Bucart

Domače naloge

(1) Utopične in distopične perspektive družbe

Živeti v svetu, za katerega vsi vemo, da ni idealen in si ga predstavljati v njegovi popolnosti, ki presega meje realnosti je na prvi pogled povsem nesmiselno. Vendar, če pomislimo na nasprotje takšnega dojemanja sveta, kaj hitro ugotovimo, da se ne razlikujeta kaj dosti. Upanje v utopični perspektivi na svet je tisto, ki nas žene naprej in nam ne dovoli, da bi se vdali, medtem ko distopičen pogled na svet tega ne omogoča, ampak nas potiska v brezno brez dna, iz katerega ne vidimo izhoda, kar pa je glavna razlika med omenjenima perspektivama. Živeti neuresničljiv ideal ali živeti neresnično grozoto, je vprašanje, s katerim nas te perspektivi soočata. Večina bi se raje odločila za prvega, dejstvo pa je, da nas tudi ta slej ko prej pogubi, saj v svojih idealih zaplavamo in ne najdemo izhoda.

(2) Popravljalci sveta

Na svetu je 7 milijard ljudi, ki jih delimo na več načinov (stari-mladi, ženske-moške...), avtor pa jih najraje deli na tiste, ki so z življenjem zadovoljni in tiste, ki niso. Vse več je takšnih, ki s svetom niso zadovoljni, zato si ga želijo popraviti, čudovit primer tega so ravno vojne. Naš znan popravljalec sveta iz preteklosti je bil ravno France Prešeren, ki je slovenščino postavil v štric z ostalimi svetovnimi jezik in v njej ustvaril različne nove pesniške oblike. Danes slovenščina spada med velike jezike. Eden izmed pokazateljev tega je tudi wikipedia, prostor kamor shranjujemo informacije in z njim kreativno posegamo v svet. Avtor jo poimenuje kot metaforo novega sveta, saj je wikipedija kot sama v nasprotju s pričakovanji, prostor kamor dajemo in ne jemljemo, hkrati pa ni odvisna od ideologij in držav in vseeno že štirideset let ustvarja članke. Kot zadnji argument navede dejstvo, da wikipedija ne zahteva nobene finančne podpore, ampak ljudem nudi informacije zastonj. Pomembno je, da jo lahko piše vsak. Koordinatorji sproti preverjajo članke in odstranjujejo t.i. vandalizem. Za konec avtor povdari, da wikipedija ni več nezanesljiv vir podatkov, ne trdi, da je brez napak, želi pa, da se te napake odpravljajo saj to lahko naredi prav vsak izmed nas.

(3) Slavistična revija

Slavistična revija po mojem mnenju, na prvi pogled ne pritegne nikogar, saj je precej dolgočasnega videza, kar pa je za jezikoslovno revijo povsem normalno. Dejstvo je, da takšna revija ne potrebuje privlačnega videza, saj jo v roke vzamemo z namenom iskanja strokovnih informacij in ne kot pripomoček za razvedrilno branje. Slavistična revija nosi podnaslov Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Izdaja jo Slavistično društvo Slovenije, prva številka pa je izšla 1948. Ukvarja se z slavističnimi jezikoslovnimi in literarnimi temami.Moja izdaja je letnik 66, številka 4, strani 403-534 , ki je izšla v Ljubljani in zaobjema obdobje od oktobra do decembra 2018. Vključuje 7 člankov, 2 v ruščini in 5 v slovenščini.

(4) Članek v slavistični reviji

Kaja Dobrovoljc. Raba tipično govorjenih diskurznih označevalcev na spletu. Slavistična revija 66/4 (2018). 497–513. Kaja Dobrovoljc je univerzitetna diplomirana prevajalka in doktorica slovenistike, zaposlena kot znanstvena sodelavka za slovenski jezik na Oddelku za prevajalstvo. Kot članica raziskovalnega programa Jezikovni viri in tehnologije za slovenski jezik se raziskovalno ukvarja zlasti z razvojem strojno berljivih besedilnih in slovarskih podatkovnih zbirk ter njihovo uporabo v deskriptivnih jezikoslovnih raziskavah. (Povzeto po: [1](Dostop 11. 11. 2021))

Članek govori o uporabi treh tipičnih diskurznih markerjev, in sicer a veš, a ne in ne vem. Izbira med njimi je odvisna od vrste vsebine, ki jo ustvarjalci ustvarjajo. Raziskovalci opažajo, da je v zapisani obliki uporaba teh diskurznih označevalcev veliko manj pogosta kot v govorjeni obliki. Z njimi se najpogosteje srečamo na družabnih omrežjih npr. Twitterju, še posebej pogosto pa v komentarjih raznih objav. Kasnejša poglobljena analiza je pokazala, da se diskurzni markerji uporabljajo kot označevalci govorne produkcije in signalizirajo govorčevo namero. Najpogosteje so uporabljeni kot preverjanje soglasja, nagovarjanje neznanega naslovnika, ustvarjanje humornega učinka in vstopanje v nove vrste fiksnih večbesednih izrazov.

(5) Literarna zgodovinarka Marija Boršnik

Marija Boršnik je slovenska literarna zgodovinarka, ki se je rodila 24. januarja 1906 v Borovnici, umrla pa je 10. avgusta 1982. Na wikipediji najdemo kar nekaj podatkov o njej. Njena stran je razdeljena na štiri vsebinsko ločena poglavja in poglavje z viri. V bibliografskem članku najdemo kar nekaj pojmov, ki so razloženi na posebni strani wikipedije. Nasploh pa v članku izvemo veliko o življenju Marije Boršnik, njenem delovanju in dosežkih. Na koncu članka je seznam literature, ki je bila za članek uporabljena.

Življenjepis

• Realna gimnazija, nato Filozofska fakulteta: diplomira iz primerjalne književnosti, zgodovine slovenske književnosti in zgodovine slovenskega jezika
• Poučuje na večih gimnazijah
• 1942 aretirana zaradi sodelovanja z Osvobodiln fronto slovenskega naroda, po kapitulaciji Italije izpuščena (1943)
• Hčerka edinka, Francka Premk
• Med vojno inšpektorica za srednje in visoke šole, strokovna inšpektorica pri ministrstvu za prosveto LRS in referentka za učbenike na oddelku za šolstvo
• Sodeluje v uredniškem odboru zbirke Klasje
• Predsedovala Slavističnemu društvu Slovenije
• Upokojitev leta 1958
• 1959 redna profesorica za zgodovino slovenske književnosti
• Urednica Slavistične revije in revije Jezik in slovstvo
• Kidričeva nagrada za življenjsko delo, izvoljena za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, imenovana za zaslužno profesorico FF

Znanstveno delo

• 1926 prva študija o Ernestini Jelovšek
• 1939 prvo temeljno znanstveno delo (Aškerc, življenje in delo)
• 1935 Izbrano delo Vide Jerajeve
• 1938-1940 Izbrano delo Zofke Kveder (skupaj z Eleonoro Kernc)
• 1948 Pregled slovenskega slovstva
• 1954 Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva
• 1954 Pogovori s pesnikom Gradnikom

Poimenovanja, nagrade in počastitve

• svetosavska nagrada (1930)
• ordena zasluge za narod III (1951)
• red dela z rdečo zastavo
• red republike s srebrnim vencem (1975)
• odlikovanje Združenja borcev NOV (1963)
• Kidričeva nagrada za življenjsko delo (1976)
• Poimenovanje knjižnice v Borovnici, Poimenovanje ulice v Novih Jaršah, spominska plošča na njeni rojstni hiši, Simpozij na Bledu

(6) Geopedija

Prihajam iz majhnega kraja, ki je približno 10 km oddaljen od Litije. Ker spadamo pod občino Šmartno pri Litiji sem se odločila raziskati ravno območje Šmartna in Litije.

Rojstni kraji slovenskih literatov

Že pred samim začetkom opravljanja naloge, sem vedela, da bom na geopediji našla rojstno hišo Slavka Gruma, saj smo o njegovem izvoru veliko govorili že v osnovni šoli. Na novo sem izvedela, za Nado Matičič in Rudolfa Bajduro.

• SLAVKO GRUM (1901-1949)

Bil je slovenski dramatik in pisatelj. Rodil se je v Šmartnem pri Litiji, kot tretji otrok. Kasneje se je izučil tudi za zdravnika. Njegova najbolj znana dela so Dogodek v Mestu Gogi, Upornik, Trudni zastori, Vrata, Blesteči kamni, Portret dečka s cvetlico v roki idr.

• NADA MATIČIČ (1922-2004)

Rodila se je v Litiji, kasneje je diplomirala iz slavistike, na ljubljanski filozofski fakulteti. Kasneje je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Znana je po pisanju romanov in kratke proze, med katere štejemo romane Ljudje z rdečim nebom; Daj mi roko Veronika; Njeno dolgo potovanje; Labirint idr.

• RUDOLF BAJDURA (1881-1963)

Bil je prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Je pisec prvih slovenskih turističnih in planinskih vodnikov, med drugim: Na Triglav, Vodić kroz jugoslovenske Alpe, Pohorje, Kozjakovo pogorje, Zasavje, Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem, Izleti po Karavankah, Zimski vodnik po Sloveniji idr.

Dogajališča zgodovinskih romanov

• Vražje dekle

Zgodovinski roman avtorice Ilke Vašte, je nastal leta 1933. Dogajanje je postavljeno na grad Bogenšperk, območje Šmartnega pri Litiji in Litije. Opisuje življenje in delo Valvasorja in njegove ljubljenke t. i. Vražje dekle.

• Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis

Zgodovinski biografski roman avtorice Tite Kovač Artemis, je nastal leta 1990. Govori o Janezu Bleiweisu in njeovem delu.

• Spomini barona Valvasorja

Biografski roman avtorice Tite Kovač Artemis, ki je nastal leta 1973. Opisuje Valvasorjevo življenje, zanj pa vemo da je veliko deloval na samem gradu Bogenšperk.

(7) Lektura wikipedijskega Članka

Za nalogo sem si pogledala wikipedijski članek Odpadek in popravila par slovničnih (manjkajoče vejice,) in slogovnih (menjava glagolskega časa, menjava veznikov...) napak ter preuredila nekaj povedi za boljše razumevanje. Moji popravki wikipedijske strani Odpadek.

(8) Register kulturne dediščine

V bližini svojega kraja sem našla cerkev Svete Marjete na Prežganju, ki je nastala v drugi polovici 18. stoletja, njen arhitekt pa je bil Jožef Hoffer. Območje kjer se cerkev nahaja je označeno kot arheološko najdišče. Ne daleč od Prežganja se nahaja podružnična cerkev Svetega križa. Stoji v Velikem Trebeljevem, nastala pa je v 17. stoletju.

Našla sem tudi hišo v Velikem Trebeljevem 11. Gre za pritlično hišo, z ločno zaključenim kamnitim portalom in secesijsko okrašeno fasado.

Na podobni lokaciji se nahaja tudi kapelica, ki še ni fotografirana. Kepelica stoji severno ob križišču ceste Malo Trebeljevo - Veliko Trebeljevo, v njeni notranjosti pa je motiv križanega.

(9) Dodajanje fotografije

[2]

(10) Arhiv Slovlita

V arhivu Slovlita sem našla sporočilo, z naslovom Svoboda je glagol, ki ga je 13. maja leta 2020, Boris A. Novak napisal Miranu Hladniku. Sporočilo vsebuje tudi pesem z naslovom Svoboda je glagol. Avtor v sporočilu komentira svojo pesem in pojasni, da gre za "brisano pesem", saj je za njeno obliko značilno, da število verzov pojema iz kitice v kitico. Namen sporočila je objava pesmi, kar avtor pove v samem začetku, na koncu pa se v naprej zahvali za objavo. Avtor pove, da se je pisanja pesmi lotil zaradi družbene situacije, hkrati pa omeni, da gre v pesmi za kritiko Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Povezava do objavljene pesmi:Svoboda je glagol

Uvod

• Nova pisarija nadaljuje 6 natisov literarnega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali od 1990 do 2002 leta. Šlo je za standardizacijo strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti ...
• Spremembe v strokovnem pisanju so bile povezane zlasti s prehodom od papirja do zaslona.
• Sprva je bil naslov e-knjige: Nova pismenost, kar je asociiaciralo na Valentina Vodnika.
• Pismenost ni pomenila vedno literacy (ang.). V 19. stoletju jo je Valentin Vodnik poimenoval slovnica.
• Pleteršnikov slovensko-nemški slovar je še poznal te besede, današnji jih ne več.
• Danes pismenost definiramo kot: znanje branja in pisanja, ampak se le ta umika digitalni pismenosti. :(
• Pridevnik nova namiguje na nove medije, zlasti na besedila na zaslonu, a lahko tudi na besedila s sliko.
• Zaslonska pismenost.
• Wikimedijina spletišča so namenjena skupinskemu avtorstvu z izjemo Wikivira, zaradi česar je bil dvom o postavitvi te knjige na to spletišče.
• Nova pisarija se izpostavlja možnosti dopolnjevanja s strani uporabnikov, ampak: dopolnila gredo ponavadi prek avtorja – tu pa so možni neposredni posegi, vpogled v historiat nastajanja in princip sprotnega nastajanja.
• Wikiknjige niso zaključene enote, saj njihov izid ni dogodek, temveč proces = RASTOČA KNJIGA.

Kam z avtorjem

• Odgovornost za to e-knjigo nosi profesor Miran Hladnik.
• Dilema je tudi z datumom izdaje - datum vpisa v Cobiss je: 8. maj 2014, čeprav so se prva poglavja knjige na spletu pojavila že leta 2012.
• Ali je potreben ponoven vpis v Cobiss, ko bo knjiga dopolnjena s strani novih avtorjev?
• Gre za drugačnost lastnosti spletnih objektov od natisnjenih knjig.

Prešernova Nova pisarija

• Naslov knjige parazitira na naslov Prešernove satirične pesmi s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (objavljena leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelca). Z njo je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika.
• V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.
• Pesem sodi med Prešernove daljše - obsega 47 tercin (142 verzov).
• V pesmi se pogovarjata učenec in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa Matevža Ravnikarja in cenzorja Jurija Pauška.

Pismenost

• Definicija pismenosti: Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
• Z uvedbo obveznega šolanja v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika.
• Pismenost določa prag civiliziranosti. A samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za funkcioniranje v vsakdanji komunikaciji.
• Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami.
• Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.
• Bloge prebira 43 % uporabnikov interneta, to je 417.000 Slovencev, in so zato relevanten medij, piše pa jih 6 % internetnikov.
• Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti?
• Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega.

Informacijska družba

• Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.
• Digitalna informacija je ranljivejša od natisnjene.

Wikiji

• Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.
• Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.
• Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij.
• S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja.
• V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino.
• Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981.
• Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«; danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov.
• Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti. Slovenščina je trenutno okrog 40. mesta.
• Na svetu je več jezikov, nekako 6500.
• Na Wikipediji je 290 jezikov (obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov pa čaka na vstop).
• Delež Wikipedije v angleščini je 13 % in pada. Pri uporabi še vedno prednjači angleška (54 % klikov), sledijo japonska 10 %, nemška 8 %, španska 5 %, ruska 4 %, francoska 4 %, italijanska Wikipedija – 3 %.
• Slovenska Wikipedija, ki obstaja od leta 2002, eno leto za angleško, je leta 2016 presegla 150.000 gesel.
• V dobrem desetletju se je registriralo 125.000 slovenskih uporabnikov, tj. takih, ki so želeli Wikipedijo urejati, to je 6 % populacije.
• Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright.

Creative commons pa prevajajo z »ustvarjalna gmajna«.

Wikiji in šola

• Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje.

Avtor

• Do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda komunikacije večidel usmerjena k avtorju.
• Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk).
• Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu.
• Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.
• V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi.
• Ni več pomembno besedilo »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega.
• Seveda meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

• Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.
• Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri
• Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja.
• Zdi se, da je pri leposlovju (vsaj pri umetnostno stremljivem leposlovju) večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko (oz. ne samo) na vsebini poročila.
• V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.
• Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo.
• Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.

Izbira jezika

• Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini.
• Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. To seveda ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, nasprotno, naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika.
• Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih – kaj bi okolišili, recimo odkrito, v angleščini –, je vendarle pretiran. Angleščine je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov prav nič ne raste.
• Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj.
• Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki. Angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah.
• Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.
• Gesla v slovenščini profitirajo, ko se zgledujejo pri tujejezičnih obdelavah iste teme, in v tujejezična gesla je mogoče mimogrede dodati informacije o slovenskem razumevanju stvari.

Izbira teme

• Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema.
• Druga kulturna izkušnja, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali.
• V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda.
• Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja. :)
• Ni dobrih in slabih tem.
• Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih.
• Obče je sprejeto stališče, da sta literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument tega nacionalnega interesa.
• Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.
• Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in že zato v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka.

Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
• Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem.
• Sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna.
• Z našo namero, da kvalificiramo čim več kompetentnih piscev (prepisovalcev in popravljavcev besedila), najbolj ustreza spletišče Wikivir, ki je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.
• Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih.

Usoda avtorstva

• Avtorji pa imajo svojo zakonodajo, ki se celo razrašča.
• Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo ...
• Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.

Soavtorstvo

• Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.
• Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.
• Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah v bistvu niso določena. V principu naj bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje, kako je to videti v praksi, pa spoznavamo sproti pri pisanju tele Wikiknjige.
• Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc, ki takega atavističnega odnosa do intelektualnih proizvodov ne podpira.

Objavljanje

• Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem.
• Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«.
• Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti.
• Če spletna domena, na kateri tiči dokument, nima izrecne prepovedi indeksiranja map (directory listing), spletni roboti (web crawlers) dokument indeksirajo in ga pokažejo med zadetki, če le uganemo zaporedje nekaj besed iz njega.
• V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi.
• Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih.
• O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo.

Množični um ali pametna množica

• V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest ...
• Angl.: collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'...
• Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.
• V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno.
• Abecedna razporeditev je pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja in je asociirala na mozaik, kalejdoskop ali krpanko; Wikipedijin logo v obliki globalne puzzle nadvse ustreza tem asociacijam.
• Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.
• Hudo je množični um kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.
• Kritike bi moralo biti deležno pravzaprav tradicionalno avtorstvo, ki je bolj kot etiki javnega dobra zavezano zaščiti avtorskih privilegijev.
• Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem.
• Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.
• Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje.

Avtorske licence

• Rezultat pisanja je besedilo.
• Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno.
• Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.
• Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna.

Creative commons

• Creative commons (termin se v slovenščino posrečeno prevaja z 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright.i
• Izhaja iz svobodne kulture (free culture). Pojem je uveljavil Lawrence Lessig.
• Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.
• Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.
• Priznanje licenc cc so naslednje:

1.) Priznanje avtorstva (attribution – BY),

2.) Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA),

3.) Nekomercialno (non-commercial – NC),

4.) Brez predelav (no derivative works – ND).

• Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.
• Licence cc redno uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, avtor tele knjige pa za skoraj vse svoje besedilno, fotografsko in video gradivo.
• Opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ, med katerimi je npr. tudi Slavistična revija.
• Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright

• Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.
• Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.
• Informacije imajo seveda tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta zelo v ozadju in se njen delež v razmerju do nematerialne »vsebine« zmanjšuje: knjiga na 1000 straneh ima še kako nezanemarljivo materialnost.
• Po avtorski zakonodaji izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti.
• Bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev.
• Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd.
• Zunaj avtorske zaščite so lahko tudi dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©.
• Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi.
• Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.
• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi.
• Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji.
• Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.
• Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik.
• Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju.
• Uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez avtorjevega dovoljenja je prav tako kršitev avtorskih pravic.

Bralec

Prosti dostop

Skupnost ima težnjo po izobraženih posameznikih, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Te inštitucije nam ponujajo znanje, a gradivo ni povsem zastonj. Tudi izven moramo za znanje plačevati: članarino v knjižnicah, karte za gledališče, naročnino za revije…

Naša država ni prispevala k prosti dostopnosti in pretoku informacij. Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Zato moramo biti odprti do tuje informacijske družbe. EU je izdala zahtevo po prosto dostopnih znanstvenih objavah projektov, pri katerih je finančno udeležena. Države EU so ji sledile. Vseeno pa se EU za promocijo proste dostopnosti še ni odločila.

Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) ne dovoljuje poseganja v vsebino informacij, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.

Open Access Slovenija se trudi razlikovati med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop (free OA) je tako definirala, da pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, odprti dostop (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons.

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop.

Založbe

Kar je napisano v Wikipediji, je javna last. Upamo lahko, da nekoč ne bomo več poznali kraje znanja.

Za založbe in knjigarne je bralce potrošnik, knjiga pa tržno blago. Zato založniki ne podpirajo objave dela na splet, da ne prinaša denarja. Njihova glavna ciljna točka so otroci in starejši, ker ne znajo uporabljati spleta. Na žalost se avtorji pogosteje zanašajo na založbe, saj naj bi jih založba prinesla večji ugled.

Znanstvenim piscem omogočajo »predatorske založbe« nove možnosti objavljanja. Ena takih založb je Science publishing group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa.Ta založba je za avtorje vabljiva, ker člankom prinaša vidnost (z indeksiranjem pri desetih bibliografskih inštitucijah mdr. Googlov Učenjak), cene objave člankov pa niso pretirano visoke.

Repozitorji

Vplivnost znanstvenih objav kaže število o citiranosti in število o branosti objave. Nista nujno skladna.

Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav. V spletno stran lahko vgradimo enega od zastonjskih števcev. Če želimo natančnejše rezultate, uporabimo skript za Googlovo analizo.

Prosti dostop omogoča prostovoljno prispevanje. Ne podpira profitnega objavljanja.

Univerza v Ljubljani je bila zadnja, ki je dobila svoj repozitorij. Tam pa vseeno še niso objavljene diplomske naloge, magisteriji in doktorati. Vsi slovenski akademski repozitorji pa so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Odkar je več objavljanja na spletu, se je spremnil tudi slog. Zdaj imamo več poljudnejših izrazov.

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so tiskane in dostopne na spletu. Imamo tudi forum SlovLit, ki podpira interdisciplinarnost.

Varovanje zasebnosti

Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem: možnost zlorabe pa tudi cilji mednarodnih organizacij o človekoljubnih ciljih so premalo prepričljivi.

Obstaja prepoved iskanja po imenih in priimkih. Če želimo poiskati zadetke na neko ime, je to onemogočeno, ker iskana oseba ni edina s tem imenom in bi lahko najdeni podatki razkrili identitete drugih. Tako smo prikrajšani do izobraževanja.

Kredibilnost

Danes lahko objavlja kdorkoli. Pomembno je vprašanje kredibilnosti. Včasih so za to skrbeli recenzenti in uredniki, danes skrbimo mi sami. Natančno moramo preveriti: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.

Priznan avtor verjetno ne bi zavajal bralcev. Njegov status pa vseeno preverimo v njegovi biografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Avtorju ne smemo slepo zaupati na vseh področjih pisanja. Zlasti moramo biti previdni ko ne piše o svojem področju (primer: Sokalova potegavščina).

Velja, da mlajši pisci manj kredibilni kot starejši. A vendarle so včasih teoretično bolj podkrepljeni, poleg tega pa so boljši v iskanju informacij.

Aktivizem

V sedemdesetih letih so v Sloveniji humanistom vcepljali v glavo, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V osemdesetih pa so iz Amerike prinesli zahtevo po radovednosti za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za dostojno, pravično in kvalitetno življenje. Znanost so začeli dojemati drugače, ko so ugotovili, da objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče, saj je posredi vedno interes raziskovalca, zato so rezultati subjektivni oziroma manipulativni.

Današnji aktivisti delujejo v kakšnem društvu ali gibanju: feminističnem, ekološkem, humanitarnem, politično alternativnem…

Avtorstvo

Če je avtor del inštitucije, to prinaša dobro in slabo: inštitucija jim daje legitimiteto, hkrati pa omejuje objavljanje informacij, ki bi ogrozile njihove utečene prakse. Zaradi tega včasih nastanejo alternativne oblike medijev za objavljanje, kot je npr. Svobodna univerza.

Samozaložba ni popularna pri strokovnem pisanju, kot je pri lepopisju. Z digitalnim tiskom postaja samozaložba množičnejša in nima več slabšalnega prizvoka. Previdnost in preverjanje kredibilnosti ni odveč, saj objave ne gredo skozi recenzijski postopek.

Starost dokumenta je zelo pomemben podatek. Izločitev netočnih oziroma nepreverjenih informacij ni težka — včasih nam že medij pove veliko (npr. rumeni tisk ni primeren za objavo strokovnih ali leposlovnih publikacij).

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je postopek selekcioniranja kredibilnih informacij od nekredibilnih. Je eden izmed kriterijev za status znanstvene revije. Na koncu imajo glavno besedo vseeno uredniki.

Cilj recenziranja je preprečitev objavljanja nepreverjenih informacij. Včasih se zgodi, da recenzent zavrne kvalitetno delo, včasih pa pisec spretno potegne za nos recenzente in objavi nesmisel.

Z anonimizacijo poskušajo zagotoviti nevtralnost in jamčenje, da ne bo prihajalo do nepotizma. Pri slepi recenziji avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, dvojno slepa recenzija pa je kadar avtor in recentent ne vesta drug za drugega. Revije morajo svojo recenzijsko politiko in merila objaviti na svojih spletnih straneh. Avtor ima tri možnosti: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Slednja je najpogostejša.

Pravopis

Slab pravopis prinese dvom o kredibilnosti.

Ločila

Pomembno je, da zna pisec uporabljati vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—) in da ve, kdaj jih zapisujemo stično in kdaj nestično. Nestični dolgi pomišljaj leži samo (!) med povedmi, ne pa znotraj povedi. »Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje.« Med imenom avtorja in njegovim psevdonimom stoji nestični vezaj, prav tako pa tudi pri dveh priimkih (primera: Anton Umek - Okiški ter Ada Vidovič - Muha)

Dvopičje je levostično ločilo. »Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika).« Pomembno je opozoriti, da v isti povedi načeloma ne uporabljamo npr. in itd, itn ... skupaj.

Tripičje oziroma tropičje je alternativa vezniku itn.. Uporablja se večinoma v leposlovju, zato moramo biti previdni z uporabo v strokovnih člankih. Tropičje je nestično ločilo, ki pred sabo nima oziroma ne sme imeti vejice.

»Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.«

Velike začetnice

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

Drugo

Včasih pride do dvoma pri uporabi spola. Izbira moškega spola velja za nevtralnejšo.

Digitalna pismenost

Uredniki ne bodo objavili članka, katerega avtor ne obvladuje slovnične in tehnične strani pisanja.

Formati besedil

txt pomeni golo besedilo.

doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo.

htm ali html pomeni spletno besedilo.

pdf je besedilo, ki je nared za natis.

Besedila na wikijih še nimajo končnic.

Uredniki naprošajo avtorje, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt (nekomercialna različica formata doc ali docx).

Avtorji se raje odločajo za format pdf, saj je možnost za zlorabo manjša, vendar recenzent besedila ne more popraviti.

Vaje v wikijih

Namenjene so utrditvi teorije o pisanju in dopolnjevanju člankov.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Besedila popravljajo uredniki, recenzenti, mentorji in bralci. Napake lahko sporočijo ustno, pesno ali z neposrednim vnosom. Popravljalci morajo popravljeno označiti, da lahko avtor preveri, ali je res prišlo do napake. Funkcija Sledi spremembam shranjuje podatke o tem, kdo je segal v besedilo. Avtor ob nestrinjanju sme razveljaviti delo popravljalca.

Obstaja pa tudi možnost komentiranja: besedilo označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Komentiramo tudi na pogovorni strani besedila.

Navajanje

Citat je zelo pomemben v humanističnih znanostih. Poleg vsebine nam prihrani tudi veliko besedila.

Čemu sploh citiramo

Citiramo, da je besedilo bolj prepričjivo, zlasti če citiramo strokovnjake in iz priznanih virov. Besedilo postane bolj znanstveno (citati so indikatorji takih besedil). Ko citiramo seveda navedemo tudi vire, ki so urejeni po abecednem vrstnem redu. Citati povezujejo besedila med sabo in predstavljajo navidezno sodelovanje med avtorji, ki se dopolnjujejo.

Ne moremo pa mimo priznavanja avtorstva. Avtorjem so ljube finance, drugim tudi družbeni ugled. Taki se ne zavzemajo za skupnost, ki gradi skupaj, temveč namesto tega to počne sama.

Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Najdi je treba srednjo pot.

Prepisovanje

Plagiat je uporaba tujega znanja kot lastnega, brez navedbe koga smo citirali oziroma povzemali. Dejanje ni moralno in nima posledic razen v primeru ne javnih besedil. Plagiatorstvo je težko dokazati.

Kritiki svarijo in krivijo Wikipedijo, saj ne namenja slave avtorjem in se je zato nekaterim ne zdi potrebno navajati kot vir.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki omogoča pregled medsebojno povezanega razpravljanja in identifikacijo pogosteje citirane objave, tako da iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Znanstvena področja imajo ločene citatne indekse. Na Slovenskem upoštevajo Scopus in Web of Science (WoS).

Na spletu najdemo brezplačni Googlov Učenjak (Google Schoolar). Ker izpisuje tudi neakademske publikacije, da nekateri ne sprejemajo. Uporabnikom omogoča pogled v to, koliko to njegova dela po letu 2008 citirana. Ponuja tudi izračun h-indeksa (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Tradicija ne podpira merjenja. Avtor Nove pisarije pravi, da bi ga bila potrebno izboljšati.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) prikazuje stopnjo uglednosti. Poznamo več načinov. Najbolj poznan bibiografski servis je Thomas Reuters, ki računa faktor vpliva določenemu številu revij, ki so zajete v dveh citatnih indeksih – naravoslovnem (SCI) in družboslovnem (SSCI), tistim v humanističnem (AHCI) pa ne.

IF= št. citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih/št. objavljenih člankov v zadnjih dveh letih.

Slabe strani: pristranskost, manipulacija je ponekod vodila v prisilno citiranje. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se znanstvena skupnost zavzema za publikacije, ki bi bile prosto dostopno objavljene pod licenco creative commons.

Na vplivnost informacij, ki ne spadajo v znanstveno stroko (npr. filmi, televizijske oddaje, računalniške igrice), sklepamo iz števila njenih branj, kar bi bilo smiselno uvesti tudi za znanstvene objave.

Slovenske znanstvene revije

V naslednjih znanstvenih revijah objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija , Dve domovini, Jezik in slovstvo , Razprave SAZU

• Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica , Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnosti najdemo v: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava), Slavica tergestina, Slavistika (Beograd), Pamiętnik Słowiański, Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi

Znani so številni citatni slogi. Najpogostejša in primerna za humanistiko naj bi bila MLA in čikaški slog. Čikaški postavlja letnico takoj za avtorjem, MLA pa pri kratkih sklicih zapiše tudi naslov.

Citatni slogi ostajajo zvesti zastavljenim pravilom na referenčnem trgu ne glede na to, da so stara in zato manj primerna. (Primer: Zahteva, da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom, čeprav je po večini evropskih pravopisov to narobe.)

Problem predstavljajo dela brez avtorja, kis o izhajala v več številkah, sklic pa daje vse bibliografske podatke.

V bibliografski podatkovni zbirki, je dovolj, če navedemo le ključne elemente: avtor, naslov, ime spletišča in datum objave pri spletni objavi/kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjižni izdaji/naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku/naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji/naslov časnika, datum in strani članka v časniku. Bolj obsežni in podrobni podatki niso potrebni.

Tehnika citiranja

Citat je sestavljen iz dveh delov.

1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev.
2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

Opombe pod črto na dnu strani so za navajanje literature, čeprav v današnjih dneh niso več potrebne zaradi prevlade čikaškega sloga kratkih sklicev. Danes opombe služijo nebibliografskim informacijam.

Pri digitalnih publikacijah, kot je Nova pisarija so opombe na dnu strani, pri tiskanih verzijah pa je zaradi boljše preglednosti potrebno opombe ročno spremeniti in postaviti na dno strani.

»V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Podvajanje ni potrebno oziramo ni zaželjeno.

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Označevanje navedkov

Navedke označujemo z narekovaji, odstavkom, drugačnim črkovnim rezom lahko pa izpustimo navedek in vrinemo svoje besedilo vmes. Pomembno: navedka ne začenjamo in končujemo s tropičjem, navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa ga s končnim ločilom zunaj dobesednega navedka.

Citat Prešernovega besedila:

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz knjige, razprave v zborniku, članka v častnika, gesla iz enciklopedije, spletne strani. Slednja uporaba raste.

Pri navajanju virov ima tiskani prednost pred digitalnim, saj naj bi bilo trajnejše.

Svetuje se poseganje po primarnih virih, lahko tudi po drugih. Tujejezične objave citiramo v izvirniku, prevod dodamo v opombi, če jezik ni pogost.

Viri in literatura

Ločeno navajanje virov iz arhivov, natisov in spleta je nesmiselno in manj pregledno. Seznami so še vedno zaželjeni. Delitev na vire in literaturo se splača pri daljših seznamih. V literarni vedi je med viri navadno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave z literarnovedno noto.

Zaslon in papir

Slovenski literarni pisci vedno pogosteje pišejo na zaslon v želji po dostopnosti tudi v tiskani obliki. Prehod je vseeno počasnejši, saj je tiskana oblika še vedno zelo priljubljena med bralci. Zlasti med starejšimi, ki s tiskanimi oblikami navadno nimajo izkušenj. Nanje so bolj navezani mladi. Dodaten bonus pri digitalni verziji je neomejenost dolžine. Primer: romanih v tiskani knjigi imajo na eni strani 600 besed, spletni pa po več sto tisoč.

V 90. letih 20. stoletja so spletne objave daljše kot dolžina zaslona veljale za neprimerne. Zdaj temu ni več tako. Nekatere naprave za branje omogočajo celo »listanje«, kar spominja na knjige.

Spletne strani načeloma niso označene s številko strani, zato je iskanje po daljših besedilih lahko malo težje, vendar pa obstaja ukaz (<ctrl>+<f>) oziroma F3, ki omogoča iskanje po besedah oziroma citatih.

Razlika med citiranjem na zaslonu in na spletu: na spletu lahko objavimo še povezavo in pred začetkom navajanja pa označimo s točko (•).

Zgledi

Včasih so podatke prepisovali iz kolofona, danes pa je najzanesljivejša medij Cobiss, ki ponuja 3 različne zapise – polnega, ISBD in COMARC. Najbolj se priporoča ISBD.

Knjiga

Zapis na zaslonu:

• Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Knjiga na Wikijih

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Zapis na papirju:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je delo dostopno tudi na spletu:

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku
Knjige so dostopne tudi na bralnikih, kot je Kindl, vendar je bolj priporočljivo citiranje z dLiba ali Wikivira. Številk strani ne zapisujemo.

Če je delo, ki smo ga citirali s spleta, doživelo več ponatisov in ne vemo, po katerem je bila urejena elektronska objava, si na koncu med referencami dovolimo kar stavčno pojasnilo.

Članek v zborniku

• Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Pri navajanju tega vira si morama pomagati z dvema zapisoma v Cobissu: s člankom in z zbornikom.

Poglavje

Če je avtorjev knjige več, moramo citirati posamezna poglavja.

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

• Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

• Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. COBISS

Kratice vedno prilagajamo bralcem: lahko zapišemo JiS ali celotno ime revije Jezik in Slovstvo. Na koncu lahko dodamo še povezavo do dLiba, če je članek dostopen tudi tam.

Članek v časniku

Če je časopis dneven, letnika in številke strani ne zapisujemo.

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Na dLLibu najdemo 2 različni vrsti objav: posamične objave avtorjev in cele številke časopisov. Prve imajo urejene metapodatke, pri slednjih pa moramo »na roke« najti posamezna avtorska besedila.

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Opomba: letnik 34, številka 1-2

Enciklopedijsko geslo

Enciklopedijska gesla večinoma nimajo urejenih metapodatkov, tako kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijevih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov.

Namesto avtorja bi lahko napisali Sodelavci Wikipedije, vendar pa to ni potrebno. Nujni podatki so torej naslov gesla, naslov spletišča in datum – ki je potreben samo kadar se sklicujemo zunaj wikijev. Dodamo še dan, mesec in leto.

Naslova spletišča sta dva: »Wikipedija: Prosta enciklopedija« in »Iz Wikipedije, proste enciklopedije«. Uporabimo kateregakoli.

Avtor predlaga zgolj navedbo dostopnosti na papirju in »klikljiv« naslov na zaslonu. URL-jem se na tak način izognemo.

• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. oziroma

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Slovenska bibliografija (SB) ponuja biografske članke do katerih smo lahko prišli z branjem treh leksikonov: Slovenski biografski leksikon – SBL, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL, Novi slovenski biografski leksikon – NSBL.

Forum

• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Kadar manjka ime avtorja, vendar vemo zanj iz drugih virov, ga napišemo na začetek v oglati oklepaj. Če stran ni datirana, napišemo datum zadnjega dostopa, če pa je pa zapišemo datum nastanka članka.

Članek na spletišču

Strokovni članki so dostopni na spletu in v tiskani verziji. V primeru, da se članka razlikujeta, to pojasnimo v opombah.

• Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Navedba imena strani je obvezna, če ta obstaja.

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Na zadnjem primeru Vlaho H. pomeni ime strani. Predstavlja zapis na papirju.

Zapis v podatkovni zbirki

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Diplomske naloge so v katalogu FF UNI LJ.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar objavljamo prosojnice, jih moramo označiti z eno od kratic (npr. ppt), da bralec ve o vrsti dokumenta.

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Če nam je znan le psevdonim, ali pa še ta ne, najprej zapišemo naslov dokumenta.

• Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Danes zemljevide pripravljajo inštitucije, zato avtorjev in urednikov ne navajamo.

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Vire fotografij objavljamo direktno pod fotografijo in kam drugam. Vir moramo vsebovati zaporedno številko. Primer: Slika 1:. Ponekod v monografijah na koncu seznam vseh in stran. Wikiji fotografije oštevilčijo samodejno. Grafikoni in tabele delujejo na isti način.

Če objavimo zaslonski posnetek, fotografijo platnice knjige zapišemo avtorja fotografiranih predmetov.

Na Wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kjer smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča – Wikimedijine Zbirke.

Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

»Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.«

Glasbeno delo

• Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Milica Prešeren je urednica, Turbulenca je naslov serije, katere del oddaja je, RTV SLO je mesto, sledi datum in spletna lokacija.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ferdo Delak je režiserjevo ime. Ko iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Slog

Splet je uvedel pisanje in objavljanje informacij v nasprotnju z obliko, ki je bila prej običajna, torej najstarejše na začetku, tem informacijam so sledile novejše, danes pa je čedalje bolj pogost zapis najbolj aktualnih stvari na vrhu strani. Tako bralcu v oči pade najnovejša informacija, v historiatu pa lahko vidi še ostale. Včasih je besedilo označevalo tiskano, danes pa ga čedalje bolj povezujemo z računalniki, s telefoni, tablicami itd. Vendar pa ima knjiga včasih vseeno vpliv na zaslonsko besedilo, najbolj očiten primer je širina napisanega besedila, ki običajno ni čez celo stran, temveč je ob straneh prazno ali pa se tam pojavljajo okna z oglasi.

V Wikiviru lahko posnemanje knjižnega formata dosežemo s {{proza|besedilo}} v html-ju pa npr. z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta.

Zaslonsko besedilo pa zaznamuje tudi prikaz menija ter dodatne povezave.

Sestavni deli

• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnenje kompozicije znanstvenega prispevka se je uveljavila kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion) ali po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). To velja za eksperimentalne vede, za deskriptivne, kar je literarna zgodovina, pa ni primerno. Tudi kompozicija diplomske naloge ne upošteva načela IMRAD.

»Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize.« Včasih pa prispevki prispevajo k gledanju iz drugega zornega kota.

Ob avtorjevem imenu je zapisana še institucija, v kateri deluje, njegov poštni naslov in občasno njegova univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali osebna spletna stran. Ti podatki bralcu vlivajo zaupanje v avtorja. Če pa je nekdo v sporu z institucijo oz. želi pokazati, da je to delo opravil izven delovnega časa, se zraven zapiše samo kraj bivanja.

Naslov

Naslov ima podobno vlogo kot ključne besede, tj. da povzame bistvo v nekaj besedah, vendar pa je smiselno oblikovan v sklenjeno sporočilo. Nekaj ključnih točk, ki jih je dobro upoštevati pri oblikovanju naslova:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

Izvleček

»Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.« V tem primeru lahko po prebranju izvečka bralec ugotovi, če želi prebrati celoten članek. Sinopsis sestavjajo predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolg je 10 vrstic oziroma 100–500 besed. Zaradi dolžine, ali bolje rečeno kračine, abstrakt nima odstavkov, sklicev in opomb. Nimajo posebnega naslova, saj stojijo takoj za naslovom in tipografskim značilnostim. Če gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi še angleška različica. Pomembno je, da izvleček poleg problemov, ki se jih članek loteva, vsebuje tudi njegove glavne ugotovitve.

Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek, pri kategorijah na Wikipediji pa iščemo širša predmetna področja (pomembna razlika!). Izrazi morajo biti frekventni in imeti morajo terminološko težo; večinoma gre za utrjene termine. Utrjenost je dobro pogledati v enciklopedijah, leksikonih in korpusih, kot je Gigafida. Vodilo naj bo jedrnatost in kračina. Izrazi iz naslova ne sodijo med ključne besede, čeprav jih v praksi vseeno velikokrat najdemo, predvsem, kadar so v naslovu prepogibani in v primeru iskanja ne bi bilo zadetka.

POMNI: Povezanost dveh motivov je že preveč specialna tema (npr. motiv povezanosti ljubezni in dela -> motiv ljubezni, motiv dela).

Kazalo vsebine

• naslovi in poglavja naj bojo kratka
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena
• dolga poglavja naj imajo podpoglavja

Velikokrat pride do dileme ponavljanja izraza, ki je skupen seriji poglavij, kadar se temu lahko izognemu, se mu, v nasprotnem primeru pač ne. Pri strukturiranju kazala naredimo samo tri nivoje, ostala podpoglavja izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

Povezave

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od tistega na zaslonu (oz. tekst od hiperteksta). Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, znajdejo se tudi v seznamu literature. V formatu html so povezave podčrtane besede modre barve. Ko nanje kliknemo se spremenijo v vijolično barvo. Na wikijih pa so nekatere povezave rdeče, kar pomeni, da gesla tam še ni. Povezave vnašamo v besedilo v različnih formatih različno.

POMNI: »Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.«

Na wikijih je dvojni oglati oklepaj za gesla na wikijih, enojni oglati oklepaj pa je namenjen povezavam na drugih spletiščih. Povezave so oblika sklicevanja, ki je na wikijih še posebej očitno, saj lahko s klikom na vrstico Kaj se povezuje sem dobimo seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega pouzvedujemo.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so sledeče:

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost

Lektorji se največkrat ukvarjajo z gostobesednostjo. Ta ni vedno odveč, saj včasih, kljub temu, da nekateri deli besedila prispevajo najbolj h poglavitnemu sporočilu, nam povejo veliko o kontekstu v katerem je besedilo nastalo, avtorjevem razmišljanju in načinu izražanja. Odveč je samo v primeru zapovedane jedrnatosti, kot je npr. v izvlečkih. V strokovnih besedilih, ki so pripravljena za ustno prezentacijo, pa je gostobesednost dobrodošla, saj ponavljanje omogoči razumevanje poslušalca.

Besede, ki jih lahko črtamo:

• tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
• izpostaviti, poudariti, naglasiti
• predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
• prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
• nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
• določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

Kadar je predmet besedila samo en je, po mnenju profesorja, konstantno navezovanje nepotrebno.

V nadaljevanju je podanih nekaj nizov, ki bi jih Hladnik črtal brez večjega zadržka, vendar pa se z vsem ne strinjam. Primer: se je začela oblikovati > se je oblikovala; zdi se mi namreč, da besedna zveza začela oblikovati časovno uvrsti, medtem ko sam glagol oblikovala ne pove ali se je nekaj šele začelo oblikovati ali oblikovanje že nekaj časa traja.

Nerazumljivost

Nerazumljivost včasih ni posledica površnosti pri pisanju, temveč namerno dejanje. Nekateri strokovnjaki z zapleteno sintakso, uporabo terminologije ozkega področja in dvoumnostjo radi izkazujejo svoje mesto v družbi. Zanje je dovolj, da jih razumejo kolegi, za »laike« jim je prav malo mar. Svojo nerazumljivost opravičujejo z zapletenostjo problematike.

Sodobna zahteva je prezentacija znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, prav tako tudi dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Čeprav ni mogoče vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, si vsaj prizadevajmo v to smer.

Pomanjkanje konteksta

»Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.«

Besedi že in šele se morata pojaviti v kontekstu, saj sta členka, ki zahtevata pojasnil, lahko pa ju mirne vesti izpustimo. Kar, celo, samo izražajo piščevo vrednotenje stvari, zato jih raje izpustimo, saj tako oblikujemo nevtralno informacijo.

Manierizem

Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. To načelo je treba upoštevati pri npr. povzemanju romansknega dogajanja, pri seznamih ali naštevalnih spisih pa to ni potrebno.

Retorična sredstva so nepotrebna in velikokrat nezaželjena. Besede, ki poudarjajo vzorčno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem ...) ali take, ki zaokrožajo besedilo (seveda, jasno, očitno, sklenemo ...) po nasvetu profesorja z oddelka za slovenistiko izpustimo.

Osebni slog naj avtorji prepustijo tistim, ki se ukvarjajo z leposlovjem, vsi ostali pa naj se držijo zgornjih navodil in pustijo lektorju, da opravi svoje delo.

Ponavljanje v pisnem sporočanju ni zaželjeno, saj namesto preko objektovnega rezoniranja učinkuje preko čustvenega vživljanja.

POMNI: »Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti. Pravopisna napaka takega izvora je npr. izbira zaimka kateri namesto preprostejšega ki: Poroči s Cirilom, katerega je spoznala v Bosni. > Poroči s Cirilom, ki ga je spoznala v Bosni.«

Besedilo naj vsebuje take izraze, ki jih v govoru uporabljamo, arhaizmi in papirnati izrazi ne spadajo na papir.

Slogovna ubornost

Pisci začetniki velikokrat pretirano uporabljajo posamezne besede pri povzemanju prebranih strokovnih del. Pomagamo si lahko z variiranjem izrazov, spremembo stavčne strukture tako, da izrazi niso več pomembni ali z uporabo sklicev.

Mirno lahko izpustimo moteče ponavljajoče se strukture (npr. Iz grafikona je razvidno), saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni ... izhodišče za nadaljne trditve.

Ponavadi so ponavljajoče se sitaktične tvorbe zapisane zaradi malomarnosti, zato je dobro, če damo nekomu drugemu svoj izdelek v vpogled, saj bo mogoče ugotovil kaj, kar sami sploh ne zaznamo. Najbolje je da besedilo najprej pregleda sošolec, prijatelj itd. šele nato ga damo v vpogled profesorju, asistentu, mentorju ... Mašil v zapisanih besedilih ne toleriramo. Moteči so izrazi predstavljati, predstavnik, prisoten, zato zmanjšamo njihovo prisotnost.

Pristranskost

»Pisanje je seveda priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice.« S podano trditvijo se do neke mere strinjam, vendar pa ne moremo reči, da niso naša raziskovanja, ukvarjanja z neko tematiko v prvi vrsti posledica našega interesa. V področje se podamo zaradi osebne želje, kasneje pa se vsekakor ukvarjamo s tem tudi v korist neke populacije.

Pristranskost je povezana z »zaljubljenostjo« v temo, ki privede do familiarizma in posledično nestrokovnosti (nemsto Josip Jurčič napiše naš Jurčič).

Včasih so vso literaturo postavili za posledico razrednega boja in podobnih interesov. Danes se srečujemo z različnimi oblikami socialnega aktivizma (npr. feminizem), ki neokusno bode iz vrstic mnogih sodobnih avtorjev. Besede, ki so postavljene v navednice so ironične in pomenijo obratno od pravega pomena, kot je zapisan v slovarjih in izražajo določeno ideologijo. »Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi.«

Terminologizacija

Termin, ki ima jasno definicijo, je predpogoj za inštitucializacijo in je lahko družbeno vpliven. Problem, ki ga izraža profesor je v tem, da v izrazu samem ne bomo našli resnice predmeta. Beseda ima lahko namreč več pomenov, ki so si včasih celo nasprotujoči. Terminološke diskusije se dogajajo zaradi nepripravljenosti za soočenje s predmetom samim. Obvladovanje terminologije je seveda pogoj za vstop za sodelovanje v strokovnih razpravah, vendar je problem kadar to postane prvi cilj, ki nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti.

Hudo je, kadar terminologizacija doseže osnovnošolske učbenike, ki tako namesto razumljive razlage ponujajo zapletene definicije. Tako kor moti pretirana uporaba terminologije tam, kjer ne bi bila potrebna, moti tudi ignorantnost pisca do (pravilne) uporabe. Tudi če med različnimi izrazi, ki naj bi opisovali isto stvar, ni velike razlike, nepoenotenje teh vodi do nezaupljivost bralcev.

Spol in število

Včasih je moški spol veljal za nevtralnega, feminizem pa je prinesel spremembe. Zavzemal se je za vzporedno pisanje obeh oblik, kar je neekonomično, nenaravno in pismouško nasilno. Želeli so tudi žensko obliko pripeljati do tega, da bi bila nevtralna. Vendar mislim da se to, vsaj pri moji generaciji še ne bo zgodilo. Izražanju spola se lahko izognimo z množino ali sedanjiško obliko.

Do takih zadreg prihaja tudi v drugih jezikih, ki pa menda malo lažje opuščajo tradicionalno rabo v korist spolne korektnosti.

Ni vedno lahko rešiti vprašanja števila; pisati v 1. osebi ednine ali množine? Včasih je avtor dojet kot da sam sebi piše hvalospeve oziroma sam sebi pripisuje vse zasluge. Problem je pri uporabi dvojine, saj ne vemo kdo je kaj storil oziroma napisal. V takem primeru je najbolje preiti v 3. osebo ednine (npr. Avtorica 1 je ugotovila; avtorica 2 pa je povzela).

ZANIMIVOST: Vladarsko izražanje sebe v množini se imenuje majestični plural, našemu bi lahko rekli znanstveni plural.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Razmerje med domačim in tujim (prevzetim) je zelo občutljivo, nobena od obeh skrajnostnih drž pa ni produktivna. Odvisno je od virov in literature, ki smo jih uporabili. V slovenistiki je samoumevno bolj poudarjanje domačega, vendar ne smemo iti predaleč in besedila spreminjati v domovinsko vzgojo.

Avtor na tem mestu izpostavi dejstvo, da s(m)o občasno, v različnih obdobjih preveč servilni do vsega, kar prihaja od zunaj, npr. do evropske identitete, za skupna jedra, ki so v 80. letih utrjevala jugoslovansko identiteto, pa se niso toliko zavzemali in hiteli dokazovati, da slovenski književniki in književnost spadajo zraven.

Govorna prezentacija

»Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu.« Govorna prezentacija je ponavadi za bolj ali manj zaključeno publiko (različne vrste predavanj, nastopov, predstavitev referata, diplomske naloge itd.). Taki dogodki so včasih slabo dokumentirani, zato ne dobijo statusa objave, razen. če so posneti in shranjeni v Cobiss.

Predava se ponavadi že predhodno objavljeno publikacijo. Nekateri predavatelji preberejo, kar imajo napisano, kar pa ni dobro, saj je razlika med govorjenim in pisanim tekstom; »dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka.« Besedili se razlikujeta v dolžini stavkov, pri govorjenju se kakšna stvar ponovi, predavatelj se navezuje na aktualne dogodke, včasih začini predavanje z anekdoto oziroma šalo in uporablja “napake” pisanega teksta. Predavanje mora biti oblikovano tako, da bo zanimivo.

Avtor izpostavlja nekatere tehnike všečnega govornega nastopa, ki so moteče, saj so v neskladju z uborno vsebino. Te sprotnosti tako postanejo same sebi namen, vsebina predavanja pa je drugotnega pomena. Problem je, ker si od takega predavanja zapomnimo samo ankdote, pomembne vsebine pa ne.

Govorec je po profesorjevem mnenju uspešen, kadar je predan svoji misiji – da prepriča publiko v svoje razumevanje. Seveda pa se mora prej pripraviti in pisna predloga pride še kako prav.

Govorna prezentacija je lahko neprimerna, saj lahko poslušalec hitro presliši kakšen naslov, letnico knjige ali pa ne ve kako se zapiše ime avtorja. Da do takih stvari ne prihaja, je najbolje, če predavatelj prpravi prosojnice, na katerih so zapisani ključni podatki, za popestritev so lahko dodane tudi slike.

POMNI: Po zapiskih je nastala prva slovenska literarna zgodovina, Slovensko slovstvo (1873) Frana Levca.

Prosojnice

Prosojnice pomagajo tudi predavatelju samemu, saj z njimi prevede objavljeni članek v predavanje, povzame glavne točke, hkrati pa mu pomaga pri oblikovanju predavanja in ostajanju pri temi – če malo zaide, s pogledom na prosojnico takoj ve, kje je ostal. Sinonim za prosojnice je PowerPoint, druga orodja za oblikovanje pa so Google Slides, Prezi itd.

Prosojnice imaja nekaj negativnih posledic; avtorja zavedejo v samo branje prosojni, okoli alinej ne navežejo teme, poslušalci pa dobijo predstavo, da je vse enostavno in organizirano kot na prosojnici, ne vidijo večje slike. Zaradi tega pozabijo poslušati predavatelja in si zapisujejo samo alineje. Prav sprotno zapisovanje predavanja pa zelo pomaga pomnjenju.

Prosojnice so zastavljene za pisanje seznamov, kar je bolk primerno in priporočljivo kot dolgi teksti. »Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje.« Vsebuje naj tudi povezave do daljših tekstov, zvočnih posnetkov ali videov.

Alternativa dolgočasnim predstavitvam jeprezentacijski model, znam pod japonskim imenom pečakuča. Uporablja se ga za kratke, 6-minutne predstavitve z 20 prosojnicami.

Vizualizacija

Do vizualizacije strokovnih objav pridemo s prosojnicami. Je eden od alternativnejših pristopov predstavitve informacij.

Fotografije

Fotografije so postale pomemben del sporočanja. Problem predstavljajo le v pogledu pasivacije, saj ne zahteva truda za razumevanje, oziroma ga zahteva manj kakor na primer branje.

Fotografija razkriva detajle, ki jih drugače ne bi zaznali, zato so za znanstveno raziskovanje zelo pomembne. Vedno so produkt le enega avtorja, zato moramo ob delitvi nujno navesti avtorja. Primer: Foto Janez Novak).

Publicistika je znana po fotografijah. Vsebujejo jih reportaže, fotoreportaže itd. V leposlovju jih je bistveno manj; navadno so le na naslovnicah. Vredno je omeniti zvrst fotoroman, ki je fotografski roman ali fotonovela. Fotografije se pojavljajo tudi v enciklopediji, ki je strokovni žanr. Velja, da bolj ko je neka publikacija namenjena javnosti, več fotografij ima.

V literarni vedi uporabljamo fotografije avtorjev, urednikov, kritikov, literarnih zgodovinarjev in tudi slike spominskih plošč, rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic časopisov in revij, literarnih inštitucij itd. Digitalna knjižnica Slovenije ima zbirko fotografij naše kulturne zgodovine.

Del Wikimedije je tudi Zbirka (Commons), kjer je naloženo gradivo, ki je uporabljena na vseh njenih spletiščih. Fotografije imajo licenco cc in so prosto uporabne. Postopek: 1. V Zbirko naložimo footgrafijo, 2. Določimo ji ime, 3. Napišemo opis (lahko v slovenskem in tujem jeziku), 4. Kategoriziramo, 5. (Vključimo v geslo na Wikipediji).

Licenciranje fotografij

Ker je strežnik za Wikipedijo v ZDA, morajo slike ustrezati naši in njihovi zakonodaji. Na žalost (!) ta prepoveduje objavo slik kipov in ostalih upodobitev. Pri nas je dovoljeno le fotografiranje knjižnih ovitkov in platnic.

FOP – freedom of panorama (izjema licence copyright, ki dovoljuje fotografiranje, snemanje in upodabljanje stavb, kipov itd.)

Infografika

Infografika ali informacijska grafika je vizualna prezentacija podatkov. Velike količine podatkov prikaže na enostaven in pregleden način. Statistične podatke vzema iz podatkovnih zbirk. Te niso tipične za celotno literrano vedo; zgolj za empirične vede, ki se zanimajo za preštevne lastnosti.

Med GIS (geografski informacijski sistemi) spadajo spletni zemljevidi.

Tabele

Še ena možnost za predstavitev podatkov.

Grafikoni

Še ena možnost za predstavitev podatkov. Uporabljajo se grafikoni, diagrami in kartogrami, sheme, piktogrami.

Zemljevidi

Nujnost zemljevidov je v slovenski literarni vedi prva izpostavila Marja Borštnik, ki prihaja iz Borovnice.

• Geopedija
• Rojstni kraji slovenskih literatov (Mojca Slunečko)
• Prostor slovenske literarne kulture

Besedni oblak

Za oblikovanje sta nam na voljo Wordle ali Voyant Tools.

Iskanje

Pri Cobissu ima vsak avtor svojo identifikacijsko številko. Sistem ORCID omogoča registriranim uporabnikom, da ročno izločijo objave, ki se pokažejo pod njihovim imenom, vendar niso njihove. »Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.«

• ISBN (international standard book number) je 13-mestna koda (oznakam pred letom 2007 je treba dodati 978, da ustrezajo današnjemu standardu); država oziroma jezik (961 za Slovenijo), založba (237 za Znanstveno založbo FF), 3 števke označujejo knjigo znotraj založbe, zadnja je kontrolna števka. Koda je odtisnjena na hrbtni strani knjižne platnice v obliki črtne kode EAN (mednarodna koda artikla)

• ISSN (internationa standard serial number) je 8-mestna koda (elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko). Če v ukazno vrstico poleg kode zapišemo še Izum ali Cobiss nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu

UDK

Je številka, (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. Skrbi, da je objava umeščena na ustrezno strokovno področje.

1. 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
2. 1 Filozofija. Psihologija
3. 2 Teologija. Verstva
4. 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5. 5 Matematika. Naravoslovje
6. 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7. 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8. 8 Jezik. Književnost
9. 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedem področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave. Te so dalje členjene na 260 podpodročij. Humanistika ima 20 alinej, kar pomeni le 7%. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

DOI

DOI: identifikator digitalnega objekta (digital object identifier). Skrbi za sledljivost dokumenta, tudi ko se njegova lokacija spremeni. Pridobitev kode je plačljiva. Ker pa se pojavljajo zastonjski iskalniki, počasi izgublja pomen.

COBISS ID

Vsaka objava registrirana v Sloveniji ima svojo številko COBISS. Pri citiranju jo uporabljamo le v Wikijih. Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=Cobiss ID, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh razprav o monografiji pa je treba uporabiti ukaz HI=Cobiss ID.

Cobiss ponuja tudi seznam najbolj branih knjig in letno statistiko izposoje po knjigah.

Podatki in podatkovne zbirke

Pojavil se je izraz zajemek, ki naj bi pomenil produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Opisuje, kar je nastalo zaradi potrebe po obdelavi.

Dokumenti (v literarni vedi isto kot besedilo) in podatki (osnovni elementi informacij) sta dve vrsti informacij. V praksi se združujeta.

Pomembne javno dostopne zbirke v Sloveniji:

• slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika ...)
• korpusa (Nova beseda, Gigafida)
• bibliografije (Cobiss)
• leksikonske informacije biografskega značaja (Slovenska biografija, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL)
• Slovenska kmečka povest
• Slovenski zgodovinski roman
• Slovensko leposlovje na spletu (seznam digitaliziranih besedil s povezavami na polna besedila)
• Slovenska leposlovna klasika (projekt na Wikiviru)

Bibiografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe.

Seznami

Seznam je lahko oštevilčen ali neoštevilčen. Alineje ne potrebujejo končnega ločila. Na wikijih zapišemo zvezdico za sredinsko piko, za oštevilčeni seznam pa grabljice.

Digitalna humanistika

• Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda
• Jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje.

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistike. V njenem okviru se izraz literarna veda izgublja, nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije.

Obsega tudi področje – kulturomiko, ki je med novejšimi. Z googovim orodjem Ngram Viewer detektira pojave in pojme skozi stoletja v sedmih najpomembnejših jezikih. To dosega s statistično obdelavo digitaliziranih knjig.

»Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti. Ti študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), njihovo analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov. Pridobivanje tradicionalnih humanističnih znanj s področij literature, umetnosti in zgodovine je v teh kurikulih samo za uvod, druge študijske vsebine pa močno odstopajo od tega, kar ponujamo pri humanističnih študijah na Slovenskem: statistika, programski jeziki, digitalni formati (xml, css, php, html), urejanje videa in slik, označevanje besedil in slik (TEI in ICONCLASS), urejanje zvoka, zgodovina digitalne humanistike.«

Digitalna humanistika takole razvršča podatke:

1. zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje ...)
2. obogatitev (dodajanje metapodatkov ...)
3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
4. interpretacija (kontekstualizacija ...)
5. razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa ...)
6. kolaboracija (komunikacija, participacija ...)
7. meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje ...)

Digitalna humanistika je najprej dosegla konkordančne slovarje in besedilne korpuse v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Nato je sledila digitalizacija vsebin.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov:

• pisanje gesel v Wikipedijo,
• geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki),
• sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in
• organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

Empirične metode

Empiričen pomeni pridobljen z opazovanjem ali eksperimentom. Humanisti po večini opazujemo in to povezujemo s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.

• Empirični pristop izhaja iz faktov – je induktiven
• Teoretični pristop pa iz konceptov – je deduktiven

Cobiss je prvi večji slovenski humanistični projekt. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Slovar besed

’’A’’

• Ad hoc pomeni posebej za ta primer, v ta namen.
• Aforizem je zgoščeno, duhovito izražena globoka misel, domislica, oziroma resnica.
• Agitator je kdor agitira: agitatorji so nabirali glasove za volitve.
• Anahron je tisti, ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami.
• Angažma je nastanitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju.
• Anglocentričnost usmerjeno k izključno angleškemu jeziku.
• Antagonizem ali nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi.
• Arbitri je strokovno mnenje, presoja.
• Atavističen se nanaša na atavizem, ki je ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih.
• Avditorij je prostor za poslušalce.

’’B’’

• Benigen ali nenevaren, neškodljiv.
• Bibliometrično tako, ki se ukvarja s kvantifikacijo bibliografskih zapiskov.
• Biologizem je prenašanje bioloških zakonitosti in metod na druga področja.
• Bojkotirati pomeni zavračati zveze, zlasti trgovske.
• Brezpriziven je tak, ki ne dopušča priziva, ugovora.

’’C’’

• Citatomanija v slabšalnem pomenu pomeni nagnjenost k prekomernemu citiranju.
• Copia je obilje, blagostanje.

’’Č’’

• Črna luknja je v astrofiziki teoretičnazgostitev mase, katere težnostno polje je tolikšno, da ubežna hitrost (druga kozmična hitrost) presega hitrost svetlobe. Zato je dobila pridevnik »črna«, saj nič, niti svetloba, ne more uiti njeni težnosti.

’’D’’

• Deklarativen tak, ki temelji na besedah, ne na dejanjih.
• Demitizacija ali odpraviti, odstraniti.
• Derivacija je tvorjenje novih besed iz podstave s priponami, izpeljava.
• Desakralizacija
• Diapazon je zvočni obseg človeškega glasu ali instrumenta.
• Diletantizem je strokovno, površno opravljanje dela.
• Disambigvacija ali razdvoumljanje večpomenskih besed.
• Diseminacija je razširjenje bolezenskih klic po telesu.
• Derridajevski je pojem, ki je bil povzet po Jacquesu Derridaju.
• Drnec je enakomeren hitrejši tek.
• Dumbarjevo število

’’E’’

• Egalitarizem je politična teorija ali gibanje, ki zanika veljavnost naravnih in socialnih razlik med ljudmi ter zahteva njihovo odpravo.
• Ekscerpirati pomeni namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta, izpisovati.
• Ekspertiza je izvedensko mnenje, poročilo.
• Eksploatacija je neplačano prilaščanje proizvodov tujega dela.
• Elaborat je izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari.
• Embarg je prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora.
• Emotikon

’’F’’

• Fabulativen ali pripoveden.
• Fantazma ali halucinacija.

’’G’’

• Gandhijevski odpor: Gandhi je bil eden od tvorcev sodobne Indije in vpliven zagovornik satjagrahe (nenasilnega protesta.
• Garniranje pomeni dekorativno nalaganje jedi na pladenj ali krožnik.
• Gestikulirati je spremljati govorjenje ali izražati kaj z gibi rok.
• Grimasa je nenaravna, spačena poteza obraza.

’’H’’

• h-indeks je število za merjenje znanstvenega učinka poljubnega znanstvenika.
• Hendikepiran ali oviran, neomogočen.
• Hibernacija je umetna ohladitev organizma ali posameznih organov.
• Humboldtovska vera je povzeta po Alexandru von Humboldtu. Bil je prvi, ki je kvantitativno opredelil geografsko razširjenost rastlin, kar štejemo kot začetek biogeografije, vede, ki povezuje biologijo in geografijo.

’’I’’

• Imperativ ali nujnost.
• Imponirati pomeni vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti.
• Inerten tak, ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven.
• Inertnost je lenobnost, nedelavnost.
• Inštanca je javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji.

’’K’’

• Kanoniziran tak, ki sledi pravilom, načelom, normam, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji.
• Kaprica je to, kar kaže pretirano zahtevnost ali samovoljnost.
• Kleptomanija je psihološka motnja, zaradi katere posameznik čuti potrebo po tem, da si prisvoji stvari, ki mu lahko sploh niso všeč in jih niti ne potrebuje.
• Kolofon predstavlja tisk, podatke o avtorju, založništvu in tisku knjige na zadnjem listu.
• Kompatibilnost je lastnost, značilnost kompatibilnega; združljivost, skladnost. Primer: kompatibilnost gospodarjev.
• Kompetenten je tisti, ki se nanaša na kompetenco; pristojen, pooblaščen.
• Koncizen ali jasen.
• Koncipiranje ali sestavljanje koncepta/osnutka.
• Konsenz je soglasje, privolitev.
• Konstelacija je del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi.
• Korigiranje je ugotavljanje jezikovnih in stilističnih napak v tekstu in jih popravljati.
• Kulturomika je področje raziskovanja, kise ukvarja s kvantitativno analizo kulture s pomočjo podatkov o pogostosti rabe besed ali besednih zvez.
• Kurator je tisti, ki skrbi za koristi in pravice druge osebe ali ustanove.

’’L’’

• Larpurlartizem je nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena.
• Lacanovski je pojem, ki je bil povzet po Jacquesu Lacanu. Za svoja dela je namreč na področju psihoanalize je štel, da so vrnitev k Freudu. To je pomenilo ponovno večje zanimanje za nezavedno.
• Lamentacija je tožba, tarnanje.
• Lematizacija je ročno ali računalniško podprt postopek določanja osnovne oblike posameznim besedam, ki jih najdemo v besedilu.
• Licentio peotico je osnovno načelo antične retorike in poetike, pri kateremu pesnik odstopi od običanjih retoričnih, poetičnih in slovničnih pravil. Namesto telo vnese stilski učinek.
• Lobist je oseba, ki opravlja dejanje lobiranja in je vpisana v register lobistov v Republiki Sloveniji, ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije.
• Logika slonokoščenega stolpa se navezuje na izraz iz Svetega pisma, kjer v Visoki pesmi služi kot primera za lepoto. Danes ima negativen prizvok, saj največkrat pomeni izolacijo, vzvišenost nad realnim, akademski elitizem, samozadostnost, neuporabno žlahtnost.
• Lukrativen ali dobičkonosen.

’’M’’

• Manihejski nanašajoč se na manihejce ali maniheizem.
• Mecen je tisti, kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik.
• Metastazirati je razširjanje iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu.
• Metuzalemsko pomeni zelo star.
• Mitiziranje je prikazovanje nekoga zelo pozitivno, ampak nerealno.
• Mlatiti prazno slamo ali govoriti neumnosti.
• Mnemotehnični se navezuje ne mnemotehniko, ki je tehnika pomnjenja oziroma zapomnitve.

’’N’’

• Napaberkovati pomeni priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem.
• Nekomformizem je odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam.
• Nekonsistentnost ali nedoslednost.
• Nepotizem je dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom.
• Neukaluljenost se navezuje ne ukalupljenost, kar pomeni narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki.
• Niansa je vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek.
• Niansirati pomeni narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih
• Nivelizirati je izenačevati dohodkov.
• Nomen est omen ali ime je znamenje.

’’O’’

• Obskuren je tisti, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški

’’P’’

• Paginiran ali oštevičen.
• Parcialen spojiti, združiti.
• Pasus je odlomek, del.
• Periodika so časopisi, revije, ki izhajajo navadno v rednih časovnih presledkih.
• Pleonazem je literarni pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi.
• Pregnanten tak, ki je jedrnat in zgoščen.
• Prehiteti po desni ali izbiranje lažje poti, da bi prestali izziv.
• Prenumeracijaje predhodno naročilo.
• Pristati v gluhi lozi pomeni, da nihče ne posluša, upošteva (mojih) besed.
• Prgišče je prostor med ukrvljenimi prsti in upognjeno dlanjo.

’’R’’

• Rafal je način izstreljevanja nabojen pri avtomatskem orožju.
• Recenzijski (izvod) je izvod, ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno.
• Relata refero ali dobesedno, "ki se nanaša s tem povezane stvari.
• Renome je ugled, sloves.
• Repozitorij je sistem, prvenstveno namenjen hranjenju znanstvenih in strokovnih objav v elektronski obliki, ki so odprto dostopne vsem uporabnikom preko svetovnega spleta.
• Resignirati pomeni prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč.
• Rezident je diplomatski predstavnik, za stopnjo nižji od poslanika.
• Rigidno ali neprožno, togo.

’’S’’

• Sabotaža je namerno, navadno prikrito dejanje, ravnanje, s katerim se zlasti iz političnih vzrokov povzroča gospodarska škoda.
• Segment je del celote.
• Shizofren tak, ki se nanaša na shizofrenijo, ki je duševna bolezen z motnjami v mišljenju, čustvovanju.
• Sicris je informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (kratica SICRIS - Slovenian Current Research Information System)
• Sintagma je besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena.
• Smoter je kar se hoče doseči s prizadevanjem.
• Sociopat je oseba, ki trpi zaradi antisocialne motnje osebnosti . Niso duševno ali telesno bolni , ampak imajo napačna moralna in druga prepričanja. Nimajo občutka krivde , sočutja
• Superiornost pomeni stanje, lastnost superiornega; večja sposobnost, večvrednost.

’’Š’’

• Špijonaža ali vohunstvo.

’’T’’

• Taksonomija se navezuje na stopenjsko razvrstitev načel.
• Tendenca je prizadevanje za dosego, uresničitev česa; težnja.
• Tripičje ali tropičje je končno ali nekončno ločilo in se rabijo kot znamenje izpusta, vrinjenega stavka ali spremembe skladenjskega naklona.
• Trojanski konj je zlonameren program, ki lahko povzroči veliko škode na računalniku.

’’U’’

• Uboren ali star, reven., siromašen.
• Ukalupiti pomeni narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki.
• Uzurpacija je nezakonita, nasilna prilastitev.

’’V’’

• Vadalizem je vsako namerno dejanje, ki povzroči skrunjenje in/ali uničenje strukture ali simbola.
• Valenca je lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost.
• Venetska teorija je najbolj razširjena avtohtonistična teorija o izvoru Slovencev.
• Vobče ali sploh, nasploh.
• Vznik