Ajdac

O Slavistični reviji

Kot mi je te dni že kar v navadi, torej da zamujam razne začetne ure, sem tudi uvodno uro Uvoda v študij slovenske književnosti zamudila, deloma po lastni krivdi, deloma pa tudi ne. Tako nisem prejela svojega fizičnega izvoda Slavistične revije, ki jo je profesor podaril vsakemu izmed študentov. Sicer je mogoče res da bi se najbrž dalo preživeti tudi brez te revije, če ne drugega vsaj do izpitov, a kaj ko sem pozneje izvedela da se nanjo nanaša domača naloga. Ampak saj živimo vendar v digitalni dobi, in najbrž je ni več težave ki se je ne bi dalo rešiti z nekaj kliki. In res – le pet minut po začetku iskanja sem imela pred seboj digitalno arhivirano kopijo Slavistične revije, letnik 1993.

Že na prvi pogled je bilo jasno da se revija ne podreja trenutnim trendom tiskanih medijev . Izvzemši naslovnico nobenih kričečih barv, nič slik, besedilo ki je oblikovano uniformno in ni razmetano po straneh brez vsake logike. A to je vendar revija, ki ni namenjena jutranjemu branju na avtobusu, temveč strokovni publiki. Na to kaže že samo besedišče, ki pogosto zahteva nekoliko poglobljeno poznavanje tako literarne kot tudi jezikoslovne teorije. Že sami naslovi člankov so lahko za laika zastrašujoči. Za prebiranje sem si sicer izbrala članek z naslovom Nastanek in razvoj termina znanstvena fantastika na slovenskem, avtorice Metke Kordigel, zato ker rada prebiram znanstveno-fantastične romane, poleg tega pa v naši lokalni knjižnici očitno ne ločijo med fantazijo in znanstveno fantastiko. Knjige, ki po mojem mnenju nimajo nikakršne zveze z znanstveno fantastiko – srednjeveško navdihnjen fantazijski svet, v katerem se še vedno bojujejo z meči in sulicami, se mi nikakor ne zdi tehnološko napreden – se nahajajo na oddelku za znanstveno fantastiko. In res, članek je potrdil, da imam prav – pojem fantazije kot literarne zvrsti je obstajal že pred pojavom znanstvene fantastike, tako da je ta slednja kvečjemu podzvrst prve. Da se gre pri tem novem žanru, ki takrat še ni imel imena, za reševanje problemov z znanstveno metodo je mislil že Vladimir Bartol, davnega leta 1932. Prav tako sem izvedela da sta nekakšno predhodnico znanstvene fantastike oziroma vsaj fantazije pisala že Tavčar in Mencinger, s svojimi deli 4000 in Abadon. Zahvaljujoč članku sem izvedela za Damirja Feigla, začetnika tega, kar so takrat še imenovali naravoslovno-tehnična utopija.

Čeprav se mi je morda Slavistična revija na prvi pogled zdela pretirano monotona, tako po izgledu kot tudi po vsebini, nekaj kar sicer nikoli ne bi z veseljem vzela v roke ampak bi jo kot študent slovenistike sprejela kot potrebno zlo, se mi zdaj vseeno zdi, da so posamični članki vsebinsko precej zanimivi in vredni branja, odvisno pač katero področje znotraj študij slovenščine te zanima.