Ana Dacar

Študentka slovenistike in zgodovine.

Test 12. 2. 2021=

--Ana Dacar (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. France Bernik France Pibernik je slovenski pesnik, pisatelj, esejist, literarni zgodovinar

2. Dacar, France. Sistemi dinastičnih neenačb. Ljubljana: Borec, 1990. COBISS

3. dvigalka 4. zakon o varstvu osebnih podatkov

Test 29. 1. 2021

--Ana Dacar (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Spomni se imen vsaj dveh slovenskih naratologov. (2) Miran Štuhec in Marjan Dolgan Kako bi bolj po domače rekli naratologom? (1) Pripovedoslovci.

2. Pred Narodno in univerzitetno knjižnico stoji kip literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja. Napravil ga je leta 1942 kipar France Gorše, umestil pa ga je tja arhitekt Plečnik. V slovenski Register nepremične kulturne dediščine je vpisan pod številko 9635. Ali ga smem fotografirati in postaviti v Zbirko (Wikimedia Commons)? (1)

Ja, lahko, ker Wikimedijine zbirke ne vežejo slovenski zakoni, ki zahtevajo, da imaš soglasje lastnika, vežejo jih ZDA zakoni.

3. V Cobissu se nahaja tale zapis literarnovedne razprave. Za vsaj slučaj, če bi se link na Cobiss zatikal, je tule kopija osnovnih podatkov o razpravi:

Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana. Slavistična revija. 66/3 (2018).

--Ana Dacar (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET) --Ana Dacar (pogovor) 08:45, 29. januar 2021 (CET)

Test za test

--Ana Dacar (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET) 1. Na spletu je brezplačno objavil datoteke, bil sodno preganjan, posledično se je obesil. --Ana Dacar (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

Tipkanje

Hčere očeta Jerneja

Slavistična revija

Slavistična revija objavlja znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oziroma slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih.

O članku "Ta v prozi, uni v verzih se slepari"

Odločila sem se za članek Viktorja Sonjkina, z naslovom ""Ta v prozi, uni v verzih se slepari" : opozicija verz : proza in mejni pojavi". Objavljen je bil v Slavistični reviji, leta 1996, v prvi številki 44. letnika.

Članek izpostavi problematiko nedefiniranih temeljnih terminov slovenske literarne teorije. Cilj članka je raziskati odnos med poezijo in prozo ter postaviti oblikovno mejo med verzom in prozo. V tradicionalnem smislu poeziji določamo lastnosti s štirimi določnicami - metriko, ritmiko, foniko in kitično gradnjo. Vsaka od teh pa se izkaže za neuporabno, kadar analiziramo v obliki in vsebini moderno pesnitev. V Šalamunovih ali Svetinovih delih na primer, ni nobenega metra ali rim, pesem je sicer razdeljena na dele, ki pa jih je primerneje imenovati odstavki kot kitice. Vendar le to deljenje, po avtorjevem mnenju vzpostavi razliko med verzom in prozo, oblika je ključnega pomena. Verz v primerjavi s prozo torej lahko s pomočjo svoje oblike spreobrne pričakovanja, s krajšanjem oziroma podaljševanjem verza tako sam ta verz dobi večji poudarek, se bolj vtisne bralcu v spomin, v primerjavi s prozo, ki deluje v skladu z bralčevimi pričakovanji.

K prebiranju tega članka me je pritegnil že sam naslov, ko pa sem se pobližje seznanila s temo, je bil članek definitivno vreden prebiranja. Na strokoven in dovršen, a hkrati razumljiv način je bila predstavljena zastavljena tematika, njena vprašanja oziroma teze pa so bile ustrezno razložene. Avtor je posvetil luč na zanimivo področje literarne teorije, ki je vredno razpravljanja.

Jezik in slovstvo

Jezik in slovstvo je slovenistična revija, ki izhaja že vse od 1955. Na voljo je v spletni in tudi v tiskani obliki. V njej najdemo članke, razprave in zapise o slovenskem jeziku in literaturi ter s tem povezani pedagoški teoriji in praksi.

O članku "Slovenske pesmi o veliki vojni iz dveh tematskih izborov"

Izbrala sem članek avtorice Vite Žerjal Pavlin, z naslovom "Slovenske pesmi o veliki vojni iz dveh tematskih izborov", objavljen v prvi številki iz leta 2016, na straneh 47–59.

Vita Žerjal Pavlin je slovenska pesnica in literarna zgodovinarka. Doktorirala je leta 2007 in rezultate tega dela objavila v monografiji Lirski cikel v slovenski poeziji 19. in 20. stoletja (2008). Njena strokovna pozornost je namenjena predvsem poeziji: napisala je več recenzij pesniških zbirk ter nekaj strokovnih in znanstvenih prispevkov. Leta 1982 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Pljusknem preko okna, leta 1996 drugo, Uglaševalni ton, tretjo, Široka, pa leta 2013.

Članek govori o prvi svetovni oziroma drugače imenovani veliki vojni, ki je z intimnimi in družbenimi pretresi tudi med Slovenci spodbudila veliko pesniškega ustvarjanja. Zanimiv pogled na slovensko pesniško ustvarjanje, spodbujeno s prvo svetovno vojno, omogočata dva tematska izbora: antologija Oblaki so rudeči, ki jo je ob sedemdesetletnici konca vojne, leta 1988, uredil Janez Povše in pa antologija V vojni pokrajini, Marjete Žebovec, izdani leta 2014 ob stoletnici začetka vojne.

Oblaki so rudeči vsebuje pregled enajstih dnevnih, tedenskih, mesečnih in koledarskih publikacij, in sicer Ljubljanskega zvona, Doma in sveta, Slovana, Mladike, Koledarja Družbe sv. Mohorja, Koledarja Goriške Matice, Preporoda, Njive, Tedenskih slik, Goriške straže in Pozdrava iz domovine našim vojakom na bojišču. V antologiji je objavljenih kar sto petinštirideset pesmi, šestinštiridesetih razpoznanih avtorjev in osemnajstih anonimnih pesnikov, ki so se za objavo podpisali zgolj s kraticami, vzdevki ali vojaškim statusom. Ob stoletnici začetka vojne je podoben podvig izvedla slovenistka Marjeta Žebovec, ki je v samozaložbi izdala antologijo pesmi na temo prve svetovne vojne z naslovom V vojni pokrajini. Zbrala je sto petinpetdeset pesmi devetintridesetih pesnikov, zbranih po podobnem principu kot pri Povšetu.

Zelo mi je bil všeč Povšetov citat, ki zavzame bistvo vojne poezije tistega časa in opiše za določeno leto vojne značilne motive:

/…/ leto 1914 je prihod vojne, kar razposajeno slovo, pa vendar tesnoba, odhajanje, fronta, pisma domov, pričetek smrti, tožb, pričakovanja. Leto 1915 govori o stopnjevanju vojnih grozot, odhajanje od doma se nadaljuje, smrt je izrazitejša, bitke so opisane dobesedno, oddaljenost od doma je strašna, tudi domovi so uničeni, begunci. V letu 1916 je trpkost vse večja, begunstvo se stopnjuje, vedno več grobov, ni več upanja. 1917: begunci in spet begunci, mrtvi, mrtvi, mrtvi, ponoreli ples smrti. 1918: osamelost, razpad vsega svetlega. 1919–21: ni jih nazaj, čeprav je vojne konec, grobovi, vendar še pričakovanje, uničenje, begunci, bolečina ob krivični meji, srd, melanholija. Žalost. (Povše 1988: 206–207.)

Predvsem v prvih dveh letih vojne so anonimni avtorji s pesmimi dvigali vojaško moralo, hrabrili, spodbujali k boju za cesarja. Krepili so tudi narodno samozavest Slovencev kot najboljših borcev, katerih slava bo večna. Vendar je že od začetka ob prizorih množičnih smrti tudi pri teh avtorjih izpovedana življenjska negotovost in misel na smrt. Tematizirajo tudi mnoge druge motive, ki jih v obeh izborih srečamo v pesmih znanih avtorjev, vključno z zavestjo, da je vojna povzročila zaton nekega obdobja evropske kulture. Med pogostejše motive te lirike razumljivo sodijo po eni strani zaskrbljenost deklet, mladih nevest, mater in otrok za vojskujoče se fante, može, očete in sinove ter žalost ob sporočilih o njihovi smrti, po drugi strani pa misli vojakov na domače, ljubljene, dom, predvsem tik pred smrtjo, saj gre v obeh primerih za bistven čustveni odziv na značilno vojno situacijo: na ločitev mobiliziranca od družine in njegovo življenjsko ogroženost. Le nekatere pesmi iz leta 1914 motiv odhoda na fronto posredujejo z lahkotnostjo zaradi tedaj pogostega prepričanja, da se bo vojna kmalu končala.

Članek tematiko odlično razdeli na različne motive (motivi ločitve, zaskrbljenosti, zapuščenosti, žalosti, iskanja tolažbe, motiv smrti, motivi fronte in ujetništva, motivi vojnega zaledja in begunstva, motiva izgubljene generacije in prihodnosti) in te potem posamezno obširno razloži in ponazori s številnimi primeri, zajetimi v podanih antologijah, ki služita kot izhodišče raziskovanja te tematike. Kot zgodovinarko me je ta članek nemudoma pritegnil in menim, da avtorica odlično tudi iz zgodovinskega vidika predstavi pesništvo velike vojne.

Ko ciproš zacveti

Janko Glazer

Ciproš

Spominu sina

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

O avtorju

• Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik.
• Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah.
• Ljudsko šolo je obiskoval v Rušah (1899 – 1905). Ko je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, je objavljal v razrednem listu Bodočnost. Njegova prva objava v Ljubljanskem zvonu pa sega v leto 1909. Pod pesem Spomeniki se je takrat sicer podpisal s psevdonimom Aleksij. Po maturi se je vpisal na študij slavistike in germanistike v Gradcu, potem je nekaj časa študiral prirodopis s kemijo in matematiko na Dunaju. Študij je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je preživel v Mariboru ob opravljanju vojaškega pisarniškega dela. Ob koncu vojne je bil izvoljen za tajnika narodnega sveta v Rušah, nato pa v Mariboru vstopil v vojaško službo pri generalu Maistru. Leta 1919 je v Zagrebu nadaljeval študij slavistike in germanistike. Istega leta je izdal svojo prvo pesniško zbirko. Leto kasneje je pripravil še antologijo Slovenska narodna lirika, že pred zaključkom študija pa je postal dejaven v Zgodovinskem društvu v Mariboru. Leta 1922 je študij zaključil na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Tako je postal stalni profesor slovenščine in nemščine na mariborski gimnaziji.
• Leta 1926 se je podal v bibliotekarske vode. Zaposlil se je v mariborski Študijski knjižnici (danes Univerzitetna knjižnica Maribor). Sprva je delal kot bibliotekar ter spodbujal sodelovanje in menjavo gradiva z današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Leta 1931 je prevzel funkcijo ravnatelja. V tej vlogi je ostal vse do upokojitve leta 1959, z izjemo obdobja druge svetovne vojne, ko so ga s tega mesta odstavili. Vojno je preživel v izgnanstvu v Srbiji. Prizadet zaradi izgube sina, ki je padel v boju, se je po koncu vojne s soprogo in s hčerko Alenko naselil v Rušah.
• Zraven bibliotekarskega pa je pomembno tudi njegovo uredniško in raziskovalno delo. Pri raziskovalnem delu se je od literature skozi leta vse bolj pomikal h kulturnozgodovinskim temam. Od leta 1926 je sestavljal prispevke za Slovenski biografski leksikon. Že leta 1920 je napisal nekaj prispevkov za Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je kasneje tudi sourejal. Njegovo uredniško delo obsega še delo pri Novih obzorjih, izbore iz Župančičeve poezije, urejanje Prešernove nemške poezije, pripravo antologije slovenske ljubezenske lirike in izbor Pesmi za otroke. Tudi prevajal je, največ poezijo iz nemščine in hrvaščine. Zaradi vseh naštetih obveznosti se je z leti vedno bolj odmikal od pesniškega ustvarjanja.
• Kljub temu je izdal pet pesniških zbirk. Njegove pesmi, ki jih uvrščamo v slovensko moderno, vsebujejo razpoloženjske in impresionistične slike, veliko je pohorskih motivov, opazimo pa tudi politične ter socialno angažirane teme.
• Z raznolikim delom je pomembno vplival predvsem na štajersko regijo. Danes se po njem imenuje nagrada, ki jo v Mariboru podeljujejo za posebne dosežke in za življenjsko delo na področju umetnosti. Še posebej pa je cenjen v domačem kraju. V Rušah so po njem poimenovani osnovna šola in knjižnica ter kulturni festival Glazerjevi dnevi.
• Umrl je v 82. letu starosti v Rušah, kjer je tudi pokopan.

Objave

Najpomembnejša dela: Pohorje, 1968

Pesmi in napisi, 1953

Ob jesenskem ekvinokciju, 1946

Čas-kovač, 1929

Pohorske poti, 1919

Tema in interpretacije pesmi

• Globoko rano je Glazerju zasekala v srce smrt sina Matija, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. V barvi ciproša, ki se pojavi in znova izgine, vidi pesnik kri, ki se bo vedno znova pojavila, saj se določene rane nikoli trajno ne zacelijo.
• Glazer velja za naslednika slovenske moderne, v njegovi impresionistični liriki pa se zrcali domača pokrajina.
• Torej tema oziroma osrednji problem je smrt sina, ki pesniku povzroča trpljenje, ki ga lirsko izpoveduje skozi impresijo iz narave.

Viri

Janko Glazer Wikipedija 12. 11. 2020.

Glaser, Janko. Slovenska biografija 12. 11. 2020.

Glazer, Janko. ukm 12. 11. 2020.

Janko Glazer. Ognjišče 12. 11. 2020.

Glazer, Janko. štajerci.si 12. 11. 2020.

O pesniku, ki je ostal brez Glazerjeve nagrade (Spominčice). rtvslo 21. 3. 2019.

Ko ciproš zacveti. sng-mb 12. 11. 2020.

Ciproš. wikivir 12. 11. 2020.

SlovLit

2. aprila 2017, so bile na forumu naslednje objave:

• na spletni strani Oddelka za slovenistiko je Miran Hladnik objavil nekaj slik.

• na Wikiviru je pridno sodelovala Mija Bon, ki je postavila besedilo Ivana Matičiča Životarci, nato pa začela še s Splavarji Toneta Gasparija.

• Elena Cerkvenič je poslala vabilo za dvojezično srečanje niza Slovenščina z empatijo, posvečeno romanu avtorja Alojza Rebule Senčni ples (povabila je tako k branju izvirnika, kot tudi k branju italijanskega prevoda Neve Zaghet in Martine Clerici, La danza delle ombre).

• Miran Hladnik je pisal založniški hiši Elsevier, da bi opozoril na številne napake pri indeksiranju Slavistične revije.

Slovenski literarni zgodovinarji

Za natančnejši opis sem si izbrala Darjo Pavlič, saj sem se delno z njenim delom seznanila že na vajah pri profesorju Ježu, kjer sem si za referat izbrala njen članek z naslovom Osebno izkustvo v sodobni slovenski in ameriški poeziji.

Darja Pavlič je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala leta 1991, in sicer iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter sociologije kulture. Magistra primerjalne književnosti je postala leta 1996 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2003 tudi doktorirala iz literarnih ved. V času študija je začela pisati literarne kritike za različne revije. Delala je v uredništvu za kulturo na Radiu Študent, tam je bila eno leto urednica za kulturo. Bila je članica uredništva revije Literatura in različnih komisij za literarne nagrade. V letih 2003–15 je bila glavna in odgovorna urednica znanstvene revije Primerjalna književnost, od leta 2016 je članica uredništva te revije. Kot avtorica in vodja avtorske skupine je sodelovala pri nastajanju učbenikov za književnost v gimnazijah in štiriletnih strokovnih šolah založbe Mladinska knjiga.

Leta 2003 je v zbirki Zora izšla njena monografija z naslovom Funkcije podobja v poeziji K. Koviča, D. Zajca in G. Strniše. Znanstvene razprave je objavila v reviji Primerjalna književnost, Slavistična revija, Slovene Studies, Forum for World Literature Studies, Studia Historica Slovenica, Literatura in v monografskih publikacijah različnih urednikov.

Na Pedagoški fakulteti v Mariboru in na Filozofski fakulteti v Mariboru je bila zaposlena od leta 2000 do leta 2017, in sicer kot asistentka, potem docentka in nazadnje kot izredna profesorica za primerjalno književnost. Od 1. 10. 2017 je kot docentka za slovensko književnost zaposlena na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava sodobno slovensko poezijo in kratko prozo.

Njeno osrednje raziskovalno področje je evropska in slovenska poezija ter literarna retorika in novejša literarna obdobja (romantika, simbolizem, modernizem). To je razvidno tudi v njeni obsežni bibliografiji, iz katere bi izpostavila nekaj meni ljubih člankov, ki sem jih prebrala medtem, ko sem se ukvarjala že s prej omenjenim člankom o osebnem izkustvu v sodobni poeziji. Ti so na primer: Kosovel in moderna poezija: analiza podobja, Funkcije metafor v literarnem delu, Slovenska poezija v dobi globalizacije : k vprašanju lirskega subjekta, Koncepti realnega skozi eksperimentalno poezijo.

Delo Darje Pavlič mi je zelo všeč. Njeni članki so na visokem strokovnem nivoju, a hkrati razumljivi osebam z manj literarnovednega znanja. V njeni bibliografiji se najde članek oziroma prispevek za vsakega, saj je njen prispevek k slovenski literarni vedi obsežen in raznolik.

Viri:

• doc. dr. Darja Pavlič
• izr. prof. dr. Darja Pavlič
• Darja Pavlič

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša in največja kontinuirana knjižna zbirka v slovenskem jeziku ter je središče znanstvenokritičnega izdajanja slovstvenih besedil v Sloveniji. Zbirko sestavljajo opusi vseh umetniško pomembnih pisateljev in pisateljic od Vodnika dalje. Zbirka ne zajema le leposlovja, temveč tudi članke, študije, podlistke in korespondenco.

Ustanovitelj in glavni urednik zbirke je bil Anton Ocvirk, ki jo je urejal od 1946 do svoje smrti januarja 1980. Tega leta je postal glavni urednik France Bernik, ki je zbirko urejal do konca 2010. Danes je uredništvo v rokah Matije Ogrina.

Poglavitno merilo za uvrstitev v zbirko je kanoniziranost avtorja. V okviru zbirke izhajajo tudi monografije, običajno izidejo kot sklep avtorjevega zbranega dela. Je torej vrh in znanstvena sinteza kritične izdaje avtorjevega opusa, zato podaja čim bolj vsestranski pogled na pisateljevo življenje in delo.

V sklopu Zbornika izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva z namenom, da se primanjkljaj raziskav, objav in recepcije starejšega slovenskega slovstva zmanjša, naša podoba o njem pa izpopolni.

Avtorji, ki so kadarkoli bili objavljeni v Zbirki so: Josip Jurčič, Janez Trdina, Srečko Kosovel, Anton Aškerc, Janko Kersnik, Simon Gregorčič, Fran Levstik, Dragotin Kette, Anton Tomaž Linhart, Ivan Tavčar, Josip Stritar, Josip Murn, Oton Župančič, Janez Mencinger, Prežihov Voranc, France Prešeren, Ivan Cankar, Alojz Kraigher, Slavko Grum, Fran Saleški Finžgar, Alojz Gradnik, Simon Jenko, Valentin Vodnik, Anton Leskovec, Edvard Kocbek, Juš Kozak, Anton Vodnik, France Prešeren, Jože Udovič, Ivan Pregelj, Primož Kozak, Zofka Kveder, Dominik Smole, Ludvik Mrzel, France Balantič, Ivan Hribovšek, Vladimir Truhlar, Miran Jarc in Vladimir Bartol. Omeniti je treba, da je izmed 39 objavljenih avtorjev, Zofka Kveder edina pisateljica, katere opus je zajet v zbranih delih.

Viri:

• Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
• Wikipedija: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS.

Anton Ocvirk je sredi šestdesetih let dal pobudo za nastanek Literarnega leksikona. Leksikon si je zamislil kot znanstveno delo, namenjeno širši problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj. Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvi zvezki (številke 1–5) so izšli na začetku leta 1979. Izdanih je bilo 46 zvezkov in zbirka je končala z izdajanjem leta 2001.

Pojmi, obravnavani v Literarnem leksikonu, so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Posebej podrobno so obdelani njihov sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi.

Zvezkov je 46, avtorjev pa 24 (18 avtorjev in 6 avtoric). Ti so Anton Ocvirk, Janko Kos, Kajetan Gantar, Dušan Ludvik, Darko Dolinar, Majda Stanovnik, Dušan Pirjevec, Niko Kuret, Aleš Berger, Dimitrij Rupel, Vlasta Pacheiner-Klander, Miran Hladnik, Jože Munda, Denis Poniž, Marjeta Vasič, Katarina Bogataj-Gradišnik, Drago Bajt, Andrej Inkret, Lado Kralj, Marko Terseglav, Tomo Virk, Vera Troha, Metka Kordigel in Marko Juvan.

Vir: Literarni leksikon

Wikimedijina zbirka

Za domačo nalogo smo morali v svojem kraju poiskati literarno obeležje, ga fotografirati in ga naložiti v Zbirko. Zaradi zaprtih občin nisem uspela naložiti slike. Namesto tega bom obsežnejše opravila naslednjo nalogo, pri tej pa bom Wikimedijino zbirko le na kratko predstavila.

Wikimedijina zbirka je spletno središče ali skladišče podob, zvočnih posnetkov in drugih predstavnostnih vsebin s prosto licenco. Datoteke, ki jih po načelu prostega urejanja lahko naloži vsak prijavljeni uporabnik, se lahko uporabljajo v vseh projektih Wikimedije (Wikipedija, Wikiknjige idr.) na način, kot se uporablja za krajevno naložene datoteke.

Projekt Wikizbirka je bil predlagan marca 2004, udejanjen pa 7. septembra istega leta. Bistven dejavnik za njeno ustanovitev je bila potreba po skupnem prostoru za nalaganje predstavnostnih datotek, da bi se zmanjšale težave zaradi nalaganja dvojnikov na spletne strani različnih projektov Wikimedije v različnih jezikih.

Poljubna domača naloga

Na Wikivir sem pretipkala pesniško zbirko Izpod zemlje.

Nova pisarija

Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem, namenjen pisni komunikaciji. Sprva so bili pismeni ljudje elita, z uvedbo obveznega šolanja pa se je delež pismenih z elite preselil na množico. Spremenilo pa se je tudi razumevanje pismenosti: od pisanja na roko smo prešli na tipkanje, zmožnost iskanja informacij na spletu, pisanja e-pošte, sodelovanja na forumih ipd.

• Po tradiciji se pismenost razume kot sposobnost tako sprejemanja, razumevanja informacij kot tudi njihovega tvorjenja in oddajanja. Potrebna je aktivna udeležba v komunikaciji, ki se za javnost odpira šele zadnja leta.

• Poznamo več vrst pismenosti, t. i. specialne pismenosti – sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Take so npr. glasbena, kartografska, računalniška itd. Bralna pismenost denimo pomeni, da smo izurjeni za razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Splošna pismenost pa se meri v spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji, katere nujen del je danes novodobna elektronska pismenost. Le-ta tudi širi polje demokratičnega – med pisci blogov je delež žensk približno enak deležu moških. Dandanes ima vedno večjo vlogo aktivna pismenost, ki se kaže v javni objavi člankov, romanov, komentarjev, fotografij. Delež aktivno pismenih je okoli 3 %, njihova vloga v družbi pa ni tako cenjena, kot je recimo vloga serviserja hišnih aparatov.

• Ali naj pismenosti vrnemo nekdanji ekskluzivni status? Pismenost ohranja svoj privilegirani položaj z zvišanjem kriterijev pismenosti. Družba zato kulturno raste. Pri tem pa je pomembna t. i. podjetnost – vsakršna udeležba pri produkciji informacij in vsaka (znanstvena, umetniška) kreativnost.

Informacijska družba

• Je ime za socialni vzorec današnjega časa, zajemajoč participativno kulturo, družbene medije, omrežja, potrošništvo … Povzročila je, da knjiga postaja artikel za bibliofile, ljudje pa povečini berejo na zaslonu. Glede tega je sprožila vzajemna očitanja in predsodke.

Wikiji

• Značilnost: lahka dostopnost, prostovoljstvo, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo. So žargonski izraz za skupek spletišč iz leta 2001 in so primer sodobne pismenosti. Skupna jim je možnost neposredne udeležbe javnosti pri tvorbi informacij. S kvaliteto se meri vitalnost jezika, prim. je prevod Windowsov v slovenščino: slovenščina je zato vitalen jezik (poleg drugih dveh skupin na tej lestvici, comfort zone in border line.

• Status člankov je urejen z licenco creative commons, licenco ustvarjalnega ljudstva, ki zna v prihodnosti nadomestiti avtorski copyright. Kredibilnost objav zagotavljajo recenzijski postopki. Pisci si prizadevajo za NPOV. Wikipedija je torej ljudski muzej znanja, zanjo ne stoji država ali državne profitne družbe, nima nobenega zaposlenega, piscem ni za avtorske pravice, objave so mednarodno primerljive in refleksivne. Vzbuja socialne aspiracije in dela družbo boljšo.

Avtorske licence

• Besedilo je intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikoval copyright, namenjen njegovim ustvarjalcem. Creative commons pa je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture in je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Poznamo več vrst licenc cc, najsodobnejša pa je cc Attribution, ki dela dela prosto dostopna, a hkrati zahteva, da uporabnik navede njihovega avtorja. Licenca free culture pa je tista, ki dovoljuje, da uporabnik avtorjevo besedilo spreminja. Copyright ne upošteva nematerialne dimenzije informacij, ki je zanje pravzaprav bistvena. Dobi ga lahko delo, ki je vsaj malo kreativno: amaterske fotografije, koledarji, ceniki, tudi ideje za knjigo niso tak primer.

Bralec

• Dandanes se povsod po svetu pojavlja zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh področij. Internet je razširil svobodni pretok informacij in krepi njihovo lahko dostopnost in neplačljivost. Že vse zemljevide, slovarje, publikacije, znanstvene objave (ki jih danes ne honorirajo več, saj so avtorji predstavniki, plačani od inštitucij) ipd. lahko najdemo na internetu s prostim dostopom. Pojavlja pa se tudi nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni domač izum, vendar je neutemeljena in krivična. Seveda bomo raje posegali po zastonj informacij "iz tujine", kot da bi plačevali domače.

Prosti dostop

• Prosta dostopnost (ang. open acces) pomeni razširjanje znanstvenih informacij. Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, prost dostop pa nam tega ne dovoljuje, temveč nam dovoljuje zgolj njeno uporabo.
• Prosti dostop torej pomeni časovno in krajevno dostopnost; do informacij lahko pride kdor koli in kadar koli. Seveda pa imajo lahko "dostopne" informacije tudi kakšno oviro: nekaterih besedil ne moremo kopirati, prenesti, do drugih lahko pridemo samo kot registrirani uporabniki. Čim moramo za dokument plačati, izgubi status proste dostopnosti.

• Vrste proste dostopnosti: gold acces (zagotavlja založnik), green acces (zagotavlja avtor sam), grauer Weg (spletne publikacije, do katerih je sicer težko priti).

Založbe

• Založba je "ustanova", ki je finančno in organizacijsko udeležena pri produkciji publikacij, za katerih nastanek založi denar in potem živi od prodanih produktov. Je segment kulturne industrije, a hkrati ovira na poti socialnemu ideali skupnosti - družbi kreativnih posameznikov (prim. Aaron Schwarz). Prišlo je do spopada med založbami in knjižnicami; knjižnice naj bi uničevale slovenski knjižni trg in delovna mesta pri založbah.

Predatorska založba je založba, ki deluje po principu gold acces. Namesto uredniškega honorarja nudi dve objavi, avtorjem pa indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah. Objave take založbe niso tako strogo nadzorovane kot objave običajne.

Repozitoriji

• Repozitoriji so spletna mesta, katerih glavni namen je za zdaj arhiviranje diplom in doktoratov. Na njih dobimo podatke o branosti in citiranosti naših člankov. Če je naš članek bran ali citiran, pomeni, da je nekomu prišel prav, to pa nam omogoča tudi napredovanje na akademski lestvici. Avtorji svoja besedila, katerih objavo vedno pogosteje financirajo sami (OA, avtor plača), opremijo z licenco cc, nekateri pa dodajo npr. tudi NC, non commercial (Wikipedija NE). Primer je forum SlovLit.

Varovanje zasebnosti

• nezaupanje v digitalizacijska podjetja in z njimi povezano globalizacijo (ki pa prinaša človeku tudi številne olajšave)
• posamezno ni enako zasebno, skupno ni enako javno
• Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov (prim. Street view, prepoved iskanja po imenih in priimkih v korpusu, rentgenski posnetki ...)

Kredibilnost

• Objaviti delo je danes precej lažje kot v preteklosti. Na oviro naletimo le, če želimo delo objaviti na osrednjih oziroma bolj branih mestih. Nastalo veliko število objav pa nas sili k presoji o njihovi verodostojnosti. To storimo s preverjanjem avtorja, inštitucije, ki je delo objavila, starosti dokumenta, njegovega odmeva v javnosti in virov. Zaupati smemo le tistim avtorjem, ki so uveljavljeni strokovnjaki, a tudi zaupanje mlajšim avtorjem ni napačno; le-ti imajo namreč veliko teoretičnega znanja, četudi manj življenjskih izkušenj. Sicer pa lahko o kompetencah avtorja beremo v njegovi bibliografiji (npr. na Cobissu).

Aktivizem

• V znanosti, ko gre za objektivno spoznavanje, je aktivizem neuporaben. Deluje namreč predvsem na človekovo čustveno komponento, posplošuje dejstva in prikrojuje resnico svojemu namenu in ideologiji. Statistike ne mara, ker jo je bojda vedno mogoče zlorabiti. Aktivizma ne smemo zamenjevati s kritičnim pogledom na svet. Posebna vrsta aktivizma je kliktivizem, ki zajema uspehe socialnih omrežij na političnem področju.

Avtorstvo

• Avtor je obojestransko gledano vezan na inštitucijo, pri kateri je dejaven. Po eni strani ga inštitucija zastopa in priznava kot legitimnega, po drugi strani pa omejuje njegovo kreativnost, podjetnost pri odkrivanju novitet ali delu na nekoliko drugačen in izviren način. Dandanes se veliko avtorjev odloča tudi za izdajo svojega dela v samozaložbi, kar pa tudi ne pomeni nujno, da je tako delo nujno znanstveno neverodostojno, čeprav smatramo za znanstveno verodostojne le tiste informacije, ki so bile kakor koli znanstveno preverjene, npr. v obliki recenzij, pregleda urednikov ...

Strokovno recenziranje

• Strokovno recenziranje ali peer reviewing je postopek za selekcijo med verodostojnimi in neverodostojnimi objavami. Poznamo več vrst recenzije: slepo, javno ... Recenzentova vloga ni uničenje avtorjevega besedila, temveč narediti besedilo sprejemljivo in najbolj primerno za objavo. Postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali najpogostejšo vmesno pot - sprejem članka pod pogojem, da se vnesejo določeni popravki. O končnem dejanju glede objave članka se odloči avtor sam. Če se odloči za objavo, dobi pred natisom v roke postavljeno besedilo, namenjeni zadnji korekturi.

Digitalna pismenost

• Dandanes mora biti avtor sam sposoben spraviti svoje besedilo v dostojen videz oziroma obliko. Zato mora obvladati programske možnosti, ki jih urejevalnik besedila ponuja (več: glej str. 115 v Novi pisariji), mora pa se pravilno odločiti tudi pri izbiri (končnega) formata svojega besedila, ki je lahko txt: golo besedilo za program ipd., doc/docx: obogateno besedilo, html: spletno besedilo, pdf: natisljivo besedilo, ki ni namenjeno nadaljnjemu spreminjanju. Besedilo, napisano v Wordu, je namenjeno tudi recenzentovemu ali lektorjevemu sporočanju popravkov avtorju, in sicer z uporabo ukaza sledi spremembam.

Navajanje in prepisovanje

• Citiranje pomeni dobesedno navajanje tujega dela. Čemu sploh citiramo? Citiranje oblikuje krog zaupnikov, z njim avtor izkazuje svojo učenost, intelektualno superiornost in umešča svoje besedilo v širši kontekst besedil s podobno vsebino. Citiranje je torej neplačljiva uporaba avtorskih del, tako pa zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega dela; "meja" tu ni zakonsko določena in se presoja po občutku. Citiranje veča popularnost in viša akademski naziv.

• Plagiat je delo, v katerem avtor dobesedno prepiše izjave nekega drugega avtorja in tako tuje znanje uporablja kot lastno, tj. se podenj podpiše. Prisotno je celo med akademskimi kolegi. Tedaj govorimo o intelektualni kleptomaniji - parazitiranju in sovražnem prevzemu teme kolegom. Že prevzem tujega naslova, teme, ideje ni kolegialen, čeprav naslova in teme ni mogoče patentirati (prim.: Poznamo več Antigon, Zgodovin slov. slovstva).

Citatna industrija

• Citiranost je pomembna za oblikovanje hierarhije v stroki. Citatni indeks je bibliografska zbirka, ki iz znanstvenih revij zbira sklice na predhodne objave z namenom pridobiti širši pregled nad povezanostjo razprav in identifikacijo pomembnejših, tj. pogosteje citiranih, objav. Sestavljen je iz algoritmov, ki merijo znanstveno vplivnost, a tega ne smemo razumeti preveč dobesedno. Nekaj citatnih indeksov: zastonj Google Scholar, Science Citation Index, Scorpus, Sicris.

• Faktor vpliva imajo revije in pomeni njihovo stopnjo uglednosti. Pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji kot je njen faktor vpliva, več je vredna objava v reviji in višji je znanstveni ugled avtorjev, ki so prav tam članek objavili. A to ni bil prvotni namen IF. IF je bil namreč vpeljan z namenom, knjižnicam pokazati najbolj odmevne revije posamezne stroke.

• Slovenske znanstvene revije: Primerjalna književnost, Jezik in slovstvo, Slavistična revija, Dve domovini, Razprave SAZU, Knjižnica, Slovene studies, Slavistika (Zagreb) ...

Citiranje - splošno

• Citatni slogi: APA, MLA (humanistične stroke, prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih), čikaški (splošen in zelo pogost, prepoznaven po letnici za avtorjevim imenom), wikipedijski ...

• Tehnike citiranja: postavitev citiranega dela v drugačen odstavek ali v narekovaje; vir citata pa je lahko v obliki kratkega sklica, opombe na dnu strani pod črto, neposredne povezave na spletni vir. Več: glej zapiske z vaj iz Uvoda v študij književnosti.

Viri in literatura

• Ločeno navajanje virov ni smiselno. Delitev na vire in literaturo je ustrezna samo pri dolgih seznamih: viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teorijo, uporabljeno kot pripomoček pri izvedeni raziskavi. Citirali naj bi samo iz primarnih virov, torej virov, ki so konkretno fizično dostopni.

Zaslon in papir

• Prestavljanje časopisov, revij ipd. na splet postaja vedno bolj popularno, predvsem zaradi svoje praktičnosti (npr. iskanja po članku z zahtevo krmilka + F, dostopa do navedenih virov z enim samim klikom /seveda pa navajanje celotnih URL-povezav ni primerno, sploh ne v tisku/, neposredne povezave na Cobiss, možnosti objaviti več - prostora je namreč skoraj neomejeno) in nižje cene.

Zgledi citiranja

Podatke, ki jih potrebujemo za navajanje virov, izpisujemo iz Cobissa, ne več iz kolofona. Pozorni moramo biti na natančen prepis, pri katerem moramo spremeniti nekatera ločila, npr. dvopičje moramo napraviti levostično. Najboljši format za prepis je ISBD. Rubriko ali nadnaslov napišemo pri citiranju "kot podnaslov članku". Naslednji zgledi so ta tisk; v spletno citiranje dodajamo namreč hiperpovezave.

• KNJIGA: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. +Cobiss/nič
• KNJIGA NA WIKIVIRU: Janez Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). +Cobiss Wikivir./nič
• ČLANEK V ZBORNIKU: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski žanrski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.
• POGLAVJE IZ KNJIGE: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
• RAZPRAVA V REVIJI: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365-82. +Cobiss/nič (lahko dodamo še dLib povezavo, če je članek arhiviran na dLibu, ali pa napišemo Tudi na spletu.)
• ČLANEK V ČASNIKU: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. +Cobiss
• ENCIKLOPEDIJSKO GESLO: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012 (URL-ja ne navedemo, namesto njega damo v geslo v imenovalniku hiperpovezavo)
• SLOVENSKA BIOGRAFIJA: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831-1887). Slovenska biografija. (V zadregi, ko ne vemo, kdo točno je avtor citiranega dela, lahko avtorja celo izpustimo.)
• GESLO IZ SSKJ: Naturalizem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
• FORUM/BLOG: Marko Juvan. Zgrešena teza o "prešernovski strukturi". SlovLit 10. jan. 2013.

Katja 10. re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

• ČLANEK NA SPLETU: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. g(G)ore in ljudje.net 7. jun. 2007. (Če končnice .net ni, lahko dodamo Splet.) Za komentar k članku navedemo najprej avtorja, nato naslov članka v oglatih oklepajih, nato pa mesto in datum objave komentarja.
• DIPLOMSKA NALOGA: Darja Lavrenčič: Pripovedna proza Ivana Potrča(: Diplomsko delo). Ljubljana, 1992. Navedemo lahko tudi unikatno knjižnico hrambe diplomskega dela in mentorja.
• ZEMLJEVID: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014. (Po potrebi dopišemo še Topografski pogled/Ortofoto.) in Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.
• FOTOGRAFIJA: Vire fotografij, grafikonov, preglednic navajamo direktno pod fotografije same, in sicer za njihovo zaporedno številko Slika 1 ... Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se podnje podpisujejo, citiramo z navedbo avtorja, enako tudi tiste, za katere določimo, da sodijo med dela umetniške kreativnosti. Kadar pa je avtor fotografije podpisan z vzdevkom, vzdevka ne navajamo. Na slovensko Wikipedijo nalagamo samo fotografije v javni lasti (freeware na spletiščih Flickr, Instagram, Wikimedijina Zbirka) ali smo jih posneli sami. Svoja pojasnila lahko zapišemo v oglatih oklepajih.

Zofka Kveder - Demetrović. Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. +Cobiss Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. (Enako na Wikimedijinih spletiščih, le da tam na koncu dodamo Wikimedia Commons.) Michelangelo: Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Firencah, 1509. Wikimedia Commons. (= fotografija poslikave)

• GLASBENO DELO: Naslov dela slovenimo.
• TV-ODDAJA: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC. Če imamo občutek, da je film primerljiv s knjižnim delom, ga napišemo ležeče. Ko iz konteksta ni jasno, za katero vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ..., za manj poznanimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.

Glej tudi napake pri citiranju.

Žanri

Žanri besedil so: publicistično, umetnostno, strokovno, znanstveno in poljudnoznanstveno besedilo. Izraz strokovno lahko označuje znanstveno disciplino, sicer pa je strokovno tisto, kar (še) ni znanstveno. To so denimo objave brez recenzije, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicev: slovarji, bibliografije, učbeniki, priročniki, enciklopedični prispevki, kazala, razni članki (komentar, spremna beseda, intervju ...), eseji, predavanja, podatkovne zbirke ... Izvirni znanstveni članek je prva objava na novo z raziskavo pridobljenih rezultatov; objavljen je v znanstveni reviji. Pregledni znanstveni članek pa presoja o novejših objavah z nekega znanstvenega področja, ki ji dodaja vedenje, največkrat pa stališča. Strokovni članek pa predstavlja že poznana spoznanja; morda jih le podaja na nekoliko izvirnejši način. Namen poljudnih člankov pa je popularizacija znanstvenih tem in spoznanj, da jih lahko razume vsa javnost. Za točke, namenjene napredovanju v akademskem nazivu, štejejo samo znanstvene objave (število točk je odvisno med drugim od dolžine objave - ena avtorska pola šteje 4400 besed oziroma 30.000 znakov).

Šolsko pisanje

ima glavni namen, ustreči pričakovanjem in zahtevam/navodilom mentorja. Namen pisanja ni ustvarjalnost sama po sebi ali želja, prispevati svoj dežel novega znanstvenega spoznanja k skupnosti, ampak se kaže v izpolnitvi študijske obveznosti. Ustreza točno določenim vzorcem: taka besedila so pogostokrat izrazito šolska in se ravno po tej značilnosti razlikujejo od pravih znanstvenih besedil.

Popravljanja smo naučeni že z Wikiverze. Popravljanje pomeni bodisi lektoriranje bodisi korigiranje besedila. Lektura je popravljanje slovničnih, pravopisnih in slogovnih napak pisca z namenom, da bi bilo besedilo bralcem karseda razumljivo in sporočilno. Onemogoča, da bi prišlo do kakšnega komunikacijskega nesporazuma. Drži pa, da marsikateri avtor napade lektorja s pripombami, ki jih ima na njegovo delo - češ da mu uničuje izvirnost njegovega lastnega sloga in poenostavlja besedilo. Lekturo opravimo s pomočjo urejevalnikove funkcije Sledi spremembam. Korektura pa je zadnji pregled besedila po njegovi stavi za tisk, preden se ga v tisk dejansko pošlje. Namenjeno je le manjšim popravkom (popraviti to, kar se je "ponesrečilo" pri stavi besedila za tisk) - avtorjem se lahko želeni dodatni večji popravki tudi zaračunajo. Korekturo opravimo z opombami, ki jih vnašamo v orodno vrstico pdf-dokumenta. Uredništvo pregleduje in ureja besedila, ki so jih napisali drugi. Urednik (pri založbi) besedilo prebere in se odloči, ali bo sprejeto v objavo ali ne, in če bo, pod kakšnimi pogoji. Morda je treba besedilo skrajšati, preoblikovati, mu spremeniti slog, obliko ipd. ali pa besedilo ne ustreza tistemu, kar se zdaj pri tej založbi prodaja in bere - tedaj ga urednik zavrne.

Komunikacija v stroki

Pisemskega dopisovanja skorajda ni več. Nadomestila ga je e-pošta s svojim začetkom leta 1961. V vrstico Za: vpišemo e-poštni naslov naslovnika, v Kp: naslove tistih, ki jim pošiljamo pošto v vednost, v Skp: pa tiste, ki jih želimo obvestiti tako, da njihovo ime na seznamu imen skrijemo - pošta s seznami imen ni ustrezna; vsem namreč ne ugaja, da se njihov e-poštni naslov pokaže stotinam. Nasveti za pisanje po e-pošti:

• na pošto se moramo redno odzivati, spregledamo lahko le žaljive objave in spame
• za dobljeni odgovor se vljudno zahvalimo
• prejem pomembne pošte samo na kratko potrdimo
• obsežnim priponkam se izogibajmo, raje jih stavimo na splet
• priložene datoteke naj bodo v naslovniku poznanih formatih
• daljša pisma tvorimo v urejevalniku, nato pa prekopiramo v sporočilo
• najprej napišemo sporočilo, dodamo priponke, nato šele e-poštni naslov naslovnika
• nagovarjamo osebi primerno: Spoštovani gospod profesor! Običajna kombinacija je tikanje + ime in vikanje + priimek. Nevtralna oblika nagovora je Spoštovani/-a kolega/-ica!
• pri večkratnem dopisovanju vsakršno pozdravljanje in "odzdravljanje" ni potrebno
• zaključimo: S spoštovanjem! Če se želimo izogniti dilemi o vikanju oz. tikanju pa: Z lepimi pozdravi! Lahko tudi Lp/lp.
• podpis: l. r. = zastarelo, lahko je skeniran lastnoročni podpis, na pogovorni strani wikijev ga dodamo s klikom na ikono svinčnika, na forumu za --
• naslovi dokumentov: kratki, pomenljivi in za potrebo abecednih seznamov enolični, namesto presledkov naj vsebujejo _._._, brez sičnikov in velikih črk

Socialna omrežja

so način družbene komunikacije, ki ga je prinesla informacijska družba s svojo kulturo nujnosti udeleževanja posameznika v družbi. Namenjena so večinoma vsakdanji komunikaciji in druženju, če že znanosti, pa predvsem v poljudnoznanstvenem smislu. Facebook se je pojavil leta 2004 za potrebe komunikacije med profesorjem in študenti, danes pa je namenjen vzdrževanju skupnosti. Youtube je namenjen izmenjavi videoposnetkov, Blogspot pisanju dnevnikov, wikiji pa vsem, ki nimajo avtorskega napuha in želijo prispevati k delu brezplačne ljudske intelektualne lastnine. Twitter je namenjen objavi kratkih mnenj in komentarjev (do 140 znakov). Namenjen je predvsem širjenju vplivnosti med mladimi znanstveniki, služi promociji strokovnih objav in odzivanju nanje. LinkedIn pa je pomemben zaradi objavljenih razpisov za službe in projekte predvsem za novopečene raziskovalce.

Zagovor

nekega dela je potrditev avtorjeve verodostojnosti tega dela in njegov uradni sprejem v stroko ter podelitev licence za opravljanje določenega strokovnega dela. Tradicionalno poteka po vnaprej določenem postopku.

Literarna kritika

je poznana samo v demokratičnem sistemu. Vedno je subjektivna, bodisi pozitivna, negativne, najboljše pa je oboje. Mora biti jasna, razumljiva. Največkrat ima status publicističnega besedila.

Enciklopedični članek

je članek, objavljen v enciklopediji. Zanj je značilno: jedrnatost, neanekdotičnost, izpušča nepotrebne informacije, ni ponavljanj, retoričnih figur, opredeljevanja do obravnavane teme, aktivizma ipd. Primer enciklopedičnega članka sta biografski članek, v katerem pod poglavji Življenje, Delo, Nagrade, Bibliografija, Viri, Glej tudi opišemo življenje neke osebe, in članek o knjigi, ki povzema njeno vsebine in literarne ter bibliografske značilnosti.

Učbenik

je primer didaktičnega strokovnega pisanja. Značilnosti: dialoškost (razdelki na Vaje in Naloge), povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in lahko zapomljivih definicij, privlačna tipografija (barve, okvirčki, tabele, sheme), skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije, pogosti ponatisi, saj morajo učbeniki stalno slediti spreminjajočemu se učnemu načrtu, ključ za uporabo učbenika ... Moteči so v učbenikih že izrabljeni izrazi, kot so: velja za, najpomembnejši predstavniki, temeljno delo, značilno, štejemo, umeščamo, uvrščamo, delimo na, poznamo itn. Takim formulaičnim strukturam se je dobro izogibati.

Strokovni blog

(skrajšano weblog) je spletni dnevnik neke osebe. Značilnosti: odsotnost selekcije napisanega, velja - najprej napiši, potem filtriraj; pomembna ažurnost, anonimnost objav, avtorjev narcizem, teženje k popularnosti in prepoznavnost v svetu in medijih, postavljanje s slogom. Ker blogi niso recenzirani, nimajo znanstvenega statusa. Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja manj formalnih objav, piše pa jih lahko prav vsak. Njihov glavni dosežek je večja živost znanstvene skupnosti. Z blogom znanost prodre med množico. Na spletu se njihova vidnost razporeja po principu page ranking - bolj brani in iskani naprej. Primer bloga je WordPress.

Spletni forum

je namenjeno vzdrževanju strokovne in znanstvene skupnosti in poziva k sprotni objavi aktualnih tem ter k diskurzu nanje. Komunikacijo na spletnih forumih je mogoče omejevati, npr. z registracijo. Težava spletnih forumov je, da se prevečkrat na njih znajdejo osebe s premočnim aktivističnim nabojem. Forumi so namenjeni tudi klepetu med znanstveniki. Primera spletnega foruma sta SlovLit in Humanist Discussion Group.

Slog

Na spletu se aktualne pisne novosti dodajajo na začetku spletnega besedila, kar v tisku ni bilo možno. O zgodovini urejanja strani se je možno na wikijih prepričati v historiatu. Oblika besedila na papirju je pokončna (več stolpcev po 50 do 70 znakov je kvečjemu izboljšalo preglednost in omogočilo hitrejše branje besedila), zaslon pa narekuje svojo, ki je navadno tudi stolpec, na levi in desni strani zapolnjen z drugimi temami ali opombami k besedilu, reklamami ipd.

Znanstveni članek

je kompozicijsko sestavljen iz več delov: uvoda, metode, rezultatov in sklepa. Taka sestava najbolj ustreza eksperimentalnim vedam, humanistične pa ji večinoma ne sledijo.

Naslov

je tisti del besedila, ki pritegne bralca oziroma vzpostavi z njim stik. Je radikalni povzetek teksta in skrči njegovo vsebino na nekaj besed. Od ključnih besed se razlikuje po tem, da ima stavčnosemantično vrednost, ključne besede pa so zgolj nanizane druga poleg druge. Poleg tega morajo biti izbrane smiselno; so tiste besede, po katerih bodo drugi naš članek iskali. To so največkrat termini, katerih pravilnost preverimo v jezikovnih korpusih, ne pa tudi besede iz naslova. Značilnosti naslova: do 10 besed, ni krajšav, pravopisno brezhiben, ni stavek ali vprašanje, ne vsebuje narekovajev in samih verzalk; podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslovja. V naslovu, prevedenem v angleščino, se lahko začne vsaka beseda z veliko začetnico.

Izvleček

je krajša oblika povzetka, ki napoveduje temo članka. Bralcem znanstvenih revij se najprej v branje ponudi ravno ta sinopsis, na podlaga katerega se odločijo, ali bodo naročnik revije ali ne, ali jih obravnavana snov zanima. Njegove enote naj v grobem ustrezajo sestavnim enotam članka (= informativni izvleček), le naslov Sinopsis ali Abstrakt ni potreben. Izvleček naj bo kratek in jedrnat, ne dolgovezen. Z izvlečkom avtorji se avtorji potegujejo za sodelovanje na seminarjih. Zgolj naštevanju obravnavanih problemov se v izvlečku izogibajmo (t. i. deskriptivni izvleček).

Značilnosti kazala vsebine: oblikovano naj bo s programom, saj se tako laže izognemo tipkarskim idr. napakam, naslovi naj bodo smiselno razporejeni in, če se da, v ednini ter naj se čim manj ponavljajo, naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki in pomenljivi, kratka besedila pa naj ne bod pretirano členjena na poglavja (ena sama poved še ni svoje poglavje).

Povezave

ločujejo med tiskanim in spletnim besedilo, med tekstom in hipertekstom. So klikljive in nas pripeljejo na neko novo spletno stran. Prepoznamo jih po modri barvi in podčrtanosti, rdeča barva pa nas posredno nagovarja k temu, da geslo v povezavi sami ustvarimo (tako na wikijih). Povezave ne spadajo v naslove poglavij, opuščaje za ležeči tisk ali krepki tisk pa na wikijih uporabimo znotraj povezave.

Napake

• gostobesednost: S črtanjem manj informativnih delov besedila, besedilo iz npr. publicističnega ali umetnostnega pretvarjamo v strokovni jezik. Smiselno je brisati besede, ki kakor koli izražajo naš odnos do obravnavane teme - členke, nedoločne količine (razmeroma, dokaj, precej, malo), besede obenem, hkrati, različen, svoj ... Prav tako se izogibajmo kopičenju veznikov in ponavljanju besed ter mašilom.
• nerazumljivost: Zapletanje enostavnih reči, s katerim želimo največkrat pokazati svoj izobrazbeni nivo, je slogovna napaka. Predvsem se ga poslužujejo mlajši strokovnjaki, da bi dokazali svojo usposobljenost. Nejasno besedilo je lahko narobe razumljeno in interpretirano, kar je sicer v publicističnih besedilih namensko. Znanost naj bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, laikom; dobra znanost ceni zanimivo in preprosto predstavitev sicer zapletenih znanstvenih spoznanj.
• pomanjkanje konteksta: Ekspert je danes tisti, ki ve, kako do informacij priti in kako jih uvrstiti v širši kontekst, ne pa tisti, ki zna naštevati letnice, datume in dejstva drugo za drugim. Izogibajmo se posploševanju na nereprezentativnem vzorcu.
• manierizem: Skopo izražanje je v znanstvenem pisanju priporočljivo. Sporočilo mora biti skrčeno in jedrnato, nujno pa tudi povezano. Osebnemu slogu in čustvenim vplivom na bralca se je treba izogibati, saj to spada v umetnostna besedila. Moteč je izraz pričujoči.
• slogovna ubornost: Moteče je pretirano ponavljanje določenih izrazov, do katerega največkrat pride pri predstavljanju rezultatov raziskave in povzemanju drugih besedil. Strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, Iz tabele vidimo so mašilne in jih ravno tako kot mašil v zapisanem besedilu ni uporabljati. Mašila so odvečne besede, namenjene zapolnitvi govorne praznine. Izogibajmo se tudi besedam prisoten, predstavlja, predstavnik, npr. v Grum je predstavnik ekspresionizma.
• pristranskost: Za znanstvena besedila ni primerna, še sploh, če se mnenje ne tiče obravnavane teme. Pozitivno sprejeta je pristranskost povzdigovanja nekega avtorja (npr. naš Kosovel namesto Srečko Kosovel ali Kosovel), ideološka mnenja pa v vseh pogledih motijo.
• terminologizacija: Znanstveni termini so arbitrarni – poljubni in dogovorjeni. V izrazu samem še ni resnice predmeta. Slabo izražanje pa vpliva na bralčevo mnenje o verodostojnosti članka – enako tudi uporaba več različnih pojmov iz istega besednega polja za poimenovanje istega pojava (vrsta, zvrst, žanr).
• spol in število: Feminizem je odstranil nevtralnost rabe moškega spola in uvedel neekonomično pisanje dvojic. Svetuje se majestetična množina oz. množina skromnosti.
• mentalno brambovstvo in servilnost: Nobena od teh drž ni produktivna in priporočljiva. »Spoštujmo domače in sprejmimo tuje.«

Govorjeno besedilo

je drugačno od pisnega. Ima krajše in manj zapleteno zložene povedi, mašila, ekskurze, mnenja, ponavljanja, zato dober predavatelj ni nujno tudi dober pisec člankov (in obratno). Predavanje lahko naredimo zabavnejše s kakšno šalo, aktualnim citatom, parafrazo. A žal se prepogosto pozablja pravo vsebino; ljudje postajajo vedno bolj pozorni le na telesno držo, glas, obleko ipd. predavatelja. Nasprotno mora biti govornik zavzet za svojo temo in mora imeti jasno tendenco, uspešno in razumljivo predstaviti jo poslušalcem.

Na prosojnicah naj bo napisano le bistveno, sicer predstavljajo prosojnice zgolj čtivo, zaradi katerega slušatelji izgubijo nit predavanja. Namenjene so kvečjemu naštevanju, saj nam je to ponujeno že kot privzeto. Narejene naj bodo zanimivo, pritegujoče, vendar ne kičasto.

Vizualizacija

Danes je lahka in poceni: objava slikovnega gradiva na spletu je zastonj, v knjigi pa je bil zaradi slik tisk dražji. Svet se poenostavlja s fotografijami. S fotografij beremo hitreje in tudi videti so okusnejše od več strani dolgega monotonega besedila. Fotografije (ne pa tudi print-screen) so še vedno avtorsko delo in zahtevajo navedbo avtorja, razen če se oni podpiše z vzdevkom. Ime fotografa zapišemo za naslovom fotografije. Fotografije so v literaturi pogoste kvečjemu v publicistiki in praktično-strokovnih besedilih: fotoreportaže, biografije, spomini; kuharski recepti, navodila za uporabo sesalnika … Za literarno vedo so smiselne kvečjemu fotografije avtorjem lit. del, njihovih rojstnih hiš in krajev, naslovnic lit. del in revij, portreti ipd. Na splet shranjujemo slike v nižji kakovosti, skrčene. Zaradi licence cc so najuporabnejše fotografije iz Wikimedijine Zbirke, druge fotografije s spleta pa lahko služijo samo našim osebnim namenom. Ni dovoljena objava kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev, objava fotografij stavb, kipov na javnih mestih, razen če je njihov avtor že 70 let pokojen. Posnetke platnic je dovoljeno objavljati v zmanjšani ločljivosti.

Za nalaganje fotografij na wikije je treba izpolniti obrazec, naložene fotografije pa je treba opremiti s kategorijami (npr. opis, viri, licenca), sicer jih administratorji izbrišejo.

Pod infografiko, tj. vizualno predstavitev podatkov, ki je preglednejša od tekstovne, sodijo tabele, grafikoni (razlikuj med pojmi grafikon - diagram - kartogram - shema - piktogram), zemljevidi, besedni oblaki (Wordle, Voyant Tools). Spodbudila so jo računalniška orodja, s katerimi je na lahek način mogoče obvladati velike količine (ne)povezanih podatkov.

Iskanje

Iskanje nam na spletu olajšajo spletni iskalniki. Njihov razvoj se spreminja z naraščanjem števila informacij; pospešuje se. Ker je pišočih in objavljajočih veliko, obstaja pri Cobissu koda, identifikacijska številka avtorja, ki poskrbi, da se jih med seboj ne bi zamešalo. Podobno vlogo ima tudi letnica ob avtorjevem imenu :) K temu pripomore tudi sistem OCRID (Open Research and Contributor ID) - ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen, v katerega se lahko avtorji včlanijo in izločijo med objavami pod njihovim imenom tiste, ki jih niso napisali, ampak jih je denimo napisal njihov soimenjak.

• identifikacija knjižnih objav: ISBN
• identifikacija periodike: ISSN
• identifikacija spletnih objav: DOI

DOI

DOI (Digital Object Identifier) je digitalni identifikator objekta, standard za označevanje spletnih objav, namenjen lažjemu dostopu do znanstvenih objav in prispeva k njihovi večji vidnosti. Ko se spremeni URL članka, DOI sledi tej spremembi. Pridobitev te kode ni brezplačna.

COBISS ID

Kooperativni online bibliografski sistem in servisi. Številka, namenjena identifikaciji publikacij, vseh, ne glede na medij. Objavljanje te številke je na wikijih priporočljivo, saj klik nanjo bralca vodi direktno v bibliografsko bazo. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom COBISS, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici. Glej tudi: Knjižnično nadomestilo.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatke v kontekstu znanstvenega raziskovanja bi bilo bolje imenovati zajemki, saj niso nekaj samo po sebi nastalega, temveč jih je nekdo ustvaril ali vsaj zbral. Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo v podatkovnih bazah, ki jih dandanes najdemo na računalniku. Informacije so bodisi dokumenti bodisi podatki; dokument je fizična predstavitev podatkov z namenom komunikacije, ima torej neko funkcijo. Dokument predstavlja računalniško datoteko v besedilnem, zvočnem, slikovnem ali filmskem formatu. Podatki pa so osnovni elementi informacije, ki so bili pridobljeni na znanstveni način: z meritvami, eksperimentom in prikazani s pomočjo zbirnika podatkov (grafikona, tabele) ali zbrani v podatkovni zbirki. Podatkovne zbirke: Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, Slovenska kmečka povest, Slovenski zgodovinski roman, Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF od leta 1950 idr.

Iskanje po dLibu

• 1. možnost: iskanje po avtorju ali naslovu
• 2. možnost: iskanje po celotnem besedilu (v iskalnem polju)
• zadetkov je preveč: iskanje z izrazi, ki jih tekst baje vsebuje

Slovarček

• analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet; število analfabetov pada

// slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• blagodát -i ž (ȃ)

knjiž. sreča, blagoslov: dež je prava blagodat za polje; zdravje je največja blagodat za človeka // nav. mn. dobrina, korist2: uživati blagodati miru; ti kraji so deležni vseh blagodati morskega podnebja Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• bohemístika -e ž (í) veda o češkem jeziku in književnosti: bohemistika in slovenistika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• defetízem -zma m (ī)

mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje: to ni več skepticizem, ampak defetizem; širiti med ljudmi defetizem; moreč defetizem; pojavi defetizma med vojaki Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• didáktika -e ž (á)

veda o poučevanju: zahteve moderne didaktike; posebna, splošna didaktika Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• diletantízem -zma m (ī)

slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: tako pisanje je diletantizem; očitajo mu diletantizem; gledališki diletantizem; boj zoper sleherni diletantizem v stroki; zmaga umetnosti nad diletantizmom Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• emulácija -e ž, pojm. (á) rač. |posnemanje|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• interpolácija -e ž (á)

1. knjiž. v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek: izločiti iz rokopisa interpolacije / številne interpolacije v romanu razbijajo strnjenost in preglednost; pren. interpolacija delovne prakse med študij navadno ni uspešna ♦ pravn., zgod. namerna sprememba prvotnega zakonskega besedila z dodanim besedilom Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• paradígma -e ž (ȋ)

knjiž. vzorec, primer: paradigme za rekonstrukcijo dogodka / ekspr. njegova literatura je paradigma natančnosti ♦ jezikosl. sklanjatveni, spregatveni vzorec Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.

• tavtologíja -e ž (ȋ)

1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 1. 2021.