Coticana

Ob Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002 ter skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti,... Gre za dopolnjeni ponatis, ki je nastal zaradi mnogih sprememb strokovnega pisanja (zlasti s prehoda od papirja na zaslon). Avtor Miran Hladnik sej je odločil individualno delo postaviti na Wikimedijino spletišče, ki je namenjeno gojenju skupinskega avtorstva, iz petih razlogov:

- podobno kot so avtorju pri nastajanju predhodnika Praktični spisovnik pomagali kolegi, študenti in bralci, bodo Novo pisarijo lahko neposredno sooblikovali uporabniki;

- tako je omogočen vpogled v zgodovino nastajanja/urejanja;

- podobno je omogočeno sprotno nastajanje, ciljno bralno občinstvo je lahko aktivno, kar naredi knjigo "rastočo";

- avtorju je z opazovanjem nastajanja besedila omogočena samorefleksija;

- avtor želi izkoristiti in raziskati možnosti medija kot novega orodja

Kam z avtorjem

Poglavje govori o avtorjevi dilemi, kako vpisati svojo odgovornost. Obenem avtor naslavlja problem morebitnega vandalizma, vendar je v splošnem glede tovrstnega izpostavljanja in prostega dostopa do avtorskega dela optimističen. Mimogrede omeni še nedorečene parametre knjižnega opisa spletnih del na primeru datuma izdaje.

Prešernova nova pisarija

Omeni še Franceta Prešerna, na katerega sklicevanj ni nikoli odveč. Naslov Hladnikove knjige namreč parazitira na naslovu Prešernove satirične pesnitve Kranjska pisarija - kasneje se imenuje Nova pisarija , s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. Spomin na pesnitev se avtorju zdi primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega porasta pisanja.

O poglavju Pismenost

Avtor govori o tem, kako se razumevanje besede "pismenost" zlagoma spreminja. Navaja ekstreme v današnjem času, ki so pismeni v smislu pritiskanja gumbov na elektronskih napravah. Tej banalni pismenosti pa sledi tudi zahtevnejša pismenost, ki jo terja današnja ureditev v svetu, da se moramo znati rokovati tudi z zahtevnejšimi napravami, z večjim številom in je naša pismenost "razdrobljena" na več področij. Faktor, ki je spremenil kvaliteto tega pojma, pa je internet. Včasih so bile publikacije stvar tiska in napora, danes pa se to nadomesti z blogi, forumi na internetu. S tem je dostopnejše pisanje in branje bolj kot v vseh letih do zdaj. Avtor kritizira pisce, ki se nočejo posluževati modernega načina in vztrajajo pri starem (so za sodobni svet nepismeni kljub svojemu poklicu).

Skupnost sveta ima čedalje manj analfabetov. Svet sili k branju na vseh korakih, plakatih, podnapisih, navodilih ... Izenačuje se delež moških in žensk, ki objavljajo besedila na spletu. Sporočila imajo naslovnike, drugače so sama sebi namen in s tem mrtva. Tistih, ki vzamejo pisanje resno, da izdajo svoje delo v obliki knjig, je malo. Možni razlagi za ta pojav sta, da ljudje a) raje poslušajo druge ljudi, kot berejo b) jim ni treba, ker jih služba ne sili v to.

Informacijska družba

Zaradi uvajanja novih pojmov kot so: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura ... so se pojavili dvomi, ali se bodo knjige v nadaljnje še vedno tiskale in odgovor je, da se bodo, vsaj kar se tiče leposlovja. Res pa je, da se bo manjšala uporaba tiskanih knjig in večala pogostost branja preko ekrana. Humanisti niti ne bi smeli zavračati široke palete informacij in založniki ne zagovarjati samo tiskanih oblik, če je na razpolago veliko več možnosti za branje, kot bi jih bilo samo s tiskanimi knjigami.

Wikiji

Wikiji omogočajo hitro in dostopno sodelovanje. Smisel je v dostopnosti znanosti, ki lahko podpira socialne projekte, kulturo na sploh. Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije. Na Wikipediji vidimo, koliko je prispevkov v posameznih jezikih. Po razvrstitvi spada slovenščina v 2. skupino vitalnega jezika, vseh t.i. vitalnih jezikov je 83. Vseh jezikov na WIkipediji je 290.

Mnenje

...

Slovarček

A

ARBITER: razsodnik v nesodnih sporih,ki ga izbereta stranki; oseba,katere mišljenje o kulturnih,umetnostnih vprašanjih je odločujoče ATAVIZEM: ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

B
C
Č
D

DEFETIZEM: mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno,malodušje

E

EMBLEM: likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost,dejavnost,idejo

F

FAMULUS: služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

G

GENEZA: 1. nastanek, postanek; rojstvo; izvir; začetek, 2. nastajanje, razvoj, razvojni proces

H

HAPTIČEN: ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih

I

IMPRESUM: podatki o avtorju,založništvu in tisku knjige,navadno na zadnjem listu; kolofon

J
K

KATAKLIZMA: 1. v geol. nenadna, silovita sprememba življenjskih razmer na Zemlji, npr. zaradi potopov 2. v sociol. silovit, uničujoč prevra KLIKTIVIZEM: uspehi na družabnih omrežjih na področju politike

L
M
N
O
P

PARADIGMA: v slovn. vzorec, zgled, obrazec za sklanjatev ali spregatev

R

REPOZITORIJ: digitalni spletni arhiv

S
Š
T

TAVTOLOGIJA: opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena

U
V
Z
Ž

Slavistična revija

V Slavistični reviji najdemo predvsem prispevke s področja jezika in literarne vede. Leta 1948 jo je začela izdajati Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, objavljali pa so slavistične teme, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov, članke o delovanju Slavističnega društva itd. Po pestri tematiki lahko rečemo, da je revija zasnovana širše humanistično. Nekateri glavni uredniki in imena, ki jih velja izpostaviti, so: Anton Ocvirk, Tine Logar, Jože Toporišič, Miran Hladnik ...

Takoj me je pritegnila njena zunanjost, ko pa sem revijo odprla me je čakalo presenečenje, saj je napisana v treh jezikih. Moti me edino pomanjkanje slikovnega gradiva, ki bi popestrili prispevke.

Članek Slovenske dramatičarke v 21. stoletju: Med teorijo, prakso in inovativno pisavo

Med prelistavanjem revije me je takoj pritegnil članek avtorice Mateje Peydirc Bartol, saj se bom naslednji semester udeležila seminarja sodobne slovenske dramatike. Članek z naslovom Slovenske dramatičarke v 21. stoletju sem si zato podrobneje prebrala, saj me je zanimalo kaj pričakovati v prihajajočem semestru.

Avtorica v članku podrobno predstavi in analizira najprej prve slovenske dramatičarke in nato slovenske dramatičarke 21. stoletja. Na koncu pride do zaključa, da so prve slovenske dramatičarke sicer uporabljale postopke, značilne za dramatiko kot literarno vrsto, vendar niso bile posebno inovativne, ti teksti v formalnem smislu ne prinašajo nič novega. Sodobne dramatičarke se od njih razlikujejo predvsem v tem, da tematizirajo tudi univerzalne situacije, in sicer anomalije sodobne družbe in globalne probleme današnje civilizacije, vprašanje človečnosti in etične odgovornosti, vprašanja vrednot in pravičnejše ureditve sveta. Bistvena razlika od prvih dramatičark je iskanje jezikovno in formalno izvirnega izraza tako znotraj dramskega kot postdramskega oziroma ne več dramskega pisanja. Težijo namreč k inovativnosti dramske pisave.

Članek zaključi z mislijo, da so bile dramatičarke skozi zgodovino sicer prisotne, v drugačnih družbenih okoliščinah so tudi v dramatiki skušale vzpostaviti ženski glas, vendar pa šele v 21. stoletju postanejo konstitutivni oziroma vitalni del razvoja slovenske dramatike in gledališča.

SlovLit

Za domačo nalogo smo morali poiskati literanovedno obvestilo, objavljeno na datum našega rojstnega dneva. Našla sem obvestilo, ki je bilo poslano 13. maja 2006 iz strani Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in revije Mentor, ki vabita na Literarno kolonijo JSKD 2006, ki bo na Ptuju, od 26.--28. maja 2006. Mentorji literarne kolonije: David Bedrač, Zdenko Kodrič, Branka Bezeljak Glazer in svetovalka JSKD in urednica revije Mentor Dragica Breskvar.