Vtis ob prebiranju Nove pisarije

Ob naslovu Nova pisarija skoraj gotovo vsak pomisli na velikega Prešerna in njegove Poezije, vendar je Hladnikova Pisarija delo, ki omenja spremembe, povezane z digitalnim svetom. Pojav »novih medijev« pomeni goro novih izrazov (digitalna pismenost), opravke z različnimi spletišči, še posebej z Wikimedijinimi (wikivir, wikipedija, wikiverza …).

Pismenost

Ob bok razvoju digitalnega sveta postavljamo razumevanje izraza pismenost. Ta je nekdaj zajemala le nekatere posameznike, elito, ki se je prav po svoji pismenosti razlikovala od ljudstva. Ko se je kar naenkrat uvedlo obvezno šolstvo, je pismenost zajela prav vse. Torej, če se je včasih za pismenega štel tisti, ki je znal pisati in brati, danes označimo za pismenega tistega, ki obvlada rokovanje s tipkovnico. Kljub tolikšnemu razvoju elektronske komunikacije, se še najde kdo, ki se do nje obnaša ignorantsko, kljub temu da primarno skrbi za opismenjevanje in prav to je po avtorjevih besedah zelo zaskrbljujoče. Pismenost ni ena, pismenosti je več, samoumevna in obvezna je le splošna pismnenost in prav mogoče je, da nekega lepega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes.

Informacijska družba

Današnja informacijska družba nadomešča starejšo industijsko družbo. Porajajo se vprašanja o obstoju tiskane knjige, ki seveda ne bo "umrla", vendar se bo uporaba tiskanih knjig (istočasno z množičnim usvarjanjem e-knjig) manjšala.

Wikiji

So skupek spletišč, ki nam pri iskanju inofrmacij prihrani minute in minute časa, za kar sem izredno hvaležna. Če so nam v osnovnih šolah prepovedovali uporabo Wikijev (niti v gimnaziji niso bili navdušeni nad uporabo), nas Nova pisarija vabi, da se registriramo, lotimo pisanja in na spletišču pustimo svojo sled, se vključimo v ogromno skupnost, ki skrbi za širjenje »Wiki člankarije". Na lestvici jezikov na Wikipediji je bila slovenščina leta 2013 okrog 40. mesta, še danes pa prednjači angleška Wikipedija. Priznam, da je bilo tudi meni težko pisati svoja razmišljanja na wikiverzo, saj so nas kot osnovnošolce in gimnazijce "strašili" z Wiki-spletišči. Po mesecu soočanja z Wikiverzo mi je precej lažje, saj me spremlja zavedanje, da se tu urimm v pisanju člankov.

Avtor

Če je bila v preteklosti veda usmerjena k avtorju, se je v 80. letih preusmerila k bralcu in njegovemu doživljanju. Dobimo študije o trivialni literaturi ("literaturi za bralce"). Zakaj bi se sploh lotili pisanja? S Cankarjevimi besedami: "Za narodov blagor". Vendar so nekateri nekoliko bolj motivirani od drugih, zato pisanje ločujemo od bolezenske motivacije, obsesije s pisanjem (skribomanije, grafomanije). Sicer pa pri pismenosti ne gre zgolj za eno samo, temveč za pismenost na štirih področjih. Katerih? (Beri: Nova pisarija)

Okrog tekstov se je oblikovala posebna zakonodaja, znana pod imenom copyright ali slovensko avtorske pravice. Avtorska zakonodaja ščiti sama avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju. Zanimivo je, da je kršitev avtorskih pravic tudi uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez njegovega dovoljenja.

Bralec

Za potešitev radovednosti potrebuješ danes poln žep, da, vse stane. Vstop v galerijo ali muzej, plačaš tudi za članek iz časopisa, k je izhajal v prejšnjem stoletju. Dostop do raznoraznih čtiv otežujejo tudi založbe z novimi izdajami. Prizadevajo si za ohranitev tiskanih knjig, zato ohranjajo bralca v luči potrošnika. Vedno več pa je spletnih objav(tudi e-knjig) do katerih imamo bralci prost dostop, avtorji pa morajo za objavo plačati. Stvar se zaplete med pojmoma javno in skupno, ki ne pomenita enako. Z varovanjem zasebnosti lahko še vedno prispevamo v skupno dobro, v kolikor se v javni objavi lahko zasebnost hitro razkrije.

Kredibilnost

V primerjavi s preteklostjo objavljanja raznovrstnih besedil je danes ovir, ki bi avtorje preprečevale objavljanje, bistveno manj. Avtorju sicer smemo zaupati, vendar je bolje, da se o njem in njegovem dobrem delu prej prepričamo. Razumljivo pa je, da manj zaupamo mlajšim avtorjem, že zaradi poglaviteješega razloga, tj. manj izkušenj.

Aktivizem

"Kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo PROTI VSEMU od zunaj in od zgoraj" je zapisano v Novi Pisariji. Nikakor pa ne smemo enačiti aktivizma s kritično refleksijo. Socialna omrežja doživljamo kot sprostitev, kot "razberemenitev kapitalističnih odnosov", ne zavedamo pa se, da so prav ta predstavniki velikega izkoriščanja.

Avtorstvo

Avtorji se soočajo med drugim tudi z založbami. Če jih ne vzame katera od velikh založb, se lahko odločijo za samozaložništvo. To pomeni, da besedilo ne gre skozi recenzijske roke, zato je pomembna previdnost, upravičeno. K naši zaupljivosti pripomore starost besedila, starejše kot je, bolj nas prepriča v to, da je že bilo kritično ovrednoteno, popravljeno. Na spletu, atančneje na Wikispletiščih lahko v historiatu spremljamo dogajanje s člankom.

Strokovno recenziranje

Pri tem postopku se izkušeni strokovnjaki (recenzenti) ločujejo kredibilne informacije od nekredibilnih. O objavi seveda odloča urednik, ki v spornih primerih odloči, ali bo ušteval recenzentovo mnenje ali ne. Recenzenti dela sprejmejo, če jih avtor popravi v skladu s pripombami. Nevtralna presoja se skuša zagotoviti z anonimizacijo postopka. To je sicer težko, saj ima vsak avtor svoj edinstven slog in način pisanja, ki ga tudi recenzenti zlahka prepoznajo (in obratno). Anonimizacija postopka pomaga recenzentom ohraniti distanco do samosvojih avtorjev, prepričanih v svoj prav.

Pravopis

Nepoznavanje pravopisa nam poda dvom o kredibilnosti informacije. Pravopisno izobražen posameznik se izkaže s pravilno rabo vezaja/pomišljaja/dolgega pomišljaja, z neuporabo zaimka "le-ta", pravilno rabo narekovajev, velikokrat je odveč tudi dvopičje pred naštevalnim nizom. Pomembno je, da za tropičjem (tripičjem) ne postavljamo vejic. S piko navadno nimamo težav, te pa se vsekakor pojavljajo pri rabi velike začetnice. Naslove kolon in vrstic pišimo z veliko začetnico, celice znotraj tabele z malo (razen, če gre za poved).

Digitalna pismenost

V tem poglavju se delno digitalno pismeni seznanimo z dejanskim pomenom kratic, ki jih v računalniškem svetu srečujemo vsak dan, pa se nikoli ne vprašamo, kaj pomenijo. Besedila pošiljamo po navadni ali elektronski pošti, sestavljamo in objavljamo pa jih lahko tudi na Wikijih. Tega se lotim s klikom na zavihek Uredi.

Pred objavljanjem na wikije se moramo znajti z raznovrstnimi triki, npr. kako napraviti odstavek, besedilo zapisati v ležečem ali krepkem tisku, kako napraviti povezave. Začetniki pa imamo vedno in vsepovsod težave, na Wikijih se poskusimo izogniti prevelikemu številu odstavkov, mašilom, dosledno uporabljajmo isto osebo in glagolski čas.

Navajanje

S citiranjem naredimo besedilo prepričljivejše. Tvorec besedila si na tak način ustvari krog zaupnikov, hkrati pa je sklicevanje na druge pisce znamenje strokovnega pisanja.
V 80. letih 20. stoletja so avtorska dela prehajala v javno last že 50 let po avtorjevi smrti. Slutiti je bilo, da se bo ta doba v prihodnosti nekoliko sprostila, vendar so to dobo podaljšali za dvajset let.
Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, nikjer pa ni zapisano, kolikšen del smemo uporabiti, da poostane uporaba plačljiva. Ker pa je preverjanje virov danes precej enostavnejše kot pred nekaj leti, se je takemu početju bolje izogibati.
O plagiatu je govora ob uporabi tujega znanja kot lastnega, brez navedbe vira, od koder smo prepisali ali povzeli izjave.
Citiranost je pomembna za hierarhičnost v sami stroki.
Revije imajo t. i. faktor vpliva in višji kot je, več je vredna objava v reviji in višji je ugled avtorjev, ki v reviji objavljajo.

Slog navajanja je vsakokrat drugačen: alinejske pike, priimki avtorjev na prvem mestu ipd. Prednost pri navajanju imajo tiste informacije, ki so javno dostopne in tako preverljive. Nesmiselno je ločeno navajanje virov (posebej iz arhiva, posebej iz natisov in posebej s spleta). Delitev na vire in literatuo je smiselna pri dolgih seznamih. Priporočljivo je podatke vzeti iz Cobissa, ne z nalovnice ali platnice.

Navedba knjige

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).
Tone svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

URL Ne navajamo celotnih URL naslovov. Na papirju navedemo takole: Miran hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanistic Discussion Group 3. maja 2013.

Knjiga na bralniku

Josip Kostanjevec. Življenja trnova pot: Resična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.

Članek, dostopen v obliki predavanja na videu

(posnetek predavanja na Videolectures.net) Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61-72. (Cobiss) Videolectures.net

Poglavje

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

ali

Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik - Greh in kruh - na pot. Ivanka Mestnik. Greh in kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427-429.

Nenaslovljeno ureddnikovo spremno besedilo na zavihku romana navedemo takole:

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.

Članek v časniku

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13.

Kritika literarnega dela v reviji

Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970. 555-57.

Geslo na Wikipediji

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. (Brez URLja, lahko pa hiperpovezavo vgradimo v naslov)

Geslo iz Slovenske biografije

Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831-1887). Slovenska biografija.

ali

Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831-1887). SBL. Slovenska biografija.

Sklop gesel o osebi v Slovenski biografiji

Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875-1938). PSBL. Slovenska biografija.

Geslo v Encikopediji Slovenije

Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Prispevek v forumu

Katja 10. Re: Kersnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.
Marko Juvan. Zgrešena teza o "prešernovski strukturi". SlovLit 10. jan. 2013.

Blogovski prispevek

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blagor 21. feb. 2006. Siol Blogos

Članek na spletišču

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija člaka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275-82.
Aljoša Harlamov. Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote. airBeletrina 17. okt. 2013.
Andrej Mrak. S Prešernom po "hudičevih" hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je "vzel hudič". Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014

Literarna kritika na spletišču

Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.

Komentar članka na spletišču

ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ke sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Diplomska naloga

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[:Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

ali s podatkom o mentorju in hranjenju

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[:Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija Povezavo na prosojnice opremimo z oznakami ppt, pptx, prosojnice itd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih člankov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
Andras Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 - A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedija.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. šr. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.
Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.

Fotografija Vire fotografij navajamo pod fotografijo. Podobno počnemo z grafi in tabelami. Ime fotografa lahko spustimo, če se ta podpiše z vzdevkom. V svoje besedilo smemo vključiti le posnetke, označene kot javno last. Podatke v viru fotografij (grafov, tabel) lahko linkamo, katerega bomo dali v hiperpovezavo pa je odločitev posameznika. Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike. Kadar je na fotografiji kakršno koli umetniško delo, navedemo najprej ime umetnika in naslov dela, potem še fotografa in lokacijo. Svoje komentarje ali dodatke spravljamo v oglatih oklepajih.

Glasbeno delo Držimo se radijskega navajanja, torej v slovenščini in ne v kakšnem drugem jeziku. Naslove torej slovenimo, podobno kot to počnemo pri naslovih slikarskih del.

Radijska, televizijska oddaja in film V primeru navajanja oddaj ali filnmov bi lahko navajali stotine imen, ki so kakor koli prispevali k izdelku. Najprej navedemo urednico (ves čas nastopa v oddaji), naslov oddaje, naslov serije (del oddaje), mesto in datum predvajanja, spletno lokacijo (arhiviran posnetek). V primeru, ko vemo, da je večina dela v rokah novinarja, na prvem mestu navedemo njegovo ime.

Napake pri citiranju Velikokrat se pri citiranju zgodi navajanje http-jev, sploh odvečnih in predolgih, še bolj narobe pa je navajanje http-jev brez avtorja, naslova itd. Ena izmed napak ne tudi nenavajanje avtorjev, ki nam predstavljajo konkurenco oziroma atorjev, ki jih ne maramo.

Navajanje na Wikipediji Tudi na Wikipediji je potrebno sklicevanje, prav tako kot drugje, sicer pa Wikipedija nima svojega načina citiranja, temveč sprejema standardne, avtor pa naj se potrudi in znotraj članka navajanje čim bolj poenoti.

Žanri

Za pisno komunikacijo je ogromno načinov, sami pa se odločamo med različnimi žanri. Izraz stroka uporabljamo v pomenu disciplina, ki poimenuje znanstvena področja. Izraz Strokovni pa pomeni tisto, kar ne dosega znanstvenega. Strokovni članki so objavljeni v strokovni ali znanstveni reviji. Knjige vključujejo znanstvene in strokovne, univerzitetne učbenike, učno gradivo, priročnike. Cobiss mednje šteje tudi diplomske naloge, magisterije in disertacije. Članki na Wikipediji se med seboj razlikujejo po dolžini, strokovni članki zahtevajo enciklopedičnost, ki tedaj e pomeni kratkosti, temveč jedrnato izražanje.

Šolsko pisanje

Med žanre šolskega pisanja sodijo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Njihov prvenstven namen je izpolnitev obveznosti, ki jih študij zahteva, vendar se želi s takimi nalogami spodbuditi študentovo samostojno raziskovanje in delo.

Popravljanje

Je naše vsakdanje opravilo. V mislih jezikoslovca vklučuje lektoriranje in korigiranje. Razlika? Pri lektoriranju popravljamo in odpravljamo pravoisne napake, slogovne pomanjkljivosti; lektorje zaposlujejo založbe in uredništva. Korektura zajema drugačne posege v avtorsko besedilo, npr. zamenjavo besede, brisanje odstavkov; ja, korektura in lektura je včasih pomešata. Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, ki smo jo spoznali na vajah pri predmetu Pravorečna in pravopisna norma slovenskega knjižnega jezika. Najprej bi morala opisati nalogo urednika, ki prejeto besedilo ovrednoti, se odloči, ali ga bo sprejel, potem ga da lektorju in nazadnje korektorju. Avtor sam pa na koncu popravke sprejme ali jih zavrne.

Komunikacija v stroki

E-pošta Klasičnega dopisovanja pravzaprav več ni, na MIT so leta 1961 izumili elektronsko pošto, ki je globalnemu dopisovanju postala dostopna v 80. letih 20. stoletja. Po štiridesetih letih še vedno obstajajo ljudje, ki se na pošto ne odzivajo, ne zahvalijo za odgovor, taki, ki se jim v nabiralnikih iz dneva v dan kopičijo "kuverte" in reklamni časopis. Obstaja več načinov, kako začnemo pismo o strokovnih zadevah, kako ga zaključimo.

Socialna omrežja So načini družbene komunikacije, ki se med seboj razlikujejo v funkcijah. Nova pisarija omenja Facebook, Twitter, YouTube, Instagram ... Veliko se dogaja tudi v komentatorskih rubrikah časopisov.

Zagovor Z zagovorom je kandidatu (študentu) podeljena licenca za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti. Spreminjajo se pravila o izbiri in prijavi teme, (so)mentorjih, zagovoru, oceni in razglasitvi ... Nisem si mislila, da zagovori disertacij trajajo tudi do dve uri, pričakovano pa zagovori končnih izdelkov na nižjih stopnjah trajajo manj.

Literarna kritika

Je vedno subjektiva. Med resne kritike ne sodi kakršno koli reklamno pisanje o knjigi, kritika mora bralca ozaveščati in ne vplivati na njegovo branje, biti mora obenem v poduk in zabavo. Najdemo jih v rubrikah dnevnega tiska, v revijah, strokovne kritike v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek

Od drugih vrst strokovnega pisanja se razlikujejo po večji jedrnatosti, izpuščajo se prepodrobne informacije, izogibamo se ponavljanju ter retoričnim figuram. V knjigi so navedena navodila, kako se lotiti pisanja biografskega članka, kar me očitno še čaka v višjih letnikih, članek o knjigi pa sem že napravila, v preteklem mesecu sem brala roman Jožeta Peternelja z naslovom Vrnitev in prispevala svoj delček Wikiskupnosti.

Učbenik

Menim, da pisanje učbenika niti ni mali zalogaj. Pisec mora upoštevati funkcionalnost napisanega, ustreznost učnemu načrtu. Status učbenika ima tudi knjiga iz katere delam povzetke, čeprav ni standardni primerek učbenika.

Strokovni blog

Blog ali spletnik izvira iz angleškega weblog oz. spletnega dnevnika in je leto starejši od mene. Primeren je za razprave, oblikovanje javnega mnenja. Med slovenskimi literarnimi zgodovinarji ima svoj blog za zdaj le Aljoša Harlamov. Blogi so pripomogli k manj formalnim objavam. Blogarske objave od znanosti ločuje anonimnost, avtorjeva obsedenost z medijem, niso izpostavljene recenzijam ipd. Se pa blogi tretirajo kot avtorsko zaščiteni, torej je treba avtorja napisanega citirati.

Spletni forum

Je pomemben za oblikovanje in ohranjanje znanstvene skupnosti, člani namreč objavljajo polemike, vprašanja, dogajajo se razprave ... Pojavili so se v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, od spletnih klepetalnic jih loči arhiviranje sporočil. Domači spletni forum je npr. SlovLit, ki sega v leto 1999. Nekaj manj kot 2000 članov letno objavi okrog 800 sporočil (kritike, diskusije, obvestila o knjigah, vabila ...).

Slog

Z družabnimi omrežji se spreminja slog besedil. Danes se besedila povezujejo z zasloni. Nekdaj so si v knjižnih oblikah sledila od zgoraj navzdol, na forumih (npr. SlovLit) je v navadi, da so najvišje sveža sporočila, in nižje sledijo starejša.

Sestavni deli

V svetovni uporabi je kratica IMRAD (slovensko UMRIS), ki pripomore k lažjemu pomnjenju kompozicije znanstvenega prispevka, vendar mnoga področja, tudi literarna zgodovina tej kompoziciji ne sledijo. Ob avtorjevem imenu se navadno pojavlja tudi ime inšttucija, kjer je avtor zaposlen, njegov elektronski kontakt, včasih ORCID. Sicer se humanistični članki od drugih ločijo po tem, da so v veliki meri izdelek zgolj enega avtorja. Naslov je zelo pomemben del članka, saj ni vseeno, kako članek naslovimo. Natančno mora izražati temo, biti mora brez pravopisnih napak, kratic in narekovajev, ne sme biti zapisan z velikimi tiskanimi črkami; podnaslov naj bo od naslova ločen (dvopičje in velika začetnica) in naj ne ponavlja izrazov iz naslova. Navadno naslove prevajamo v angleščino. Izvleček naj poroča zgolj o rezultatih razprave, dolg naj bo največ 10 vrstic. Naj pritegne bralca, saj je od tega odvisno, ali bo nadaljeval z branjem prispevka ali ne. Ključne besede Svoboda nam je pri izbiri ključnih besed odvzeta. Izbirati moramo izraze s terminološko težo (utrjene termine) Kazalo vsebineProgram za pisanje ga vstavi sam, izogibajmo se verzalkam. Naslovi in podnaslovi naj bodo kratki, krajša besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja. Če se kazalo razteza na več strani, ga strnimo z upoštevanjem poglavij prvih treh nivojev. Povezave ločujejo besedilo na papirju od tistega na zaslonu. Navadno jih prepoznamo po modri barvi in podčrtanosti, v Wikijih jih označujejo oglati oklepaji.

Napake

Lektorji pogosto črtajo odvečne besede in besedne zveze. Nekatere besede radi kopičimo, z izbrisom istih besed pa se sporočilnost ne izgubi. Slogovna napaka je tudi zapletanje enostavnih reči. Velikokrat bo pisec skušal pritegniti bralčevo pozornost s ponavljanjem. Moteče so strukture v empiričnih delih člankov, kadar opisujemo grafe ali tabele in uporabljamo strukture "Iz grafikona lahko razberemo" ali "Iz analize sklepamo" ipd. V učbenikih imajo preveliko težo terminološki izrazi, nima smisla, da se osnovnošolci na pamet učijo definicij, namesto da bi se urili v enostavnem razlaganju. Uporaba moškega spola, kadar mislimo oba spola, feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju: počasi naj bi menjava oblike za moški spol z obliko za ženski spol pripeljala do tega, da bo tudi ženska oblika dojeta kot gramatično nevtralna.

Govorna prezentacija

Strokovne informacije objavljamo, največkrat v časopisih in zbornikih. Govorne predstavitve pa so namenjene predvsem zaključenim publikam: razredu, klubu, predstavitev diplomske/magistrske naloge.Brana predavanja kmalu postanejo dolgočasna (vključno z branjem s sprosojnic). Omembe vredno je tudi naučeno nastopanje (postavitev rok, telesna drža, gestikulacija, obrazna mimika), saj lahko pretiravanje in nespontano nastopanje preusmeri poslušalčevo pozornost. Dobro je, da predavatelj ve, kaj želi sporočiti poslušalcem in da ob vpadu koncentracije s predavanjem zaključi. Priporočljiva je priprava prosojnic, kamor se obesi slikovno gradivo. Prosojnice pomagajo ohranjati rdečo nit, da govorec ne zaide s tira, zaključi predavanje v določenem času ... Diapozitivi naj ne vsebujejo preveč teksta, alineja naj ne bo daljša od ene vrstice, naj ne bodo preveč barviti in kričeči.

Vizualizacija

Ena od metod so prosojnice. Informacije na spletu so slikovitejše od tiskanih, nekateri informacije, ki so vizualizirane, lažje pomnimo. Avtor fotografije je samo tisti, ki je pritisnil sprožilec na aparatu in ga pod slikami navajamo po vzorcu "ime in priimek", če gre za umetniški (profesionalni) izdelek, na kar nakazuje avtorjev podpis. Ime fotografa lahko izpustimo v primeru, da se je podpisal z vzdevkom. Fotografija se pojavlja v blogih, družbenih omrežjih, pričakujemo jo tudi v navodilih za uporabo, enciklopedijah. V literarnoteoretičnih knjigah jih ni, v učbenikih pa najdemo portertirane avtorje, naslovnice revij, vzorce rokopisov ipd. Slovenska Wikipedija nam ne dovoljuje objave različnih upodobitev avtorjev, razen če je od smrti umetnika minilo že 70 let in več. Pametno je sliko opremiti s kategorijami, če jih ne, nas na to opozorijo administratorji. Grafični prikazi so nastali konec 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so take prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih že vsa področja. Pri tabelah bodimo pozorni na levostransko poravnavo, naslovna okenca pa naj se začenjajo z veliko začetnico. V literarni vedi se od grafičnih predstavitev podatkov največkrat uporabljajo grafikoni, diagrami, piktogrami ...

Iskanje

V Cobissu siste poskrbi za kodo avtorja, da pri popisu zalog ne prihaja do zmešnjav. Tudi, če obstaja več oseb z istim imenom in priimkov, ima vsaka svojo kodo. ISBN je 10-mestna številka, ki je od 1970 dalje namenjena klasifikaciji knjižnih objav, ISSN (8-mestna) identifikaciji periodike in DOI identifikaciji spletnih objav.

UDK

Je univerzalna decimalna klasifikacija, ki poskrbi za pravilno umestitev objave na določeno strokovno področje. Z UDK so opremljeni npr. članki v Slavistični reviji, kodo pa obvladajo le izurjeni bibliografi.

DOI

Je digitalni identifikator objekta, standard za označevanje spletnih objav, prispeva k njihovi večji vidnosti. Pridobitev te kode ni zastonj, izdajo jo lahko le pooblaščene organizacije.

COBISS ID

Pri nas je vsaka registrirana objava opremljena s to uporabno številko.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatek - dejstvo, ki o določeni stvari nekaj pove ali se nanjo nanaša. Namesto tega izraza se uveljavlja izraz "zajemek", ti pa v množini ne obstajajo sami, nastanejo zaradi potrebe po obdelavi. Bibliografske podatke izkoriščajo bibliometrične raziskave (bibliotekarstvo, slovenistika), bibliografija je najobičajnejša oblika podatkovne zbirke pri nas.

Seznami

Največkrat za naštevalni seznam uporabimo alineje, ki naj ne bodo daljše od ene vrstice. Na koncu lahko napravimo ločilo ali pa ne, vendar se moramo potem takega sistema dosledno držati. Na Wikipediji alinejo uvedemo z zvezdico na začetku, ki se bo po objavi sprememb spremenila v alinejo.

Digitalna humanistika

Na tem področju se odvijajo različna ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija in meta DH-dejavnosti. Nekaj časa si je tekstologija prizadevala vedno najti originalno besedilo, v njem odpraviti redukcije in jih zgolj omeniti v opombah ob natisnjenem pravem besedilu. Na svetovni ravni je DH organizirana v ADHO, v Evropi EADH, Nemci so pod DHD, na Slovenske pa svoje strehe nimamo, zato je Slovenija vključena v mednarodne projekte: DARIAH in CLARIN.

Empirične metode

Empiričen pomeni pridobljen z opazovanjem ali eksperimentiranjem. Pridobljeni podatki so predstavljeni v tabelah ali grafikonih. Javno dostopne so samo tiste raziskave, ki se dogajajo v akademskih krogih.

Branje Slavistične revije

Prve študijske dni na Filozofski fakulteti so nam vsi na široko in ponosno govorili o Slavistični reviji. Omenjena je bila prvič, drugič, tretjič, potem študenta zares začne zanimati kaj za vraga je to. Iz radovednosti sem »pogooglala« stvar, izbrskala nekaj podatkov in spoznala, da je to pomembna reč, sploh za študente slovenistike in slavistike. Potem pa »bumf« - na petkovem predavanju za dobro jutro je bila pred nas postavljena knjiga rdečih platnic in na pogled črno-bele vsebine. Časopis za jezikoslovje in literarne vede vsebuje razprave, ocene, poročila in zapiske o pomembnih temah, lani so se slavisti in slovenisti ukvarjali s Poljanskim rokopisom. Revijo je užitek prelistavati. Najprej te omami vonj po novem, potem še razprave. Morda bomo čez nekaj let lahko pripomogli k nastanku takega proizvoda. Za pogum in uspešen študijski začetek še besede Francisa Bacona: »Branje človeka izpopolnjuje, razpravljanje ga pripravi, pisanje mu da natančnost.«

Jezik poljanskega rokopisa

Rokopis, nastali na prehodu iz 18. v 19. stoletje, je bil zapisan na podlagi tujejezične predloge rokopisa Cochemskega, ki je pisal z namenom širjenja in poglabljanja vere med preproste ljudi. Napisan je bil v bohoričici, v njem pa zasledimo različne variante jezikovnih pojavov – uvrščamo ga v rovtarsko narečno skupino. Poljanski rokopis je bil odkrit leta 2009 v župnišču v Poljanah nad Škofjo Loko, hrani ga NUK. Obsega kar 664 strani, pri tem se upoštevata nepopolna začetek in konec.

Obveznost pri Uvodu v študij slovenske književnosti

15. december, moj rojstni dan

15. december je 349. dan leta (350. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Na ta dan se je zgodilo kar nekaj dogodkov, rojstev ali smrti, za katere do slej nisem vedela, zdaj sem bogatejša za nekaj znanja.

Dogodki

1846. leta so izšle Prešernove Poezije
1911. leta je bil položen temeljni kamen za novo indijsko prestolnico New Delhi
1995. leta je začela oddajati slovenska komercialna TV-postaja POP TV

Rojstva in smrti

Rojstva

1950. leta se je rodil Laci Kovač, madžarsko-slovenski pisatelj, učitelj in amaterski igralec

Smrti

1948. leta je umrl slovenski skladatelj Risto Savin (*1859)
1995. leta je med nevidne odšel ameriški animator Walt Disney, meni zelo ljub umetnik (*1901)
2007. leta nas je zapustil naš filmski režiser Matjaž Klopčič (*1934)

15. december na SlovLitu

Na ta dan je bil v preteklem letu objavljena serija člankov Migracije in jezik - Izbira revije je kot konjska stava - Iz Seattla - Skupnostno tolmačenje.

Obisk Simpozija Obdobja 36

Včeraj, 17. 11. 2017, sem se udeležila 36. Simpozija Obdobja, na katerem letos razpravljajo o rokopisih slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. Nekaj minut do devete ure zjutraj sem se znašla pred ogromno stavbo Univerze, se podala po rdeči preprogi do zbornične dvorane v prvem nadstropju. Tam me je prevzela čudovita podoba prostora v rdečem. Dopoldanska predavanja je vodila Jožica Škofic, ki je med drugim predavala o gorenjskem narečju v luči zapisov hišnih imen v franciscejskem katastru. Pri njeni predstavitvi so me zmotili prenapolnjeni diapozitivi. V šolah nas učijo, naj so na projekciji zgolj oporne točke in naj govorimo prosto, česar pri Škofičevi žal ni bilo mogoče zaslediti. Njena projekcija je vsebovala dolge odstavke in posledično branje s projekcije, na žalost, ko pa je imela tako zanimivo temo. Pred njo je nastopil Matej Šekli s predstavitvijo odvisnih stavkov v jeziku Brižinskih spomenikov. Menim, da bi lahko pokazal malce več energije in bolj razločno govoril. Besede so bile premalo artikulirane, zato se ga je težje razumelo. Žal mi je, da se zaradi urnika nisem mogla udeležiti predavanja gospoda Ježa, mislim pa, da bom prihodnje leto namenila proste ure poslušanju predavanj na Simpoziju 37.

Seminar

V preteklem času na fakulteti je bila moja dolžnost po prebranem romanu urediti članek na Wikipediji. Izbrala sem si roman (kmečko povest) Jožeta Peternelja Vrnitev, ki govori o stiskah človeka med vojno. Nad romanom sem bila navdušena, zato mi je bilo pisanje prispevka v veselje. Uporabnik Hladnikm je v vsebini podal zgled, kako odpraviti odvisne stavke, me opozoril na navedbo avtorja kritike in spodbudil k čim hitreje opravljeni obveznosti, da me lahko v prihajajočem tednu razveseli zelena kljukica.

Literarnovedni dogodek

Ker sem s to domačo nalogo nekoliko zaostala, lahko navedem vabilo na dvojezično soočenje na temo O (ne)koristnosti slovenščine v Trstu, ki je bilo objavljeno na SlovLitu že v letošnjem letu. Dogodek se bo ovijal v petek, 12. januarja, v okviru srečanj Slovenščina z empatijo. Še posebej so vabljeni bralci in bralke Primorskega dnevnika.

Slovarček

Osebnosti

Ken Robinson – avtor, živeč v Liverpoolu, ki trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja
Boris Grabnar – že preminuli slovenski novinar, publicist, dramatik, komunikolog, ki je komunikacijske naprave »poimenoval« občevalniki
Julia Flanders – digitalna humanistka
Toussaint Hočevar - slovensko-ameriški ekonomist in zgodovinar, profesor ekonomije na univerzi v New Orleansu, sicer rojen v Ljubljani leta 1927, vendar se je po diplomi preselil v ZDA.
Jožef Žemlja - slovenski rimskokatoliški duhovnik, pisatelj, pesnik in prevajalec,
Jaron Lanier - ameriški filozofski računalniški publicist, računalničar, vizualni umetnik in skladatelj klasične glasbe.
Aaron Schwarz – ameriški programer in internetni aktivist

Besede in fraze

Amiši - pripadniki anabaptistične veje protestantske krščanske verske skupnosti, znani zlasti po preprostem načinu življenja, oblačenja in zavračanju moderne tehnologije v vsakdanjem življenju.
Ludíst - zgod., v Angliji pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela:
Ad hoc - fraza latinskega izvora in pomeni »za ta namen«
Kataklizma označuje ogromno in nekontrolirano katastrofo, ki bi popolnoma spremenila svet, kot ga poznamo danes.
Wikiji – skupek spletišč (havajsko wikiwiki »res hitro«)
Kredibilnost – verodostojnost, zanesljivost
Legalizem – pismouštvo
(Ne)manipulabilnost – (ne)dotakljivost
An sich – samo po sebi
Dilentatizem – začetništvo
Skribomanija, grafomanija – obsesija s pisanjem
Hermetízem ali hermeticizem predstavlja skupino filozofskih in verskih prepričanj, prvenstveno izhajajočih iz spisov, ki jih pripisujejo Hermesu Trismehistu. Ta prepričanja so vplivala na magične tradicije in dlje, pri čemer so služila kot zbir verskih prepričanj.
Intenca - knjiž., redko težnja, nagnjenje, usmerjenost
Defetízem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušno
Konsenzualno – soglasno
Ekspertíza - knjiž. izvedensko mnenje, poročilo
Konfiscirati – zapleniti
Razpečavanje - distribucija

slovensko-angleške ustreznice

Industrijska družba – industrial society
Participativna kultura – participatory society
Družbeni mediji – social media
Družabna omrežja – social networks
Recenzijski postopki – peer reviewing
Univerzalni temeljni dohodek – universal basic income
Darilna ekonomija – sharing economy, gift economy
Odprti podatki – open data
Prosti dostop – open access
Indeksiranje map – directory listing
Spletni roboti – web crawlers
Copyright – avtorske pravice
Creative commons – ustvarjalna gmajna
Kultura dovoljevanja – permissions culture
Svobodna kultura – free culture
Poštena uporaba – fair use
Prosta ali odprta dostopnost – OA open access
Prosta vsebina – open content
Prosto znanje – open knowledge
Odprta koda – open source
Odprto raziskovanje – open research
Odprta znanost – open science
Predatorske založbe –predatory open access publishing

Kratice

PKP – public knowledge project
OJS – open journal system
OCS – open conference system
OMP – open monograph press
OHS – open harvester system
PLOS – Public Library of Science
DOAJ – Directory od Open Access Journals
ROARMAP – Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies
OCR - program za optično prepoznavanje znakov
IKT - informacijsko-komunikacijska tehnologija
SR - Slavistična revija

Kramljanje od Litije do Čateža

Začelo se je šestega oktobra v učilnici št. 2 z avtorjem Nove pisarije, ko nas je povabil na Levstikovo pot. Govorilo se je o dvaindvajset kilometrov dolgi poti, kar se ne sliši tako naporno, kot se na dan Martinove pojedine občuti. Ta veliki »Levstikov dan« se je vse hitreje približeval in do zadnjega dne je bilo pričakovati, po pogovorih s sošolci sodeč, da nas bo na vlak do Litije sedlo nekaj več ali nekaj manj, denimo okrog sto študentov slovenistike. In?

V noči na drugi novembrski petek sem se ves čas zbujala, pogledovala na uro, ali je že čas, da si nadenem pohodniško opremo in se odpravim z mestnim avtobusom proti ljubljanski železniški postaji. Končno sem dočakala zvonjenje budilke in nenavadno hitro sem bila pripravljena na nov izziv. Na postaji pa nasmejani obrazi, polni pričakovanja, začela sem pozdrav z motom Mojstra Miha: »Bomo zmogli? Bomo ja!« Hitro navzdol po stopnicah v podhod - kjer začuda še ni nihče prodajal kave ali igral instrumenta - proti dvanajstemu tiru, kamor je bil postavljen vlak za smer Dobova. Na vlaku nas je pozdravil vedno nasmejani Hladnikov obraz … začelo se je. Priznam, vse do Litije sem mislila na to, da vlak pelje naravnost do Radeč, imela sem čudovito priložnost oditi proti domu, vendar sem v Litiji vseeno izstopila.

Naše priprave na pohod so se začele pri Plečnikovem spomeniku z rdečimi zvezdami. Gospod Hladnik je povedal nekaj besed o Levstiku, sami poti, opravili smo naročilo toplih obrokov v Tončkov dom na Čatež, nato smo se odpravili proti Šmartnem pri Litiji. Ustavili smo se v prvi in drugi gostilni, nadaljevali korak po travnati in gozdni poti mimo spominske plošče Slavka Gruma čez Slatno, Jelšo, Libergo, vse do Preske. Table na drevesih so nas usmerjale na pravo pot, še pomembnejši pa so bili zapisani preostali kilometri do Čateža. Nekajkrat zapisanemu nisem povsem verjela, saj je bilo v nogah čutiti drugače. Seveda smo se v osmih urah še ustavljali in počivali, nabrali moči, pri pokopališču se je odvijalo branje Popotovanja, ki se je v zasavskem narečju začelo z »najlepšo« zasavsko kletvico.

V vasi Preska smo se odločili za severni konec poti, ta pravi. Pred nami je bila strma pot do vrha Grmad, ki ima menda okrog sedemsto metrov nadmorske višine in je tako najvišja točka poti. Pot nas je vodila čez Gobnik in Moravče, mimo nekaj zidanic, kjer smo dobili v pokušino odličen grozdni sok. Cilj je bil vse bližje in upiral se mi je že vsak klanec. Po tihem sem se prepričevala, da zmorem, in sem z vztrajnostjo premagala tudi zadnji, najhujši breg. To je bilo veselje, ko smo prisopihali v Tončkov dom na »ajmuht« in jabolčni »štrudl«. Blaž, Urh, Nuša in jaz smo se od kolegov in kolegic po kakšni uri zaradi obveznosti poslovili. Vendar imam na vesti, da nisem prehodila še tistih šest napovedanih kilometrov do Velike Loke.

Uh, bil je neverjeten izziv, ki sem ga sprejela z namenom začutiti veličino uspeha na cilju. Drugo leto se ga (upam) zopet udeležim. S sošolci smo se bolje spoznali, še trdneje povezali, ključno pa je, da smo se zabavali. Naslednji dan, ko sem po radiu slišala, da bo pot premagovalo petnajst tisoč pohodnikov, sem bila vesela, da je to že za menoj, enkrat na leto je dovolj.

Pavla Lovše

Pavla Bole, poročena Lovše, rojena 13. 1. 1891, umrla 22. 7. 1964. Potomka muzikalne rodbine Bole. Svoje prve glasbene korake je naredila na odru ljubljanskeGlasbene Matice. Petje je študirala v Ljubljani in na Dunaju, Solopetja se je 5 let učila pri M. Hubadu, dovršila na konservatoriju, privatno študirala pri absolventki rimskega konservatorija Pavačićevi na Reki in absolvirala tečaj pri prof. Vanzu v Milanu. Odlikovala se je z mehkim, bleščečim glasom, odlično tehniko in interpretacijo. V večji solistični vlogi je prvič nastopila 1907 v K. Bendlovem Švanda dudáku. Odtlej je pela kot solistinja na koncertih GM, Maribora, karitativnih in kulturnih prireditvah in lastnih koncertih (tu pogosto v družbi domačih in tujih umetnikov, 1931 in 1932 s hčerko Majdo). V letih 1921–1927 je bila solistka ljubljanske Opere. Leta 1928 je odšla v ZDA, od koder je prinesla k nam tedaj še nepoznano glasbeno smer - [[muzikal|muzikal]. Bila je prva Slovenka, kateri se je kot koncertni pevki uspelo uveljaviti na mednarodnem področju. Oblikovala je več kot dvajset dramskih in lirskih vlog, tako tujih kakor tudi domačih skladateljev. Štiri desetletja je bila glavna osebnost slovenskega koncertnega dogajanja. Kot koncertna solistka je nastopila v velikih delih teh-le skladateljev: Sattner (Oljki, Soči, Assumptio), Viktor Parma (Povodni mož), Dvořák(Stabat Mater), C. Franck (Les béatitudes), Haydn (Štirje letni časi, Stvarjenje), Mozart (Requiem), Vit. Novák (Vihar). V operah je pela nad 20 večjih partij in kreirala vlogo Jerice (Gerbić, Nabor), Minke (Foerster, Gor. slavček v novi predelavi) in Tajde (Sattner, Tajda). Ukvarjala se je tudi s pedagoškim delom. Poučevala je solopetje na ljubljanski glasbeni šoli Sloga, na Konservatoriju, pa tudi privatno. Vzgojila je vrsto uveljavljenih koncertnih in opernih pevcev (Miro Gregorin, hči Majda Lovše).

Mira Dev Castaperaria: »Vzorno izšolana, od Boga nadarjena s srebrno čistim, krasnim glasom, se je učila in se naučila peti edino iz ljubezni do te velike umetnosti. Njena umetnost ni zunanja, ni patetična, nego intimna, iskreno notranja. Pavla Lovšetova globoko razumeva vse muzikalne detajle ter poje s tako plemenito eleganco, da moramo biti ponosni, da je član našega rodu, našega malega naroda.«

Anuška A. Zakonjšek