BarbaraKovač

Nova pisarija (pregled)

Uvod

Pismenost sprva tudi sinonim za slovnico.

Pismenost

Pismenost obsega sposobnost sprejemanja in razumevanja informacij ter sposobnost tvorjenja in posredovanja informacij naprej.
Obstaja več vrst pismenosti. (bralna, e-pismneost itd.)
pri pojmovanju pismenosti prihaja do razkoraka med generacijami
Danes je zaradi novih tehnologij lažje postati pisec, vendar se delež aktivno pismenih, ki ustvarjajo javna besedila, ni bistveno povečal. (Aktivna pismenost - tvorjenje in posredovanje informacij naprej, predvsem javno)
Informacijska družba v našem času nadomešča industrialno družbo. Zanjo so značilni konstanten dotok informacij, družbena omrežja, družbeni mediji in participativna kultura (Kako bi to slovenili?)

Wikiji

Wikipedija in ostala spletišča pod okrilom Wikimedie so izraz spleta 2.0, kjer je vsak uporabnik lahko ustvarjalec vsebin.
Vitalnost jezika se meri po številu objav v tem jeziku na Wikipediji.
Pravni status člankov je urejen z licenco cc (creative commons ali ustvarjalna gmajna). Ta zahteva priznanje avtorstva, vendar posameznika ne izpostavlja, saj je avtorstvo člankov kolektivno.
Kredibilnost Wikipedije se jamči z kontrolo drugih uporabnikov (nekakšen peer review)
Uporabniki si prizadevajo za nepristranskost (neutral point of view/nevtralno stališče)
Wikipedija temelji na utopični viziji popotrošniške družbe in na altruističnem delu kolektiva, spodbuja sodelovanje in preprečuje egoizem.
Ustvarjanje na Wikipediji je v slovenskih visokošolskih okoljih del nekaterih programov že od leta 2005, slabih izkušenj v tem času zaradi Wikipedijine preglednosti še ni bilo - morebitni vandalizem se zelo hitro popravi, sestrska Wikiverza pri nekaterih predmetih nadomešča spletno učilnico
Shanmugamp7 my man

Avtor

Literarni zgodovinarji so se sprva posvečali avtorjem (do šestdesetih let), kasneje avtonomno besedilu, in (v osemdesetih) večinoma bralcu.
Motivacij za pisanje je več in se lahko prekrivajo. Pisatelj piše zato, ker se mu zdi tema zanimiva, zaradi samega sebe ali pa zaradi določene skupine, ki ji pripada (za narodov blagor).
Pisanje zaradi samega sebe oz. zaradi svojega napuha je neetično. Prav tako je neetično oviranje drugih raziskovalcev, ki se bavijo z temami podobnimi našim, tako, da zadržujemo informacije.
Pismeni smo lahko na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko (teorija štirih funkcijskih zvrsti jezika)
𐎭𐎮𐏂𐎧𐎨𐎭𐎦 𐎨𐎽 𐎭𐎤𐎼 𐎸𐎭𐎣𐎤𐎱 𐏂𐎧𐎤 𐎽𐎸𐎭 𐎽𐎸𐎬𐎤𐎱𐎨𐎠𐎭𐎽 𐎠𐎫𐎱𐎤𐎠𐎣𐏀 𐏂𐎮𐎫𐎣 𐎤𐎵𐎤𐎱𐏀𐏂𐎧𐎨𐎭𐎦
Ne smemo si delati utvar, da je slovenistika ali slovenščina na splošno velik predmet zanimanja v tujini. Lingua franca mednarodnega akademskega dela je angleščina in delež publikacij v ostalih jezikih se zmanjšuje, vendar slovenščini, v kontekstu slovenistike, ne kaže slabo. Včasih je bil precej večji delež slavističnih znanstvenih razprav v tujih jezikih, specifično v nemščini (spomni se Trdine).
Izbira teme dela ni čisto svobodna. Pogosto se zgodi, da svojo odločitev kasneje obžalujemo, ker smo prepričani, da bi nam kakšna druga bolje ustrezala, a prav iste probleme bi imeli tudi z drugo. Slabih tem ni in človek temo vzljubi, ko se poglobi vanjo. Zato se ne smemo omejevati le na to, kar nam je znano ali je trenutno popularno.
Avtor je tisti, ki je pri objavi naveden kot tak.
Koncept avtorstva je izredno star. Včasih je biti avtor pomenilo pripadati intelektualni eliti, ki je oblikovala zavest ljudstva. Občasno avtorji zaradi lastnega napuha preprečujejo popravke svojih del ali celo omejijo njihovo distribucijo, pri tem pa pozabijo, da je knjižno delo brez bralcev precej neuporabna stvar.
Soavtorstvo je koncept, ki nekoliko prepreči avtorski napuh in spodbuja medsebojno sodelovanje in služenje tekstu, ne avtorju samemu.
Objavljanje besedil je v internetni dobi mnogo lažje, kot kadarkoli prej. Objava je nastavitev besedila javnosti, z namenom da si ga prebere čim več ljudi.
Množični um izhaja iz predpostavke, da je znanje javna dobrina. Včasih je majhen krog intelektualcev na množico gledal zviška, danes ima taista množica dostop do znanja preko interneta, soustvarja nove prispevke in znanje deli naprej (crowdsourcing/množičenje).
Copyright je tradicionalna avtorska licenca, ki pravno ščiti avtorsko delo pred zlorabo. Preganja kopiranje, nepooblaščeno distribucijo in predelavo v tistih primerih, ki ne spadajo pod fair use/pošteno uporabo. Ob prodaji dela založbi se ponavadi proda tudi avtorske pravice in avtor s tem izgubi nadzor nad prihodnjo distribucijo dela. Danes je ta koncept zastarel, saj ni prilagojen spletnim medijem in informacijski družbi, poleg tega pa pretirano poudarja vlogo avtorja in znanje smatra za zasebno in ne javno dobrino.
Creative commons oz. ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki v nasprotju s copyrightom dovoljuje kopiranje, nepooblaščeno distribucijo in predelavo. Temelji ne na pravici singularnega avtorja, temveč na ustvarjanju in dopolnjevanju javnega znanja množičnega uma. S cc je urejena Wikipedija.

Bralec

Znanje nekdaj izven šolstva plačljivo, dostop oviran, sedaj je trend odpiranja.
Prosti dostop (open access) je koncept, ki dovoljuje prosto razširjanje znanstvenih publikacij. Ni isti kot prosta vsebina (free content), saj ne dovoljuje posegov v dejansko vsebino. V praksi pomeni brezpogojno, časovno in krajevno neomejeno dostopnost.
Zlati prosti dostop je, ko zanj poskrbi založnik sam, zeleni pa, ko zanj poskrbi avtor ali njegov delodajalec. Obstajajo še sivi prosti dostop (v teoriji dostopni, a težko dosegljivi članki), hibridni dostop (sočasno obstaja tudi plačljiva, tiskana verzija publikacije), zakasnjeni prosti dostop in platinasti prosti dostop (avtorju stroške krije neka inštitucija).
Založbe so proti uvajanju prostega dostopa, objavljanju gradiva na internetu, javnim knjižnicam etc., ker znanje dojemajo kot zasebno (njihovo) lastnino.
Repozitoriji so prostodostopne zbirke različnih univerz, na katerih so zbrane vse publikacije, izdelane pod okriljem le-te univerze npr. članki zaposlenih in vsa magistrska, doktorska in diplomska dela.
Pretirano goreča interpretacija Zakona o varovanju zasebnih podatkov lahko privede do neumnih situacij, ki na koncu škodijo družbi. Primeri: Google view, cenzuriranje lastnih imen v korpusih.

Kredibilnost

Aktivizem in avtorstvo

Danes je mnogo manj ovir na poti do objave besedila, zato lahko pridejo v javnost neverodostojna, nepregledana besedila.
V verodostojnost podatkov lahko načeloma verjamemo, če je avtor uveljavljen strokovnjak na področju, o katerem piše, in si torej ne bi mogel privoščiti zavajanja bralcev.
Aktivizem si predmet proučevanja podreja in ga manipulira, da ustreza določenim vnaprej pripravljenim nazorom. Ne more odstopiti od svoje dogme – ni kritičnega mišljenja. Aktivizem zato ne spada ravno v akademski, raziskovalni prostor.
Pri vrednotenju kredibilnosti nekega avtorja nam pomaga tudi njegova inštitucionalna vezanost, saj je že zaposlitev s strani inštitucije podatek, ki nam pove, da avtor nekaj velja. Po drugi strani pa inštitucije občasno zavirajo napredek in odklanjajo objave prelomnih del.
Starost dokumenta nam pove, da je delo verjetno že prestalo več pregledov in recenzij, toda še vedno ima lahko morebitne napake, na katere moramo paziti. Prav tako lahko vsebuje pretekle, že ovržene teorije in pa močno zgodovinsko pristranskost, mimo katere moramo brati.
Preverjanje in vrednotenje informacij je ključnega pomena.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je utečen postopek za znanstveno selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
Podvrženi so mu avtorji znanstvenih del, recenzenti so prav tako znanstveniki, zato tudi peer review. Predlagam, da to slovenimo kot kolegialno recenziranje. Ima tri možne izide: članek je sprejet, pogojno sprejet ali pa zavrnjen.
Anonimnost postopka.
Javno recenziranje - ureja širša javnost, alternativa strokovnemu recenziranju.

Pravopis

Vezaj -, pomišljaj – (<Ctrl> in <->), dolgi pomišljaj — (<Ctrl> + <Alt> + <->).
Slovenščini so na računalniških programih namenili tele srednje oklepaje »citat«, tradicionalno pa se držimo „citat“ in ne angleških "citat". Enojni narekovaji se uporabljajo za označevanje pomena beseda.
Dvopičje je vedno levostično. Hvala COBISS za zmedo.
Tropičje je nestično ločilo in ustreza itd. Bolj za leposlovne tekste.
Npr. ne sledi itd., to je redundantno.
Spol glagola se veže na osebek

Digitalna pismenost

Besedilni formati so sledeči: .txt golo besedilo, .doc/docx/rtf/odt oblikovano besedilo, .htm/html spletno besedilo, .pdf natisljivo besedilo.
Besedilo v wikijih ima določene posebne ukaze.
Bonton pomemben pri posegih v besedilo in popravkih, ne glede na to, na kateri strani smo.
Pogoste napake so preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, ki jih enciklopedični slog ne prenese, prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov (vidi vidi Ljuba).

Navajanje

Citiranje ena izmed bolj izrazitih lastnost znanstvenih besedil
Avtorske pravice (copyright) v AO v veljavi 30 let po avtorjevi smrti, pozneje 50, od 1995 naprej 70.

Prepisovanje

Plagiat: kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi bilo navedeno, od kod so bile izjave prepisane ali prevzete.
Moralno to početje močno obsojamo, pravnih posledic pa nima vselej.
Očitek plagiatorstva ima lahko precejšnjo težo, zato ljudje tudi tako šimfajo.

Citatna industrija

Citatni indeks je podatkovna zbirka, ki kaže kolikokrat je bilo določeno delo citirano.
V Sloveniji upoštevajo Scopus in Web of Science.
Močno vpliva na ugled publikacije, vseeno znanstvenih publikacij ne smemo vrednotiti samo po številkah v citatnih indeksih (prim. Slavistična revija).
Faktor vpliva=število citatov/število objavljenih člankov (nekako povprečna citiranost).
Problem ocenjevanja vpliva po tem je kulturna pristranskost, različno zanimanje za različne vede.

Citatni slogi

V humanistiki pomembna predvsem Čikago in MLA.
Slovenske jezikoslovne revije imajo svoje standarde.
Citat je sestavljen iz dveh delov, dobesednega navedka in vira citata. Pri slednjem je kazalka lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.
Navedke prepoznamo po narekovajih/drugačnem odstavku in izpuščanju/vrivanju svojega teksta.
»[N]amesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka,« pravi Hladnik (2014).

Zgledi wikicitiranja

Knjiga: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (Cobiss)
Članek v zborniku: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108. (Cobiss)
Poglavje v knjigi: Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. (Cobiss)
Revijalni članek: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. (Cobiss)
Članek v časniku: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (Cobiss)
dLib z urejenimi metapodatki: Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. dLib povezava. Brez: Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib
Wikipedija: Planinska povest. (povezava) Wikipedija 10. jan. 2012.
Enciklopedija: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
Forum: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit (povezava) 10. jan. 2013.
Spletni tečaj: J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods (povezava) [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.
Blog: Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. (povezava) Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.
Članek na spletu: Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. (povezava) Planet Siol.net 5. feb. 2014.
Zapis v podatkovni zbirki: Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Napake pri citiranju

Nepoznavanje temeljnih referenc.
Omejevanje referenc glede na jezik, šolo etc., citiranje prijateljev, tudi če niso relevanti, izogibanje citiranja ljudi, ki jih ne maramo.
Samocitiranje
Citiranje zaradi citiranja samega
Navajanje dolgih http povezav
Pri spletnih virih je nujno preveriti, ali stvar obstaja tudi v tiskani obliki.
Navajanje zgolj naslov leksikona, brez avtorja gesla.

Žanri

Šolsko pisanje

Referat, esej, šolska naloga.
Zadošča predvsem pričakovanjem učitelja/ocenjevalca.

Popravljanje

Lektoriranje popravi besedilo v tako obliko, da je bralcu kar najbolj razumljivo.
Korektura popravlja razne tipkarske napake etc., v vsebino pa ne posega.
Urednik je tisti, ki izbere ali zavrne besedilo za objavo, njegovi predlogi in popravki imajo največ vpliva na samo vsebino.
Popravke moramo premišljeno pregledati in presoditi, katere bomo sprejeli. Za popravke smo hvaležni, ne smemo biti užaljeni.

Email

V vrstico Za: (To:) vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) tiste, katerim email pošijamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.
Glede vljudnosti veljajo splošna pravila tikanja/vikanja, na katere se vežejo tudi različni pozdravi, slogov ne smemo mešati. (Spoštovana ga. prof. Vrtačnik/lp Simplicij)

Socialna omrežja

Posledica participativne kulture, uporabniki so hkrati ustvarjalci.
Facebook včasih najštevilčnejše SO, gnezdo pseudoznanosti in neresnic verjetno sploh zato, ker se stroka ne angažira dovolj.
Tvit (čivk) je kratko sporočilo objavljeno na Twitterju (Čivkaču). Citiramo ga kar celega. Zaradi dolžine jih je tudi brezveze dajati v seznam bibliografije ampak citiramo samo s kratkim sklicem. "Objavljam, da bo avtor objavo lahko dal za zgled citiranja na Twitterju: https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija" (Mira Hladnik @mhladn. Twitter 9. feb. 2014).
Linkedin uporaben za raziskovalce
Komentatorske rubrike večinoma nestrokovne

Ostale besed. zvrsti

Zagovor - dramska oblika strokovnega pogovora idk vrni se sem čez dve leti (upajmo)
Literarna in strokovna kritika

Enciklopedični članek

Značilna je jedrnatost, treba prišparat na papirju, pa ne zato ke smo wohrni, ampak ker fizično stvar ni šva vkp včasih. To se sedaj uveljavlja tudi v strokovnem pisanju na splošno.
Na wikipediji velja strpnost do drugih piscev in upoštevanje njihovih predlogov + načelo vrednostne nevtralnosti.
Biografski članek: najprej vrednotimo, kdo si ga zasluži (število omemb, slepih povezav, prisotnosti v seznamih), potem pišemo. Navodila za popravljanje.
Članek o romanu: vrednotimo zakaj ravno ta knjiga (razen če se izvaja sistematično vnašanje), infopolje knjiga, navodila etc.

Udžbenik

Pomembna prevsem didaktična vloga - ostale se temu podrejajo.
Serialnost, dialoškost, ponovitve, poenostavljanje, več avtorjev, privlačen izgled

Blog in forum

Blog = weblog (spletni dnevnik), prispevki niso znanstveni, dosežejo pa večji krog ljudi, potrbeno filtriranje informacij, ker tega za nas ne dela nihče drug, pomembni za živost skupnosti.
Forum ponuja spletno obljavljanje in diskusijo o določeni stroki, arhiviranje sporočil, lahko so moderirani ali pa ne. SlovLit se zgleduje po Humanistu.

Slog

Naslov naj bo kratek (do 10 besed), nanašujoč se na dejansko temo, besede oz. pomeni naj se ne ponavljajo.
Izvleček mora biti prav tako kratek in jedrnat (do 500 besed), je takorekoč reklama za celotni prispevek, ljudje se na tej podlagi odločijo ali bodo brali celo stvar ali ne.
Ključne besede so utemeljeni termini, pazimo, da niso preširoke ali preveč razvlečene.
Kazalo vsebine naredi program sam, če je stvar ustrezno označena, poglavja naj ne bodo prekratka, dolga se členi na podpoglavja, njihovi naslovi naj bodo kratki.
Povezave, uporabljamo hiperpovezave, običajne so grde.

Napake

Gostobesednost
Nerazumljivost
Pomanjkanje konteksta (že, šele)
Manierizem: prevelik vpliv retorike, slog na 1. mestu, želja po vzbujanju čustev.
Slogovna ubornost: ponavljanje besed.
Pristranskost
Terminologizacija
Spol in število: pišemo v 1. os. ed. ali mno., obe imata svoje slabosti, 3. os. ed. ko ni mogoča nobena izmed teh.
Mentalno brambovstvo ali servilnost v odnosu do tujega

Govorna prezentacija

Lažje odpušča morebitne govorne posebnosti.
Včasih preveč dolgočasne, branje, danes ravno nasprotno - retorični prijemi, ki pa poslušalcu ne doprinesejo veliko ali mu celo škodijo glede pomnjenja snovi.
Prosojnice - treba imeti mero pri oblikovanju, naj predstavitev ne postane samo naštevanje alinej.

Vizualizacija

Civilizacijski zasuk k vizualni predstavi podatkov
Razmah fotografije z digitalizacijo
Avtorstvo fotografij strogo induvidualno, kdor šklocne, ta ima.
Wikimedia commons - vse fotografije so opremljene s cc licenco in namenjene prosti rabi
Problematika avtorskih pravic - še zaščitena dela se lahko da le na wikipedijo in v omejeni ločljivosti zavoljo načela poštene uporabe, Geopedija, Google zemljevidi - prosto dostopno, a ni licence cc.
Svoboda panorame: pravica javnosti do izdelave 2D posnetkov javnih prostorov, tudi ko so te še zaščiteni z avtorskimi pravicami, v Sloveniji je omejena (ne sme biti v pridobitni namen).
ovl - opis viri licenca
Infografika je grafičen prikaz podatkov, pri nas značilnost empirične lit. ved
Tabele, grafikoni, zemljevidi, besedni oblaki

Iskanje

UDK - univerzalna decimalna klasifikacija (8 jezik in književnost, 8.2 literarna veda) - spremlja vse objave
DOI - digitalni identifikator objekta - sledljivost in označevanje spletnih dokumentov
COBISS - št. uporabna tudi pri citiranju, saj nas ob uporabi predloge takoj vrže na dejansko COBISS stran
dLib
Druge podatkovne zbirke
Seznami - kopičenje in števičenje, tekmujejo z zgodbo

Digitalna humanistika

Stik digitalnega sveta in tradicionalne humanistike.
Kulturomika - veda o kulturnih trendih glede na digitalizirano lit.
zajem>obogatitev>analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)>interpretacija (pripisovanje pomena)>razpečevanje in hranjenje>kolaboracija>meta DH-dejavnosti
Empirične metode - opazovanje ali eksperimenti
V humanistiko pridejo od drugje
Preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina

Tipke

Vračalka - backspace

Premikalka (tabulator) - tab

Zaklepalka velikosti - Caps Lock

Dvigalka - Shift

Krmilka - Ctrl

Izmenjalka - Alt

Vrivalka - insert

Brisalka - delete

Ubežnica - Esc

Domače naloge

Nacija-kultura

Nacija-kultura je projekt Vuka Ćosića, ki s pomočjo umetne inteligence pretvarja sovražne komentarje s Twitterja v prešernovske sonete. Priključen projektu je tudi poseben font, narejen po skeniranem črkopisu prve izdaje sonetnega venca, ki vključuje vse znake bohoričice. Nacijo-kulturo sponzorira Moderna galerija. Prav gotovo je to zelo domiseln projekt, ki inovativno uporabi moč umetne inteligence v lastne namene, moram pa ob tem komentirati, da mi je bila mnogo bolj zanimiva prva različica Nacije-kulture iz leta 2000, saj je bila sestavljena iz naključnih forumskih besednih zvez in delcev stavkov. S tem se je ustvaril občutek presenetljivega humorja, ki se mi zdi z umetnostnega vidika mnogo bolj zanimiv od trenutne twitter scene.

Slavistična revija

Slavistična revija je majhen zvezek z rdečimi, mehkimi platnicami. Na prvi platnici je ime revije napisano v velikih belih črkah, podnaslov "Časopis za jezikoslovje in literarne vede", podatki o tej številki specifično in podatki o izdajatelju (Slavistično društvo Slovenije) pa so črni. Moja knjižica je del druge številke leta 2013, obsega pa strani od 343 do 445. Na teh straneh je deset člankov, od tega pet razprav. Štirje članki so ožje jezikoslovni, štirje tudi sociološki, preostala dva sta poročilo o kongresu in osmrtnica. Zanimiv se mi je zdel članek Mateja Šeklija o zloženkah v pozni praslovanščini, pa tudi etimološki članek o izvoru vodnih imen Mislinje in Hudinje, ki ga je spisal Janez Stanonik.

Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Omenjeni prispevek, ste vi, profesor, na dan stavili leta 2008 ob petstoletnici Trubarjevega rojstva. Članek se ukvarja z narobnim dojemanjem pisca s strani Slovencev. Zagovarjate namreč, da je bil kot reformator, nek progresiven lik, ki je prekinil večstoletno tradicijo in odpadel od vere njegovih davnih dedov (odpustite mi manierizem). Ta Trubar torej ni nek tradicionalen Slovenec, temveč inovator. Jaz sem ob tem članku začela razmišljati o drugih stvareh. Prvo kot prvo sem morala poiskati, kakšen jubilej je to sploh bil, in izvedela, da je bil gospod tedaj rojen, še prej pa sem modro izvedela o obstoju neke gostilne, ki se imenuje pri Trubarjevi mami. Kaj hočemo, računalnik bržkone ve da sem v Bežigradu, in da bi me morda ta gostilna utegnila zanimati, ker moj oče nima v hladilniku nič nego jajca in solato (hujša). Kako je Trubarjeva mama v resnici kuhala, tega pričevanja nam zgodovina ni ohranila, utegne pa biti, da je hrana pri tej "Trubarjevi mami" čisto užitna in toliko okusna, kolikor pač lahko je v restavraciji grupe Kaval. Potlej sem se šele prebila na Wikipedijo in kratka omemba Erazma Rotterdamskega me je zbodla globoko v srce. Po vaših kriterijih je bil tudi Erazem progresiven človek, saj je uvedel mnogo izrednih novosti, seveda se s tem strinjam, toda hkrati je bilo tukaj nekaj bolestnega, ki se otepa naravnega poteka časa in sili v staro zgodovino, da bi ja razveljavilo naravno evolucijo. Je to torej progresivizem, ker se opira na neka nova dognanja in razveljavlja star način, ali je to tradicionalizem, ker se sklicuje na starodavne pisce? Erazem ni želel pustiti jezika na miru in to mu vsekakor zamerim. To je poklicna deformacija približno polovice grecistov. S H. sva si že na jasnem, da bojkotirava program Erasmus, dokler ga ne preimenujejo v Ioannis Argiropoulos, skratka vzamejo za zgled nekoga takega, ki ni odgovoren za to, da si lomimo možgane in jezike ob diftongih. Za konec sem si pogledala še slike vaše rekonkviste. Nekatere so prav baročne kvalitete. Tisto, pri kateri se naslanjate na mizo, kolega pred tablo pa vam nekaj vneto razlaga, bi lahko kakšen slikar predelal v "Katilinovo zaroto".

Popravljalci sveta

Članek mi je bil zelo všeč. Dandanašnji morda preveč jemljemo prosto-dostopno znanje za samoumevno (kot bi tudi moralo biti, a žal še ni) in ko lahko skočimo na wikipedijo ter si preberemo zanimiv članek z dvema ali tremi kliki, je to seveda upravičeno. Ne pomislimo pa na kolektivni trud vseh wikipedistov, ki za tem člankom stojimo. Sama sem napisala za predmet Uvod v študij jezika en wikipedijski članek Marta Pirnat Greenberg, s kolegico pa sva v okviru predmeta popravili tudi njenega Rada Lečič. Obakrat me je presenetila kolegialnost in prijaznost wiki skupnosti. Ker pobožno upam, da bom imela v prihodnosti dovolj časa, bom tu naštela nekaj wiki gesel, ki bi jih rada napisala: Teofano (Anastaso), Eufrozina, Kasija, Irena Madžarska, Helena Črnogorska, Evdokija Ingerina, Zoja Karvounopsina itd.

Rojstni kraji slovenskih literatov

V sloj sta vnešena dva slovenska literata iz mojega domačega kraja in ožje okolice. Prvi je Kazimir Zakrajšek, rojen prav v Preserju, drugi je Jože Grdina iz Prevalja. Rakitna nima nobenega slavnega literata, kar dlje potrjuje mojo tezo, da živijo tam samo vikendaši in precej ubogi krapi. Te občasno vidiš mrtve na boku plavati okoli po tisti latrini, ki ji Rakičani jezero pravijo. Kakorkoli, všeč so mi bile priročne povezave na dLib in wikipedijo, potem pa sem šla pokukati še na stran Slovenske biografije, da sem se o obeh književnikih dobroda izobrazila.

Pater Kazimir Zakrajšek je bil torej rojen 31. maja leta 1878 v Preserju in krščen na Ignacija. Dekliški priimek njegove matere (Suhadolnik) je še danes pri nas in v okoliških vaseh zelo pogost in tako celo jaz poznam vsaj nekje petnajst Suhadolnikov, za kakšne Zakrajške pa še nisem slišala. Rojstni dan pa si deli še z eno avtohtono prebivalko Preserja, ki je moja dobra prijateljica iz osnovnošolskih dni. Morda bi pri njej doma vedeli kaj več povedati o Zakrajških in kam so šli, saj so si konec koncev (kakor vse stare družine tu okoli) verjetno v sorodu.

Toda to so že postranske stvari, o Kazimirju je treba povedati še kaj pomembnejšega. Vstopil je med frančiškane, deloval kot katehet in kot župnik, predvsem pomembno pa je njegovo delo z ameriškimi Slovenci, za kar je bil tudi odlikovan z redom Sv. Save. V času druge svetovne vojne je ozaveščal Američane o stanju v okupirani Sloveniji. Bil je pisec in urednik več emigrantskih publikacij, tako slovenskih kot slovaških. Omenim naj Ave Mario, Clevelandsko Ameriko, Edinost, Izseljeniško knjižico in slovaška Svatá rodina ter Listy sv. Františka. Njegove knjige so bile prav tako verske po vsebini in večinoma namenjene slovenskim izseljencem: Abecednik za ameriške Slovence, Od srca do srca, To-le vzemi in spolnuj!, Molitvenik za ameriške Slovence. Preizkusil se je tudi kot dramatik in napisal dve igri: Prisegam in Pri kapelici. Umrl je leta 1958 v Lemontu.

Drugi literat je Jože ali Josip Grdina (Slovenska biografija omenja obe imeni), rojen 5. marca 1892. Prevalje je majhen kraj ob vznožju krimskega hribovja, skoraj priključen na Kamnik in verjetno se bosta čez nekaj desetletji čisto spojila. Prevalje ni vasica, ki bi gojila veliko svetovljanov ali literatov, kulturnih delavcev na sploh je malo, a Jožetu je uspelo. Zgodaj se je odpravil v Ameriko, kjer je živel njegov stric, a se je vrnil v Evropo ravno pravočasno za začetek prve svetovne vojne (Kakšna sreča!). Seveda je bil vpoklican in v Galiciji ujet s strani carske vojske. Svojo izkušnjo v ruskem ujetništvu je kasneje popisal v življenjepisu Štiri leta v Ruskem ujetništvu. Ko je bil izpuščen, je znova odšel v Ameriko. V Clevelandu je imel do leta 1946 slovensko knjigarno, sodeloval pa je tudi pri raznih slovenskih kulturnih društvih. Napisal je še tri potopise (Po širokem svetu, Po vzhodu in zapadu, Po severu in jugu), knjigo spominov (Samo v sanjah sem videl mater) in novelo (Zanimivo pismo iz Moskve). Umrl je leta 1974 v Clevelandu.

Zanimivo je predvsem to, da sta oba avtorja emigranta, kar priča, da so se ljudje preserske okolice množično izseljevali na zahod, morda celo bolj kot v nekaterih drugih krajih, čemur je botrovalo prevsem razpadanje in delitev že tako revnih kmetij.

Popravki Wikipedije

Irena Avsenik Nabergoj

Wikimedijina zbirka: [1]

Slovarček

Vademekum: ne le zobna pasta, marveč tudi knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

Participativno: udeležno?

Eklatanten: očiten, jasen, prepričljiv (SSKJ)

Nitkanje: Threading, možnost sledenja določeni temi na forumu

Arbitraren: poljuben