombinaciji z besedilom ali drugimi fotografijami,
• en sam fotograf,
• fotograf je podpisan pod sliko, za njenim naslovom (pri besedilih je podpisan pred naslovom).

Geslo photography and the law ima veliko vlogo pri reguliranju fotografije. Fotografiji ne najbolj naklonjena publicistika in njen žanr reportaže. Fotoreportaža je, ko prevladuje delež fotografije. V leposlovju je fotografija omejena na naslovnice in zavihke knjig (portret avtorja) in na žanre, kot so spomini, pričevanja, biografije, lokalnozgodovinski roman. Strip je poimenovan s fotografsko ustreznico fotoroman (ang. fotonovela). Fotografija je prisotna med žanri vsakdanjega sporočanja (blogi, Facebook, druga socialna omrežja). Prav tako je prisotna v strokovnih žanrih: od navodil za uporabo, slikovnih slovarjev do enciklopedij. Naj omenim tudi zdravstvene priročnike, potopise, vodnike. Literarnoteoretične knjige nimajo fotografij, literarnozgodovinske monografije, učbeniki, leksikoni imajo portrete avtorjev, naslovnice časopisov, knjig, vzorce rokopisa, razglednice krajev. Fotografijam pisateljev je bil namenjen Album slovenskih književnikov iz leta 1928. Strokovna periodika si je redko privoščila fotografije, ker so bile zelo drage; izjema so bili portreti jubilantov na naslovnicah festšriftov. Zavest o možnosti intenzivnejše fotografske opreme se je pojavila od leta 1994 naprej. Na spletu so fotografije zahtevale več prostora kot besedilo, zato so povzročale težave. Programi še vedno predhodno shranijo slike v nižji resoluciji zaradi njihovega hitrejšega nalaganja. Skrb pomanjkanja prostora je nadomestila skrb neselektivnosti slikovnega gradiva, ki ni najlažje za orientacijo. Programska oprema zna pripraviti primeren izrez, osvetlitev, posebne učinke, arhivirati posnetek, ga najti v arhivu. Fotografijo lahko uredimo tudi ročno, tako da poravnamo nagnjene objekte, jo obrežemo, ji izboljšamo kontrast, barvo, zasičenost, svetlost, ostrino, odpravimo rdeče oči, odseve, napravljene s strani smeti na objektivu. Trenutno najzanesljivejša mesta za shranjevanje fotografij so Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebook, Instagram, Google Panorama, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si. Google + spodbuja k varnostnem prekopiranju slik v oblak. Fotografije brez zasebnega značaja naj imajo licenco cc. Fotografije, zanimive za domačo kulturno zgodovino, so zbrane, običajno v prostem dostopu, v Digitalni knjižnici Slovenije. DLib hrani upodobitve znanih Slovencev, zbirko fotografij 1. svetovne vojne, zbirko fotografa Frana Vesela in Ljube Prenner; hrani tudi 3D predmete, družinske albume, notno gradivo, plakate, posnetke rokopisov, razglednice, vedute, zemljevide. Fotografije v WIkimedijini Zbirki (Commons) so najuporabnejše, saj iz nje črpajo vsa druga Wikimedijina spletišča, kot so WIkivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige, itd. So prosto uporabne, saj so opremljene z licenco cc. Sliki najprej določimo povedno ime, dodamo ji opis v slovenščini (ali drugem jeziku), jo vključimo v geslo na Wikipediji.

Licenciranje fotografij

Pravna regulativa zapleta uporabo fotografij na spletu, saj mora objava ustrezati slovenski in ameriški zakonodaji. Objave kiparskih, slikarskih del, knjižnih ilustracij nam ne dovoli, čeprav je minilo že 70 let od smrti ustvarjalca. Prepovedana je objava fotografij stavb, nagrobnikov, če niso avtorji že 70 let pokojni. Svetla izjema so posnetki knjižnih ovitkov/platnic, a tudi ti so v omejeni ločljivosti, kar velja tudi za ovitke cedejk, igrice, zaslonske posnetke, naslovne strani revij. Fotografij znamenitih osebnosti je polno, a nobena ni prosto dostopna (razen Vladimir Kavčič). Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon iz leta 1978, po katerem so pravice potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je čas avtorskih pravic podaljšal za 45 let. Razumljivo je spoštovanje copyrighta s strani Wikipedije. Fotografije umetnostnih izdelkov objavljamo na alternativna mesta, na Wikipedijo pa objavimo le povezavo nanje. Tako lahko objavimo fotografije kipov na Geopedijo.

Fotografije kulturne dediščine

Določilo v Zakonu o varstvu kulturne dediščine je žalostno. Za uporabo podobe in imena spomenika zahteva namreč lastnikovo privolitev. Detektivska ekspertiza wikipedista je potrdila, da je grafit vpisan v Register kulturne dediščine. Nujno moramo odpraviti prepoved fotografiranja javne lastnine v knjižnicah, arhivih, muzejih, drugih javnih mestih. Spomenik rudarja se lahko uporabi le:

• v članku "Spomenik rudarja, Tivoli",
• v primeru, da prosta alternativa ne obstaja ali je ni možno ustvariti,
• na Wikipediji v slovenščini, ki gostuje na ameriških strežnikih neprofitne organizacije Wikimedia Foundation.

Objava zaščitene fotografije se zdi pravi mali čudež. Wikipedija lahko reproducira slovensko kulturno dediščino zaradi strežnikov v ZDA, ki niso podvrženi slovenski zakonodaji. Objava fotografije kulturnega spomenika ne bi prizadela nikogar, vendar so inštitucije pri postavljanju fotografij previdne. V Wikipediji so objavljena samo tista dela Plečnika, ki so bila ustvarjena za Prago in so jih v Zbirko postavili češki wikipedisti.

Nalaganje na wikije

Na Wikiverzo ali Wikiknjige je potekalo nalaganje preko menijskih izbir, zdaj se vse nalaganje dogaja v Zbirki, treba je le izpolniti obrazec. Sliko je pametno opremiti s ključnimi besedami/kategorijami in jo opisati. Na slovenski Wikipediji je spustni meni z možnostmi licenciranja daljši; za nas so uporabne možnosti poštene rabe, kot je denimo predstavitvena slika.

Infografika

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, informacij, znanja, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro dojemanje vzorcev kompleksnejših nizov. Zanimanje zanjo so spodbudila priljubljena prostodostopna računalniška orodja, ki so nastala zaradi naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi obvladali. Uporabljamo spletne zemljevide in jih prilagajamo svojim potrebam, risanje grafov nam lajšajo razpredelnice, postavljanje fotografij in njihovo obdelovanje spada med osnovne spretnosti elektronsko pismenih, socialna omrežja vgrajujejo grafične prikaze rabe. Nova je naloga informacijske grafike in ne slikovna predstavitev kvantitativnih dejstev. Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja. Geografi so v začetku 20. stoletja začeli uporabljati grafične predstavitve, danes jih uporabljajo vsa znanstvena področja in publicistika. Statistične podatke zajema grafika iz podatkovnih zbirk. Te niso značilne za vso literarno vedo, le za tiste metode, ki jih zanimajo lastnosti literarnega sistema, t. i. metode empirične literarne vede. Grafični prikazi nam dajo predstavo empirične literarne vede; ne zanimajo tradicionalnih pristopov kvantitativne dimenzije, ne potrebujejo grafične reprezentacije.

Tabele

Podatki iz podatkovne zbirke so zbrani v obliki tabel, kar včasih zadošča. Podatki so razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Za njihovo oblikovanje obstaja vrsta računalniških programov, razpredelnic (MS-Pisarni Spreadsheet). Besedilo v okencih tabele ne sme biti obojestransko poravnano, saj povzroča besedne praznine, naslovna okenca naj se začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razvidno, kaj pomeni barva, črta, lik. Največ informacij prinaša vid, saj možgani hitreje predelajo slike kot besedila. Nekateri so spretnejši za dojemanje slušnih, drugi za kinestetičnih informacij, največ ljudi je vizualnih. Poznamo več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov:

• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (korelacijski diagram, raztreseni, razsevni grafikon, scatter-plot, statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije,
• diagram (graph): časovni oz. kronološki (časovne vrste), drevesni hierarhični diagram ali dendogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), gručenje, omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov,
• kartogram, shema, piktogram.

Za spletne objave vgradimo graf v članek kot sliko oz. ga spravimo posebej in naredimo nanj povezavo. Nekatere grafe zna narisati tudi Wikipedija.

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila Načrt Poljan v 2./2 19. stoletja in leto pozneje v tretji knjigi zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja. Na prvem zemljevidu je 60 domačij, na drugem so imena vseh krajev, ki so omenjeni v Tavčarjevem leposlovnem opusu. Kasneje so zemljevide risali sporadično:

• monografija Slovenska kmečka povest,
• Slovenski zgodovinski roman.

Literarni sloji na javnem spletišču Geopedija so Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci: Rojstni kraji pisateljev slovenskih zgodovinskih romanov in povesti.

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle izriše na zaslon besedni oblak teksta, ki smo ga dali v obdelavo, Voyant tools zraven oblaka besed pove o besedilu še kaj zanimivega.

ISKANJE

Iskanje je na visokem mestu, drugačen je le dostop do informacij, ki je naprednejši. Včasih je bil mojster nekdo, ki je vedel, kje kaj najti, danes so največji mojstri iskalniki sami. Njihov razvoj je povezan z naraščanjem števila informacij; včasih so se trudili obvladovati iskanje po zbirkah, bibliografijah (MLA, Cobiss ...), danes iskalniki obvladujejo celotni iskalni univerzum, ne glede na format spravljenih informacij. Za red si prizadeva več inštitucij. Številska identifikacija pri Cobissu poskrbi, da ne pride do zamenjav med avtorji; tako jih uporabnik loči po rojstnih letnicah ob imenu. Prostodostopni sistem ORCID naj bi pomagal disambigvaciji (razločitvi pomenov), kjer dobijo uporabniki alfanumerično kodo; ti ročno izločijo avtorje, ki ne spadajo zraven. Organizacijo podpirajo založniki in akademske inštitucije. Gre za 16-mestno kodo, ki je povezana s Thomson-Reutersovo kodo raziskovalcev. Je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen. Identifikaciji knjižnih objav je od leta 1970 namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. Wikimedijina spletišča dodajajo člankom predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK=

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) spremlja objave, ravno nasprotno kot številke ISBN, ISSN ... Poskrbi za pravilno umeščenost objave na strokovno področje:

• 0 Znanost, znanje, organizacije, informacije, dokumentacije, bibliotekarstvo, institucije, publikacije.
• 1 Filozofija, psihologija.
• 2 Teologija, verstva.
• 3 Družbene vede, politika, ekonomija, pravo, izobraževanje.
• 5 Matematika, naravoslovje.
• 6 Uporabne znanosti, medicina, tehnika.
• 7 Umetnost, arhitektura, fotografija, glasba, šport.
• 8 Jezik, književnost.
• 9 Geografija, biografija, zgodovina.

Slovenija je ena od 30. držav, ki opremijo vsako bibliografsko enoto z UD-vrstilcem. S 3,5 milijona vpisov se je znašla pri vrhu lestvice inštitucij. V javni zavesti so bolj enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanost na dve področji: družbene vede in naravoslovje. Z natančno številko bi morali v načinu ukaznega iskanja v Cobissu najti vse publikacije z določenega področja. Z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji.

DOI

DOI je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in hitrejšemu dostopu do znanstvenih podatkov. Prispeva tudi k njihovi večji vidnosti. Pridobitev kode ni zastonj, saj jo izdajajo le pooblaščene organizacije (registracijske agencije). Ko kodo vnesemo v iskalnik, se nam prikažejo bibliografski podatki za publikacijo.

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna štebilka Cobiss, s katero je opremljena vsaka registrirana objava. Začetna stran ponuja klasificirane osebne biografije raziskovalcev, serijskih publikacij, povezave na podatke o citiranosti raziskovalcev. Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo, pridevniki izpričujejo, da gre za pojem iz znanstvenega sveta. Namesto izraza data imajo nekateri raje izraz zajemek (capta). Zajemki ne obstajajo sami po sebi, ampak nastanejo zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi. Predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ki bi obstajali, ampak take pojave same ustvarjajo. Poznamo dve vrsti informacij: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco ali funkcijo; ponavadi je enačen z računalniško datoteko. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formativnih zapisih v podatkovni zbirki, v obliki tabel, grafov.

Iskanje po dLibu

• Ko nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, odkljukajmo možnost išči po celotnem besedilu,
• ko je zadetkov preveč, omejimo iskanje z nizanjem točnih, dodatnih izrazov,
• postavimo niz besed med narekovaje,
• praštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu.

Seznami

Seznamske alineje uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov čim razločneje. Lepi seznami tvorijo, skupaj z napovednim stavkom, eno samo poved, alineje niso daljše od ene vrstice. Na koncu alineje napravimo podpičje, vejico, kar ni nujno potrebno. Na Wikipediji so seznami izhodišče za kasnejše resno delo.

Digitalna humanistika

Literarnovedni segment digitalne humanistike lahko poenostavljeno opišemo kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov. Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures). Izraz je bil prvič uporabljen leta 2001. Zajema tudi novo vedo kulturomiko (izraz sta uvedla Aiden in Michel). Seznam raziskovalnih dejavnosti na področju vede našteva: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, mesta DH-dejavnosti.

Empirične metode

Izraz pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem oz. eksperimentom. Mednje spadajo:

• programi,
• projekti, revije,
• računalniško jezikoslovje,
• orodja in korpusi.

Slovarček

• paradigma - vzorec, primer
• koncipirano - izoblikovano (sestavljen osnutek)
• kontraproduktivnost - nasprotno od produktivnosti (v povezavi s količino (izdelkov))
• utilitarno - poudarja praktično uporabnost, koristnost
• marginalna vloga - potisnjena na rob / odrinjena
• pasivizirati - spraviti v nedejavnost, nedelavnost