Ada Robs

Včasih ne smeš ostati tiho.

– pomišljaj

|

Test za test

--Ada Robs (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET)

1. Boril se je z depresijo in naredil samomor --Ada Robs (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

2. Zakon o varovanju osebnih podatkov (poglej v Novi Pisariji).

3. Pripovedoslovje = naratologija

4.

vračalka - back space

izmenjalka - alt

5. Ne - profesorjev, doktorjev, gospodov (dr., mag., g.) ne navajamo.

6. Kip deklice z rastočo knjigo. Kaj ta rastoča knjiga pomeni? (glej Novo pisarijo)

7.

Urška Perenič - Empirično-sistematsko raziskovanje literature

Silvija Borovnik - Pišejo ženske drugače?

Gregor Kocijan - Kratka pripovedna proza Trdine do Kresnika

Matjaž Kmecl - Rojstvo slovenskega romana

Alojzija Zupan Sosič - Teorija romana

Miran Hladnik -

8.

Dopiši priimke:

Teras

France Kedrič

Gregor Kocijan

Jože Koruza

Matjaž Kmecl

Janko Kos

Lado Kralj

Miran Košuta

9. Kako na Wikiviru označiš pesem?

10. Pisateljski opus lahko uporabiš, če je minilo več kot 70 let.

11. Krakarjevi dnevi

Slov lit pet feb 14 2020

Za seznam literature navedi prvo sporočilo o Krakerjevih dneh. - citiraj

Avtor: Boža Krakar Vogel

Naslov: Krakarjevi dnevi

Boža Krakar Vogel. Krakarjevi dnevi. Slov lit. 2020.

Datum: 13. februar

Javna dostopnost teksta: 14. februar

12. Skrajšaj stavek: V svojem predavanju je naštel več različnih načinov vzorčenja.

V predavanju je naštel načine vzorčenja.

12. Kaj je narobe s sintagmo javno objaviti?

Črtaj pridevnik javno. Če objaviš, je tako ali tako javno. Ponavadi.

13. Nacionalna filologija na Slovenskem:

14. V strokovnem tekstu lahko navedemo hiper povezavo in tako ne navajamo http. Je nepregledno.

15. Kaj pomeni OCR? Prepoznavanje črk. Uporabljamo pri prepisovanju teksta. Program iz slik napravi tekst. Optično prepoznavanje znakov. Program lahko naredi veliko, malo ali nič napak. Odvisno od kvalitete slike.

16. Podomači naslednji stavek iz Nove pisarije: V sili angažiraj nevtralne arbitre.

V sili zaposlimo nepristranske sodnike.

V sili se obrni na nepristranske sodnike.

17. Slovenistični periodični publikaciji.

Simpozij Obdobja. Izhaja enkrat letno v založbi Filozofske fakultete. Namenjen tistim, ki imajo že akademske pozicije.

Seminar. Namenjen začetnikom slovenščine.

Seminar in simpozij Obdobja sta bila včasih povezana. Oba organizira Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pod okriljem Oddelka za slovenistiko. Formalno podpisana pravna oseba je Filozofska fakulteta.

18. Napiši seznam literature za Leposlovje Milice S. Ostrovške v reviji Ženski svet.

19. Kaj je peer rewiew? Ocena ali pregled strokovnih kolegov iz istega področja. Recenziranje dela. Prevod: strokovna ocena.

20. Slovenščina spada med vitalne jezike na svetu (nad milijon govorcev).

--Ada Robs (pogovor) 09:10, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

O Slavistični reviji

Slavistična revija je znanstveni časopis za področje jezika in literature, kateri članki so objavljeni na spletu in so vsem ljudem prosto dostopni (dokler imaš dostop do interneta). Časopis daje poudarek predvsem na slovenski jezik in književnost. Revija je začela izhajati leta 1948. Sprva je bila zamišljena kot četrtletnik, a je izhajala v različnem obsegu. Do leta 1949 je izhajala pod nadzorom Slavističnega društva v Ljubljani, kasneje pa sta se ji pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literaturo. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Prvi urednik te revije je bil Anton Ocvirk, ki je menil, da se je pojavila potreba po podrobnem razpravljanju o slovenski slovstveni preteklosti in besedi. Ker pa je menil, da imamo na področju primerjalne književnosti zelo malo napisanega, je izpostavljal predvsem slovensko književnost v stiku z ostalimi slovanskimi književnostmi. Poleg Antona Ocvirka, sta bila v preteklosti glavna urednika še Tine Logar in Jože Toporišič. Nato pa se je leta 1981 uredništvo razdelilo na več tematskih uredništev. Danes pa je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik.

Pozabljene literarne pravljice francoskih salonskih pisateljic

Članek je izšel pred kratkim (v zadnji številki Slavistične revije). Napisala ga je Lilijana Burcar.

Članek govori o literarnem gibanju, ki se je pojavila v zadnjih letih 17. stoletja. To gibanje imenujemo salonsko gibanje. Vodilne v tem gibanju so bile ženske, ki so pisale pravljice, v katerih je bila ženska bojevnica, ki se je borila za svojo pravo ljubezen, zavračala pa poroko pod prisilo. Tako je bila pravljica Otok sreče, pisateljice Marie-Catherine d'Aulnoy prva literarna pravljica. Z njo je avtorica postavila izhodišče vsem ostalim pravljicam. Ženske avtorice pravljic so met letoma 1960 in 19715 napisale 74 pravljic, kar je bilo dobri dve tretjini celotne pravljične produkcije v tistem obdobju. Njihova dela so bila po prevodih sledeč celo odmevnejša od Perraultovih, ki je ustvarjal v istem času in bil v sporu glede žensk. Prizadeval se je za umik t. i. aristokratinj iz javnega življenja. S tem se je postavil na stran patriarhalne paradigme, zaradi česar so aristokratične avtorice ustanovile in vodile t. i. salonsko gibanje. V svojih delih so predvsem poudarjale svobodno izbiro partnerja, zvestobo in pravičnost. Poleg tega so zahtevale spremembo zakonskih določil, s katerim bi samostojno upravljale s svojim premoženjem, da se jim ne bi bilo treba poročiti in rojevati otrok.

SAMOSTOJNE, AKTIVNE IN BISTROUMNE PROTAGONISTKE

Ženske v njihovih pravljicah niso bile odvisne od princa, ampak so bile svobodne in samosvoje. Ena izmed takih pravljic je Diskretna princesa, v kateri najmlajša izmed treh sester ukani princa, ki se hoče poročiti z njo in se poroči s svojo ljubeznijo. Junakinja kaže svoj lasten razum, pamet in iznajdljivost.

PREIZPRAŠEVANJE DRUŽBENOSPOLNIH VLOG

V pravljici Henriette-Julie de Murat Zvezdna svetloba pride do zasuka družbenospolnih vlog žensk in moških. V njeni pravljici so se med vojnami bojevale samo ženske, moški pa so medtem predli volno, v lase spletali lepe trakove in pentlje ter z otroki hodili na sprehode. V pravljici nastopajo t. i. amazonske bojevnice.

PRISILNE POROKE IN SVOBODNA LJUBEZEN

V pravljici Marie-Catherine d'Aulnoy z naslovom Čebela in pomarančevec, se pisateljica dotika problematike prisiljene poroke in izkazovanja zvestobe moškemu, ki ga ne ljubijo. Za moške pa obratno ne velja. Glavna junakinja te pravljice sama lovi živali za prehranjevanje. To ji daje neko moč in omogoča gibanje, v katerem je lahko rešiteljica. V pravljici svojega izbranca spremeni v pomarančevca, ki se ne more nikamor premakniti, sebe pa v čebelo, ki nato brani svojo ljubezen pred drugimi ženskami, ki si želijo pomarančevceve cvetove (nezvestoba njenega izbranca). V pravljicah ženske nikoli niso nasprotnice, ampak držijo skupaj. To lahko opazimo, ko neka deklica, bojevnica premaga čebelo in utrga pomarančevcov cvet. Deklica, ki opazi čebelino ljubezen, se ljubimcu odreče.

FEMOCETRIČNOST

V pravljici Princ Škrat pisateljice Marie-Catherine d'Aulnoy postanemo priča, ko se vila odreče svojemu nezvestemu mladeniču, ki trdi, da bo ostal zvest. Reče mu namreč: "srečo imaš, da sem bolj modra, kot si ti neumen." Tako se je ogradila mladih moških in v svojo palačo spustila le ženske in starce. Pisateljica prikazuje utopični, protofeministični svet, kjer se ne pokaže sovražnosti in medsebojni odtujenosti žensk. Pokaže se predvsem podpora in solidarnost. Starejše ženske postanejo mentorice, ki mlajše vpeljujejo v svet politike in vladanja. Pravljica predstavlja enotnost in sovpadnost z javnim družbenim prostorom.

ZAKLJUČEK

Avtorice so bile mnogokrat privržene sistematičnim napadom in razvrednotenju njihovih del, medtem ko je bila Perraultova zbirka pravljic deležna akademske in pisateljeve slave.

Kriminalna uganka

Članek je izšel leta 2001 v Slavistični reviji. Napisala ga je Alojzija Zupan Sosič

Uganka, ki v kriminalki predstavlja bistveno vsebinsko in strukturno določijo, je že v devetdesetih letih 20. stoletja postala bolj zapletena. Položaj sodobne slovenske kriminalke je omogočil mešanje različnih tipov romanov, zaradi katere se je posodobljena kriminalka literarizirala, saj je njene elemente vnesla še v nekatere druge vrste romanov. Zgodba v kriminalkah je v zadnjih letih 20. stoletja postala bolj premišljena, slovenski roman pa je v devetdesetih letih postal bolj napet in dramatičen, saj je prevzel kriminalno kompozicijo.

KLASIČNA KRIMINALKA

Kriminalka se je razvila iz detektivke in prevzela nekaj njenih značilnosti. Razlika je predvsem v tem, da se pri detektivki zgodba osredotoča na razrešitev, pri kriminalki pa na razkritje povzročitelja. Storilca kriminala navadno spoznamo že na začetku. Klasična kriminalka je največji razcvet doživela v zlatem obdobju kriminalke med letoma 1920 in 1940. Agata Christie je tako začela s procesom kanonizacije "ženskih" kriminalk.

SODOBNA SLOVENSKA KRIMINALKA

Slovenska kriminalka je zaživela šele v 70ih letih prejšnjega stoletja s pojavom mladinske oziroma otroške kriminalke in televizijskih serij. Ena izmed v članku omenjenih slovenskih kriminalk je Nekdo drug, ki je izšla leta 1990, napisal pa jo je Branko Gradišnik. Ta roman v primerjavi s klasično kriminalko ne razkrinkuje pravega storilca. Pisatelj tridelno detektivsko zasnovo (truplo-detektiv-storilec) popestri z anonimnim detektivom (lahko tudi množični). Identitetna uganka v romanu Cimre (1995), Maje Novak se razreši vzporedno z detektivsko določitvijo morilca. Roman je zgrajen po načelih klasične detektivke in njena zaključna študija značajev je lahko primerljiva z kriminalnimi romani iz zlate dobe. Edina postmodernistična kriminalka tistega časa je bila Vrata skozi (1997), avtorja Gorana Gluviča

Identitetna uganka je temeljni kriminalni element in pogoj tipične strukture, ki označuje klasični roman.

Revija Primerjalna književnost

Znanstvena revija Primerjalna književnost izhaja že od leta 1978, in sicer trikrat na leto. Izdaja jo Slovensko društvo za primerjalno književnost. Uredniki te revije so bili najprej Darko Dolinar, nato Tomo Virk in na koncu še Darja Pavlič, ki je to nalogo sprejela leta 2003. Revija je namenjena raziskovanju zveze med slovensko in evropsko literaturo. Poleg razprav in člankov pa objavlja tudi bibliografske in dokumentarne prispevke. Revija se dotika predvsem področja primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije in estetike. Občasno poleg dveh rednih izdaj izide še dvojezična številka (nekaj prispevkov v slovenščini in nekaj v angleščini). Od leta 2000 je možnost branja revije tudi prek spleta.

Neodločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna

Članek je izšel v reviji Primerjalna književnost, in sicer avgusta leta 2020. Napisal ga je Alen Širca.

Članek se ukvarja s poezijo Tomaža Šalamuna, enega izmed največjih slovenskih pesnikov, ki ima hkrati tudi najobsežnejši pesniški opus (izdal 50 pesniških zbirk). Sprva se razprava ukvarja s pregledom kritiških in literarnozgodovinskih ocen njegove poezije, nato pa analizira njegovo Afiniteto do religioznega diskurza.

Ciproš

Ko ciproš zacveti
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

(J. Glazer)

Zgoraj je zapisana prva kitica pesmi Janka Glazerja z naslovom Ciproš, ki jo je napisal leta 1948.

Janko Glazer se je rodil 21. marca 1893 v Rušah pod Pohorjem. V domačem kraju je obiskoval štiri leta ljudske šole, nato pa je obiskoval še klasično gimnazijo v Mariboru. Že kot četrtošolcu so mu v Ljubljanskem zvonu objavili pesem Spomenik, ki jo je objavil pod psevdonimom Aleksij. V Gradcu je študiral slavistiko, germanistiko in filozofijo. Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik. Skupaj sta imela sina, ki je leta 1945 umrl v boju, in hčer. Bil je profesor. Rad je zbiral, prebiral, varoval in pisal knjige. Umrl je 2. februarja 1975 v Rušah. Po njem je poimenovana Glazerjeva nagrada za umetniško ustvarjalnost in usmerjanje kulturnih dejavnosti, ki jo v Mariboru podeljujejo že od leta 1987.

Pesem je napisal v spomin na sina, ki je umrl nesrečne smrti. Izšla je v zbirki Pesmi in napisi leta 1953 pri založbi Obzorje.

Prvi verz pesem so uporabili za Antologijo Mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana, katera premiera je potekala 23. novembra 2015 v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. Poleg te so pesem uporabljali tudi za promoviranje podjetja Ciproš, kateri pomen pesmi in ciproša so utemeljili na svoji spletni strani. Pesem se mi zdi zelo uporabna in mislim, da bi jo lahko marsikdo uporabil za pogrebni govor umrlemu.

Ciproš je posebna divje živeča cvetoča trava, ki je mnogim nepoznana in jo lahko najdemo le na določenih predelih. Predvsem jo poznajo na Pohorju, kjer se vsako poletje okolje obarva v barvi ciproša, rdeče barve.

Pesem je bila, kakor sem že prej omenila, napisana v spomin na sina, ki je umrl med drugo svetovno vojno v boju. Ciproš je rastlina, ki se v poletnem času obarva rdeče in nadvse spominja na kri. Torej si lahko ciproš lahko razlagamo kot simbol, spomin na sina.

Pesem ima veliko okrasnih pridevkov, med katere lahko štejemo frate rdeče, rane speče, itd. V pesmi lahko zasledimo tudi inverzijo, saj je v skoraj vsakem verzu zamenjan vrstni red (bučal je vihar, iz rane speče, gozd dreves košatih). To si lahko razlagamo tudi kot dejstvo, da se je življenje avtorja po sinovi smrti obrnilo na glavo. Tako so se tudi verzi, kitice obrnile na glavo in nimajo nobenega reda, kakor po navadi po smrti bližnje osebe nima nihče.

Prva kitica govori o cvetočem ciprošu, ki nadvse spominja na kri. V drugi kitici govori o drevesih, gozdovih, ki so bila dom pticam, katere so vedno brezskrbno pele. V tretji kitici pripoveduje o viharju, ki je prišel na tisti kraj. Zadnja, četrta kitica pa spet omenja ciproš in kri. S tega lahko interpretiramo, da je bilo prej lepo, občudovali so ciproš, ki jih je spominjal na kri, a so bili brez bolečine, ker ni veliko ljudi umrlo. Bilo je mirno in ptice so brezskrbno pele. Potem pa je prišel vihar, ki prikazuje vojno, sovražnike, ki so pobili mnogo ljudi, med njimi avtorjevega sina. Zdaj tam še vedno cveti ciproš, a kri jih spominja na padle vojake. Bolj natančno, avtorja ciproš spominja na smrt svojega sina.

viri

Vsi dani viri so s spletnih strani odvzeti 8. novembra 2020.

Našli so me na internetu, torej sem (SlovLit)

Četrtek 8. marec 2001.

Če te nihče ne najde na internetu, ne obstajaš!

Na ta dan je bilo zbranih nekaj del. Med njimi literarna (pesmi, zgodbe, besedila glasbenih skupin, itd.) in druga dela. Na neki spletni stani namreč lahko najdeš delo Marjetke Jeršek, a tokrat ne gre za nekaj literarnega. Objavljene pa so bile tudi nove stvari o romantičnih pesnitvah (skratka predvsem nekaj literarnega). Na žalost te strani ne obstajajo več. Morda so jih premestili na druge ali pa le nimamo več dostopa do njih (oziroma do danih povezav).

Pod navedki povezav, imeni in kratkimi povzetki, kaj na spletni strani lahko najdeš, je nekdo zapisal, da če te ni na internetu, ne obstajaš. Torej v primeru, da teh del s temi avtorji ni več na internetu, ne obstajajo. Vendar pa dandanes najdeš skoraj vsakogar na internetu, samo da imaš kakšno družabno omrežje ali pa si kdaj dobil kakšno priznanje v šoli. Samo googla vprašaj. On vse ve. Preprosto vpiši svoje ime in priimek in našel boš nekaj informacij, če ne drugega pa profilno sliko svojega email računa. Torej, če te googel najde, pomeni, da obstajaš, drugače pa te ni. Vsaj v virtualnem svetu ne. Kaj potem sploh počneš? Če si star, verjetno sploh ne znaš uporabljati računalnika, čeprav je večina ljudi dandanes zelo napredna in že zna marsikaj najti. Če pa si najstnik z nepoznanim imenom na internetu, potem obstajata le dve možnosti. Ali se raje predajaš knjižnemu svetu in ne obiskuješ interneta, ali pa uporabljaš psevdonim. Druga varianta se v današnjem svetu (vsaj v Sloveniji) zdi bolj verjetna.

Vid Snoj

Na kratko o njegovem življenju

Rodil se je v 60. letih prejšnjega stoletja v Ljubljani. Po poklicu je slovenski pesnik, publicist, prevajalec in dr. literarnih ved. Študiral je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral. Bil je član uredništva revije Literatura, še vedno pa je član uredništev revij Poligrafi in Primerjalna književnost. Zaposlen je kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnosti in literarno teorijo.

S čim se ukvarja na literarnem področju?

Leta 2005 je izdal knjigo z naslovom Nova zaveza in slovenska literatura. Že sam naslov nam pove, da se ukvarja z Biblijo in slovensko književnostjo (tudi v medsebojnem razmerju). O bibliji in slovenski književnosti ni pisal samo v tej knjigi, ampak tudi v vsaj še dveh delih z naslovom Sklicevanje na Biblijo v pesmi Ko dobrave se mrače in kmečki liriki Josipa Murna ter France Prešeren in sekularizacija Biblije. Glede na njegova dela lahko zasledimo, da se je ukvarjal predvsem s slovenskimi pesniki (npr. France Prešeren, Anton Vodnik), ampak ne izključno le z njimi. Ukvarjal se je tudi s pisatelji (npr. Edvard Kocbek, Ivan Cankar). Ukvarjal se je tudi s tujimi avtorji Vincet van Gogh, Anne Sexton). V svojem življenju je napisal veliko stvari in jih je nemogoče vse povzeti oziroma omeniti. Na dLipu se da najti kar veliko njegovih člankov, pa tudi prevodov tujih del (npr. Odpor do teorije avtorja Paula De Mana).

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je urejena knjižna zbirka leposlovnih del slovenskih klasikov. Pod okvirom te zbirke izhaja tudi podzbirka z naslovom Dela starejšega slovenskega slovstva. Zbirka je začela izhajati leta 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka. V 60. letih so izdali okoli 250 knjig 39 avtorjev in veliko monografij o njih. Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj. Po Ocvirkovi smrti leta 1980 je urejanje prevzel France Bernik. Po osamosvojitvi je zbirka doživela upad naklade in zanimanja zanjo. Do leta 2009 je izšlo 233 knjig zbranih del in devet monografij, mednje pa ne smemo šteti del, ki so izšli v večih zvezkih, so bile ponatisnjene ali celo na novo izdane. Leta 2010 je zbirka prišla pod okrilje Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, uredništvo pa je že naslednjega leta prevzel Matija Ogrin. Zbirko sestavljajo opusi slovenskih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje.

Največ izdanih zvezkov ima Ivan Cankar, in sicer kar 30. Te so leta 1967 uredili Janez Logar, France Bernik in Dušan Voglar. Za njim ima največ zbranih zvezkov Fran Saleški Finžgar, ki po jih ima kar polovico manj kot Cankar. Njegove zvezke je leta 1979 uredil Jože Šifrer. Najmanj urejenih zvezkov imajo Ivan Hribovšek, France Balantič, Valentin Vodnik in Anton Tomaž Linhart, in sicer le enega. Med zbranimi deli slovenskih pesnikov in pisateljev, so le tri zbrana dela ene slovenske pisateljice, in sicer Zofke Kveder. Njena dela je leta 2005 in 2010 uredila Katja Mihurko Poniž.

Viri

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Wikipedija: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Literarni leksikon

To je zbirka monografski študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Za sam nastanek le tega je zaslužen Anton Ocvirk, ki je sredi šestdesetih let odločilno pobudil za nastanem le tega. Literarni leksikon je razdeljen na zvezke. Prvih deset zvezkov je uredil Anton Ocvirk, nato pa je skrb za Leksikon prevzel uredniški kolegij. Zbirka je bila leta 2001 okvirno zaključena, izšlo pa je 46 zvezkov.

Anton Ocvirk je v zbirko prispeval kar pet zvezkov, vendar ga po številu prekaša Janko kos, ki jih je prispeval kar osem. Tudi ženske so prispevale nekaj zvezkov in če sem jih prav preštela, jih je bilo šest. Med temi šestimi ženskami sta vsaj dve prispevali več kot samo en zvezek. Teme se nanašajo na različne zvrsti, vrste in žanre literature. Med njimi najdemo tako poezijo kot tudi prozo in dramatiko. Zavzemajo tudi teme različnih literarnih obdobij kot je npr. romantika. Veliko zvezkov se nanaša tudi na avantgarde (npr. futurizem, ekspresionizem, dadaizem).

PS: Literarni leksikoni so svetlo rumene barve (oz. jih je vsaj nekaj).

Viri

Literarni leksikon

Nalaganje fotografije

Spominska plošča nad vrati rojstne hiše Ingacija Borštnika

Hmm, kaj je narobe?

Malo za sprostitev (ali pa tudi ne):

Bi znal rešiti en manjši problem? (PS: če potrebuješ pomoč, te na dnu moje strani čaka namig)

Spomnim se, ko sem že imev devet let in sem še vedno vereel, da lahko poletim, kakor leti ptica. Splezal sem na domačo češnjo, stopil na najvišjo vejo, ki je še držala mojo težo ter skočil z rpanjem, da bom poletel gor v nejo, kjer bi s svojimi nevidnimi krili poeetel vse do kralmestva ptic. Vindar sisem. Nasem polemel v višave, temveč sem padel na trdna tla in si zlemil lemo nogo. Celu dva meseca sem okoli hodil z nogo v mavcu. Nisem mogel teči, tako kot ostali moji psijatelje. Edino kar sem sploh be lahko počel je bilo sedenje in ležanje. In takrat sem vzljubil knjige. I

Namig: Besedilo vsebuje dve sporočili.

Da je literatura nadomestek življenja?

Da branje nič ne izuri bralca za pisanje? --Hladnikm (pogovor) 16:06, 13. februar 2021 (CET) :)

Literarni zgodovinarji

Začetnik literarne zgodovine med Slovenci je bil teoretik, esejist, prevajalec Ivan Prijatelj.

Z literarno kritiko se ukvarjajo predvsem Matevž Kos, Vanesa Matajc in Dimitrij Rupel. Med tuje literarne kritike pa lahko štejemo Petra Svetino, Henryja R. Cooperja in Janeza Stanonika (germanist).

S Prešernom so se predvsem ukvarjali Boris Paternu, Marko Juvan in Janko Kos, s Cankarjem pa Dušan Pirjevec, France Bernik, Fran Zadravec in prav tako Janko Kos. Z Zofko Kveder se je ukvarjala predvsem Katja Mihurko Poniž, s Franom Levstikom pa Anton Slodnjak, Anton Ocvirk in Matjaž Kmecl.

Na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani lahko srečamo marsikaterega literarnega zgodovinarja kot so Janez Vrečko, Boris A. Novak, Tomo Virk, Tone Smolej in Vanesa Matajc. Prav tako pa literarne zgodovinarje lahko najdemo tudi na oddelku za slovenistiko. Mednje štejemo Aleksandra Bjelčeviča in Mirana Hladnika.

Nova pisarija

Uvod

Nova pisarija je skupek šestih natisov literarnega priročnika Praktični spisovnik, ki jih dopolnjuje in nadaljuje, drugače pa bi ji lahko rekli tudi Šola strokovnega ubesedovanja. Na začetku je bil mišljen načrt Nova pismenost, ki pa nima tako poetičnega naslova, kakor Nova pisarija, čeprav bi ji mogoče vsaj pri prvem poglavju to bolj ustrezalo. V tistem času (v 19. stoletju) so pismenost enačili s slovnico, danes pa ima pismenost za nas popolnoma drug pomen (glej poglavje: Pismenost).

V uvodu glavni avtor Miran Hladnik omenja tudi Wikimedijina spletišča, ki so namenjena skupnemu avtorstvu. Tu se mu je porodilo vprašanje, če je to knjigo sploh primerno za spletno mesto, kjer je objavljena (wiki knjiga), saj gre vendar le za neke vrste individualno delo. Kasneje jo je le objavil na spletnem mestu in knjiga se je s pomočjo avtorjevih kolegov, študentov in drugih bralcev razvijala in rastla. Ker pa je knjiga objavljena na spletnem mestu, se lahko ves čas spreminja, kar je v nasprotju z izdano tiskano knjigo, katere ne moreš ves čas spreminjati in jo dolgo časa pred ponovnim natisom posodabljaš in gradiš.

Kakor sem omenila, je knjigo napisal Milan Hladnik, profesor slovenistike na Filozofski fakulteti, Univerze v Ljubljani.

Tudi France Prešeren ima stik z naslovom Nova pisarija. Leta 1847 je namreč izšla knjiga Poezije, kjer lahko najdemo Prešernovo pesnitev z ravno tem imenom, Nova pisarija. v svoji pesnitvi je ironiziral svoje nasprotnike poetike. Dejstvo, ki ga je omenil, da zdaj že vsak lahko piše in knjige pošilja med ljudi, lahko primerjamo z današnjim časom, čeprav je to dejstvo nekoliko čudno, saj se je število monografij v teh letih močno povečalo.

Pismenost

Kot sem že v uvodu omenila, pismenosti ne enačimo več z slovničnimi pravili, hkrati pa je ne moremo drugače poimenovati le branje in pisanje, ker je to preveč enostavna definicija te besede. Če bi me pred branjem poglavja Pismenost iz Nove pisarije vprašali, kaj je zame pismenost, bi vam odgovorila enostavno: branje in pisanje, saj o tem nikoli nisem zares razmišljala. O tem sem večkrat slišala pri urah zgodovine in slovenščine v osnovni in srednji šoli, a se nikoli nisem zares vprašala, kaj to v ožjem pomenu sploh pomeni. kaj točno moraš znati, da lahko zase rečeš, da si pismen? Ko sem svojo mamo vprašala, kaj je zanjo pismenost, mi je začela govoriti o stvareh, ki sem jih prebrala ravno v Novi pisariji. Torej je vsaj ona o tem nekoč premišljevala, če jaz o tem niti pomislila nisem do današnjega dne. Torej kaj točno pomeni pismenost? Kakšne vrste pismenosti poznamo? Biti pismen pomeni obvladati znakovni jezik za (pisno) komunikacijo. Nekoč so pismenost izenačili s pisanjem z roko, kasneje s pisanjem na pisalni stroj, danes pa bi lahko govorili o pomembni računalniški pismenosti, brez katere se v tem sodobnem času (še posebej v času virusa Korone) s težavo preživi. Pismenost v sedanjem času pomeni, da znamo pritisniti in obrniti gumb na mikrovalovni pečici, da znamo na internetu najti potrebne podatke o stvareh, ki nas zanimajo. Pomeni, da znamo reševati obrazce pri zdravniškem pregledu ali na upravni enoti za vozniški izpit ali izpolnjevati prošnje za štipendije. Mnogi starejši ljudje bi rekli, da dandanašnja mladina niti ni tako močno pismena, saj ne pišejo več v knjižnem jeziku, ampak v slengu pišejo preko smsov in messingerja in facebooka svojim prijateljem sporočila. Tudi to je neke vrste pismenost in ne pomeni, da mladina ni več tako zelo pismena, kot so bili ti starejši ljudje. Morda je še mnogo bolj pismena od njih. Biti pismen pa poleg vsega tega pomeni tudi biti suveren. Z le temi ljudmi je vse težje manipulirati (kdor zna, več velja). Pismenosti, o kateri sem pisala v prejšnjem odstavku, bi lahko rekli tudi e-pismenost, saj poteka preko interneta in je vse bolj pogosta. Verjetno pismenosti čez nekaj let ne bomo več enačili s pisanjem z roko, temveč s pisanjem na stroj oziroma tipkovnico. Stroji, med katere spada tudi računalnik, preko katerega trenutno tole pišem, nam prihrani veliko energije in dobre volje. omogoči nam več prostega časa, ki ga izkoristimo za stvari, ki jih imamo radi in jih počnemo z vsem veseljem. Tudi za te hobije pa potrebujemo ustrezno pismenost. Tako na primer za branje knjig, ki jih beremo v slovenščini ali v katerem koli drugem jeziku, potrebujemo znanje ustreznega jezika in branje besed, ki se v vsakem jeziku izgovarjajo drugače. Tudi za igranje računalniških igric potrebuješ neke vrste pismenost, saj jo moraš znati igrati (poznati moraš posamezne računalniške funkcije). Kljub temu da nam stroji olajšujejo delo, pa nam lahko delo tudi nalagajo, saj nam začnejo odpirati nove možnosti, ki jih pred tem nismo imeli. Ne glede na to, pa človek vseeno ostane zadovoljen, saj pri tem deluje njegova domišljija in ustvarjalnost, nad katero pa smo ljudje vedno navdušeni. Mnogo ljudi namreč radi odkrivajo nove, svetu še nepoznane stvari. S tem pa nam nalagajo tudi nove vrste pismenosti.

Informacijska družba

Ta družba, je družba današnjega časa (računalniška družba) in presega starejšo industrijsko družbo. Knjige se počasi selijo na spletno mesto (vsaj tiste z mrtvimi avtorji), pri tem pa je še vedno pomembno, da knjiga ostane tudi v fizični podobi. Nova piserija pravi, da čeprav se knjiga umika informacijskim kanalom, vendarle ne bo nikoli umrla. Že zdaj lahko zasledimo, da veliko dijakov pride skozi šolsko leto brez berila, ker prebere dela na spletu, ali pa sploh ne bere, pa je knjiga še vedno živa. Osnovnošolci, srednješolci in študentje so že dolgo glavni vir branja knjig, učbenikov. Za znanje in ustrezno izobrazbo, ki jo želijo doseči, morajo brati knjige, medtem ko drugim tega navadno ni treba početi. Imajo izobrazbo in službo, s katero se preživljali, ampak kljub temu mnogo starejših bere za užitek, kupuje in si izposoja tiskane knjige, saj niso toliko vešči za računalnike in druge elektronske naprave. In mislim, da bomo tudi mi čez trideset let še vedno zahajali v knjižnice in brali knjige, da si bomo lahko odpočili zmatrane oči, ki bodo verjetno vsaj osem ur na dan neprenehno strmele v računalniški ekran.

Wikiji

Poznamo več tako imenovanih wikijev kot so Wikimedija, wikipedija, wikivir, wikiknjige, wikiverza, zbirka in wikislovar. Na teh spletiščih lahko pišemo in oblikujemo informacije sami, a brez želje po zaslužku. Wikiji zavzemajo več različnih jezikov, med katerimi no na primer angleščina, japonščina, španščina, ruščina, francoščina, italjanščina, itd. Vsi ti različni jeziki so pomembni, saj predstavljajo različne kulture in življenje delajo bolj pisano in zanimivo. Wikipedija zlasti predstavlja pedagoško orodje, vendar to ni bilo od začetka slovenske wikipedije v letu 2002, ampak se je razvilo kasneje. Tako so se jih leta 2005 lotili v fakultetnih seminarjih, leta 2007 pa so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje. Na wikijih pa lahko pride tudi do vandalizma, ko nekdo nekomu z namenom zbriše pot do učenčeve naloge. seveda se to lahko tudi razveljavi v historiatu.

Avtor

Motivacija za pisanje

Pisanja se lahko lotimo na različne namene. Jaz na primer pišem, da na hitro obnovim prebrano, preden to pozabim in mogoče kaj zraven še pokomentiram. Tipkam pa tudi zato, da z vajo tipkanja postanem hitrejša in tako tudi pri kakšnih drugih stvareh ne izgubim časa s počasnim tipkanjem. Zdi se mi, da bom kmalu s tipkanjem že lahko ujela tok svojih misli in tako bo delo na računalniku postalo predvsem enostavno in hitro. Vendar vsi ne pišejo le iz teh dveh razlogov. Nekateri pišejo zaradi samega sebe ali pa za katero socialno skupino, kateri pripadajo (npr. nacionalna skupnost). Etika pisanja je sprejemljiva le iz zanimanja za temo, o kateri pišeš ne pa za samopromcijo avtorja, manipulacijo rezultatov ali kakšne zlorabe zainteresirane publike oz strokovnih bralcev. Predvsem neetično pa je, če nekomu, ki je pripravljal in zbiral podatke na določeno temo, da bi jih objavil za javnost, speljemo vedeč, da se je s tem trudil že kar nekaj časa. to je neetično, vendar pa ni kaznovano. Nekateri avtorji imajo precejšno obsesijo s pisanjem (in ja o tej obsesiji včasih sanjam tudi sama, saj so po navadi ravno ta dela najboljša - kar te v nekem trenutku privlači in te vleče vse globje, je lahko v drugem trenutku mojstrovina). Avtor Nove pisarije jo opiše kot skrajna bolezenska oblika pisanja, sama pa bi jo opisala s čudežem pisateljstva. Ni važno, ali pišeš znanstveno delo ali leposlovje, ta čudež pisanja te lahko dohiti hitro in nepričakovano kot neka nora ideja, ki ti v neki sekundi šine v glavo. Tako je npr. nek pisatelj napisal eno izmed zelo branih knjig napisal le v dveh dneh in pol in si pri tem vzel pavzo le za spanje, hrano in druge človeške potrebe.

Izbira jezika

Pri izbiri jezika je predvsem pomembno, da vemo, komu je naše besedilo namenjeno. To besedilo je predvsem namenjeno profesorju ali kakšnemu kolegu, ki bi ga premamila želja po tem, da pogleda, kaj imam jaz o Novi piseriji povedati. Tako pišem v slovenščini, ki je kolikor vem, vsem materini jezik. Če pa bi to pisala za širšo ali globalno oziroma tujo javnost, bi uporabila angleščino, saj ta jezik govori oziroma razume največ prebivalcev sveta.

Izbira teme

Vsi najraje pišemo o temi, ki nas zanima in nam je odveč pisati o temi, ki se nam zdi dolgočasna in popolna potrata našega dragocenega časa. Tako npr. učenec, ki si v šoli lahko izbere temo, ki mu najbolj ustreza, dobi do naloge pozitiven čustven odnos. Vendar pa ima to tudi slabo plat, kajti z določeno temo, lahko pravzaprav odkrije, kaj ga poleg tistega kar bi izbral sam še zanima. Seveda lahko ugotovi, da je tema dolgočasna, včasih pa se zgodi, da odkrije globlji pomen teme in raziskuje globje v temo, s tem pa odkrije, da mu je tema pravzaprav všeč. Sicer pa avtor pravi, da ni slabih tem, le na začetku se nam zdijo puste in težke, ker jih še ne poznamo.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, ki se jo moraš tako kot vse ostale stvari v življenju naučiti. Seveda pa pri pisanju ni pomembno le, da znaš posamezne črke povezati v besedo, ampak da najdeš svoj stil pisanja in se z njim umetniško izražaš, tako kot to počnem jaz. V tem mojem pisanju je nekaj mojega stila, s katerim še ne znam oblikovati barve glasu, a upam, da se tega nekoč naučim. Nekoč so se učili pisati s prepisovanjem besed v čitanke, v šoli se učimo pisanje besed z narekom in popravljanjem lastnih napak, pri predmetu Uvod v slovensko književnosti pa naj bi se t. i. naučili pisanja s prepisovanjem besedila iz knjig na zaslon.

Usoda avtorstva

Včasih je avtorstvo pomenilo pripadati neki ustvarjalni in kreativni eliti in celo danes nekateri avtorji na to gledajo tako. To se predvsem kaže pri avtorjevih zahtevah, da lektorji in uredniki ne posegajo preveč vanje, ne dodajajo ali brišejo neustreznih besed. Z njimi se popolnoma strinjam, saj z vsako spremenjeno besedo spremenijo kanček avtorjevega sloga, ki predstavlja tisto, čemur bi morali reči umetnost.

Soavtorstvo

Wikiji pripomorejo predvsem k skupnemu soavtorstvu, kar pa vsem ne ustreza. Med soavtorji seveda obstajajo določena pravila, ki se jih morajo držati vsi avtorji, ne glede na to kdo je napisal več ali boljše. To pa ne velja za wikije, ki pravil nimajo določenih.

Objavljanje

Avtor mora najprej najti pot v družbo objavljajočih in s svojim delom pridobiti pozornost, ki jih lahko pripelje do založnikov in urednikov oziroma zadnjega člena na poti do tiskarne. Danes lahko objavlja marsikdo. Če ne drugje pa na spletu. Edina ovira je obvladovanje računalnika, tipkovnice in spletnih strani. Marsikateri starejši ljudje s tem niso seznanjeni in zato na tak način težje kaj objavijo. Sicer pa se s temi časi računalniška pismenost med ljudmi hitro razmnožuje. Tako zna tipkati in iskati po pletu tudi moja babica, ki še pred leti ni imela nikoli stika z računalnikom.

Množični um ali pametna množica

Ta izraz je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.

Avtorske licence

Iz pravnega zornega kota je neko besedilo intelektualna lastnina, ki jo večinoma ljudi pozna pod copywright oziroma avtorke pravice. Le ta ščiti izvirna avtorka dela v kateremkoli avtorskem delu. Lastnik le tega je avtor sam, dokler jih ne proda ali pa se jim odreče. Če pa je delo napisano v okviru službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji (izjema so seminarske in diplomske naloge, ki si jih šole, univerze ne lastijo).

Bralec

Prosti dostop

Včasih so bile knjige redko prosto dostopne, saj še ni bilo interneta, ki bi to lahko omogočil, tako kot se to lahko omogoči danes. Knjige omogočajo prosti dostop znanja, če lahko prideš do njih. Vendar pa je to plačljivo, saj moraš tako npr. plačati članarino za knjižnico ali pa si kupiti knjigo v knjigarni. Tudi za muzeje in galerije, kjer bi lahko dobil nekaj ustreznega znanja, moraš plačati vstopnino. Internet je tako omogočil prosti dostop do filmov, posnetkov, knjig, novic in drugih informacij, vendar pa tudi to ni zares zastonj. Tako je potrebno dobiti investitorje, ki bodo poravnali stroške spletnih strani. Pri virih na internetu pa se pojavi tudi dvom, če so navedeni podatki sploh pravilni. Tako se je včasih bolje zanesti na svoje domače. Ker pa se tukaj pojavlja tudi dvom, zakaj bi bila neka stvar zastonj, so se nekateri časopisi in spletne strani odločile za plačljiv dostop do njihovih spletnih strani. S spletnimi stranmi so zmanjšale stroške, ker ni bilo več potrebnega tiska, in vseeno nekaj zaslužile. Na začetku prejšnjega stoletja so prekinili z honorarji za avtorje, ki so pisali publicistična besedila, saj zanje to ni bil glavni zaslužek, kakor je to veljalo za literarne avtorje.

Založbe

Ko nekaj objavimo v wikipediji, to postane javna last, medtem ko knjige, ki jih izdaš, postanejo last založbe (ali ostanejo tvoja last, če si samozaložnik). Znanstvene knjige potrebujejo dobrega urednika, založbe pa ne potrebujejo. To lahko vidimo pri kakovostnih revijah in časopisih, ki na spletu izhajajo že od leta 1991 (npr. Slavistična revija).

Branje

Kako vemo, koliko ljudi sploh bere na spletu objavljene znanstvene članke? To lahko razberemo iz citiranja in navajanja literature. Nekateri programi pa omogočajo tudi štetje obiskovalcev spletne strani, na kateri je bila objavljena revija oziroma časopis. S prostim dostopom pripomoremo k večjemu številu bralcev in s tem večjemu vplivu objav.

Varovanje zasebnosti

Veliko ljudi ne zaupa v digitalne informacijske družbe, razlogi za to pa so lahko zelo raznoliki. Vsem pa je skupno nezaupanje v dobro namero le tega početja.

Kredibilnost

Objavljanje v današnjem času je precej priročno, saj ti velikokrat ni treba plačati. Izjema je, če si samozaložnik. Lahko pa raje objaviš na spletu in ne plačaš ničesar. Avtorju se sme zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Ni nujno, da se z njim strinjamo, lahko pa mu zaupamo, da nam bo povedal prave oziroma resnične podatke. Ljudje pa so do mlajšega avtorja manj zaupljivi, saj ima manj izkušenj, a to ne pomeni, da ničesar ne ve. Velikokrat so do mlajših avtorjev neupravičeno nezaupljivi.

Aktivizem

Objektivno znanstveno spoznanje je lahko v neki meri manipulativna, saj ga pogosto zmoti raziskovalčev interes. Pri kritičnem mišljenju potrebuješ neko mero izobrazbe, vendar je zelo pomembno, da misliš s Svojo glavo, sam spoznaš lažne preroke. Stopiti moraš iz črede ljudstva.

Avtorstvo

Inštitucije ne zaposlijo vsakega avtorja, ampak le tiste, ki so se pred tem že izkazali. Avtorji se velikokrat zatečejo k samozaložbi (izdajo si financirajo sami in sami poskrbijo za prodajo svojega dela), saj jim kot nepoznanim avtorjem ne uspe najti založbe, ki bi jih vzela pod svoje okrilje. V današnjem času pa veliko več ljudi objavlja na spletu, saj je to veliko ceneje kot samozaložba (praktično zastonj). Vendar pa ima tudi to svoje slabosti, saj ne moremo biti popolnoma prepričani, ali besedilo vsebuje resnične podatke (tu govorimo o znanstvenih tekstih). Pri tem pa ima tudi starost prste vmes, saj so starejši teksti že dalj časa v veljavi in če jih nihče ni odstranil oziroma ocenil za napačne, jih lahko ocenimo z informacijsko zanesljive (vendar ne vedno!).

Strokovno recenziranje

Le temu so podvrženi predvsem tisti, ki pišejo za znanstvene revije, referente, zbornike ali monografije. Recenzenti oziroma ocenjevalci so tisti, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja. Ukvarjajo se predvsem z ocenjevanjem nekega dela, ki ga lahko sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Mnoga dela recenzenti anonimizirajo, ki jih obvaruje pred jeznimi avtorji, ki so prepričani v svoj prav, v nekompetenco in zlonamernost ocenjevalcev.

Pravopis

Dvom pri kredibilnosti informacij se najprej pokaže, če besedilo vsebuje veliko pravopisnih napak. S tem avtor pokaže neko stopnjo neznanja.

Ločila

Večkrat se pojavijo napake pri uporabi vezaja in pomišljaja ter dolgega pomišljaja. Dolgi pomišljaj uporabljamo le redko, in sicer med povedmi, ne pa znotraj povedi.

Velike začetnice

Naslove kolone in vrstic praviloma pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabele pa z malo, razen če gre za cele stavke in imena.

in DRUGO

Digitalna pismenost

Poleg pravopisa moramo obvladati tudi tehnično plat objave besedil.

Format besedil

Pisec mora poznati razlike med formati besedil, ki jih prepozna po končnicah (npr. txt, doc, docx, htm, pdf). Avtorjem priporočajo pisanje in oddajanje besedila v rtf-ju ali odt-ju, ki sta nekomercialna različica formatov doc in docx. Nepriporočeno je oddajati besedila v pdf-ju, saj se jih ne da popraviti, so pa primerja za oddajo besedila v tisk, ko je besedilo v celoti pregledano in ne bomo ničesar več popravljali.

Besedilo v wikijih

Besedilo urejamo v formatu, ki smo ga navajeni, nato pa ga prekopiramo na želeno wikistran.

Vaje v wikijih

Besedila v wikijih so v prevzetem formatu. V wikijih vsa besedila dobijo enako obliko, kar pa cenijo tisti, ki mu odstavčna členjenja v wordu delajo težave.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Sporočila urednikov, mentorjev, recenzentov in drugih bralcev avtorji dobijo ustno, v samostojnem besedilu (e-pošta, uradna ocena, itd.). Lektorji, uredniki ali mentorji morajo besedilo jasno označiti, pisec pa se je nanje dolžan odzvati tako, da je vidno katere popravke je upošteval in katerih ne.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Strokovni avtor ali govorec se skoraj vedno sklicuje na druge avtorje. Pogosto navaja izjave znanih piscev in s tem v bralcu spodbudi pozornost.

Prepisovanje

Včasih pride do plagiata, ko ne navedemo od koga smo kopirali neko besedilo. To delo je moralno zavrženo, ni pa sodno obravnavano. Velikokrat je to razlog lenobe, ko se učencu, dijaku ali študentu ne da napisati svoje seminarske ali diplomske naloge in jo tako prepiše. Huje od tega pa je, če to nekdo dela načrtno oziroma sistematično in si tako prilasti neko tuje delo. V to lahko štejemo tudi prevzem teme nekemu kolegu, za katerega vemo, da se je s to temo dolgo in podrobno ukvarjal.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citatni indeksi so bibliografske podatkovne zbirke, ki iz znanstvenih revij izpisujejo sklice na predhodne objave. Poznamo SCI(Science Citation Index), SSCI(Science Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index). V Sloveniji se na splošno upošteva citatni index Scopus.Na spletu se da zastonj dobiti citatno podatkovno zbirko Googlovega Učenjaka, vendar ga uradniki na znanstvenem ministerstvu še ne upoštevajo.

Faktor vpliva

Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti oziroma vplivnosti neke znanstvene revije. Povprečje za citiranosti na članek se da izračunati tako, da število citatov v pomembnih indiksiranih revijah v zadnjih dveh letih delijo s številom objavljenih člankov v tem času.

Slovenske znanstvene revije

Primerjalna književnost
Slavistična revija
Dve domovini
Jezik in slovstvo
Razprave SAZU
Knjižnica
Slovene Studies (ZDA)
Slavistika (Beograd)

...

Citatni slogi

Poznamo kar nekaj različnih citatnih slogov, med katere štejemo APA, MLA, AMA, čikaškega in wikipedijskega. APA je namenjen psihologiji, vzgoji in družbenim vedam. MLA je za jezikoslovje, literarne vede in humanistiko. AMA se uporablja za medicino in biologijo, čikaškega pa uporabljajo za naravoslovje in splošno citiranje.

Pri citiranju moramo vedno nujno navesti avtorja in naslov dela, glede na vrsto objave pa pripisujemo še ime spletišča in datum pri spletni objavi; kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi; naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v reviji; naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

Tehnika citiranja

Citat je sestavljen iz dveh delov, in sicer iz navedenega besedila in navedbe vira citata oziroma tega besedila.

Opombe

Na začetku so vire citata navajali v opombah, z uveljavo čikaškega zloga pa se je začelo uporabljanje navajanja vira v oklepajih ob citatu.

Kratki sklici

Ti se prilagajajo besedilu. V primeru, da v samem besedilu povemo avtorjev priimek, nam v oklepaju tega ni treba zapisati.

Od kod vse citiramo

Citiramo lahko iz zelo različnih virov, npr. knjig, članku, časopisov, revij, spletne strani, bloga. Vse pogosteje moramo citirati vzporedne vire, ki so objavljeni v tiskani in digitalni reviji. Navadno v teh primerih citiramo tiskani vir, saj je trajnejši. Kadar lahko izbiramo med več enakimi viri, izberemo izvirnik, prvo objavo ali kritične izdaje. V primeru cititranja vira iz tujega jezika, navedemo izvirnik in ga prevedemo v opombah.

Viri in literatura

Delitev na vire in literature je smiselna pri dolgih seznamih. Vire delimo na primarne in sekundarne glede na način dostopa. Primarni vir je tisti, ki si ga držal v roki in se v znanosti spodobi iz teh citirati.

Zaslon in papir

Trenutno vsi pišejo na zaslon, vendar navadno z mislijo na tiskano objavo. Vendar ni nujno, da bo vedno tako. Mnoge revije in časopisi so že dostopni preko spleta oziroma zaslona in verjetno se bo čez čas vse preselilo na zaslon. Gre za cenejšo verzijo objavljanja (nič plačevanja tiskarnam za tisk, s tem prišparajo nekaj denarja in tudi informacije postanejo cenejše.

Zgledi

Včasih smo podatke o publikacijah pri navajanju pripisovali z naslovnic in kalofona, zdaj pa to počnem s platnic. Cobiss nam zdaj ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot, in sicer polni, ISBD in COMARC. Vsi pa so za naše potrebe preobširni in prenatančni.

Knjiga

Če je knjiga v celoti dostopna preko spleta, moramo napraviti povezavo na to digitalno verzijo.

KNJIGA NA BRALNIKU

Knjige lahko beremo tudi na bralnikih. Tega lahko citiramo, vendar pa objava, iz katere je bil vzet tisk, ni napisana in je zato bolj priporočeno citirati iz dLipa ali wikivira.

Članek v zborniku

Pika se postavi znotraj oglatih oklepajev, le je po koncu tega citata konec povedi.

Poglavje

Poglavje se citira, kadar je več avtorjev neke knjige/besedila.

Spremna beseda

Kadar želimo povedati, da je bil nek članek aktiviran tudi na dLip, dodamo povezavo s pojasnilom na konec navedbe.

Razprava v reviji

Revije lahko citiramo s polnim imenom ali pa s krajšavo. Pri tem moramo biti pozorni na to, komu je namenjen ta članek. Če je namenjen stroki, lahko krajšamo, saj predvidevamo, da članek pozna. V primeru, da je članek namenjen širši javnosti, pa navajamo celo ime.

Članek v častniku

Pri člankih dnevnega časopisa letnika in številke ne navajamo oziroma zapisujemo. Pomembno je, da zapišemo samo datum in stran, na kateri smo prebrali ta članek.

Članek na dLibu

Poznamo dve vrsti zapisov, in sicer posamezno avtorsko objavo in celo številko v časopisu. V primeru, da članek v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa, ga je treba poiskati po zaporednih številkah časopisa in dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije.

Enciklopedijsko geslo

Pri navajanju gesel gre predvsem za tiste vire, ki jih na Cobissu in dLibu ni. Pri navajanju virov avtorja ne navajamo, saj se na wikipediji podatki ves čas spreminjajo in ga lahko že naslednji dan nekdo močno dopolne.

Forum

Lahko se zgodi, da se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov med seboj razlikujeta.

Spletni tečaj

Couresera je eno izmed spletišča za spletne tečaje. Podobno je tudi s prosto dostopnimi predavanji edX.

Blog

Pri blogih navadno manjka ime avtorja, zato so včasih precej težavni za citiranje. Če je stran datirana, nam dan odvzema podatkov s spletne strani ni treba navajati.

Članek na spletišču

Članki, ki jih lahko najdemo samo na spletišču, so redkost.

Zapis v podatkovni zbirki

Kadar nimaš imena avtorjev, ampak le imena ljudi, ki so podatke uredili, jih podobno kot pri zbornikih zapišeš kot urednike.

Diplomska naloga

Pri diplomskih nalogah nam cobiss navadno poda več diplomskih nalog na temo npr. istega avtorja. V tem primeru je si lahko privoščimo sklic na kar vse hkrati.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Povezave na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, itd., da bralca obvestimo za kakšen dokument gre.

Zemljevid

Tako kot pri slikah, podatke o zemljevidu damo neposredno pod njim.

Fotografija

Vir navajamo direktno pod sliko z zaporednimi številkami: slika1, slika2, slika3, itd.

Risba

V oglate oklepaje navedemo kratko pojasnilo vsebine, ki jih navedemo takoj za naslovom risbe.

Glasbeno delo

Z navajanjem se ukvarjamo tako kot na radiu. Glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

Pri le teh med gledanjem spustimo veliko podatkov, si jih morda narobe zapomnimo, poleg tega pa jih je zelo veliko, zato je pomembno, da si zapomnimo le najpomembnejše.

Napake pri citiranju

Problemi so zelo raznoliki. Od nepoznavanja temeljnih referenc do nenavajanja konkurenčnih avtorjev ali tistih, ki jih ne maramo. Mnogokrat navajamo dolge http-je, ki so mnogokrat čisto odveč. Narobe je tudi, če ob njih ne navedemo avtorja, naslova, spletišča in datuma.

Navajanje na Wikipediji

Na wikipediji je potrebno natančno in pravilno citiranje, saj je zelo obsežno spletišče in si same neurejenosti ne smemo privoščiti.

Žanri

Marsikdo bi se rad izognil nesporazumom, zato se raje drži pravil, ki držijo za žanr, ki ga uporablja. Poznamo znanstveno, strokovno (pomen1: posamezna znanstvena področja, pomen2: kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega) in poljudnoznanstveno pisanje. Včasih so med strokovna besedila spadali slovarji, priročniki, učbeniki, kazala, bibliografije, itd. Znanstveni članek pa je navadno objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji. Če gre za izvirno, je to prva znanstvena raziskava. V humanistiki imajo največji ugled knjige oziroma monografske publikacije. Tudi te se ločijo na znanstvene, strokovne knjige, pa tudi na univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike, itd. Kot knjige pa se zdaj ne štejejo le kot vezane knjige, ampak so to lahko tiste, ki so objavljene na spletu.

Šolsko pisanje

Med žanre strokovnega pisanja spadajo referati, eseji, diploma, magisterij in doktorat. Prva naloga le teh je opraviti študijsko obveznost za oceno ali dosego nekega naziva (npr. diplomant). Tu pa so pomembne tudi izkušnje, saj se neizkušenemu avtorju vidi njegova "šolska" pisava oziroma način pisanja. Pri pisanju zaključnega dela (diploma, magisterij, doktorat) mora posameznik skrbno izbrati mentorja njegove naloge, saj v drugačnem primeru lahko pride do zapletov, nesporazumov, ki uničijo posameznikov zaključek neke stopnje izobrazbe.

Popravljanje

Pospravljanje lahko enačimo s pisanjem. Urejeno stanovanje je enako urejenemu besedilu. Večina ljudi ima rada urejenost. Vsaj pri besedilih je tako, saj kdo bi pa rad sploh še bral, če le ta ne bi bila? Na wikiviru so t. i. študentski projekti, ki so namenjeni izključno popravljanju besedil (torej urejanju, v omenjenem pomenu besede seveda). Poznamo dve vrsti popravljanja, in sicer lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca. Lektorje zaposlujejo predvsem založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Včasih gre lahko lektor s popravljanjem predaleč in uničuje avtorjev slog, včasih pa tudi ne, čeprav ga avtor le tega vseeno obtoži. Korigiranje pa je popravljanje napak, ki jih v besedilu povzroči kdo drug, po navadi stavec ali strojno branje. Besedila se korigirajo pred objavo. Le ti dve vrsti popravljanja pa se med seboj lahko tudi pomešata. Danes besedila lektoriramo v urejevalniku s funkcijo sledi spremembam.

Urednik je prvi, ki stopi v stik z nekim besedilom. Le ta se odloči, ali bo besedilo objavil ali ne. V primeru, da se odloči za objavo, gre let o najprej k lektorju, nato pa še h korektorju. Urednik je vesel, če njegove posege v besedilo avtor sprejme kot dobronamerne. Pomembno pa je, da recenzent in urednik avtorju pustita do neke mere svobodo, saj bo njegovo ime napisano ob naslovu besedila/delu.

Komunikacija v stroki

E-POŠTA

Klasično dopisovanje je praktično mrtvo, se je pa zato pojavilo spletno sporočanje oziroma e-pošta oziroma elektronska pošta. Neodzivanje na pošto je nedopustljivo. Nevljudno je, če se na prejet odgovor ne zahvalimo. Pomanjkanje komunikacije je eden izmed glavnih razlogov za nesporazume, konflikte med ljudmi.

SOCIALNA OMREŽJA

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah (npr. zasebna komunikacija, skupno spletišče za izmenjavanje vsebin). Najpopularnejše omrežje je Facebook, sledi mu YouTube.

Tvit

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki je zaživelo leta 2006. Strokovni zainteresiranec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na neko strokovno temo in da svojemu tvitu tako tudi ustrezno ime.

Drugo

Daljša strokovna besedila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte in je za raziskovalce vpis na LinedIn skoraj neizogiben.

ZAGOVOR

Zagovor je pomemben, saj pripomore pridobitev višjega statusa. Pomemben je npr. ob napisani diplomski nalogi. Včasih je bil zagovor le na magisteriju in doktoratu, zdaj pa je pomemben tudi pri nižjih izobrazbenih stopnjah (tudi pri diplomi imaš zagovor). Zagovori diplom so videti kot mali doktorski zagovori in ne več kot živahni seminarski dogodki. Zagovori naj ne bi bili daljši od dveh ur, na nižjih stopnjah ustrezno manj.

Literarna kritika

Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko. Kritika je vedno subjektivna, saj mora kritik v njej izraziti svoje mnenje. Sama kritika ne vpliva na branje knjig, ampak bralca le ozavešča. Kritik si lahko velikokrat nakoplje sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev. Obstajata literarna (npr. roman) in strokovna (npr. literarnozgodovinska monografija) kritika. Kritike lahko najdemo v strokovnih revijah, tudi v dnevnem tisku.

Enciklopedični članek

Le to pisanje je vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja. Za sam enciklopedični članek je pomembna soglasnost, sodelovanje, strpnost (upoštevanje drugih piscev) in vrednostna nevtralnost.

BIOGRAFSKI ČLANEK

Gesla literarne narave so npr. o avtorjih, urednikih, založnikih. Kriteriji koga izbrati za vpis se s časoma spreminjajo. Pri vpisu novih literarnih zgodovinarjev v Wikipedijo imata težo zlasti dva kriterija, in sicer avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca. Za vpis v Wikipedična gesla najprej izberejo osebe, čigar imena se pojavljajo tudi v drugih geslih. Študentom, ki v višjih letnikih izpolnjujejo že vpisana gesla, so namenjena tudi nekatera navodila (glej Novo Pisarijo, poglavje Biografski članek).

ČLANEK O KNJIGI

Pri ustvarjanju wikipedičnih gesel knjig imajo prednost tiste, ki so prišle izpod peresa avtorja z večjim številom objavljenih knjig, so poznani, imajo svoje wikipedično geslo, so predmet kritik, itd. Projekt popisa knjig ima nekoliko preozek naslov Romani. V tem poglavju je opisanih tudi nekaj navodil o geslih o romanih, npr. naslov gesla je naslov knjige, brez podnaslova, povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat, itd. Veliko podatkov je treba poiskati tudi na Cobissu, dLipu, natisnjenih literarnokritičnih monografij, itd. Naslov dela vtipkamo v Napredni pogled, saj se tako izognemo temu, da bi nas neposredno vrglo na geslo o romanu.

Učbenik

Pisec učbenikov mora ustrezno reducirati gradiva, po izboru relevantnih tekstov, ki bodo v času nekega učnega načrta optimalno funkcionalni. Založbe avtorjem ponujajo nadpovprečno dobre honorarje in jih zavajajo k sodelovanju pri nečedni molži uporabnikov. Ministrstvo za šolstvo bi namesto tega moglo podpreti prost dostop elektronskim učbenikom. Nova Pisarija ima status učbenika. Namenjen je predvsem študentom in študentkam na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, pa tudi drugim.

Strokovni blog

Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog, ki pomeni spletni dnevnik. Programi za spletne bloge oziroma dnevnike so za oblikovanje osebne spletne strani ali celo za spletno stran nekega šolskega predmeta. Izraz blog se je pojavil leta 1997, medtem ko je pojav spletnih dnevnikov komaj kaj starejše od tega. Objave na blogu se izogibajo citiranju, intenzivni argumentaciji in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa,

Spletni forum

Spletni forumi so pomembni za vzdrževanje strokovne in znanstvene tematike ter za konstruiranje in vzdrževanje strokovne oziroma znanstvene skupnosti. Pojavili so se v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja.

Slog

Besedila v knjižni obliki beremo od spodaj navzgor, na spletu pa prihaja v navado, da se na samem začetku spletne strani pojavi novejše besedilo, starejša pa beremo navzdol, kar je ravno obratno od knjižne izdaje besedil. Temu urejanju besedil rečemo urejanje "po aktualnosti".

Sestavni deli

Neko strokovno besedilo vsebuje ime avtorja, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep), literaturo in priloge (slike, tabele, grafikone, opombe).

Naslov

Naslov predstavlja prvo točko stika neke strokovne informacije z bralcem in zato predstavlja dokaj občutljivo točko. Naslov mora biti jedernat, pravopisno brezhiben, ne sme vsebovati krajšav in ni v obliki stavka ali vprašanja. Stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim/citatnim, poleg tega pa ne sme vsebovati narekovajem za zaznamovanje posebnega pomena. Ni napisan z velikimi tiskanimi črkami, podnaslov pa mora biti ločen od glavnega naslova z dvopičjem in ne sme ponavljati izrazov iz samega naslova. Naslovi praviloma ne smejo biti zelo dolgo in je zato potrebno, da jih primerno skrajšamo.

Izvleček

Izvleček je krajša oblika povzetka. Vsebovati morajo predmet raziskave, metode, rezultate in sklep oziroma implikacije. Izvleček se po navadi pripravi pri udeležbi na konferenci, ki je avtorjem neko vodilo pri pisanju razprave.

Ključne besede

Avtor je dolžan razpravo opremiti s ključnimi besedami. Iskati moramo širša predmetna področja, kamor uvrščamo nek članek. Pri izbiri le teh nismo svobodni. Paziti moramo namreč, da imajo neko terminološko težo.

Kazalo vsebine

Če ustrezno označimo besede, ki imajo status naslovov in podnaslov nam program kazalo pri pisanju lahko oblikuje kar sam.

Povezave

Te so ključne pri ločevanju besedila, napisanega na papirju in besedila na zaslonu. Na wikijih rdeče povezave prikazujejo neobstoječe geslo. Če kliknemo na tako geslo, se nam prikaže prazna stran, ki nas spodbudi, da naj napišemo geslo kar sami. Povezave so oblika sklicevanja.

Napake

Opomba: Zaradi omejenosti podnaslovov še vedno nekako spada pod slog.

Na napakah se učimo in najlažje se je naučiti na podlagi svojih in drugih napak. Poglavitne napake humanističnega pisanja so npr. gostobesednost, nerazumljivost, pristranskost, slogovna puščobnost.

Gostobesednost

Lektorji največkrat črtajo odvečne besede in beseden zveze, saj so besedila pogosto pregostobesedna.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je poglavitna napaka. Nejasna besedila nas sporočilno zavajajo. Velikokrat so taka besedila lahko tudi zavajajoča. Nerazumljivost je pogosto hotena in ni posledica površnosti pisanja.

Pomanjkanje konteksta

Tudi strokovnjaku se lahko zgodi, da se ob dokončanem besedilu spomni, da je pozabil na tezo. Tak članek nima rdeče niti in posledično ne more reči, da je kaj novega odkril, saj je le navajal ugotovitve drugih avtorjev.

Manierizem

Stavki se morajo med seboj lepo in neprisiljeno povezovati ter delati besedilo kompaktno. Strokovni pisec bo lektorju hvaležen, če bo ta popravil njegova vpadljiva slogovna sredstva (drugače velja za avtorje leposlovnih besedil).

Slogovna ubornost

Pogosto je napačno pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi predvsem ob prevzemanju prebranih strokovnih del. Pogosto so sintaktične tvorbe znak slogovne malomarnosti kot pa manire, saj bi bilo tega manj, če bi pisec večkrat prebral svoje delo.

Pristranskost

Pri znanstvenih besedilih je zelo pomembna objektivnost. Vsaj do neke mere. Pristranskost se največkrat pojavi ob avtorjevi ljubezni do neke teme.

Terminologizacija

Jezikoslovje in zgodovina pripovedujeta, da so imena arbitrarna in posledica družbenega dogovora in prakse. Naslov nekega dela ni nujno povezano z vsebino, ki jo naslavlja (npr. Ime rože). Znanje terminologije neke stroke je ključno za razlaganje neke smeri ali "šole", vendar pa je predaja kateremu od teh žargonov lahko nevarna.

Spol in število

Moški spol v slovenščini zavzema tudi nevtralni spol (moški + ženska). Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika. Težko je določiti tudi število. Ali boš raziskavo pisal v prvi osebi ednine ali množine? Ednina bralcu postane nadležna, saj vzbuja občutek pretirane hvale. Dvojina je problematična ob nestrinjanju teh dveh oseb. Tudi množina ni nič manj nevtralna.

Mentalno brambovstvo in servilnost

To poglavje govori o razmerju med domačim in tujim.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije je objavljanje. Tu govorimo predvsem o različnih informacijah. Predavatelji mnogokrat napišejo svojo besedilo, ki ga mislijo predavati in ga pred poslušalci nato preberejo. To se odsvetuje. Pisna besedila pogosto niso najbolj primerja za zvesto govorno reprodukcijo.

Prosojnice

Te pomagajo prevzeti bistvene točke, o katerih je imel npr. nek predavatelj namen govoriti. Prosojnice imajo tudi sinonim in sicer PowerPoint, ki je najbolj popularno za neko predstavitev. Obstaja veliko različnih prezentacijskih programov, ki pa imajo tudi slabe plati.

Vizualizacija

Prosojnice veljajo za vizualizacijo govorjenega. Besedilo na spletu je nasploh bolj barvni in slikovito kot natisnjeno besedilo.

Fotografije

Za razmah fotografij je zaslužena digitalizacija. Dandanes lahko slikamo z mobilnim telefonom, tablico, prenosnikom, itd. in ne potrebujemo več kamere.

Licenciranje fotografij

Objava neke fotografije na Wikimedijih mora biti v skladu tako s slovensko kot tudi ameriško zakonodajo. Prepovedano je npr. objavljanje slik stavb in nagrobnikov avtorjev in drugih znanih ljudi, če ti niso že vsaj 70 let pod zemljo.

Fotografije kulturne dediščine

Zakon o varstvu kulturne dediščine zahteva za uporabo podobe in imena spomenika soglasje lastnika.

Nalaganje na wikije

Če želiš objaviti fotografijo, moraš izpolniti dani obrazec.

Infografika

To je oblika vizualizacije podatkov.

TABELE

Včasih so podatki iz zbirke lahko predstavljeni le v tabelah. Za oblikovanje tabel obstaja obstaja poseben program.

GRAFIKONI

Če želimo razumeti grafično predstavitev, nujno potrebujemo legendo. Poznamo grafikone, diagrame, karograme, skeme, piktograme, itd. Naslov posameznega grafikona lahko vnesemo v grafikon sam.

Zemljevidi

Potreba po zemljevidu se je pojavila okoli 50. let prejšnjega stoletja, ko je Marija Boršnik objavila Načrt Pojan v prvi knjigi Tavčerjevega Zbranega dela, ki je izšel leta 1952.

Besedni oblak

Oblak nam lahko naredi Wordle, in sicer tako, da mu podamo nek tekst v obdelavo, on pa nam ustvari oblak.

Literarnovedna igra?

Hmm nekaj manjka. Nedodelano poglavje.

Iskanje

Danes je lažje dobiti neko informacijo, kot pa jo je bilo pred mnogimi leti.

UDK

UDK je kratica za univerzalno decimalno klasifikacijo. Ta spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno področje oziroma eno od področij človeške dejavnosti (npr. filozofija, psihologija, verstvo, umetnost, jezik).

DOI

To je standard za označevanje spletnih objav. Pridobitev registracijske kode DOI poskrbi za sledljivost nekega dokumenta.

COBISS ID

S to kodo so opremljena vse, pri nas registrirane, objave. O Cobissu se vsak dan lahko naučiš kaj novega.

Podatki in podatkovne zbirke

Nekateri se namesto izraza podatek zavzemajo za izraz zajemek. Poznamo informacije dveh vrst, in sicer dokumente in podatke. Navadno je do podatkov zelo težko priti.

Iskanje po dLibu

Seznami

Seznami so eden izmed pripomočkov za razčlenitev nekega besedila. Kot seznami so lahko napisane opombe na dnu wikipedijskih gesel.

Digitalna humanistika

Na področju digitalne humanistike obstaja seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov, in sicer zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija ter meta DH-dejavnosti.

Empirične metode

Empiričen pomeni pridobivanje podatkov z opazovanjem ali eksperimentom. Kot empirično razumemo npr. pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov, preverljivost meritev. Pod empirične pristope, ki so prišli v literarno vedo, pa štejemo npr. nehumanistične vede, informacijske in komunikacijske tehnologije, tržnih raziskav knjige.

Programi

Poznamo različne programe, ki lahko združuje več funkcionalnosti. Primeri nekaterih programov z obsežnega seznama TAPoR: Gephi za risanje grafov, Survey Monkey za ankentiranje, Blogger za bloganje, Google books za knjižnice.

Projekti, revije

Primeri: TexrGrid, DIRT, TUSTEP (programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu), Perseus (projekt digitalne knjižnice antičnih besedil v ZDA).

Računalniško jezikoslovje

Računalniška veda je za literarno vedo zanimiva, če se ukvarja z npr. iskanjem po leposlovju, povzemanjem zgodb, razlikovanjem med literaturo in drugimi vrstami pisanj, identifikacijo in analizo literarnih žanrov.

Orodja in korpusi

Jezikovna orodja na Inštitutu Jožefa Štefana in v okviru spletišča www.slovenščina.eu so v veliki meri v prostem dostopu, medtem ko so nekatera druga plačljiva. Primer prosto dostopnih: Prevajalni sistem Amebis BesAna.