Aleksandra Špehar

Študentka prvega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

DOMAČE NALOGE

1. DOMAČA NALOGA (08.10.2021)

Redakcija izbranega teksta Saša Pravnik: Nesrečna ljubezen.

2.DOMAČA NALOGA (15.10.2021)

Kako bi lahko razložili besedo utopičen?

• Izhaja iz izraza utopija, ki pomeni fantastično, imaginarno in neuresničljivo idealno civilizacijo, vzporedno ali alternativno, da je danes s svetom. Lahko tudi označi projekt ali nauk ki se mu zdi primeren, vendar neizvedljiv ali težko izvedljiv v praksi: "komunistična utopija", "anarhistična utopija".V tem smislu lahko kot utopijo velja tudi za optimističen način dojemanja, kako bi radi, da bi bil svet in stvari.

3.DOMAČA NALOGA (22.10.2021)

Popravljalci sveta. Moje menje je da bi se svet v katerem živimo dal spremeniti.Vsak posameznik bi lahko doprinesel nekaj dobrega, da bi lahko naši potomci živeli dobro.

4.DOMAČA NALOGA (29.10.2021)

Slavistična revija Na predavanjih v petek 29.10. smo od dobili Slavistično revijo kot darilo. Jaz sem dobila revijo ki je izdana leta 2015, (letnik 63/ številka 3) s stranmi od 261-348. Razdeljena je na osem znanstvenih razprav in na del v katerem so zapisane ocene,poročila, zapiski, in gradivo.

Komentar: Revija mi je všeč, ker v njej lahko najdemo članke v drugih jezikih kot so srpščina in ruščina.

5.DOMAČA NALOGA (05.10.2021)

LITERARNOVEDNI ČLANEK - ZNANTVENO VREDNOTEJE SLOVENISTIKE - AVTOR: MIRAN HLADNIK

Slavistična revija je osrednja slovenska znanstvena revija za slovenski jezik in književmost ter slovanske jezike in književnosti. Ima najdaljši staž na tem področju, oziroma izhaja že 63 let. Status ji priznava ministrstvo za znanost. Objava v Slavistični reviji uspe šele vsakemu drugemu predloženemu članku: večja selektivnost bi morala biti kvečjemu jamstvo višje kakovosti objavljenega.Ob pomoči leidenskega manifesta zapišemo štiri priporočila inštitucijam, ki določajo status domačih znanstvenih publikacij s področja humanistike in tako odločajo o njihovi usodi: ARRS-U, Izumu, Svetu za humanistiko, Znanstvenemu svetu ARRS in OSIC-u za humanistiko.

6.DOMAČA NALOGA (12.11.2021)

Literarni zgodovinar Jože Šifrer

Jože Šifrer je slovenski literarni zgodovinar in kritik. Rodil se je 19.maja 1922, umrl pa je 24.decembra 2009. Po osnovni šoli v Žabici, obiskoval je srednjo šolo že pred drugo svetovno vojno, kasneje pa se je vpisal na Filozofsko fakulteto, na kateri je študiral slavistiko.Po diplomi se je zanj začela raznovrstna pot službovanja: največ na srednjih šolah, pa tudi v knjižnicah. Prva postaja je bila Tehnična srednja šola v Ljubljani; potem so ga premestili na jeseniško gimnazijo, na kateri je z uspehom poučeval, si pridobil sloves zglednega učitelja slavista, nato pa približno dvanajst let tam tudi ravnateljeval (do 1970) in prispeval pomemben delež k razvoju šole, ki je pod njegovim vodstvom prerastla v ugledno srednejšolsko ustanovo. Bolj ali manj zaželeno spremembo mu je prineslo ravnateljsko mesto na šentviški gimnaziji, leta 1973 pa se je poslovil od prosvetne službe in se preusmeril v knjižničarstvo: od leta 1973 do 1976 je vodil Osrednjo knjižnico v Kranju in do upokojitve leta 1982 rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Kljub upokojitvi se je oglašal v časopisju z literarnimi kritikami (največ v Novi reviji in Sodobnosti); včasih so njegove kritične presoje prebirali tudi na Radiu Ljubljana. Zagotovo najpomembnejše delo pa je bilo urejanje Finžgarjevega zbranega dela (v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev). Zadnja desetletja je živel v Radovljici, kjer je tudi pokopan.

7.DOMAČA NALOGA (19.11.2021)

Eno delo, ki je nastalo v mojem mestu je Jazavac pred sudom avtroja Petra Kočića. V tem delu se govori o človeku Davidu Štrbcu, ki je ulovil jazbeca in optožil ga na sodišču, ker mu je pojel polje koruze.

8.DOMAČA NALOGA (26.11.2021)

Članek, ki potrebuje lekturo:

9.DOMAČA NALOGA (03.12.2021)

Občina Banja Luka ima več pomembnih kulturnih spomenikov. Jaz sem izbrala spomenik Petra Kočića, ki se nahaja v parku sredi centra mesta.On pa je bil pomembni srbski pisatelj in politik. Na spomeniku tudi pišejo zelo lepe besede:

"Ko iskreno i strasno ljubi istinu, slobodu i otadžbinu, slobodan je i neustrašiv kao Bog, a prezren i gladan kao pas."

10.DOMAČA NALOGA (10.12.2021)

Spomenik 12 dojenčkov v Banja Luki (BiH)

11.DOMAČA NALOGA (17.12.2021)

Na moj rojstni dan 27.7. je bilo v arhivu Slovlit objavljeno: sporočilo o primerjalni književnosti in razpis MK iz Koroških novic.

SAŠA PRAVNIK : NESREČNA LJUBEZEN

Velike svetle zvezde so hodile svoja pota. Rumene, rdečkaste, modre in zelene in vijoličaste iskre so utripale v visokih ozračjih in sijale tiho na daljno življenje hrepeneče zemlje. Valovila so se razburkana morja koprnele so skalnate gore in dehtele so temne rože do zvezd.Šla sta počasi po gozdu. Ona je bila visoka in se je bila zazrla v zvezde, vsa ljubezni polna in koprneča. V prsih se ji je prelivalo veliko udano veselje in iskala je besede, ki bi bile vredne njenih čustev. Pa ni jih bilo in zato je molčala, vsa prepojena in prenapolnjena velike ljubezni. Njemu pa so begala čustva od nje do neke misli, do neke točke, kjer bo se ustavila in so premišljala. Metalo se je in begalo je,nedoločno v veliki slutnji. In zopet so opustile misli za trenotek tisto točko in so bežale k njej.Pogledal ji je v prozorni obraz,ki je bil nalahno privzdignjen proti nebu in je odseval veliko svetotajstvo tihe ljubezni. In v nasilnem navalu koprnenja, razlivajočega se povsem vročem telesu, polnega pekočih žarkov in skritega zatajevanja, jo je privil k sebi in je prižel svoja usta na njene.Voljno se mu je udala in njene oči bo še vedno kakor zamaknjene zrle v zvezde.

»Poslušaj me Lina!« 

»Poslušam te, - je odgovorila in ni se ozrla vanj.

»Vidiš, tako sem zmeden, da ves trepetam. Vso noč in ves dan sem mislil in mislil. In potem sem pisal. In ko sem prebral, sem raztrgal. In iznova sem mislil in iznova sem pisal. Ni miru v meni, ni jasnosti, ni vere.Vidiš, ljubezen se mi zdi tako velika, tako lepa, vsa polna najvišjih čuvstev, polna vesele udanosti, hrepeneča po popolni sreči in po globokem trpljenju. In je silnejša od vseh najbolj hrepenečih čuvstev, kakor je sončni žarek svetlejši od vsakega plamena. Mnogo sem premišljal o tem, tako, da mi je šumelo v glavi, da se mi je podila razburkana kri po telesu kakor deroči gorski potoki, in me je žgalo in palilo okrog srca. In sedaj sem ves zmeden in misli mi begajo od tebe k tisti zgodbi in od tiste zgodbe zopet k tebi. Prenehal je in je umolknil. Šla je poleg njega vsa molčeča in kakor izklesana in zdelo se mu je, da je otrpnila in umrla v njej vsaka iskrica življenja. Ona pa je živela vsa v zvezdah in je mislila njegove misli, brez vsake nejasnosti, mirno, prožita lastnega spoznanja.

»Ti mene poslušaš, Lina!«

Komaj da je vztrepetala in se je ozrla vanj. Videl je dvoje oči, polne globokega razumevanja in žal mu je bilo za rahlo očitanje, ki je zvenelo iz njegovega klica.

»Jaz sem jasna in mirna in moje srce sluti še dalje. Govori, moj človek !«

Šepetala je, kakor da bi se zbudile rože na poljani in se zavedlo solnčnega dne. Prišla sta iz gozda. Pred njima je bil izlit svetel ribnik in na dnu globoke vode so trepetale zvezde. Na nasprotnem bregu so se zibali dolgi vodni refleksi črnih jagnjet in so temnili jasno globino kakor črni žarki.

»Hotel sem pisati o tisti ljubezni veliko delo in zmislil sem si zgodbo: Živi mlad pisatelj. Prepojen je ves z mislimi o veliki ljubezni in piše o njeni globoki silnosti, ki je večja od hrepenenja po življenju. Nekoč sedi zamišljen v svoji sobi in časih napiše svoje misli. Med tem stopi njegova ljubica v sobo in se tiho vsede v kot,ker ga neče motiti. On pa misli in piše in prikradejo se mu v dušo dvomi o taki ljubezni, zdi se mu nemogoča. Vstane in hodi razmišljen po sobi gor in dol, govori glasno in ne opazi ljubice, ki ga verno posluša. In ne more se ves poglobiti v delo, ker nima več vere v tisto ljubezen, ki je večja od hrepenenja po življenju.Strupeni dvomi se razpredajo v njem.In ljubica razume njegovo tugo in mu sklene dati vero v tisto ljubezen,hoče se žrtvovati, da bi mogel skončati svoje veliko delo. Poslovi se v duši od njega, splazi se iz sobe, napiše mu dolgo pismo, polno največje ljubezni in se usmrti.To je kratka vsebina. V to sem hotel izliti in vklesati vse svoje nazore o ljubezni. Začel sem pisati, ves prevzet in navdušen. Potem pa sem bral in sem raztrgal. Lina, Lina, veliko bi bilo to delo, ali zdi se mi, da je ta vsebina nemogoča. Nikdar se ne more kaj takega zgoditi. In meni manjka tiste globoke vere in ni mi mogoče tega pisati, o čimer sam dvomim.

«Obmolknil je bolestno in zagrnila ga je nočna tema, kakor da bi bila pristopila iz vseh nevidnih daljav, ki so se skrivale v gozdu za ribnikom. Čutil se je samotnega in revnega. Zagledal se je v temo in iz nje so prihajali sivi kolobarji, množili so se nestrpno naglico in so plesali v divjih krogih, vedno hitreje, dokler niso priplesali prav do njegovih oči in potem ni videl nič več.

»Poslušaj Saša, v meni ni nikakega dvoma. Ta zgodba bo resnična.V sebi čutim veliko jasnost in tiho ljubezen kakor nikdar poprej. Zakaj dvomiš o meni?

«Začudil se je neizmerno in je dejal:»Ne razumem te, Lina, kako naj dvomim o tebi, ko vem da me ljubiš!« 

»Ti veš, da te ljubim,«

...je govorila tiho in s poudarkom.» V meni gloda ta zgodba in nic drugega ne mislim kakor na njo. Nezadovoljen sem s samim seboj in pridejo trenutki, ko sam sebe sovražim. Zavoljo dvomov. Pa bi vrgel vse skupaj iz sebe, daleč proč. Da ne bi ostala nobena sled — pa ne morem.

«Bila sta na cesti proti mestu. Ob kraju so vstajale Črne hiše, še temnejše od teme same. Časih je zalajal kak pes in zarožljal z verigo. Potem pa je bilo zopet vse tiho in le široka cesta je umirala v daljavi prednjima.Hiše so prihajale gostejše in tuintam so brlele revne svetilke. Ustavila sta se pred veliko hišo. Podala mu je roko in mu jo krepko stisnila. Vsesala je svoje jasne oči v njegov tužni pogled in je rekla: »Prijatelj, dala ti bom vero.

«In izginila je v veži. Odšel je naglih korakov. Nad njim so bleščale velike zvezde v mračnih barvah, trepetala so daljna ozračja in vsa zemlja se je valovila k njim. Pa bilo je vse tiho v tem silnem nemem koprnenju, tako mirno in neslišno, da ni bilo čuti niti simfonij širnih poljan in plapolanja toplote letne noči.Ni videl Saša letne noči, s težko, sklonjeno glavo je hitel domov.Drugi dan je dobil od nje kratko pismo: »Prijatelj, dala ti bom vero. Jaz grem od tod. In ti veruj in spiši svoje delo!«

Ni razumel takoj. Potem pa ga je nekdo udaril s kladivom po glavi da se mu je stemnilo pred očmi in da se mu je zdelo, da ga ni več in mrzel pot ga je oblil. Počasi se je zavedel in je bulil in bulil v pismo. Oči so mu izstopile iz jam, lica so mu osinela in splahnela in tuj, nečloveški pri glas je dejal:

»Spiši svoje delo!«

Vrgel je pismo od sebe in se vsedel k pisalni mizi in je pisal in pisal.In pisal je z velikimi, nečitljivimi črkami tri dni in tri noči, dokler se ni onemogel zgrudil.Spisal je velik umotvor.Bilo je delo blaznega človeka.

Časopisi so prinesli novico:

»Zastrupila se je blagajničarka Lina Svenjšek. Vzrok: nesrečna ljubezen.«

In pozneje:

»Zblaznel je nadebudni mladi pisatelj Saša Pravnik vsled prevelikega studiranja. Škoda za talent!«

pp