Ajša Koštić

Domače naloge

11. domača naloga

Za današnjo domačo nalogo sem morala v arhivu Slovlita poiskati obvestilo, razposlano na moj rojstni dan in o njem poročati. Moj rojstni dan je 9. aprila, zato sem si izbrala članek, ki je objavljen na ta dan, in sicer članek "razpis za štipendije Ustanove patra Stanislava Škrabca 2007/08". Članek je bil objavljen devetega aprila leta 2007, ob trinajsti uri in pet minut. Avtor članka je Matjaž Zaplotnik, članek pa je objavil na siol.net.

Članek govori o javnem razpisu Ustanove patra Stanislava Škrabca za dodeljevanje štipendij v študijskem letu 2007--2008. Najprej izvemo, da Ustanova patra Stanislava Škrabca objavlja javni razpis za podeljevanje štipendij v skladu z Aktom o ustanovitvi in Pravili Ustanove patra Stanislava Škrabca, nato pa našteje 3 vrste štipendije in komu so namenjene (npr. pri prvi točki omeni celoletne štipendije za dodiplomski študij študentom 3. in 4. letnika ter absolventom za področje slovenskega jezika, slovanskih in klasičnih jezikov ter splošnega in primerjalnega jezikoslovja, ...). Po tem pa sledijo 3 točke, kjer so navedeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati, če se prijavijo na ta razpis ( npr. tretja točka pravi, da za dodelitev štipendije za podiplomski študij, ne glede na smer študija, lahko kandidirajo študenti, ki so člani Slovenske frančiškanske province Sv. križa, ...). Na koncu pa članek piše o tem, kaj mora prijava za štipendijo vsebovati, kam naj kandidati to prijavo pošljejo, do kdaj bodo obveščeni, če so dobitniki štipendije in pa, da prijave, ki ne bodo v skladu z njihovimi pogoji ali ne bodo poslane pravočasno ne bodo upoštevali.

Članek se mi zdi zanimiv in predvsem koristen, ker vsebuje pomembne informacije za kandidate, ki si želijo štipendije in poslati prijavo na razpis.

Prilagam še link na objavljen članek: razpis za štipendije Ustanove patra Stanislava Škrabca 2007/08

10. domača naloga

Na wikimedia commons sem naložila sliko zgradbe, ki sem si jo izbrala pri prejšnji domači nalogi, cerkev sv. Križa na Prebačevem.

Povezava: Cerkev sv. Križa - Prebačevo

9. domača naloga

V državnem Registru kulturne dediščine sem poiskala objekt v okolici svojega kraja, odšla sem v občino Šenčur in se sprehodila do Prebačeva. Tam sem fotografirala cerkev sv. Križa. Cerkev sv. Križa stoji na ravnini v zahodnem delu vasi nad reko Savo in sodi med sakralne stavbe. Je enoladijska zgradba iz leta 1822 s pravokotnim prezbiterijem na jugu. Na severu stoji v jedru gotski zvonik, ki služi kot vhodna lopa, zakristijo ob vzhodni steni prezbiterija.

8. domača naloga

Za današnjo domačo nalogo sem poiskala članek (na strani " Članki, ki potrebujejo korekturo") in popravila napake. Izbrala sem si članek About a Boy (TV serija).

Najprej sm v članku nadomestila "tv serija" s TV-serija, nato sem zaradi pravilnosti v delu "da se bo About a Boy začel predvajati 22. februarja po olimpijskih igrah" dodala," da se bo serija About a Boy začela predvajati 22. februarja po olimpijskih igrah". Popravila sem tudi spol v naslednjem stavku, in sicer namesto "nato pa se bo naprej predvajal" popravila v "nato pa se bo naprej predvajala" (mišljeno na serijo). Popravila sem tudi del "ko se ena mama Fiona", odstranila sem besedo "ena". Za konec pa sem "manjši" igralci zamenjala s "stranski" igralci.

https://sl.wikipedia.org/wiki/About_a_Boy_(TV_serija)

Popravki:

• TV-serija namesto tv serija
• dodana beseda (serija) in besedi prilagojen glagol
• predvajala namesto predvajal
• izbris besede
• zamenjava besede

7. domača naloga

Za domačo nalogo sem na stari ali novi Geopediji morala poiskati sloj dogajališč zgodovinskega romana, sloj rojstnih krajev slovenskih pesnikov in pisateljev ali sloj literarnih spomenikov oz. poti in poročati o avtorjih in romanih v bližini svojega kraja.

V okolici Tržiča, kjer živim sem na novi Geopediji našla ogromno partizanskih spomenikov. Med spomeniki sem našla spominsko ploščo žrtvam NOB, grobišče NOB ter paviljon NOB (mimo katerega se sprehodim vsak dan), spominsko ploščo sedmim padlim delavcem tovarne TOKOS, kamen učencem osnovne in vajenske šole Tržič, ploščo z imenom OF v Tržiču (iz besedila na spomeniku izvemo, da je bil v tej hiši ustanovljen mestni odbor osvobodilne fronte Tržil). Če se danes odpravimo po poti mimo bivšega BPT-ja zagotovo naletimo na kip 50 padlim borcem in plošče posvečeni Tončki Mokorel (sodelovala je pri stavkah, bila je kurirka v Tržiški četrti, kasneje pa so jo ujeli Nemci in jo zaprli v Begunje, umrla je 9. decembra leta 1942, ko je bila sežgana v krematoriju). Imamo tudi spominsko ploščo stavki v BPT leta 1936. Vsak dan grem tudi mimo spominske plošče Bohuslava Lavičke, ki je v Pragi diplomiral za magistra farmacije in leta 1910 prišel v Tržič. Spominska plošča stoji tudi v spomin Antonu Sajovicu Borisu, ki je padel leta 1944 ob napadu na tovarno Peko.

V križah (5 min z avtom iz starega mestnega jedra Tržič) pa naletimo spominsko ploščo Jožetu Finku (bil je borec za delavske pravice, partizan, padel je v Udenborštu) in spominsko ploščo, ki spominja na začetek upora v Križah.

V Kovorju (10 min stran z avtom iz mestnega jedra Tržič) pa najdemo spomenik talcem na Martinkovi njivi ter spominsko ploščo Jožetu Koblerju.

Če pa se osredotočim na literarne spomenike pa je meni najbližji spomenik v Podbrezjah, in sicer bronasta glava na kamnitem stebru posvečena pisatelju Karlu Mauserju ter domačija pisateljici Mimi Malenšek. Če odidemo še malo dlje, v Preddvor pa lahko najdemo kip, rojstno hišo in spominsko hiše Josipine Turnograjske

• Mimi Malenšek: njen oče je bil ranjen vojak, mama pa begunka (mati je Mimi prinesla k očetu in tako je otroštvo preživela v Podbrezjah na Gorenjskem), oče jo je navdušil nad knjigami in jo naučil brati, še preden je šla v šolo. Že zgodaj je poznala Prešernove pesmi, kakor tudi Stritarjeve in Jenkove pesmi in dela drugih slovenskih klasikov. Eno leto se je šolala na meščanski šoli v Tržiču, njen sošolec je bil tudi Karel Mauser. Šolanje je nadaljevala v gimnaziji v Kranju in želela študirati zgodovino ali umetnostno zgodovino, a tega zaradi finančnih težav ni nikoli storila. Po vstopu v Društvo slovenskih pisateljev leta 1947 je spoznala več pisateljev in se z njimi spoprijateljila, med ženskimi avtoricami najbolj z Ilko Vašte in Marijo Kmet. Med tujimi romani se je navduševala zlasti nad Norvežani, brala pa je tudi druge klasike (Dostojevskega, Tolstoja, Dickensa ...).

• Karel Mauser: rodil se je na Bledu, družina se je po njegovem rojstvu kmalu odselila v Gorje in potem v Podbrezje v Matijevčevo kajžo (Podtabor 32), kjer je pisatelj preživel najlepši del svojega otroštva. Tega se je spominjal v svojem literarnem delu Pomlad v Črepinjeku. Takrat je v Podbrezjah živela tudi pol leta mlajša sošolka Mimi Malenšek s katero sta prebrala vse knjige podbreške knjižnice, ki jih je takrat premogla. V letu 1931 se je družina Mauser spet selila in Karel je odnesel podobe Podbrezij s Taborom za vedno s seboj. Prvo prozo je pričel objavljati leta 1938 v listih Dom in svet, Mentor, Mlada setev in Vrtec, po izgnanstvu pa največ pri Mohorjevi družbi v Celovcu in Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, pa tudi v zdomskem in izseljeniškem tisku v ZDA in Kanadi. Tradicijo domačijske povesti je nadaljeval z zgodbami iz vaškega življenja z značilno čustveno poudarjenimi zgodbami in moralno opredeljenimi literarnimi osebami. Mauserjevi najboljši deli sta novela Sin mrtvega in roman Ljudje pod bičem.

Po dodatnem opazovanju sem v starem mestnem jedru v Tržiču opazila spominsko ploščo slovenskemu pesniku, prevajalcu in uredniku Janezu Damascenu Devu, ki je živel v eni od tamkajšnjih hiš (rodil se je 15. januarja leta 1732 v Tržiču in umrl 7. novembra leta 1786 v Ljubljani, v Tržiču je živel do leta 1743) in pa spominsko ploščo na hiši v kateri je živel literarni zgodovinar, verzolog, prevajalec, polonist, profesor in pesnik Tone Pretnar.

Na stari Geopediji sem poiskala še dogajališča zgodovinskih romanov, v okolici mojega kraja so bili ti romani:

• Lipa zelenela je, 7: Ugasla ognjišča (avtor: Bogdan Novak)
• Dimež, strah kranjske dežele( zgodovnska povest iz preteklega stoletja, avtor: Anton Danilo Cerar)
• Triglavski kralj (črtice iz življenja župnika Jakoba Aljaža, avtor: Ivan Sivec)
• Zadnja luteranka (povest iz leta 1615, avtor: Peter Bohinjec)
• Ovčar Marko (povest, avtor: Janez Jalen)
• Junaška doba Slovencev (zgodovinska povest iz 15. stoletja, avtor: Josip Lavtižar)
• Inkvizitor (roman, Mimi Malenšek)

6. domača naloga

Opis wikipedijskega članka o slovenskem literarnem zgodovinarju

Za domačo nalogo sem raziskala wikpedijski članek o slovenskem literarnem zgodovinarju, gledališkem kritiku, uredniku in prevajalcu Francetu Koblarju. Na začetku nas pričaka stavek, ki nam pove na katerih področjih je deloval France Koblar, datum in kraj rojstva ter smrti. France Kobler se je rodil 29. novembra leta 1889 v Železnikih in umrl 11. januarja leta 1975 v Ljubljani. Na desni strani opazimo v informacijskem oknu Koblarjevo sliko, zopet datum in kraj rojstva ter smrti, državljanstvo (SFRJ, Kraljevina Jugoslavija, Avstro - Ogrska) in pa poklici, ki jih je opravljal (jezikoslovec, literarni zgodovinar, urednik, prevajalec in gledališki kritik). Na levi strani imamo kazalo in ta je razdeljeno na pet sklopov, to pa so živeljenje in delo, bibliografija, viri, glej tudi ter zunanje povezave. Pod kazalom o vseh teh sklopih lahko preberemo še nekaj več.

V sklopu življenje in delo izvemo, da se je France Koblar rodil v revni kovaški družini in obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in kasneje nadaljeval študij na Dunaju, in sicer smer slavistika in latinščina. Doktorski naslov pa je dosegel z disertacijo o Ketteju. Bil je književni kritik, esejist in gimnazijski profesor, posvečal pa se je kritiki in publicistiki. Prevajal je iz nemščine, hrvaščine in poljščine. Sodeloval je tudi v reviji Dom in svet (pod psevdonimom Ksaver), kjer je bil tudi glavni urednik med leti 1933 - 1937. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih književnikov, na Akademiji za igralsko umetnost je bil leta 1945 imenovan za rednega profesorja za zgodovino dramatike, izvoljen je bil za rednega člana SAZU in bil tudi odbornik, podpredsednik in kasneje predsednik Slovenske matice. Med drugimi je delal na Radiu Ljubljana, bil je tudi dejaven član uredniškega odbora Slovenskega biografskega leksikona in od leta 1950 je bil častni član Slavističnega društva v Ljubljani. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado, po smrti je prejel tudi Kidričevo nagrado. Pomembno je omeniti, da je France Kobler uprizoril skoraj vso slovensko in velik del svetovne dramatike. V Železnikih se je pod njegovim vodstvom oblikovala tudi odlična igralska zasedba. Na Rakovniku je na hiši, v kateri je živel tudi spominska plošča, po njem pa je poimenovana tudi ulica v Ljubljani.

Kasneje sledi sklop bibliografija, v katerem so napisana mnoga Koblerjeva dela, katera pričajo o njegovi vsestranskosti. Sledijo viri in glej tudi, kjer nas usmerijo na seznam slovenskih bibliotekarjev, seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev, seznam prevajalcev, uredniki revije Dom in svet ter seznam članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Nazadnje pa je še sklop zunanje povezave.

5. domača naloga

Članek iz Slavistične revije

Izdaja Slavistične revije, ki sem jo dobila je letnik 66, številka 4 (leto 2018), od strani 403 do strani 534. Naslov članka, ki sem si ga izbrala, je Spreminjanje podobe Krima v ruskem kulturnem prostoru. Napisala ga je Petra Kim Krasnić.

Članek je v moji izdaji napisan od strani 515 do stani 529. Začne se s kratkim opisom in ključnimi besedami. Temu sledi 7 podpoglavij ter viri in literatura. Za konec pa je napisan še kratek povzetek v ruščini. V nadaljevanju bom na kratko predstavila vsako podpoglavje.

Članek se osredotoča na oblikovanje podobe Krimskega polotoka v ruski nacionalni zavesti in se navezuje na rusko-ukrajinsko krizo iz leta 2014. Namen članka je izpostaviti razsežnost in kompleksnost vprašanja o priključitvi Krima v navezavi na pomen polotoka v ruskem kulturnem prostoru in pri tem prikazati ruski vidik pri tem vprašanju.

Ključne bsede: krimski test, krimski mit, ruska kultura

Uvod

Osrednji dogodki iz krimske zgodovine so v današnji ruski zavesti opredeljeni s povezovanjem Krimskega polotoka z rimsko vojaško slavo, saj so se na njem dogajali pomembni dogodki za razvoj ruske nacionalne zavesti (npr. krimska vojna in druga svetovna vojna, ki ju povezujemo predvsem z obrambo Sevastopola). Ti dogodki so utrjevali idejo o mogočnosti ruske vojske, uveljavila pa se je tudi ideja, ki osmišlja pomen Krima v kontekstu ruskega pravoslavja. Gončarova je mnenja, da je podobi Krima že od začetka dodeljen poseben "sakralni status", to naj bi dokazovala letopisna Korsunska legenda (govori o krstu Vladimirja, osvojitvi grškega mesta Korsun, poroki z bizantinsko princeso,... in ravno zato naj bi se na Krimu prepletali rusko-bizantinski odnosi, kar je imelo za posledico to, da je bilo zanimanje za Krim stalno). Pri prenašanju današnjih pogledov v prejšnja obdobja moramo biti previdni, saj podoba Krima v ruski kulturi ni enoznačna. Krim je prevzel pomensko vlogo naslednika Bizanca, to bi sprva moral prevzeti Konstantinopel. Odgovore na vprašanja, kako se je Krim oblikoval, ohranjeval in spreminjal ter kakšne funkcije je polotok zasedal v ruskem kulturnem spominu, nam podajajo različna besedila s krimsko tematiko, za katera je sodobna stroka oblikovala pojem "krimski tekst". Kurjanova pri tem ločuje pojma "krimska tema" in "krimski mit", ki naj bi nastal na podlagi "krimske teme", ki se je v ruski literaturi prvič pojavila v t.i. Korsunski legendi v Pripovedi o minulih letih. "Krimski mit" pa se je po njenem izoblikoval v ustvarjanju Puškina in postal osnova za nastanek "krimskega teksta". Zaradi geografskega položaja in oddaljenosti od ruskega središča,je podoba Krima pogosto vezana na opozicijo sever-jug, v kateri nastopa s Peterburgom, kar je tudi stalnica v umetniškem ustvarjanju "krimskega teksta".

Krim kot "zibelka ruskega pravoslavja" in "sveta ruska zemlja"

Pomembo je omeniti dva pomembna mita, okoli katerih se je oblikovala današnja ruska ideologija. Prvi mit je mit o Krimu, kot "zibelki ruskega pravoslavja", ki predstavlja idejo, da je ruska kultura v svojem najglobjem bistvu povezana s pravoslavjem. Z mitom o Krimu kot o "zibelki ruskega pravoslavja" se prepleta tudi mit o "sveti ruski zemlji", ki naj bi bila sakralnega pomena in ključna za nadaljnji razvoj Ruske države in za nastanek pravoslavne enotnosti. Omeniti moramo, da se je današnja narodna zavest začela oblikovati pod vplivi različnih procesov 19. stoletja in je zato težko govoriti o zavedanju tedanjih prebivalcev kot o "enotnem narodu". Proces pokristjanjevanja je s kulturnega vidika predstavljal močno duhovno združevalno silo.

"Grški projekt" Katarine Velike

V obdobju vladanja Katarine Velike je bil ustvarjen nov državni mit o tem, da je posedovanje Krima ključnega pomena in neke vrste "civilizacijsko poslanstvo" Rusije. Priključitev Krima se je utemeljevala predvsem v okviru njenega "grškega projekta". Projekt je vključeval zavzetje Konstantinopla in vzpostavitev avtonomnega grškega imperija pod oblastjo Konstantina, vnuka Katarine Velike. Osvojitev Konstantinopla je bila zasnovana kot pridobitev sakralne in v tem smislu carske "grške moči".

Puškin in vpeljava polotoka v rusko literaturo

Hudošina ugotavlja, da so v delih Puškina razvidni vplivi "grškega projekta" Katarine Velike. Pri tem opaža, da ima "krimski raj", ki ga je ustvarila ideologija Potemkina, le posredno povezavo s Puškinovim t.i. "imperialnim tekstom", kamor uvršča njegovo krimsko tematiko, saj naj bi bila za Puškinovo ustvarjalnost značilno, da ne temelji na osnovi grško-bizantinskega, temveč rimsko-imperialnega mita o ruski kulturi. Raziskovalci opozorjajo, da se v Puškinovih krimskih delih pojavljajo močni vtisi o Krimu s prisotno mitološko tradicijo Grčije, saj je cenil antično umetnost, predvsem klasično, pesniško Grčijo, ki je polna mitologije, legend in junaških dejanj. Tudi pri Puškinu je prisotna in znana opozicija sever-jug. S Puškinovo vpeljao krimske tematike v rusko literaturo so začele nastajati številne lirske pesmi ruskh pesnikov. Preko Puškina se torej odraža ideja Rusije kot naslednica antične kulture.

19. stoletje in izbruh krimske tematike v ruski literaturi

Pomembno je ustvarjanje Tolstoja, ki je bil na Krimu v času vojne in je bil neposredno prisoten tudi na bojiščih. S podobo "vojaškega Krima", prikazanega v njegovem ustvarjanju iz tega obdobja, se je v ospredju pojavil koncept vojne. S Tolstojem tako Krim nove pomene, ki so povezani s trpljenjem, vojno in smrtjo, ki so nasprotje srečnega krimskega življenja, ki ga opisuje Puškin. Razvoj Krima kot turistične destinacije pa se je začel že na začetku 19. stoletja., zahvaljujoč čudovitemu razgledu in nizki ceni za zemljo. Od konca 19. stoletja krimska tematika v ruski literaturi doživi razcvet, pri tem je potrebno izpostaviti velikega dramatika in pisatelja Čehova.

Srebrni vek ruske literature in "kimerijski mit"

Uveljavljanje Krima v ruski literaturi je doživelo razcvet v t.i., srebrnem veki, ki ga zgodovinarji omejujejo z letnicama 1890 in 1917. "Krimski tekst" se v tem obdobju osmišlja predvsem okoli ustvarjanja filozofa, pesnika in umetnika Vološina, ki je pozneje postal poznat tudi kot "pesnik Krima". Cikel pesmi Kimerijski mrak in Kimerijska pomlad je Vološin posvetil Krimu. Vološin je Krim poimenoval z njegovim zgodovinskim imenom Kimerija. Pred tem se je Krim dojemal kot eksotična,tuja zemlja, od tedaj pa je polotok začel postajati del svoje, torej, "ruske zemlje". Pomembne pa je tudi Krimerijska šola slikarstva, ki je nastala na prehodu iz 19. v 20. stoletja. Eden ustanoviteljev je bil svetovno znani ruski slikar Ajvazovski.

Krim kot ,domovina' in ,poslovilni ruski breg' - ruska državljanska vojna

V obdobju državljanske vojne je Krim postal eden njenih ključnih simbolov, saj so se na polotoku odvijali pomembni dogodki, ki so vodili do zmage Boljševikov in uveljavitve komunizma. Na Krimu je bila po vojni izvedena evakuacija pripadnikov Belega gibanja in to je pripeljalo do uveljavitve koncepta Krima kot ,poslovilnega ruskega brega'. Pomembno je ustvarjanje piscev - emigrantov (podpornikov Bele armade), ki so zapustili Rusijo, saj se je ravno pri njih razvila domovinska tematika in spomin na Krim kot izgubljeno domovino. Matvejeva poudarja, da je Krim globoko zakoreninjen v ruskem spominu mladih izseljencev kot kraj brezmejnih človeških preizkušenj, mesto ,kardialnega uničenja usode' kot zadnja, s seboj odnesena podoba Rusije - "poslovilni ruski breg". Krim se v poeziji odraža v tragičnih in maksimalno izraznih podobah. Za večino lirskih del pa je dominanten motiv in predmet poetičnega razmišljanja motiv domovine in z njo povezana tragičnost. Ko je Rusijo preplavila ta državljanska vojna so se na Krimu znašli številni drugi pisatelji, kot so Gazdanov, Smolenski, Roščin,... Pomembno je omeniti pisatelja Nabokova, ki podobno kot Puškin, Krim prikazuje kot ,rajska zemlja', od katere se je bil prisiljen ločiti. Zaključujemo s koncem državljanske vojne in lahko sklepamo, da se je podoba Krima takrat že popolnoma umestila v rusko literaturo, saj ji lahko sledimo skozi celotno sovjetsko obdobje, zlasti pomembna pa postaja po drugi svetovni vojni. V zgodovinski prozi pa je eden izmed motivov literatov postal tudi Sevastopol v času krimske vojne. Najpomembnejši dejavnik pri oblikovanju podobe Krima v literaturi po drugi svetovni vojni je bil kult velike patriotske vojne, ki je ležal tudi v osnovi pozne sovjetkse ideologije.

4. domača naloga

Slavistična revija

Za današnjo domačo nalogo bom napisala nekaj o podarjeni Slavistični reviji.

Na predavanju Mirana Hladnika smo dobili v dar Slavistično revijo. Izdaja Slavistične revije, ki sem jo dobila je letnik 66, številka 4, od strani 403 do 534.

Podnaslov Slavistične revije je Časopis za jezikoslovje in literarne vede/Journal for Linguistics and Literary Studies. Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede, njen poudarek je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Izhaja štirikrat letno. Prva izdaja je izšla leta 1948, do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje pa sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literaturo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Prvi urednik Slavistične revije je bil Anton Ocvirk, danes pa je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik.

Najprej pri reviji lahko opazimo temno rdeče platnice, ki zagotovo pritegnejo bralca. Ko prelistamo revijo, lahko opazimo različne članke tudi v drugih tujih jezikih npr. angleščini in ruščini (kot v moji izdaji Slavistične revije). Vsebuje kazalo, vsak članek pa je opremljen s povzetkom v angleščini, kar omogoča branje revije tudi tistim, ki ne razumejo jezika v katerem je napisan članek. Dostopna pa je tudi v digitalni obliki in je brezplačna. Menim, da je revija narejena natančno in strokovno, ter da dosega svoj namen in ta je širjenje informacij in spoznanj, do katerih pridejo strokovnjaki. Na koncu pa se nahaja poglavje OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO.

Menim, da je branje Slavistične revije precej zahtevno in od bralca zahteva veliko mero zbranosti. V reviji je zbrano veliko člankov in vsak članek govori o drugi temi, zato vsak lahko zase najde kaj zanimivega. Še bolj pa nas v branje lahko pritegnejo dodatno vključeni grafi, tabele, slikovna gradiva.

3. domača naloga

Popravljalci sveta (Miran Hladnik)

• Delitev na ljudi, ki so s svojim življenjem, kakršnim je, zadovoljni in bi radi življenje užili (za to bi lahko izbrali geslo "carpe diem" ali "pustiti biti") in na drugi strani ljudi, ki so sami nergači, nezadovoljneži (tudi sama sem med tistimi, ki z življenjem, kakršnim je, nisem popolnoma zadovoljna, saj sem mnenja, da obstaja še ogromno stvari, ki bi jih lahko izboljšali)
• Načinov za popravljanje/izboljševanje sveta je veliko, eden od najbolj učinkovitih načinov v zgodovini je bil vojna
• Prešeren je nudil drugačen recept za preživetje, učil je, da kar je prihajalo od zunaj, od tujcev ni vse narobe in to je bilo treba pri nas podomačiti/adaptirati
• Prešeren je prevzel eminentne pesmske forme in jih vpeljal v slovenščino ter slovenščino postavil na kulturni zemljevid sveta
• Kako danes peljemo svet na boljše? Popravljanje materialnega sveta je nesmiselno (ker nikoli ni dovolj), pač pa je smiselno popravljanje sveta na kulturnem področju (čimveč kulturne izbire na razpolago)
• Veliki so tisti jeziki, ki imajo več kot milijon govorcev (teh je okoli 3,5%), mi imamo "2 milijona" govorcev, zato spadamo v 1. skupino velikih jezikov
• Vitalni jeziki so tisti, ki imajo vsa možna kulturna orodja za prihodnjo eksistenco (ne rabijo se bati za preživetje)
• Kako se meri preživetna sposobnost jezika? Eden izmed indikatorjev/pokazateljev je število člankov na Wikipediji in kakovost teh člankov
• Wikipedija je prostor, kjer ne samo iščemo informacije, ampak kamor jih tudi dajemo
• Wikipedija nam ponuja možnost za aktivno udeležbo, za aktivno poseganje
• Jeziki so na Wikipediji razdeljeni po številu člankov
• Kaj je revolucionarnega pri Wikipediji? Je v nasprotju s pričakovanji ostalih, da ne samo jemljemo, ampak tudi dajemo
• Wikipedija ni odvisna od ideologij, držav, ... Funkcionira brez državne podpore, je pa tudi zastonj
• Wikipedijo lahko piše kdorkoli (prijavljen, ne prijavljen, pod svojim imenom, ...)
• Na Wikipediji se dogajajo tudi vandalizmi, vendar pa je vse dokumentirano (tudi vse do zadnje vejice,...)
• Meni osebno se zdi, da bi bilo informacijo, da na Wikipedijo lahko vsak izmed nas nekaj prispeva razširiti, saj veliko ljudi tega ne ve (se mi pa to zdi pomembno, ker vsakega izmed nas zanimajo različne stvari in bi tako lahko ustvarili še večjo zakladnico znanja)

2. domača naloga

Utopija in literatura

Vsak od nas je že vsaj enkrat slišal za izraz utopija. Utopija je načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv (ali pa tudi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv), lahko je izhodišče za poznejše družbene spremembe. Lahko govorimo tudi o pripovednem delu, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev. Pomeni pa tudi predstavo, podobo česa, ki ni osnovano na resničnosti. Utopična besedila svoj namen dosežejo na ta način, da bralca prisilijo v razmišljanje med tistim, kar je in tistim, kar bi lahko nekoč bilo.

Danes v fantazijskem žanru utopije pogosto pišejo knjige in snemajo filme. Izraz utopija prihaja iz starogrščine in pomeni "kraj, ki ne obstaja", po drugi različici je zlasti iz grškega "eu" - "popoln", "najboljši" in "topos" - "kraj", torej popoln kraj, država popolnosti. Danes se imenuje žanr literature, ki je blizu znanstvene fantastike. V takšnih knjigah avtor opisuje idealno družbo in družbeni sistem.

Sama beseda "utopija" se je razširila zahvaljujoč Thomasu Moreu. Leta 1516 je pisatelj, filozof in seveda vodilni predstavnik angleškega renesančnega humanizma Thomas More napisal knjigo v latinščini. Naslov knjige je bil "Zlata knjiga, enako koristna, kot je bila smešna glede najboljšega državnega sistema in novega otoka Utopija", imenovali pa so jo kar "utopija" in tako se je ta beseda uporabila za opisovanje knjig podobnega žanra. Svoje delo je razdelil na dva zvezka, v prvem obsoja javni red tistega časa (očita kraljevemu despotizmu, razuzdanosti duhovščine in nasprotuje smrtni kazni), v drugem pa je avtorjevo razodetje, ki ga skriva zaslon fantastičnega zapleta. Thomas More pa ni bil prvi, ki je uporabil to besedo. Že Platon je besedo utopija uporabil v svojem delu "Država".

Torej nam utopija pokaže sliko idealnega sveta, v katerem so vsi srečni, ni revščine, brezposelnosti in trpljenja. Je svet, katerega pojav je v prihodnosti zelo malo verjeten. To je tisto, kar je utopija v literaturi. Pripovedi in romani tega žanra so od nekdaj igrali pomembno vlogo pri ocenjevanju prihodnosti in oblikovanju bralčeve zavesti. Ta funkcija se je ohranila še danes, vendar se je nekoliko spremenila v znanstveno fantastiko. Zdaj pišejo o tehnologijah in priložnostih, ki bodo človeštvu morda na voljo v prihodnosti - življenju na drugih planetih itd. V tej utopiji so značilne ostre kritike sodobnega družbenega sistema, avtorjevo nestrinjanje z njim.

Svetovna utopična literatura je zelo obsežna. Danes si je težko predstavljati splošno zgodovino brez utopičnih del. Kot je dejal Oscar Wilde, zemljevida Zemlje, na katerem ni označena utopija, ni vredno gledati, saj ta zemljevid ignorira državo, h kateri človeštvo neusmiljeno stremi. Napredek je uresničevanje utopij.

Omenimo lahko šr nekatera znana imena utopičnih del: "Novice od nikoder" W. Morrisa, "Erevuon" (beseda "nikjer" napisana v obratnem vrstnem redu) S. Butlerja ali "Mesto sonca" T. Campanella, "Pogumni novi svet" O. Huxleyja (zadnje ime pa vsebuje odkrito ironijo) itd.

Distopija

Iz grškega "dis" - slabo in "topos" - kraj, torej slabo mesto, nekaj, kar je neposredno nasprotno utopiji kot popolnemu, boljšemu svetu. V istem pomenu se uporablja tudi izraz "distopija", ki se uporablja za označevanje posebne literarne zvrsti, tako imenovane negativne utopije, ki je prav tako nasprotna tradicionalni, pozitivni utopiji. Vendar pa je ob vsej raznolikosti pomenskih odtenkov glavna in tradicionalna funkcija tega koncepta označiti izmišljeno državo, ki je zasnovana tako, da služi kot model družbene strukture. Za prvi antiutopični roman velja "Mi" Jevgenija Zamjatina.

Z utopičnimi in antiutopičnimi deli pa se niso ukvarjali samo tuji, temveč tudi slovenski ustvarjalci npr. Janez Trdina, Ivan Tavčar, Janez Menciger, Anton Mahnič, Josip Stritar idr.

Moje mnenje

Menim, da nas branje utopične literature predvsem navdihuje ter spodbuja našo domišljijo, saj se bralci (med njimi sem tudi jaz) zelo radi vživljajo v v tuje svetove, v tuja življenja, ki so mogoče bolj njim ljuba kot svoja lastna. Utopična literatura nam prikazuje neko idealnost, mogoče privlačnost v prikazovanju različih načinov življenja in, da nas ravno zaradi tega prikaza popolnosti, naše realno življenje pogosteje razočara. Moram pa priznati, da so mi utopiča dela ljuba, saj nam dajejo možnost, da pobegnemo iz resničnosti (ki je zdaj daleč od popolnosti) in pozabimo na vse skrbi.

1. domača naloga

Ščetine

Uvod

• Nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002
• Sprva je bil v načrtu naslov Nova pismenost, ki se je hotela asociativno navezovati na pionirska gramatikalna podjetja Valentina Vodnika na začetku 19. stoletja
• Pismenost je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomenila slovnico in ne isto kot angleški izraz literacy
• Digitalna, informacijska, medijska, ekološka, prometna, ... pismenost
• Ta knjiga nima namena popisati vse vrste človekove izrazne iznajdljivosti
• Pridevnik nova namiguje na t. i. nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti
• V prvi vrsti se ukvarja z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih tudi s sliko
• Wikiknjige niso zaključene enote
• Wikiknjige je treba razumeti kot dobesedno "rastočo knjigo"

Kam z avtorjem

• Odgovornost za knjigo nosi avtor, tj. Miran Hladnik
• Vpis avtorja na "naslovnico", pravzaprav sploh ne bi bil potreben, saj je avtorstvo zadostno in celo bolje kot pri tiskanih izdajah dokumentirano v historiatu knjige
• V principu je nevarno izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu, saj se lahko vanj vtakne vsakdo
• Kraja ali sovražni prevzem nista mogoča
• Prosta uporaba ali adaptacija sta z navedbo avtorjevega imena celo zaželeni
• Datum izdaje ni, ko so se tu pojavila prva poglavja knjige, ampak datum vpisa 1. izdaje v Cobiss ( tj. 8. maj 2014)

Prešernova Nova pisarija

• Naslov knjige parazitira na naslovu Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelica leta 1831
• V Poezijah je leta 1847 pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije in je med Prešernovimi daljšimi, saj obsega 47 tercin
• Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki ne odgovarja
• Z nesimpatičnim pisarjevem stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike
• Spomin na pesnitev je primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja
• Cobiss za leto 1830 našteje le 50 monografij v slovenščini, za 2010 pa preko 30.000

Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
• Pojem pismenosti se je rodil, da bi odlikoval posameznike, ki so za razliko od večine znali oblikovati in razlagati napisane reči, sprva religiozne tekste
• Nepismeni so do te elite razvili nezaupljivo distanco
• Z uvedbo obveznega šolanja ( v naših krajih v zadnji četrtini 18. stoletja) je pismenost začela izgubljati status privilegirane manjšine in postajala nuja za vsakega posameznika
• Danes družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito
• Pismenost določa prag civiliziranosti
• Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko, udarjanje po tipkovnici je bilo rezervirano za profesionalce
• Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami ( starejši radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati in mlajši starejšim, da ne obvladajo osnov sodobne komunikacije)
• Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
• Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji
• Spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti
• Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več
• Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji
• Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje)
• Ken Robinson trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja, sam pa ne bi kreativnosti postavljal v opozicijo pismenosti, ampak kot zadnji cilj opismenjevanja
• Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati
• Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega (dokaz je dejstvo, da je med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak moškemu)
• Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti
• Vloga pišočega se povezuje s čudaštvom, njihovo delo ni enako cenjeno kot npr. delo vodovodarja

Informacijska družba

• Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška doba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo
• Pojmovni repertoar za njeno utemeljevanje in refleksijo vsebuje koncepte, kot so npr. participativna kultura, družbeni mediji in družabna omrežja
• Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah se je pri nas dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo, ki je reprezentirala starejše oblike komunikacije in obenem simbolizirala nacionalno organizacijo skupnosti
• Nostalgično in fetišistično razmerje do natisnjene knjige dokazuje, da se kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom
• Civilizacijska vloga tiskane knjige je marginalizirana
• Pisna tradicija v zgodovini ni bila usmerjena zgolj v fiksiranje znanja, ampak je imela ravno tako močno potrebo po brisanju (revidiranju) informacij ( npr. radiranje pergamenta, voščene tablice do leta 1600)
• Preobilje informacij naj bi družbo pasiviziralo

Wikiji

• Wikipedija in sestrska spletišča so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba, sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe
• Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo
• Wikiji - havajsko wikiwiki "res hitro"
• Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti
• Splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami
• Wikimedijina spletišča zajemajo spletno enciklopedijo Wikipedijo, Wikivir, wikiknjige, wikiverzo, zbirko, slovar itd.
• Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (skupaj z blogi,...)
• Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju ( obiščemo jo zaradi možnosti uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče))
• S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja (kot jezikovna entiteta obstajamo, če obstajamo na Wikipediji)
• V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku, prej ko je jezik dosegel tisto razvojno fazo, ki je omogočila prevod svetega pisma, višje na lestvici se je znašel
• V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino
• Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981
• Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«
• Wikipedija jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti
• Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki, sestavlja jo 83 jezikov, ki jim potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco
• V prvi skupini je 16 svetovnih jezikov, t. i. comfort zone (ni se jim treba bati ze preživetje)
• V tretji skupini z imenom border line pa so jeziki z nejasno prihodnostjo
• Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira
• Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002
• Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva' (upamo da bo nekoč nadomestila "copyright"
• Objave so opremljene z licenco cc, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu da je vsaj pri besedilih avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja
• V historiatu besedil je mogoče avtorsko identificirati vsako vejico
• Avtoriteta je na Wikipediji razumljena kot ovira kreativnosti posameznika in njegovi svobodi, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želje po honorarju
• Glavni vodilni gesli wikiskupnosti sta ohranjanje in spodbujanje kreativnosti in svobode
• Wikipedijo in sestrska spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij
• Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing)
• Wikipedija je »mesto spomina«
• Nevtralnost je eden od glavnih wikipedijskih principov
• Wikipedija nam vzbuja upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij

Wikiji in šola

• wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje
• šolska uporabnost wikijev ni bila očitna od samega začetka, kasneje se je pojavila potreba po popisu skupinskih projektov, prav tako pa so jo začeli porabljati na fakultetnih seminarjih. Šolo občutimo kot nujno zlo, ki nam omogoča kvalitetno preživljanje prostega časa. Wikipedija predstavlja šoli hud izziv in ni nadomestek za spletno učilnico. To je lahko kvečjemu le Wikiverza

Avtor

• do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju - dd tod avtorska biografija kot eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov
• ilustrativen naslov raziskave iz te faze je Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk), sem spadajo še projekti kot SBL, zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih, njihove korespondence, na popularni ravni pa slavljenje avtorskih jubilejev, postavljanje spomenikov ipd.
• naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu
• v 80. letih se je (ponovno v povezavi z novo generacijo) pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju, od tod študije o trivialni literaturi (literatura za bralca), porast empiričnih socioloških razprav in terminološke spremembe
• ni več pomembno besedilo »kot tako«, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca

Motivacija za pisanje

• etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike oz. strokovnih bralcev
• avtorski napuh se kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in v najslabšem primeru v hotenih ali nehotenih znanstvenih prevarah
• znanstveni prestiž si gradimo z izumljanjem terminov
• od neetičnih motivacij za raziskovanje in pisanje je treba ločiti bolezensko motivacijo, tj. pisanje zaradi pisanja samega
• obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je skrajna, bolezenska oblika pisanja
• leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o nečem poročati
• bralci leposlovja so načelno iz vseh generacij, poklicnih, nazorskih, karakternih in izobrazbenih profilov in za razliko od znanstvenih bralcev težje opisljivi
• za literaturo, ki jo lahko razume zgolj ozek krog strokovnjakov, ki so neredko tudi sami pisci, so si Nemci izmislili izraz Literatenliteratur, ki ima zaradi očitka neberljivosti tudi slabšalni pomen
• v splošnem (tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno
• pisanje, ki se dela, da ga publika ne zanima, ni vredno zaupanja
• znanstvene objave: objave v revijah, zbornikih, knjigah, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij
• strokovne objave: objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji)
• publicistična besedila: dnevni časopis, zabavna periodika, blogi avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd.

Izbira jezika

• izbira jezika je odvisna od tega, kaj, komu in kako pišemo
• za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina
• če pišemo za domačo publiko potem bomo izbrali slovenščino
• če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini
• težko si predstavljamo, da bi s slovenščino naslavljali vse zgodovinarje tega sveta
• prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okvirju sta pogoj, da so objave lahko vplivne izven domačega jezika in stroke

Izbira teme

• število možnih izbir raste, prej so bile omejene
• kazalec razvitosti sistema in življenjskega standarda: število izbirnih možnosti
• z realizacijo ene možnosti se samodejno odpovemo vsem drugim
• pravo vrednost imajo samo realizirane, konzumirane izbire
• naklonjenost temi ni pogoj za dobro raziskovalno delo
• ko posameznik najde svojo mesto v skupnosti, postane osebnost

Vaje v pisanju

• pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti
• priročniki za pisanje običajno začenjajo z najtežjim – kako si zamisliti temo in koncipirati tekst
• po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo
• ne bomo pretipkavali ali popravljali kar nekaj, ampak besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in jih je bilo treba digitalizirati
• digitalizacija in korektura nista dovolj, besedila morajo biti tudi javno dostopna
• najustreznejše je spletišče Wikivir

Usoda avtorstva

• pri avtorstvu, gledano razvojno, gre za enega starejših konceptov
• avtorji imajo svojo zakonodajo, ki se celo razrašča
• če primerjamo organiziranost avtorjev in bralcev, so prvi glede vplivnosti v prednosti, združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo samo bralske krožke in forume
• biti avtor/avtorica je včasih pomenilo je pripadati ustvarjalni eliti, kreativni skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo
• avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci
• visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo
• nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj

Soavtorstvo

• tuji posegi v besedilo niso kritika, ampak sodelovanje
• pravila obnašanja soavtorjev so na Wikipediji kar utrjena
• Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ukvarjati
• pravila, ki jih je potrebno upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

• učitelji s spodbujanjem soavtorstva preganjajo napuh
• teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc

Objavljanje

• koncept avtorstva ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem
• stroški tiska so vedno manjši in si jih lahko privošči vsak
• lažje je objavljanje na spletu,edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje
• nekoč so besedila pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk in naprej med bralce (redko se je zgodilo, da postavljeno besedilo ni prišlo med bralce)
• danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto
• če je besedilo samo postavljeno na splet, ga je najti približno tako kot iglo v senu
• objaviti besedilo v spletnem okolju: namen, da ga najde in prebere čim več ljudi
• Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi
• o tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca
• pravna praksa danes daje prednost pravici do zasebnosti, pravica do informiranosti pa je v ozadju

Množični um ali pametna množica

• vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji, to je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje
• množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, angl. collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'
• Wikipedija po eni strani metafora novodobne, nikoli prej videne organizacije vednosti, po drugi strani zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični zajem znanja
• metafora babilonskega stolpa: nezmožnost dosege veličastnih načrtov, razlog komunikacijske težave, ki so posledica množice udeleženih jezikov
• Wikipedija z 290 jeziki spominja na babilonski stolp, vendar je zagotovljena primerljivost znanja in orodje kliče po njegovi izmenjavi
• enciklopedije: razporeditev po abecedi ali drevesno
• abecedna razporeditev: osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja, spominjala na mozaik (logo Wikipedije)
• abecedna razporeditev na Wikipediji ni več pomembna (iskanje prepustimo algoritmom iskalnika)
• kategorija: določitev mesta v hierarhiji znanja
• glej tudi: nanizana so sorodna gesla po asociativnem principu
• Jaron Lanier: "digitalni maoizem"
• sodobna množica je sublimna, določa jo drugačna vrsta dela (ne več fizično), dobiva status subjekta, prisega na red, ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev (sodelovalna komunikacija)
• množica: konstruktivna kreativna sila
• pametna množica - samorealizacija, samoorganizacija, samoregulacija družbe
• crowdsourcing - množičenje
• Wikipedija: vsak s svojim prispevkom deluje v korist skupnosti

Avtorske pravice

• rezultat pisanja je besedilo
• besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno
• za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice

Creative commons

• je avtorska licenca (izhaja iz svobodne kulture)
• ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov
• reative commons bralcu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji
• licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni
• najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost, dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja

Copyright

• ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.
• ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela
• Bralec knjige lahko kopira ali predeluje, le v javnosti se te kopije ne smejo znajti
• Copyright ne upošteva nematerialne dobrine produktov človeškega uma
• anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi
• izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi
• lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi
• avtorske pravice: pravica do razmnoževanja (s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik) in razpečevanja (razpečavanje ali distribucija je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo)
• če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju
• poštena raba = neprofitna (nepridobitna) raba

Bralec

Prosti dostop

• k prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov
• knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«n(oz. zastonj)
• zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna
• internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti
• internet ukinja staro slovensko izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega, kar prihaja od zunaj
• zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije
• velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine
• Znanje se torej odpira in ne obratno
• nezaupljivost do informacijske družbe, ki tudi ni domač izum je neutemeljena in krivična
• poseči po domači plačljivi informaciji ali po brezplačni tuji, ne bi smelo biti dvoma
• v »besedno umetnost« vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti
• znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive, dostopne pa skozi podobne kanale kot njen predmet
• za razliko od literarnih objav, ki so jih uredniki, izdajatelji ali založbe avtorjem ves čas honorirali, so znanstvene objave v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali honorirati
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU, za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila
• Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij (zadeva vse oblike informacij: revijalna, knjižna ...)
• razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content)
• odprti podatki (open data), odprti dostop (open access), prosta vsebina (open content), prosto znanje (open knowledge), prosto izobraževanje (open education)
• odprta koda (open source), odprto raziskovanje (open research), odprta znanost (open science)
• kopiranje je v tej kulturi skratka v redu, če le ne zamolčimo imena tistega, od katerega smo prekopirali
• moduse razpoložljivosti besedila in njegove manipulabilnosti definirajo licence cc
• Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open)
• projekt Open Access Slovenija
• prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost
• o zlatem prostem dostopu (angl. gold access) govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik
• o zelenem (green OA) govorimo, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij
• sivi dostop (nem. grauer Weg) poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti
• platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji

Založbe

• kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last
• večina člankov je pač skupinske narave in je glavnega avtorja določiti nemogoče
• žal je tudi Wikipedija včasih prostor nekorektnega obnašanja
• Tomaž Akvinski
• Aaron Swartz (v kot so ga stisnili z drastično milijonsko tožbo in dolgoletnim zaporom)
• plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov
• založbe in knjigarne knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga
• založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe
• zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic
• »kolonializem znanja«
• založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker edino knjige znajo prodajati, in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet
• založbe knjige tiskajo samo v primeru, če jim avtor ali inštitucija zagotovita sredstva za tisk, uredniško in s strokovnimi recenzijami pa jih mora prej oskrbeti izdajatelj, to je avtorjeva raziskovalna inštitucija
• Zakaj sploh avtorji in inštitucije vabijo založbe k produkciji publikacij? Iz inercije in iz iluzije.
• za založbe se kljub temu največkrat odločajo zaradi domnevnega ugleda, ki naj bi ga knjigi dalo ime renomirane založbe, torej iz prestižnih razlogov, in zaradi predsodkov do samozaložbe
• založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam
• nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb«
• pomisleke vzbujata avtomatizirano angažiranje urednikov oz. recenzentov in komercialni videz portala
• koloradski bibliotekar Jeffrey Beall je založbo uvrstil na svoj privatni seznam predatorskih založb

Repozitoriji

• najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti
• če nekdo citira nek članek, pomeni, da mu je prišel prav, in da ima ta članek odmev
• branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi
• meriti se da obisk vsake spletne strani
• Googlova analiza obiska (Google analytics), je bil sicer narejen za spletne strani podjetnikov, ki jih seveda zanima, kako se stranke odzivajo na njihovo komercialno ponudbo na spletu
• prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji, zato ni nobenega dvoma o njeni koristnosti
• v poštev pride táko ali drugačno subvencioniranje, zlasti univerzitetnih knjižnic oz. tistih inštitucij, ki bodo skrbele za univerzitetne in inštitutske repozitorije
• kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo odprtokodni program OJS, OCS, OMP in OHS
• odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača
• zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij
• indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav, licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence - SA = share-alike ( nekateri avtorji dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila NC non commercial)
• pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano
• vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja
• novejše številke Slavistične revije poleg dLiba sproti postavlja na splet tudi bibliografski servis ProQuest in jih interesentom zaračunava
• odprtega značaja je spletni forum SlovLit (objave prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volunterska je tudi redakcija)
• SlovLit goji princip skupnostnega dela in komunikacije

Varovanje zasebnosti

• avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov
• razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni, vsem pa je skupno izhodiščno nezaupanje v dobre namere takega početja
• tako kot grešimo z enačenjem posameznega in zasebnega, delamo napako tudi z enačenjem skupnega in javnega
• zavest o javnem se pri odraščajočem oblikuje počasi in relativno pozno, še počasneje pa zavest o skupnem
• poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij
• najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk
• Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov je v času, ko ga je vodila Nataša Musar Pirc, agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca
• namesto da bi pospeševal pretok informacij, kar bi lahko naivno sklepali iz njegovega imena, urad ovira njihov promet

Kredibilnost

• za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave
• navajeni smo sveta, v katerem so bolj ali manj kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali informacije pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti
• avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev
• status pisca preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris
• za pisca, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant
• do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno (imajo manj življenskih izkušenj, a so teoretično podkovani, učinkoviteje pridejo do informacij na spletu)

Aktivizem

• k spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno
• tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, za bistro zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo (ne pa tudi za njihovo reševanje)
• logika slonokoščenega stolpa
• aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist
• splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' (velja tudi za današnje aktiviste)
• aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja
• za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben (egoistično sledi svojemu interesu, je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente)
• kompleksno problematiko reducira na preproste, manihejske opozicije in namesto na racio apelira na čustva
• aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci
• aktivizem ne mara statističnih podatkov (statistiko se lahko zlorabi)
• kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja (tega si aktivizem ne more privoščiti)
• kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega
• Christian Fuchs definira kritično mišljenje kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist
• prava oznaka kritičnega mišljenja: biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv
• kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše
• izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti
• aktivizem kritičnih mislecev gre v smer politizacije vsega in išče in razkriva oblike kapitalistične dominacije in izkoriščanja tudi tam, kjer jih z zdravo pametjo ni videti

Avtorstvo

• inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco
• inštitucionalna vezanost avtorja: inštitucija daje legitimnost objavi, hkrati pogosto zavirajo inovativnosti
• s pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave in z množičnostjo izgublja slabšalni prizvok
• starost objav ima prav tako pozitivno in negativno plat; prva je, da so starejše zanesljivejše, že presojene informacije, druga pa, da so starejše informacije podvržene nekritičnemu prepisovanju in seveda napakam
• pri prebiranju je potrebno uporabiti kritično presojo, poseči oziroma pregledati druge, predvsem znanstvene vire
• Wikiji so prostor,ki akademski prostor razpirajo v smer javnega preverjanja, kar je definitivno pozitivno, saj so akademiki pogosto lenobni in se ne odzivajo na druge interpretacije dovolj hitro
• revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza - alternativni kanali za publiciranje
• historiat člankov - spremljamo spreminjanje, preoblikovanje člankov

Strokovno recenziranje

• strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
• strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
• aktualno je postalo šele v zadnjih desetletjih s porastom števila znanstvenih objav, z vstopanjem vedno novih in nepoznanih piscev na področje ter z globalno dostopnostjo publikacij tem nepreverjenim akterjem v disciplini, prej je o kvaliteti prispevkov v reviji odločal v glavnem samo urednik
• formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
• o objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent, urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne
• delo, ki je predmet strokovne presoje (strokovne ekspertize ali ocene), recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami
• zaradi izpričane pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju
• nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka
• o slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje
• besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta
• anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev
• revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh
• avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo
• recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem
• nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec
• na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe

Pravopis

• pravopisne napake oziroma neznanje pravopisa vodi v dvom avtorjeve kredibilnosti

Ločila

• najbolj problematična je razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—), ali je stično ali nestično
• čeprav se vsakega izmed slednjih uporablja v različnih okoliščinah, večina piscev posega po vezaju, saj ga je najlažje in najhitreje najti na tipkovnici
• težave pri teh treh ločilih se porajajo tudi zaradi pogostega spreminjanja pravopisnih pravil glede njihovega zapisa
• Wikiji: zgornja menijska vrstica; pod oknom za urejanje
• pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice
• dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice
• mnogim piscem se zdi fino, če znajo uporabiti zaimek le-ta za razliko od zaimka tale (le-ta značilen samo za pisna besedila)
• dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše, to se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene
• nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi
• filozofi se pogostokrat poslužujejo pravopisnih napak, denimo napačne uporabe velike začetnice, da bi ustvarili navidezno prestižno vrednost
• ločimo več vrst narekovajev, denimo enojne in dvojne; za slovenski pisateljski prostor je neprimerna uporaba tujih narekovajev, denimo angleških
• slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«) (v orodjarni med simboli)
• na tipkovnici: narekovaj zgoraj/zgoraj (")
• vejični narekovaji spodaj/zgoraj, zančilni za tradicionalne tiske, pozna jih tudi nemški pravopis (v slovenske urejevalnike niso vgrajeni)
• težavo predstavlja tudi sledenje tujim citatnim slogom, saj ima prednost domači citatni slog
• uUporabo dvopičja je zapletel sistem Cobiss, ki znamenje kot separator uporablja nestično, čeprav je dvopičje levostično ločilo, slednjega se ne uporablja pred naštevanjem elementov.
• dvopičje - Cobiss uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo (Kranj : Gorenjski tisk, 1999 > Kranj: Gorenjski tisk, 1999)
• pred naštevalnim nizom večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika,)
• odveč tudi, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled
• v znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do pretirane rabe tripičja, klicaja in vprašaja; slednji se morajo pojavljati manjkrat kot v vsakodnevnih sporočilih
• v znanstvenih besedilih naj ne bi prihajalo do dilem glede uporabe podpičja in pike
• Ker se pravopisna pravila skupaj z jezikom spreminjajo, se lahko glede na pravopis sklepa o avtorjevi starosti
• tripičje ali tropičje - alternativa vezniku itd., pred njim ni vejice! je nestično ločilo!
• vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih
• podpičje: pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka

Velike začetnice

• celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena
• v alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo
• kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, to rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko

Drugo

• za več je treba pogledati v katerega od zadnjih pravopisnih priročnikov

Digitalna pismenost

• natančno moramo upoštevati tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki, če hočemo, da bodo naše besedilo sploh vzeli v roke
• danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam (brez računalnika ne bo šlo)

Formati besedil

• pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil (prepoznava končnic)
• txt pomeni golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
• htm ali html je spletno besedilo
• pdf je natisljivo besedilo
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic
• za format golega besedila se bomo odločili pri pošiljanju pošte na forum ali pri pisanju računalniških programov
• format rtf ali odt = je nekomercialna različica formata doc ali docx
• rtf-ju se rado zalomi ali pa je identična rtf-datoteka nekajkrat daljša od doc-datoteke in se ustrezno dlje nalaga na zaslon
• avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno
• popravke vnašamo neposredno v doc, docx ali rtf-format, in šele ko smo prepričani, da popravkov ne bo več, lahko tekst spravimo in odpošljemo v formatu pdf
• do pdf-ja pridemo tako, da pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in tu med izbirnimi možnostmi najdemo pdf
• neodpustljiv, vendar neizmerno priljubljen digitalni analfabetizem je razpošiljanje besedil (recimo na oglasnem plakatu) v slikovnem formatu

Besedilo v Wikijih

• pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran
• za osnovno oblikovanje potrebujemo zelo malo znanja
• Vedeti je treba, da :
• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki
• sliko vstavimo preko menija
• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s COBISS,[113] okvirček za avtorja s predlogo Predloga:Infopolje pisec, okvirček za knjigo s predlogo Predloga:Infopolje knjiga, razprti tisk z Predloga:Razprto, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

Vaje v Wikijih

• najpogostejša opozorila začetnikom :
• preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej)
• mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese
• prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
• dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih pasusov, ki jih prevajalec ne razume (prevode prevajalnikov je treba pred objavo preveriti in popraviti)
• besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu
• kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto
• zgodi se, da neuki začetnik pobriše obstoječe informacije in jih nadomesti s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnil oz. popravil

Sporočanje popravkov in komentarjev

• urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja
• besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb
• z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo
• kadar avtor popravljavcu zaupa, lahko z enim klikom sprejme vse njegove popravke, kadar pa pride z njim navzkriž, lahko prav tako z enim klikom vse njegove intervencije razveljavi
• naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne
• popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3
• avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf (ne omogoča udobnega popravljanja besedil - razen če nimamo kupljive profesionalne verzije pdf-urejevalnika in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima)
• v wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:
• na pogovorni strani besedila
• na pogovorni strani avtorja
• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
• s predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje

Čemu sploh citiramo

• ustaljene zveze "kakor trdi", "kot je zapisal" itd.: namen napraviti besedilo čim prepričljivejšega
• garniranje besedil z referencami: oblikovanje referenčnih krogov, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo itd. ; avtor izkazuje svojo poznavalstvo
• pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti (če besedilo ne prinaša novega znanja, potem ne sodi v znanost)
• sklicevanje na druge pisce manj pogosto in formalizirano
• v vsakdanji govorici sklicevanja veliko (sklici nedokumentirani)
• strokovni spisi: sklici poudarjeni z narekovaji, morda celo v samostojnem odstavku z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani)
• viri urejeni po priimkih avtorjev
• priimki citiranih avtorjev poudarjeni z razprtim tiskom
• najvišji družbeni cilj oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno kreativnih, uspešnih in zadovoljnih posameznikov
• 80. leta 20. stol. avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti (kasneje prosta uporaba 70 let po avtorjevi smrti)
• 2014: odprtje opusa Josipa Vandota za javni dostop, 70 let po avtorjevi smrti, (velja za dela ki 29. 4. 1995 še niso bila v javni lasti)
• princip proste dostopnosti znanja: copyright (fokusirana na avtorja)
• citiranje neplačljiva uporaba avtorskih del (uporabimo samo del avtorskega proizvoda, ne pa celega)
• akademsko pisanje: velja, naj delež citatov ne bo večji od 20%
• pretirano citiranje strokovno in etično sporno, ne pa kaznivo

Prepisovanje

• o plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave
• pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje
• pri plonkanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek
• manifest digitalne humanistike leta 2009
• huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega
• ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja

Citatna industrija

Citatni indeksi

• Citation index je bibliografska podatkovna zbirka
• za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi (začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index)
• na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science
• zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka
• o citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu
• znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke ( recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. )
• na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo

Faktor vpliva

• je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije
• velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi v humanističnem AHCI
• višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo
• merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah
• slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske
• znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah

Slovenske znanstvene revije

• v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

• Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v :

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavica tergestina
• Slavistika (Beograd)
• Pamiętnik Słowiański
• Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

• Glavni citatni stili naj bi bili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski

• v grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes
• čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih
• največja težava vseh citatnih stilov pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje
• čikaški citatni stil (ne samo ta) postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek

Tehnika citiranja

• citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata
• dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
• vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali

Opombe

• svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval
• postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj
• v Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih
• za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne

Kratki sklici

• kratki sklici se prilagajajo sobesedilu
• nekateri avtorji in časopisi se najbrž iz strahu, da bi avtomatsko preštevanje citatov tak sklic spregledalo, odločajo za redundantno in nerodno podvajanje
• pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa
• v praksi se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja
• eden izmed razlogov je lahko tudi ta, da se ob zaporednem ponovnem sklicevanju na isto delo v oklepaju za citatom znajde samo številka strani, ta pa bi bila videti s piko čudna
• pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'

Označevanje navedkov

• narekovaji
• odstavek in drugačen črkovni rez
• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
• O tem je dovolj informacij v Praktičnem spisovniku

Od kod vse citiramo

• citiramo iz vseh mogočih virov
• največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis
• v humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih
• vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah
• citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno

Viri in literatura

• nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta
• delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih
• v literarni vedi med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja
• kadar je predmet razpravljanja literarnozgodovinska knjiga, sodi med vire
• pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa (primarni: rokopisni, tiskani, shranjeni v arhivih; sekundarni: elektronska oblika, preslikano arhivsko gradivo)
• dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen

Zaslon in papir

• trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo
• strokovni časopisi se selijo na splet
• naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov
• ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter
• tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate)
• dostopne postajajo cene unikatnih tiskov
• v začetku spleta sredi 90. let 20. stoletja je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona
• na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi, enako tudi prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica
• spletne strani niso paginirane, zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča
• branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov
• če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem
• pri seznamih literature na spletu se zaradi neposrednih povezav na zapise v Cobissu ali kar na célo besedilo pojavi vprašanje, ali je še smiselno navajati prav vse podatke bibliografske navedbe
• Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev!

Zgledi

• podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot hočemo
• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:
• polni
• ISBD
• COMARC
• vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni
• še najkrajši je zapis v formatu ISBD, iz katerega brez velikih težav napravimo takega, kot ustreza seznamu literature

Knjiga

• če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih
• kodo DOI vpišemo, če obstaja - s kodo DOI so opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije, seveda v angleščini
• na papirju bo navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav; namesto njih bo samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu

Knjiga na bralniku

• knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo
• citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov
• pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo
• če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, ni paginirano in zato podatka o straneh v kratkem sklicu pač ni

Članek v zborniku

• pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku

Poglavje

• potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več
• navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku
• nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine

Razprava v reviji

• Pri revijah enkrat uporabljamo polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije - dločitev se zgodi glede na bralca
• avtorjem gre navodilo, naj izbrano obliko uveljavijo v celotnem članku, urednikom pa, da pisanje naslova revije poenotijo po celi reviji, zborniku ali knjigi
• pri Primerjalni književnosti, članki nimajo vsak svoje spletne lokacije, v pdf-formatu je dostopna celotna številka revije, zato je povezava narejena nanjo

Članek v časniku

• pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran
• Pred datumom ni ločil!
• v zadregi bi se znašli, če bi članek poleg nadnaslova vseboval tudi podnaslov, kar se ne zgodi tako redko
• v sili pa te naslovne nize razporedimo v oglatem oklepaju, ki označuje našo interpretacijo, dodamo pojasnilo, za kaj gre

Članek na dLibu

• na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu; za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti
• za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije
• pogosto navajamo kritike literarnih del v literarnih revijah
• na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga pa ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana
• zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samodejno generirana citatna sloga, ki pa nista dosti uporabna; manjka celo obvezni podatek o straneh

Enciklopedijsko geslo

• s poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov
• pri kvalitetnih geslih ne moremo imeti prav nikakršnih pomislekov, kar se tiče citiranja
• najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo - zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova, ki smo ga prej postavili v imenovalnik, in sklic je narejen
• za sklicevanje zunaj Wikipedije ta sama ponuja dovolj zgledov
• avtorstva ne bomo navajali
• nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum
• datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna
• poenotimo zapise datumov v vsem sestavku
• v zadregi smo edino glede naslova spletišča, ki je zapisan na dva načina
• odveč je tudi navajanje spletne lokacije
• navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo po analogiji z navajanjem časnikov brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov
• najbolj preprosto bi bilo, da v naslov vgradimo standardno povezavo (vendar včasih želimo navesti natanko tisto verzijo spreminjajočega se gesla, ki smo jo konzultirali ob pisanju članka); še bolj enostavno je, če z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga pravkar ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla
• komaj kaj drugače postopamo z besedili na Wikiviru, Wikiverzi, na Wikiknjigah in na Wikimedijini Zbirki (Commons)
• do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh pomembnih virih, na papirju in zadnja leta na zaslonu: v Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon in v Novi slovenski biografski leksikon (2013) - zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija
• žalostno je, da še ni digitaliziran tako temeljni leksikografski vir, kot je Enciklopedija Slovenije
• gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo
• slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo
• nikakor ni dovolj v seznamu literature navesti samo naslov leksikona, vedno se citat začne z avtorjem in naslovom gesla

Forum

• rubrika knjižni molji na Med.Over.Net ni tako zelo poznana kot Wikipedija in bi kdo utegnil to spletno lokacijo imeti za časopis (takrat navedku dodamo na koncu še podatek Splet, kadar pa spletišče navajamo v spletni objavi, ta dodatek ni potreben)
• pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit

Spletni tečaj

• Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX

Blog

• blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja, drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik
• datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala

Članek na spletišču

• strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost
• predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije
• če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo
• podnaslov je bibliografska navedba dela, ki je predmet kritike

Zapis v podatkovni zbirki

• če je na dnu začetne strani podatek o urednikih: njuni imeni dodamo za naslov zbirke, na koncu smiselno navesti še datum dostopa

Diplomska naloga

• bogato nahajališče informacij je katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani
• če bi bila diplomska naloga vpisana v Cobiss, bi dodali še sklic nanj
• vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah (če se, oklepaji niso potrebni)
• podatek o mentorju je včasih pomemben

= Prosojnice, video predavanja, animacija

• kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih
• povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre

Zemljevid

• zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom
• v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev (prej bili avtorsko delo)
• avtorska imena/imena urednikov najdemo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja
• datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje ažurirana
• majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda
• na URL-niz vpliva tudi povečevanje ali pomanjševanje izreza
• vprašljivo je navajanje spletišča Wikimedia Commons kot vira slike, kadar sliko objavimo na katerem od Wikimedijinih spletišč
• če na zemljevid v Zbirki pripelje klik na sličico, tako kot je navada na wikijih, potem dodatna povezava v napisu pod zemljevidom, kakršno smo uporabili v prejšnjem primeru, ni potrebna

Fotografija

• za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi
• podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele (tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi)
• fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta
• čeprav je licenca cc, s katero so opremljeni intelektualni proizvodi na Wikimedijinih spletiščih, enotna, je praksa navajanja avtorjev, ki jo licenca zahteva, različna
• na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli in tiste, ki so izrecno označene kot javna last
• fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.
• kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji
• fotografij v principu ne naslavljamo z imenom datotek
• oblikovanje informacij: težave povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja
• ime fotografa neredko manjka
• za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, na katerih se vsebina ne spreminja oz. ob selitvi poskrbijo za samodejno preusmeritev, datum dostopa ni potreben
• splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno
• paziti moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, tj. v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam

Risba

• če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom
• oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke

Glasbeno delo

• naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva

Radijska, televizijska oddaja in film

• težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše
• znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov
• na prvem mestu ne navedemo režiserja
• kot tvorca oddaje navedemo urednika, potem naslov oddaje, serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana
• pri oddaji, kjer je v ospredju novinar, njegovo besedilo in uredništvo, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime
• pri filmih, ki niso "avtorski" ime režiserja na prvem mestu izpustimo in navedemo med ostalimi sodelavci
• kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja, TV-oddaja, v oklepaju za imeni pa režiser, urednik, novinar itd.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]
• enavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• itiranje zaradi citiranja samega
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

• statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje
• Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih, dodati pa je treba specifične zahteve tega spletišča:
• da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
• poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
• Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Žanri

• izraz stroka v pomenu disciplina poimenuje posamezna znanstvena področja
• v akademskem svetu izraz stroka: uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
• znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
• pregledni znanstveni članek sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah in jih nadgrajuje s svojimi stališči
• strokovni članek: že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo (objavljeni v strokovni ali znanstveni reviji)
• strokovna revija npr. Otrok in knjiga, znanstvena revija npr. Primerjalna književnost
• poljudni članki: namen popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj (od strokovnih razlikujejo po mestu objave; najdemo v časnikih itd.)
• njige ločimo na znanstvene, strokovne, univerzitetne učbenike, učno gradivo, priročnike itd.
• monografske publikacije: diplome, magisteriji in disertacije (gre za znanstveno delo)
• če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem gre za znanstveni članek
• članki na Wikipediji se razlikujejo po dolžini (najmanj štejejo škrbine)

Šolsko pisanje

• Od naštetih žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo:

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)
• mentor se mora prepričati, da je kandidat preštudiral vso relevantno literaturo
• manj ko je pisec izkušen, bolj bo očiten »šolski« značaj njegovega pisanja

Popravljanje

• popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje
• popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti
• lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno
• v zgodovini slovenskega pisanja so imeli uredniki lektorji pomembno vlogo
• po drugi strani pa so avtorji, sklicujoč se na licentio poetico, na lektorje radi hudi, češ da jim s pravopisnimi popravki pačijo slog, ga nivelizirajo, ukalupljajo
• lektor popravlja strokovna besedila v skrbi za sporočilo samo, ne pa za prepoznavnost avtorja
• korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje
• korigirajo se besedila, pripravljena za objavo
• korektor v principu ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo
• na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil, tako da je rezultat njegovega dela čim bolj podoben izvirniku
• uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi
• urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne, sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje
• urednikovanje ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti in je temu primerno ovrednoteno

Komunikacija v stroki

E-pošta

• elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov
• izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje
• neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki; izjema so okrožnice, serijska pošta, vabila za večje število prejemnikov (če le nismo izrecno dogovorjeni za tako komunikacijo, npr. v službi), reklamna pošta, spam, sumljiva pošta, zmedene in nesramne (žaljive, provokativne) pošiljke
• nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; tako mimogrede potrdimo njegov prejem
• ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte, npr. take, v kateri nam pošilja članek za objavo, tekst za popravilo, korekture besedila, vabilo na sodelovanje ipd.
• na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, ker se v nasprotnem primeru začne dogajati, da se neodgovorjena sporočila pomaknejo pod spodnji rob zaslona oz. na naslednje strani in na odgovor počasi pozabimo; ker odgovarjanje na pošto zavzema že zajeten kos strokovnega vsakdana, si nekateri za pošto rezervirajo samo določene dneve v tednu
• za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa
• poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo; pri pisemskem pinkponku postane vlečka citiranih predhodnih pisem na dnu sporočila predolga in jo zato raje odstrižemo
• pisemski pregledovalniki predhodna pisma, na katera odgovarjamo, skrijejo za tri pike; pri menjavi naslovnikov v glavi se utegne zgoditi, da kdo v tej skriti vlečki najde besedilo, ki ni bilo namenjeno njemu, torej pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence
• več svojih poštnih naslovov (npr. pri Arnesu, Siolu, Gmailu) je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
• izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
• datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.), sicer tvegamo, da jih manj uki prejemnik ne bo znal odpreti
• prihranili bomo pri prostoru in času, če bomo odkljukali kot privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo (tj. táko s kurzivom, povezavami, emotikoni in slikami); v izjemnih primerih preklopimo na htm
• * nekateri korespondenti so navezani na pisanje pošte brez velikih začetnic (zaplete pa se takoj, ko v pismo skopiramo podatke iz drugih virov, recimo z dLiba ali iz Cobissa)
• hranjenje poštnih sporočil oz. njihovo izvažanje v trajnejši arhivski format je pri poštnih programih nerodno in nezanesljivo, vsaj pri tistih zastonj; za pisma v formatu eml, dbx, mbx ipd. moramo na spletu poiskati konverterje, zato je priporočljivo, če jih periodično arhiviramo v golem besedilnem formatu txt, saj z njim pri branju ni težav
• daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih potem prekopiramo v okno za novo pošto

Socialna omrežja

• socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo
• ključne besede socialnih omrežij s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje
• kritična teorija pa jih uporablja tudi v zvezi s pojmi z negativno konotacijo, kot so eksploatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti
• socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah
• najpopularnejše omrežje je z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook (2015)
• (Dunbar's number), tj. maksimalnemu številu stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik
• akademska spletišča (dLib, Slavistična revija, Academia.edu itd.) z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno takoj veselo posredujejo svojim »prijateljem« na Facebooku

Tvit

• tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006
• omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, reče se mu tudi »SMS interneta«
• strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo in da svojemu tvitu ustrezno ime
• uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami
• ko na Twitterju odtipkam iskalni izraz digital humanities, dobim zadetke na to temo in zadetke tvitarjev, ki imajo v svojem imenu ta izraz
• tviti so skupaj z blogi in linki na druga socialna omrežja nekakšna obvezna promocijska spremljava pomembnih strokovnih dogodkov in objav

Drugo

• daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn
• redko strokovno, je dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov
• komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne
• v komentatorski rubriki spletišč, kot je npr. Amazon, ne gre več vedno le za komentarje prodajanih knjig niti za založniško reklamo, ampak za prave recenzije

Zagovor

• zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov
• nekoč pri zagovoru doktorata na humanističnih oddelkih glavna vloga pripadala mentorju; danes to vlogo prevzame najstarejši, najuglednejši član komisije
• z redkimi izjemami se zagovori končajo z izrekom pozitivne ocene, saj v primeru nedozorelega akademskega spisa do zagovora niti ne pride

Literarna kritika

• poudariti velja razliko med literarno in strokovno kritiko (predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo)
• po inerciji imajo literarne kritike status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil
• literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah, v manj stremljivem obsegu pa tudi v dnevnem tisku

Enciklopedični članek

• enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost
• enciklopedično jedrnatost pričakujemo in princip leksikonskega sloga uveljavljamo tudi v strokovnih žanrih
• enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja
• poudarja se soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev in vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

• literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu
• pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv
• za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih, bodisi v navadnem besedilu bodisi kot slepa hiperpovezava, predvidena za geslo (prepriča tudi njihova uvrstitev na različne sezname)

Članek o knjigi

• prej bodo prišle na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd.
• podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah pa so razložene v navodilih
• za vse to bo treba pogledati v Cobiss, na dLib, v natisnjene literarne zgodovine, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, v zbirke diplomskih nalog itd
• Kako med seboj povežemo članke v različnih jezikih? Klikniti je treba na Uredi povezave pod izbiro V drugih jezikih na dnu stolpca levo in vpisati podatke

Učbenik

• Specifike učbeniškega pisanja so:
• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije
• izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen segment založniške dejavnosti
• spremembe prav gotovo ne bodo enostavne, saj založbe avtorjem učbenikov ponujajo nadpovprečno dobre honorarje in jih zavajajo k sodelovanju pri nečedni molži uporabnikov
• Nova pisarija ima status učbenika

Strokovni blog

• blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'
• programi za spletne dnevnike so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta
• poznana blogarska[190] orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos
• blog je primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, ki oblikujejo javno mnenje ali spadajo med t. i. javne intelektualce, za estradnike in druge vidnejše javne osebnosti
• izraz blog je iz leta 1997
• blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav in k demitizaciji statusa »publiciranega avtorja«
• med potezami, ki bloganje oddaljujejo od znanosti, navajajo pogosto anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom oziroma prevelik poudarek na izrazu
• blogi so skupaj z drugimi načini internetne interakcije primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki
• blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa

Spletni forum

• spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
• spletni forum oz. spletna oglasna deska je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja
• nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list)
• gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva
• arhiviranje sporočil spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room)
• SlovLit pokriva literarno zgodovino in jezikoslovje (več kot 800 sporočil letno)

Slog

• včasih izraz "besedilo" pomenil besedilo, natisnjeno na papir, danes se povezuje z zasloni (telefon, tablice, računalniki itd.)
• zaslonsko besedilo je prepoznavno zlasti po menijskih izbirah in povezavah in z obojim vpliva na naše predstave o vzorčni obliki besedila
• lahko rečemo, da je besedilo s povezavami današnja standardna oblika besedila

Sestavni deli

• kompozicijski elementi strokovnih besedil: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge (slike, tabele, grafikoni opombe)
• za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD, ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS
• literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize
• nekaterim sestavnim delom strokovnega besedila se je dovolj intenzivno posvečal Praktični spisovnik ali o njih teče beseda v drugih poglavjih Nove pisarije
• v revijalnih člankih ob avtorjevem imenu še ime akademske inštitucije in avtorjev e-mail (lahko tudi piščeva osebna spletna stran)
• humanistični članki največkrat izdelek zgolj enega avtorja
• krajši strokovni članki imajo avtorjevo ime na dnu
• kolaborativno pisanje gesel za Wikipedijo nima avtorjevega imena ne v glavni ne na dnu, vse lahko razberemo v zgodovini članka ali med statističnimi podatki o članku

Naslov

• naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem
• Nomen est omen ('ime je pomenljivo')
• pričakujemo, da naslov zadene bistvo
• strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov
• k naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo
• naslove prevajamo v angleščino (prevodi naj se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah)

Izvleček

• izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo
• Praktični spisovnik: izvleček naj poroča samo o rezultatih razprave
• štiri sestavne dele izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka:
• predmet raziskave
• metode
• rezultati
• sklep oz. implikacije
• izvlečki ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb
• vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic
• v jezikih, ki jim gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi prevod izvlečka v angleščino
• glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost ter uvodi tipa V pričujočem prispevku si avtor prizadeva

Ključne besede

• izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji
• pri izbiri ključnih besed nismo svobodni
• paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo
• večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem
• utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig.

Kazalo vsebine

• kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij
• v wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko to doseže štiri poglavja
• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja
• trud za smiselno strukturirano kazalo se obrestuje s preglednejšo razporeditvijo snovi

Povezave

• povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta
• v veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah
• iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine in brez njih ne gre niti v seznamu literature
• v spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti
• poklikane povezave po vrnitvi na besedilo spremenijo barvo v vijolično
• rdeča barva pomeni, da gesla tam še ni
• povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku vnašamo malo drugače, v splošnem pa podobno
• v wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji

Napake

• svojih napak ne ugledamo hitro ali jih celo ne priznamo
• mi vemo, kaj smo želeli povedati, zelo mar pa nam mora biti, ali sporočilo razumejo tudi drugi in ali se jim zdi dobro oblikovano

Gostobesednost

• velik del lektorskih opravkov je črtanje odvečnih besed in besednih zvez
• tudi v strokovnem besedilu črtanje manj informativnih delov ni priporočljivo, kadar je besedilo namenjeno govorni izvedbi, saj ponavljanja in mašila poslušalcu, ki se ne more tako kot bralec vračati na težje pasuse, lajšajo razumevanje
• z izbrisanimi izrazi ni pravzaprav nič narobe, njihova slaba lastnost je samo ta, da jih nehote radi kopičimo, pri čemer se razkrije sporočilna pogrešljivost

Nerazumljivost

• nerazumljivost žal ni samo posledica površnosti pri pisanju, neredko je naravnost hotena
• sporočilno nejasna besedila zavajajo

Pomanjkanje konteksta

• celo izkušeni strokovni pisec včasih v trenutku, ko sestavlja izvleček pravkar dokončanega besedila, ugotovi, da je pozabil na tezo
• še večja in pogostejša napaka je v humanističnih strokah nasilno posploševanje
• posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil
• odsvetovana raba izrazov celo, kar, samo (so znak piščevega vrednotenja stvari)

Manierizem

• koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno
• strokovni pisec bo lektorju hvaležen, kadar bo ta pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva
• manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti
• pisci pripravljeni v tekstu uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli (to izraža njihovo predstavo o pisnem besedilu, ki mora biti drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo)
• raba redkih in zastarelih besed je v veliki meri nezavedna in se ji pisci odpovejo šele, ko so opozorjeni na njihov slovarski status

Slogovna ubornost

• nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov
• ponavljajoče se sintaktične tvorbe niso toliko znak slogovne manire kot malomarnosti
• v pisni izraz neredko zaidejo razvade ustnega izražanja
• ponavljajoči se besedi, s katero na vseh mogočih in nemogočih mestih prešpikamo svoje govorjenje, rečemo mašilo

Pristranskost

• benigne vrste je pristranskost, ki ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo
• bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj domača nam postaja, bolj nam prirašča k srcu
• pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos
• bralec zaupa bolj strokovnim besedilom kot publicističnim

Terminologizacija

• v tujini pa digitalna humanistika, ki ji je tradicionalna humanistika odpovedala gostoljubje in jo tira v osamosvojitev
• slovstvena folklora, ki si prizadeva za ločitev od tradicionalnega predmeta ustno slovstvo
• na drugi strani nam jezikoslovje in zgodovinska izkušnja pripovedujeta, da so imena arbitrarna, da so posledica družbenega dogovora in prakse
• obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« (feministične, družbenokritične, lacanovske, sistemskoteoretične itd.) je seveda pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih, vendar je predaja kateremu od strokovnih žargonov nevarna
• tako kot moti nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacije ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem, moti tudi piščeva ignoranca terminologije

Spol in število

• Feminizem je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika
• odločitev o tem, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine, ni vedno lahka
• komplicirana zna postati tudi uporaba dvojine, kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave
• nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti

Mentalno brambovstvo in servilnost

• poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim)
• nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna
• bralca zmoti piščeva pomanjkljiva refleksija teh dilem bodisi njegovo preočitno postavljanje na eno ali drugo stran
• servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj (pa ne od povsod, ampak samo od zahoda), je druga skrajna drža slovenske literarne vede

Govorna prezentacija

• standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje
• standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali v govornih medijih, na splet
• objave so bibliografsko registrirane
• mislimo na govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko
• podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava
• pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo
• pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni
• treba je pustiti tudi prostor za improvizacijo, za nepredvideno, za neposredno odzivanje na replike iz publike
• nepredvidljivost govorčevega obnašanja drži publiko v budnosti
• od tako imenovanih uspešnih predavanj si publika zapomni samo anekdotične podrobnosti
• jamstvo govorčeve prave uspešnosti je, da natančno ve, kaj želi sporočiti, in da je svojemu predmetu predan, posvečen, prepričan v sporočilo in da je njegova želja, prepričati publiko v svoje razumevanje, močna
• govorec se mora na predavanje seveda pripraviti
• informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila

Prosojnice

• pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca
• sinonim za prosojnice je ime popularnega Microsoftovega prezentacijskega programa PowerPoint; druga orodja so Google Slides, Prezi, prosojnice so vgrajene tudi v Google Docs, v prostodostopnem pisarniškem paketu Libre Office se imenuje Impress itd.
• prezentacijski programi imajo tudi svoje slabe plati
• prosojnice so koncipirane za seznamsko podajanje informacij
• pretiravati z vabljivimi večpredstavnostnimi možnostmi ni dobro
• posamezna alineja naj po možnosti ne obsega več kot eno vrsto, v nasprotnem primeru ji raje dajmo formo odstavka
• pečakuč: nastal je za potrebe kratkih, dobrih šest minut dolgih prezentacij z 20 prosojnicami, ki si slede v ritmu 20 sekund
• tudi tu je treba pri oblikovanju imeti mero

Vizualizacija

• prosojnice so že ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega
• z barvo poudarjamo njegove dele (besedila), pogumneje dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide, včasih tudi zvok in video
• nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil

Fotografije

• za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija
• za lase pa so privlečene trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje
• fotografski objektiv z možnostmi 3D-zajema in programske obdelave posnetkov razkrije veliko več detajlov, kot jih je sposobno zaznati človeško oko
• avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno
• avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki pritisne na sprožilec
• atribut by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu
• atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«
• fotografije imajo res enega samega avtorja, ki pa se pod fotografijo noče vedno podpisati ali pa z vzdevkom skrije svojo pravo identiteto
• obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije, česar pa vsaj za »avtorstvo« zaslonskih posnetkov ne bomo počeli
• fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik
• fotograf je večinoma en sam
• fotograf je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom, ravno obratno kot pri tekstih, kjer je avtor zapisan pred naslovom
• geslo photography and the law, na katerega usmerja angleški wikipedijski članek o fotografiji
• med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže
• fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman (angl. fotonovela)
• v literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni
• bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi (npr. serija knjig Marjete Žebovec Slovenski književniki), več fotografskega gradiva vsebuje
• izrecno je bil fotografijam pisateljev namenjen Album slovenskih književnikov iz leta 1928
• trenutno je zanesljivo mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo (pa tudi zasebnih) katero od globalnih spletišč, neprofitnih ali komercialnih, ki zastonj ponujajo svoje kapacitete ljudem
• najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons)

Licenciranje fotografij

• pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje
• ne dovoli nam (vsaj v slovenskem primeru ne) objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let
• prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov
• »svobode panorame« (FOP, freedom of panorama), ki omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi
• posnetki platnic, ki so avtorsko delo in sicer niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, naj bi bili v omejeni ločljivosti
• prosto dostopne so fotografije pred 1. 1. 1970
• ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje

Fotografije kulturne dediščine

• v Zakonu o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika
• v posameznem primeru najdemo fotografijo umetnine samo na slovenski Wikipediji, kjer pod njo stoji opozorilo, da je ni dovoljeno kopirati v Wikimedijino zbirko
• poštena raba oz. fair use: za namene citiranja se smejo uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic (z nekaj omejitvami)

Nalaganje na wikije

• na Wikiverzi in Wikiknjigi se zdaj skoraj vse nalaganje fotografij dogaja na Zbirki
• pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati

Infografika

• informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh
• zanimanje za infografiko so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja
• nova je naloga informacijske grafike, prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način
• statistični podatki, zajema grafika iz podatkovnih zbirk.
• po grafičnih prikazih vemo, kdaj imamo opraviti z empirično literarno vedo

Tabele

• včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele (angl. table oz. table (information)), kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami
• za oblikovanje tabel obstaja posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet)
• besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano
• naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se po možnosti začenjajo z veliko začetnico
• za več napotkov glej poglavje Grafikoni, slike, tabele v Praktičnem spisovniku

Grafikoni

• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (tudi korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije
• diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov
• kartogram, shema, piktogram
• za objavo grafikona v članku naslov postavimo nad njim oz. pod njim
• za spletne objave graf vgradimo v članek kot sliko ali pa nanj naredimo povezavo

Zemljevidi

• v slovenski literarni vedi je Marja Boršnik prva začutila potrebo po zemljevidu
• pozneje so se zemljevidi za namene literarne vede risali sporadično
• večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje
• zemljevidom je posvečeno veliko prostora v knjigi Urške Perenič Empirija v literarni vedi

Besedni oblak

• omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo
• Voyant tools zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega

Iskanje

• iskanje je med mentalnimi dejavnostmi, pri katerih nam pomaga računalnik, na visokem mestu
• v mednarodnih okvirih je možnosti pripisovanja del napačnim avtorjem še veliko več
• sistem ORCID (Open Researcher and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo
• ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje
• identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI

UDK

• številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• razporeditev človeških dejavnosti po UDK-ju je samo ena od obstoječih klasifikacij in ni povsod v uporabi
• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave
• slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS
• evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede
• preglednejša je klasifikacija FOS 2007 s 47 področji
• bolj so v javni zavesti enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje
• Spletni splošni slovenski geslovnik.
• z UDK opremljeni članki v Slavistični reviji

DOI

• DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
• pridobitev registracijske kode DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki
• kdor naleti na kodo DOI, lahko tudi zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije
• številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije

COBISS ID

• na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN
• praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji
• ukazno iskanje
• začetna stran ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu itd.

Podatki in podatkovne zbirke

• informacije dveh vrst: dokumenti in podatki
• dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; v literarni vedi dokument drugo ime za besedilo
• danes dokument enačimo z računalniško datoteko
• podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov
• javno dostopna podatkovna zbirka Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine
• slovarji za slovensko literarno vedo
• zbirka Slovenska kmečka povest
• Slovensko leposlovje na spletu
• podatkovna zbirka dogajališč slovenskega zgodovinskega romana prosto dostopna na Geopediji

Iskanje po dLibu

• kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
• postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

• seznamske alineje uporabimo takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način
• dolgi seznami s kratkimi alinejami v dveh ali več stolpcih
• osnovni obliki neoštevilčeni seznam in oštevilčeni seznam
• na konceptualno težo seznamov opozarja Umberto Eco v knjigi Vrtinec seznamov
• seznam pojave definira z naštevanjem njihovih lastnosti
• retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija in enumeracija
• gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama

Digitalna humanistika

• literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja
• literarnovedni segment digitalne humanistike bi poenostavljeno lahko opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika
• digitalno humanistiko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike
• izraz digitalna humanistika (nekdaj tudi ehumanities ali humanities computing) je bil prvič uporabljen 1997
• digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko
• današnjo digitalnohumanistično sceno obvladujejo pereča vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihovo non-stop (24/7) dosegljivost (gl. tudi open access policy), vprašanje javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing), in popularizacije znanosti, tj. kako doseči večjo vidnost naših raziskav in poučevanja ter odprtost za sodelovanje javnosti
• digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti
• digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk
• digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN
• med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi
• leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije, zanemarljiv pa ni niti študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru
• popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja je mogoče najti v zbirki Slovensko leposlovje na spletu
• v Elektronskih znanstvenokritičnih izdajah slovenskega slovstva na ZRC SAZU so teksti označeni po smernicah konzorcija TEI, na Videolectures raste zbirka posnetih predavanj
• Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov

Empirične metode

• izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom
• empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih
• empiričnemu pristopu stoji v opoziciji teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven
• javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju
• empirične literarnovedne raziskave se predstavljajo kot metodološka novost, ki jo je prinesla nova raziskovalna paradigma
• prvi javno dostopni računalniški zbirki pa sta bili menda zbirki slovenskega zgodovinskega romana (1999) in kmečke povesti, (2000) iz katerih sta nastali monografiji
• empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 dalje,v zvezi z njimi se je uporabljal izraz preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina
• Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki, spada v bibliografijo, besedilni korpusi in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko
• Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo
• Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, spada v DH, v njen bibliografski del
• najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje

Programi

• njihova klasifikacija je arbitrarna, saj večina programov združuje več funkcionalnosti
• v tem poglavju so našteti samo nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega seznama TAPoR s stotinami programov

Računalniško jezikoslovje

• utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni
• terminološko težo ima izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju
• iskanje po leposlovju
• povzemanje zgodb
• razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
• identifikacija in analiza literarnih žanrov
• slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
• analiza bralčevih čustvenih odzivov[307]
• analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
• računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika
• generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije[308]
• oblikovanje priporočilnih seznamov

Orodja in korpusi

• korpus Nova beseda na ZRC SAZU
• lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik – programa Primoža Jakopina
• jezikovna orodja podjetja Amebis so v glavnem plačljiva, korpusi in orodja v okviru spletišča www.slovenščina.eu, ki ga podpira država, so v veliki meri v prostem dostopu, tako tudi jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan

Nove besede

A

• Adaptacija = prilagoditev okolju
• Angažma = nastavitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju
• Antagonizem = nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
• ažurirati = delati kaj ažurno

D

• Diseminacija = razširjenje bolezenskih klic po telesu
• Distribucija = organizirano razdeljevanje surovin

E

• egalitarizem = nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

H

• Hermetizem = lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
• Historiat = potek, opis kakega dogajanja

I

• Inercija = stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti

K

• Kolofon = podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
• Koncipirati = napraviti, sestaviti koncept, osnutek
• Korespondent = kdor poklicno opravlja dopisovanje
• Kurziva = tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami

L

• Larpurlatizem = nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
• Legitimiteta = upravičenost, temelječa na pravni podlagi
• Lematizacija = določanje besednih enot za gesla ali podgesla v slovarju, enciklopediji, gesljenje/ postopek, s katerim pojVNICm v korpusu določimo in pripišemo lemo
• Lukrativen = donosen, dobičkonosen

M

• Marginalen = obroben, postranski, nepomemben
• Monografija = znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo

N

• Nihilizem = nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

P

• Paberkovati = iskati, nabirati plodove, sadeže, ki ostanejo na požeti njivi, v obranem nasadu
• Paginirati = oštevilčiti strani
• Paradigma = vzorec, primer
• Pasivizirati = spraviti v nedejavnost, nedelavnost
• Postulat = zahteva, nujnost

R

• Recenzija = prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena
• Redigirati = delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev/ delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko
• Repozitorij = prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek
• Revidirati = pregledati poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni

S

• Sporadičen = ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih

T

• Tendenca = prizadevanje za dosego, uresničitev česa/ kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu

U

• Uzurpacija = nezakonita, nasilna prilastitev