Ana Medvešček

Nova pisarija

Že podnaslov spletnega učbenika Nova pisarija, Strokovno pisanje na spletu, naznani, iz katerega znanstvenega okvira nam bo ob prebiranju te wikiknjige postreženo z informacijami. Avtor Miran Hladnik nas uči spletne pismenosti, obenem pa podaja iztočnice za kritično razmišljanje v zvezi s posamezno temo in tudi sam predstavlja svojega.

Čeprav se wikiknjige zaradi razvoja digitalne tehnologije, zdijo koristne ali celo nujne, sama raje listam kot klikam. Slednje pa je, ob prebiranju Nove pisarije zaradi raznih navedenih gesel in povezav, prav tako potrebno. Že vtis, ki sem ga dobila ob prejemu knjižne izdaje Nove pisarije v roke, pa mi je jasno pokazal, da dom tega dela ni na papirju, temveč na spletu.

Slavistična revija

Prvi vtisi

Čeprav pravijo, da knjige ne gre soditi po naslovnici, sem ob prvem pogledu na slavistično revijo dobila vtis o visoki resnosti člankov, ki jih vsebuje. Iz njihovih naslovov in strokovnih besed, ki so mi padle v oči, ko sem jo listala, sem ugotovila, da se nisem zmotila. Ker sem s študijem šele začela, sem vedela, da vseh podrobnosti člankov ne bom razumela, kaj šele, da bi strokovno ocenjevala kvaliteto besedil. Vseeno je naslov "Sodobna slovenska poezija v Italiji" še posebej pritegnil mojo pozornost.

Članek: Sodobna slovenska poezija v Italiji

Članek ponuja pregled značilnosti pesnjenja v povojnih generacijah, pri čemer lahko spremljamo postopni odmik od teme skupnosti k posamezniku. Pesniki prvega povojnega desetletja: Ljubka Šorli, Vinko Belčič in Marija Mijot so opisovali vojna doživetja nekoliko "faktografsko" in z distance, s čimer so ohranjali dostojanstveno držo. Držali so se tradicionalnih form, notranjih občutij (jeze, agresije, maščevalnosti) pa v poeziji niso izražali, saj so želeli družbo brez vojne. Naslednja generacija se je že odmaknila v intimo in razkrivanje lastnih občutenj. V pesmih Filiberta Benedetiča, Aleksija Pregarca, Miroslava Košute, Irene Žerjal in drugih so se pojavili občutki nezadostnosti zaradi povojnega obnašanja italijanskih oblasti. Pesniki rojeni v petdesetih letih so čutili čisti odpor do zunanje resnice, subjekt pa je postanl apatičen in ni našel smisla. Najsodobnejšo poezijo je označil izraz "neointimizem", v sklopu katerega so pesniki iskali svoje resnice, saj se do dokončnih spoznanj zunanjega sveta ni mogoče dokopati.

Na 25. avgust:

rojeni literati:

• Johann Gottfried Herder (1744): nemški pesnik, literarni kritik, filozof in teolog,
• Dorothea Tanning (1910): ameriška pisateljica, pesnica, slikarka in kiparka,
• Brian Moore (1921): severnoirski romanopisec in scenarist,
• Thea Astley (1925): avstralska romanopiska in avtorica kratkih zgodb,
• Frederick Forsyth (1938): angleški pisatelj, novinar in vohun,
• Conrad Black (1944): britanski pisatelj in časopisni založnik,
• Martin Amis (1949): britanski pisatelj,
• Kajol Aikat (1994): indijski pisatelj,

umrli literati:

• Thomas Dekker (1632): angleški elizabetinski dramatik in pisatelj,
• Richard Crashaw (1649): angleški pesnik, učitelj, anglikanski duhovnik in katoliški spreobrnjenec,
• Émile-Théodore-Léon Gautier (1897): francoski literarni zgodovinar,
• Mary Tappan Wright (1916): ameriška romanopiska in pisateljica kratkih zgodb,
• Nikolay Gumilyov (1921): ruski literarni kritik, pesnik, popotnik in vojaški policist,
• Truman Garcia Capote (1984): ameriški romanopisec, scenarist, dramatik in igralec,
• Carl Barks (2000): ameriški pisec stripov, pisatelj in slikar.