56jhoG

Nova pisarija

Uvod

Uvod v Novo pisarijo že načne dilemo domnevnega avtorstva Mirana Hladnika, saj, kot pravi, obstaja nekakšno nasprotje med avtorstvom in principi delovanja wikisveta. Vendar v svojem klasičnem šaljivem slogu svoje avtorstvo potrdi že iz praktičnih razlogov, pa tudi iz domnevnega "avtorskega napuha", tako značilnega za vse avtorje. Sicer nam uvod prinaša tudi informacije o razlogih za naslov dela (Nova pisarija) in nam obelodani, da bomo v delu govorili o pismenosti - taki ali pa drugačni.

Pismenost

Kot že naslov poglavja pove, je govora o pismenosti - vendar nam avtor razkriva, kako kompleksen pojem pismenost pravzaprav je; od takoimenovane klasične tj. jezikovne in bralne pismenosti svet vse hitreje prehaja na druge oblike pismenosti, kot najbolj vročo pa se trenutno omenja elektronsko pismenost, pri čemer je zanimivo, da je v nekakšnem obratnem sorazmerju s klasično: mladi so toliko boljši v elektronski, kakor pešajo v bralni s starejšimi. Avtor prav tako polemizira izključevanje, sobivanje in prekrivanje več pismenosti in jih primerja z jeziki - več kot jih znaš, bolje se znajdeš v svetu. Ob branju me je presenetilo, koliko pismenosti smo pravzaprav ljudje sposobni uvesti v svoje življenje, ne da bi se tega zavedali; lahko bi rekli, da vsak poklic zase zahteva posebno pismenost. Bolj kot smo torej pismeni, bolj smo utečeni v sistem modernega sveta.

Informacijska družba

Nekajstransko poglavje že bolj razkriva osebne poglede ali odnos avtorja do tiskanega besedila, ali, bolje rečeno, do zagovornikov tiskanih del. Priznati moram, da me je tako trdo stališče precej presunilo; verjetno je beseda mišljena na tiste, ki zagovarjajo tisk tako, da nasprotujejo digitalnim oblikam zapisa, kar je obžalovanja vredno. In vendar je obžalovanja vreden tudi obraten proces - zagovarja naj se tisk in digitalnost, vendar do te mere, da se ne onemogoča ne ene ne druge oblike in da je dialog v merah spodobnosti. Avtor sicer zavrača trditve zagovornikov tiska z obratnosorazmernimi trditvami, a je dilema tukaj v kvantiteti: Prav gotovo je branje iz zaslonov bolj škodljivo napram branju tiska že zaradi nenaravnega sija (ki, hvalabogu, že ponuja alternativo v tako imenovani 'naravni' barvi zaslona nekaterih kindlov), pa tudi zaradi sevanja elektronskih naprav. Prav gotovo se tudi tiskane knjige da izbrisati ali jih potvarjati, a se na internetu to da narediti veliko hitreje in lažje, da ne omenjamo gore digitalnega smetja, ki ga moramo prefiltrirati.

Wikiji

Po zanimivih in še zdaleč ne medlih pogledih na pismenost je na vrsti bolj družboslovno poglavje, ki nam postreže goro statistike o zaslužneših, ki tvorijo wikisvet, njihovih uporabnikih, člankih in podobno. Avtor nas začne uvajati v Wikipedijo skozi zavihke, ki jih imajo posamezni članki na tem spletišču, in nas opozori, da so včasih goreči pogovori o neki pereči temi, ki ga članek obravnava, večkrat daljši od članka samega.

Wikiji in šola

Večina ljudi najbrž ne bi pomislila, a uvajanje šolskega sistema v wikispletišče ustvari zanimivo dilemo o tem, ali je to sploh primerno, saj naj bi dozdevno bilo v nasprotju z vrednotami delovanja same wikiskupnosti, ki (med drugim) temelji na prostovoljnosti, medtem ko šolske obveznosti pač ne. Avtor se tukaj namesto principov nagne na stran praktičnosti: pišočih, ki bi bili in elektronsko pismeni in ustrezno strokovno podkovani je preprosto premalo za širjenje oziroma pretvarjanje literature iz tiskane v digitalno obliko. Poglavje se dotakne tudi spletnega vandalizma, to je potvarjanja člankov v zmazke napačnih ali popačenih informacij, pri čemer nam avtor predstavi pozitiven zgled nekega Tamilca, ki da je tako vehementno v minuti odpravil napake, kar sporoča, da nam celo tujci prispevajo k zdravi podobi wikičlankov. Ob tem se nisem mogel upreti nasmehu, saj je domnevni Tamilec skoraj zagotovo slovenskega porekla, le da se mu je pri oblikovanju spletne identitete gotovo zdela izredno zanimiva neznana tamilska možnost (govorjeno iz lastnih izkušenj (tu bi lahko odprli novo debato o etičnosti in svobodi predstavljanja pravilnih informacij spletne identitete).

Avtor

Motivacija

Že v podpoglavju z naslovom Motivacija avtor zadane v dilemo, ki me spremlja že vrsto let. Za avtorja pravzaprav ni dilema, ampak bolj 'nesnaga', nekaj, kar bi morali odstraniti. Govora je o leposlovnih delih, ki se ne ozirajo na bralca, oziroma, kakor sam raje vidim, na odločitev, ali za cilj postaviti bralca ali prvinsko umetniško izražanje avtorja. Tukaj moram priznati, da se z avtorjevim mnenjem ne strinjam (v njegovo uteho naj povem, da bi se z njim strinjala velika večina ljudi, s katerimi sem o tej temi polemiziral). Pravi namreč, da je umetnik, ki je brezobziren do bralca, v svojem bistvu egoističen in elitističen, saj želi potrditi svojo umetniško avtoriteto. V tem primeru gre seveda za umetnikovo napako. A dilema, ki jo želim izpostaviti, je pri tistih umetnikih, ki so elitistom prav nasprotni. Je zato, ker je pesnik napisal pesem in je ni objavil, ampak (iz, denimo, intime) pesem le zaklenil v predal, brezobziren do bralca? Kaj narediti z leposlovno literaturo, ki v prvi meri ni namenjena bralcem, ampak potešitvi umetnikove duše? Tukaj se razhaja moja definicija umetnosti z definicijami večine mojih sogovornikov - po mojem je umetnost želja ali nuja umetnikovega izražanja (ali osebno izražanje da na vpogled javnosti pa je njegova stvar), po mnenju drugih pa je umetnost želja ali nuja nekaj sporočiti javnosti. Takim, ki ustvarjajo umetnine zaradi javnosti, torej v tem primeru zaradi bralca, jaz pravim obrtnik. In obrtniki niso umetniki.

Izbira jezika

Tudi v naslednjem podpoglavju se odpre zanimiva tema, ki pa je bolj osebne kot filozofske narave. Naj že na začetku omenim, da moja prepričanja verjetno stojijo na dejstvih, kot so to, da sem študent slovenskega jezika, da kot mlad človek še verjamem v utopične narodne misli in kot tak še nisem doživel krutega sveta 'znanstvenega kapitala' ali kako dobiti večje citiranje? Vendar pa je, kar se tiče strokovne literature slovenskih znanstvenikov, moje prepričanje povsem preprosto: mora biti tudi (in to seveda primarno) v slovenskem jeziku. Lahko so seveda dvo- ali večjezični, a mislim, da bi lahko bili toliko ponosni, da svoje strokovne dosežke predstavljamo v slovenskem jeziku (saj smo v globalni javnosti všteti tudi Slovenci). Absurdno se mi zdi, da moramo Slovenci dosežke svojih sonarodnjakov brati v tujih jezikih, še bolj pa to (opozorilo: gre za govorice, ki sem jih slišal od svojih sogovornikov), da nekateri univerzitetni profesorji ne priznajo takih ali drugačnih nalog (doktorskih, strokovnih ipd.) v slovenskem, temveč le v angleškem jeziku (kar naj bi se razpaslo bolj v naravoslovnih vedah). Jasno pa mi je seveda, da tvorba večjezičnih člankov zahteva čas in posledično denar - dilema torej stoji verjetno izključno na principih.

Izbira teme

Pozornost mi je vzbudila trditev o tem, da se človekova osebnost ne razvije z oblikovanjem lastne identitete, pač pa z oblikovanjem odnosov v skupnosti, o čemer bi se dalo polemizirati. Lahko bi namreč dejali, da se človekova osebnost razvije ravno z ustaljeno identiteto ter najdenim poslanstvom in potem to dvoje umešča v odnose s soljudmi. Vendar pa slednja tema ni bistvo sestavka. Bistvo sestavka je razmišljanje o izbiri teme za raznovrstna besedila (projektne naloge, magistrska in doktorska dela) in veseli me, da avtor jasno pove, da od nas ne pričakuje in niti ne želi stalno se ponavljajočih nalog, marveč lastno raziskovanje in nevsakdanje,'spregledane' teme. Na tej točki mi je misel prišel vpliv literarne zgodovine in njeno umeščanje literarnih ustvarjalcev na 'umetnostni zemljevid'. Tako tudi v sedanjem času potekajo procesi poskusov uveljavitve nekaterih spregledanih, a vrhunskih avtorjev na svoje pravo mesto v zgodovini, kot tudi izločitev nekaterih tedaj popularnih, a literarno šibkih ustvarjalcev (recimo Koseskega).

Vaje v pisanju

Tu ni česa dodati, mogoče le dejstvo, da nekateri še vedno raje prisegamo na klasično pisalo kot na računalniško miško, bodisi iz navade bodisi zaradi nesimpatije do elektronskih naprav, ali pa zato, ker nam slednje ubijejo domišljijo takoj ko sedemo za njih.

Poglavja od Usode avtorstva do vključno Množičnega uma

Gospod Hladnik občutljivim in javni rabi nenaklonjenim avtorjem polaga na srce, naj v svojo korist pustijo javno (in, predvsem, internetno) objavo in širitev svojih del, saj bodo v nasprotnem primeru po vsej verjetnosti utonili v pozabo. Prav tako zaradi hitrega razvoja novih medijev, po katerih lahko dostopamo do avtorskih izdelkov, loči med objavo in postavitvijo; prva nastane ob načrtni avtorjevi postavitvi dela v javnost, z namenom, da doseže čim večje število ljudi, medtem ko se druga dogodi zaradi napake, nenačrtno, se nekako le pojavi na internetu brez konteksta. Po vsem naštevanju pozitivnih lastnosti in navdušenju nad wiki konceptom pa dobimo kratek vpogled tudi v kritiko omenjenega načina delovanja, ki se koncentrira na argumente, ki (verjamem) po tihem spremljajo vsakega od nas: preprosto dejstvo, da sad skupinskega dela ni potenciran, marveč povprečen, saj se interesi in - roko na srce - sposobnosti ljudi razlikujejo, upoštevati pa moramo tudi 'trolle', uporabnike, ki za lastno zabavo uničujejo prizadevanja piscev člankov.

Avtorske licence in Copyright

Predstavljene so nam štiri licence cc kategorije, ki se med seboj razlikujejo v malenkostnih, a ključnih zadevah. Pri dveh izmed teh avtor poda opombo, da jih Wikipedija ne sprejema, saj preprečujeta predelavo zaščitenih del, kar je v nasprotju z vrednotami wikiskupnosti. V poglavju Copyright pa so podani trije glavni argumenti proti avtorski zaščiti, ki se krepijo s tehnološko in internetno razvitostjo; da se preveč poudarja avtorstvo, da je današnji princip avtorstva preslabo združljiv s principi interneta in da se s tem intelekt obravnava kot lastnino. Prva dva argumenta sta na mestu, čeprav bi bilo mogoče (in seveda tudi se) o njih prav prijetno polemizirati, a še bolj prijetno se da s tretjim. Intelektualna lastnina naj bi zasedala višje mesto od materialnih dobrin in zato naj bi bila last vseh nas (javna dobrina), saj lahko sadove intelekta (informacije) prejmemo in koristimo vsi hkrati, materialne dobrine pa ima lahko eden naenkrat (kar je seveda vse res). A vendar: ljudje moramo od nečesa preživeti in ponavadi se preživljamo s svojimi talenti ali naravnimi danostmi. Nekaterim je dano, da so odlični vozniki tovornjaka, drugim, da so odlični mizarji, tretjim, da so odlični pisatelji, četrtim, da odlično analizirajo internetne informacije itd. Tako so nekateri po naravi naravoslovni, stvarstveni, 'prizemljeni', drugi rokodelni, tovarniški, tretji intelektualni ipd. Dilema je naslednja; Ko mizar naredi mizo, jo proda za denar in s tem nahrani svojo družino - miza je izdelek njegovega talenta ali danosti. Intelektualec pa, ko objavi pač karkoli že je plod njegovega talenta ali danosti, nima nič od tega, ker je intelektualna lastnina javna dobrina in s tem ne more nahraniti družine. Se pravi so intelektualci v tem primeru prisiljeni se ukvarjati z nečim, ki ni njihova najmočnejša točka - kar rezultira pravzaprav nasprotno od javnega interesa. Rešitev bi seveda bila, da vse postane javna dobrina; tudi kar naredi mizar. Vendar žal iz zgodovine in preštevilnih današnjih držav vemo, kam socializem pelje.

Bralec

Prosti dostop

Na začetku večjega podpoglavja nam je predstavljena zanimiva razlika v dojemanju pomembnosti znanja in vedenja državljanov za državo; kar ponazarja primer brezplačnih priročnikov (pa tudi biblij in zemljevidov) v kapitalističnem svetu in na drugi stranih plačljivost istih vsebin v socialistični Jugoslaviji, kar lahko marsikoga osupne, saj smo v čedalje ostrejšem kapitalističnem okolju vajeni, da je ravno tu vse plačljivo, tam pa je bilo vse "družbena" last. Knjiga nadalje razpreda o čedalje večji dostopnosti brezplačnih javnih podatkov (open access, open data, open knowledge itd.), pri čemer moramo biti pazljivi pri pravilnem razlikovanju prevodov besednih zvez z oznakama "free" in "open", saj slednjo pogosto prevajamo z besedo "prost", kar je v dobesednem prevodu "free". V nadaljevanju izvemo še, da obstaja več vrst dostopov, od zelenega do platinstega, sivega in podobno.

Založbe

Precej kritičen kratek sestavek najprej postreže z žalostno zgodbo hekerja Aarona Swartza, ki je s strežnikov nedovoljeno snel stotine plačljivih znanstvenih člankov in jih zastonj ponudil javnosti - pod poznejšimi tožbenimi pritiski je storil samomor. Šokantnemu uvodu sledi argumentacija, ki preprosto rečeno založbe postavi med "slabe", knjižnice pa med "dobre"; saj naj bi založniški ceh skrbel le še zase in se ravnal po komercialnih, in ne po humanističnih pravilih. Čeprav o tovrstnih stvareh (še) ne vem veliko, pa vseeno verjamem, da v Sloveniji (ki ima zaradi zgodovinskih razlogov izredno zaščitniški odnos do kulture) še ni tako hudo - poznam več pozitivnih primerov predvsem manjših ali specializiranih založb, ki ponosno opravljajo svoje etično poslanstvo. Res pa je, kot zapiše avtor, da se v založbah veliko bolje godi leposlovnim in poljudnoznanstvenim piscem. Tudi zato sem z zanimanjem prebral o pojavu novih predatorskih založbah, ki kljubujejo kulturi mastno plačljivih citatov in objav z zmernimi cenami in avtorsko vsesvetovno raznolikostjo, a, po trditvah kritikov, napram znanstveni natančnosti in strokovnosti, čemur avtor rahlo pritrjuje tudi sam (vendar je vseeno vnet zagovornih tovrstnih založb).

Repozitoriji

Včasih so vplivnost predstavljali podatki o citiranosti, sedaj se jim v vse večji meri pridružujejo podatki o branosti; od načrtov avtorja in izbire teme je odvisno, na katerem področju bo delo uspešnejše, zato ne smemo izključevati enih ali drugih. Vendar pa svet vse bolj deluje na odprtokodnem in skupinskem zastonjkarskem delovanju in v duhu tega nastajajo posamezni repozitoriji - spletna skladišča (večinoma znanstvenih) del, ki so, vsaj v Sloveniji, zaenkrat rezervirani za diplomske, magistrtske in doktorske naloge. Repozitorije imajo že nekaj časa Univerza v Mariboru v Novi Gorici in Mariboru, pa tudi Pedagoška fakulteta v Ljubljani - zanimivo je, da sama Univerza v Ljubljani pri tem zaostaja, a je na srečo repozitorij zanjo že vspostavljen, na prenos del pa še čaka.

Varovanje zasebnosti

Celotno podpoglavje je namenjeno okrcanju "dlakocepskih" in "agresivnih" varuhov človekove zasebnosti, kar je podprto z nekaterimi primeri, ki so trčili med javnim interesom in človekovo zasebnostjo. Avtor priznava, da morajo obstajati pravila za rabo zbranih podatkov, ki jih inštitucije in organizacije zbirajo o internetnih uporabnikih, saj lahko vodijo do zlorab, a tovrstno zbiranje vidi v pozitivnem oziroma neškodljivem smislu. Strinjam se, da ljudje močno relavitizirajo zbiranje podatkov - po eni strani čutijo odpor ob podatkih, ki jih morajo ponuditi v zameno za uporabo aplikacij, kot so socialna omrežja in podobno, a hkrati zaradi zbiranja podatkov človeštvo napreduje (nove metode v medicini, načrtovanje pokrajin v geografiji itd.). Mislim pa, da je v nekaterih pogledih preveč naiven, vsaj kolikor sem razbral iz primera Googla in nemškega knjižnega sistema, katerega cilj naj bi bil digitalizacija kot pomoč globalnemu prizadevanju. Vendar pa se moramo vprašati, kaj ima Google od tega? Kajti prepričan sem, da ne digitalizacije kot brezplačno pomoč človeštvu. Zbiranje podatkov in njihova obdelava sta odličen inštrument za manipuliranje in utirjanje človeškega (potrošniškega) delovanja.

Kredibilnost

Avtorju smemo zaupati, kadar vemo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev in je strokovnojak na svojem področju. Vendar moramo tudi zveneče avtorje preverjati in v njih dvomiti - lahko bi rekli - jim predstavljati konstruktivno opozicijo; kakor je nazorno pokazal Adam Sokal v svoji potegavščini, ko so brez preverjanja objavili njegov članek brez podlage z izmišljenimi dejstvi. Po drugi strani se moramo otresti predsodkov do mladih avtorjev, češ da so nevešči, kajti bolje so teoretično podkovani in bolj ambiciozni.

Aktivizem

Kljub mojemu nestrinjanju z nekaterimi stališči pisatelja Nove pisarije utegne biti to poglavje tisto, s katerim se najbolj strinjam. Smisel človeka je (poleg srečnega življenja) iskanje resnice; in tudi v znanosti, družboslovju in humanistiki naj bi bilo tako. Svet raziskujemo, da dojamemo objektivno resnico, in ne zato, da izboljšamo družbo (seveda vsaj primarno ne zato). Zaradi tega sem zaskrbljen nad dejstvom, da se evropejka znanost amerakinizira v smer pragmatike in ne objektivizacije, očiten primer pa so aktivistični znanstveni pisci, ki svoje tekste popačijo s svojimi stališči, v obliki le delnih podatkov ali njihove interpretacije. Aktivizem je sicer pozitivna stvar, ko je namenjena izboljšavi družbe in je miroljuben, a v znanost ni humanistiko kot vedo ne paše. Ob tem se mi je nehote pojavila ironična misel, da o problemih aktivizma berem v knjigi, ki jo lahko verjetno brez skrbi označimo za aktivistično (v prid Wikisvetu in sploh znanju kot javnem dobrem). Le zadnji del poglavja me je nekoliko zmotil, ki pa je del že prejšnje dileme, in sicer glede zbiranja podatkov - seveda se počutimo bolj ugodno, da dobivamo reklame, ki nas zanimajo, kot pa spamovsko smetje, vendar je to natančno to, kar od nas želijo (da bi lahko temu posvetili še več časa in posledično tudi denarja in zanimanja). Človeku, ki se tega zaveda in je o tem poučen, je seveda izbira o tem prepuščena; problem vidim v tem, da mnogo ljudi te izbire nima - tako pustijo, da jim življenje vodijo drugi.

Avtorstvo

Bolj kot o samem avtorstvu poglavje govori o različnih inštitucijah, ki izdajajo dela in o pasteh, ki nam jih pripravljajo tako določene osebe kot njihova dela - starost dela ne pomeni nujno kakovosti, pri tem so lahko spletni viri bolj relevantni, saj se jih da sprotno popravljati (seveda na spletiščih, ki to dopuščajo). A tudi na teh se pojavljajo pisci, ki želijo uveljaviti svoj prav, nasproten celotni stroki določene vede, kot nam je prikazano na podlagi uporabnika Eleassar. Od drugih primerov velja omeniti Andreja Šiška, ki ni naveden kot avtor nekega dela, ampak kot hervardovec; letos je javnosti postal širše znan kot predsedniški kandidat.

Strokovno recenziranje

Vsako strokovno pisanje potrebuje recenzenta, ki kritično pretrese vse elemente znanstvenega članka, preden ga izroči uredniku v objavo. Zaradi stališč in nesoglasij med avtorji in recenzenti se pojavlja potreba po iskanju javnega recenziranja, ki ga lahko izvaja kdorkoli in tudi anonimno, za preprečevanje nekompetentnosti ali osebnih zadev recenzenta pa skrbijo uredniki. Dobršen del poglavja je namenjen opisovanju recenzentskega dela in na kaj mora biti recenzent pri svojem delu pozoren.

Pravopis

Podana so pravila in napotki za pravilno uporabo velikih začetnic, ločil in še nekaterih malenkosti na spletu - pri čemer je največ težav z uporabo vezajev/pomišljajev/dolgih pomišljajev; gospod Hladnik razodene tudi, da se je vdal v usodo in da se nima smisla donkihotovsko boriti proti novim pravopisnim normam, ki so bile nekaj desetletij nazaj strogo prepovedane. Na tem primeru vidimo, kako stalno delovanje premaga principe; ker so ljudje stalno uporabljali napačne pravopisne oblike, so te sčasoma postale norma.

Digitalna pismenost

Po pravopisnih napotkih sledijo pe tehnični. Pri formatih moramo upoštevati, da v pregledovanje in izboljšavo ne dajemo pdf oblik, ampak raje txt (gola besedila) in rtf/odt (obogatena besedila - nekomercialna različica doc in docx oblik). Paziti moramo, da ne oddajamo slikovnih datotek, ki jih ne moremo urejati oziroma jih moramo ročno pretipkavati.

Predstavljene so osnovne funkcije pisanja besedil na Wikipedijo, ki smo jih že večinoma spoznali, in vaje, s katerimi lahko utrdimo svoje sposobnosti za pisanje člankov na wikisvet (usvojitev pravilnega členjenja na odstavke, odprava mašil in skokov med časi in osebami...). Če besedilo tujega uporabnika spremenimo, moramo dodati komentar, v katerem je zapisano, kaj in čemu smo besedilo spremenili. Komentarji so lahko podani na več načinov.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

S citiranjem priznamo predhodnikom avtorstvo oz. dokopanje do določenega dela znanja. Vendar tako preveč kot premalo citiranja zbudi dvome v kredibilnost avtorjev. Tu se pojavita še dve dilemi, in sicer, do kolikšne mere sme biti članek sestavljen iz citatov in koliko se imajo citirani avtorji zahvaliti delu narave (zgodovine, okoliščin, genom), da so dosegli znanje, ki so ga - se pravi, ali je citiranje sploh etično.

Prepisovanje

Prepisovanje in prilaščanje znanja oziroma citatov del v javni rabi so etično, vendar ne pravno sporna, medtem ko se pri takem početju avtorsko zaščitenih del pojavi tudi pravni problem. Avtor opozarja tudi na parafraziranje - "strokovno prepisovanje" - pri čemer je plagiatorstvo zelo težko dokazati.

Citatna industrija

Citatni indeks je bibliografska podatkovna zbirka, ki zbira citiranje iz znanstvenih revij. Obstaja več citatnih indeksov, med katerimi so najpomembnejši SCI za naravoslovje, SSCI za družboslovje in AHCI za humanistiko. Zaradi več problemov, kot so razpaslo citiranje avtorjev člankov istih revij kot pogoj, manipulatorstvo in slabše možnosti nerazpoznavnih držav (med drugim Slovenije), se kot alternativo omenja Googlov Učenjak, ki pa mu očitajo zbiranje citatov tudi iz obskurnih in neznanstvenih virov. Faktor vpliva (IF) kaže stopnjo uglednosti znanstvene revije - tudi tega spremljajo podobno moralno sporne prakse, zato ga moramo jemati z določeno stopnjo previdnosti in kritičnosti. V Sloveniji izhaja več humanističnih jezikoslovnih revij, ki so žal (vendar logično) za citatne indekse neprepoznavne, po Evropi pa obstaja še vrsta drugih slavističnih revij.

Citatni slogi

Nova pisarija navaja pet glavnih humanističnih citatnih standardov: APA, MLA, AMA, čikaški in wikipedijski, poznanih pa je še veliko več; v Sloveniji naj bi bila najbolj razširjena čikaški in MLA. Vsi se nekolikanj razlikujejo v zaporednosti podatkov - ime in priimek, leto, strani, naslov itd. - in vsi imajo težave z dohajanjem oz. neodzivnostjo nad spremembami v navajanju citatov.

Tehnika citiranja

Citat je sestavljen iz dveh delov; iz besedila samega in navedbe vira. Pri tem jih opremljamo z opombami ali kratkimi sklici, vendar ne z obema. Citiramo iz vseh mogočih virov - iz knjig, posameznih poglavij, spletnih strani, spletnih pogovorov, zavihkov... Nesmiselno je navajanje virov in iz arhivov, in iz natisov ter spleta. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih besedilih, pri čemer se nanašamo na primarne vire, razen če so te uničeni; potem uporabimo sekundarne. Na spletu so lahko strani, v nasprotju s tiskom, zelo dolge, a iskanje določenih besed/zvez ni oteženo, saj težavo rešimo z ukazom Ctrl + f. Na spletu pri citiranju dodamo še povezavo do Cobissa danega vira, nikoli pa pri virih ne dajemo URL povezav, saj niso pregledne, in ne smiselne.

Zgledi

Predstavljeni so primeri citiranja iz najrazličnejših platform v najrazličnejših oblikah. Definitivno prvo poglavje za pregledati, ko ne veš, kako citirati. Osebno se sedaj krohotam ob navajanju URL-kode za vire v osnovni šoli.

Žanri

Obstajajo vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni žanri. Najvišje kotirajo znanstveni, ki morajo izpolnjevati določene stroge pogoje, sledijo pa jim strokovni (tisti, ki ne "uspejo postati" znanstveni), med katere spadajo tudi wikipedijska gesla. A ta se delijo na tri dele; škrbine, standardne članke in članke v obsegu nad eno avtorsko polo. Strokovni status imajo žanri: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje (prosojnice), kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje

Šolsko pisanje se od akademskega razlikuje v tem, da je njegov primarni cilj ocena ali pridobitev naziva, zato se učeči vestno drži mentorjevih navodil, namesto da bi se prvinsko posvečal raziskavi naloge. Problem predstavlja tudi pisanje kombiniranih - interdisciplinarnih - diplom, pri katerih med seboj lahko trčita mnenju obeh mentorjev (glede citiranja, zalaganja itd.). Zato naj se študent pozanima pri predhodnikih, kako je z zgodovino mentorstva posameznega profesorja, da ne bo pozneje naletel na težave.

Popravljanje

Popravljanje tvorita dve strokovni dejavnosti, in sicer lektoriranje in korigiranje. Še pred tem pa mora besedilo (zlasti znanstveno) skozi uredniško ali kako drugo recenzijo. Urednik najprej svoje zahteve o formiranju, obliki, popravkih itd. prenese avtorju, če jih ta ne želi odpraviti ali pa uredniku že z začetka besedilo ni všeč, ga vljudno zavrne. Po recenziji sledita lektoriranje - pravopisna in slogovna poprava besedila (pri čemer pogosto naletimo na nesoglasja med lektorjem in avtorjem) - nato pa še korigiranje; nekakšno lektoriranje lektorja, v primeru da je kaj izpustil. Korigiranje je bilo pomembno v času analognega tiska, zato se sedaj ti strokovni dejavnosti postopno združujeta v eno.

Komunikacija v stroki

Na začetku je predstavljen zgled dopisovanja po elektronski pošti, saj je "klasično dopisovanje že praktično mrtvo", čeprav to ni res; verjamem, da bo klasično dopisovanje kmalu spet modni hit, in ga ne bi tako hitro odpisal. Pri strokovnem dopisovanju in uradnih besedilih prek e-pošte moramo paziti, da ne uporabljamo samih velikih črk, se na pošto redno odzivamo in potrjujemo sprejem pošte, uporabljamo standardni slovenski jezik in tako dalje. Pazimo tudi na pravilno in spoštljivo naslavljanje in na odpravo elektronskega onesnaževanja s potenciranjem elektronskih sporočil.

Vedno bolj komuniciramo prek socialnih omrežij, kot so Facebook, Instagram, LinkedIn in Twitter; za znanstvenike sta pomembnejša zadnja dva, saj ju uporablja več znanstvenikov, oziroma so sporočila bolje in bolj urejeno grupirana in pregledna. Družabna omrežja sicer niso pomembna s samega znanstvenega stališča, ampak za druženje in izmenjavo mnenj med znanstveniki; zaradi vse večje veljavnosti in popularnosti pa bo del znanstvenega delovanja v prihodnosti tudi na družabnih omrežjih.

Komuniciranje poteka tudi na druge načine, denimo prek časopisov (npr. Sobotna priloga) in revij, na nek način pa tudi z zagovori diplom, magisterijev in doktoratov - čeprav se tovrstna praksa iz debate spreminja bolj v javni nastop.

Literarna kritika

Nova pisarija se z literarno kritiko ne ukvarja, na kratko povzema le glavne značilnosti kritike po nemškem kritiku Marcela Reich-Ranickega. Poznamo literarno in strokovno kritiko - prva spada med publicistična, druga pa med strokovna, lahko tudi znanstvena besedila.

Enciklopedični članek

Krajši, bolj jedrnat primer strokovnega pisanja. Enciklopedično se najprej vpiše osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih. Navedena so številna pravila za študente višjega letnika, kako izpopolniti že obstoječa gesla. Za vpis na Wikipedijo niso primerne vse knjige, saj bi jih bilo zaradi številčnosti že fizično težko vnesti vse; prednost imajo knjige tistih avtorjev, ki so jih napisali že več, so znani in imajo že članek o sebi na tej platformi, pa tudi da so bili že ponatiskovani, prevajani, predmet razprav in kritik in tako dalje. Dela "pozabljenih avtorjev" se popiše ob sistematičnih popisih na določeno temo.

Učbenik

Le malo ljudi se ukvarja z znanstvenim pisanjem, ki še zdaleč ni edini primer strokovnega pisanja; velik del tega predstavlja tudi pisanje učbenikov. Pri njihovem pisanju mora avtor paziti, da ga ne zanese lastna subjektivnost, vpliv založb in literarna ideologija. Obstaja tveganje površnosti, saj so nekateri učbeniki pisani za potrebe "trga", ki se vsako leto spreminja - denimo književnost na maturi. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zato se pojavlja vprašanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. V njih je moteč prevelik delež formulaičnega izražanja - v Novi pisariji obstaja kup zgledov, kako se jim odreči.

Strokovni blog

Kot prvo naj omenim, da je slovenska ustreznica blogu spletnik. Ti so prispevali k velikemu porastu objavljanja manj formaliziranih objav. Bližje so publicističnim kot znanstvenim žanrom, več pa jih uporabljajo estradniki in laiki. Pomembni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Objave na spletnikih se izogibajo intenzivni argumentaciji, bolj igrajo na čustva in subjektivna stališča.

Spletni forum

Orodje za vzdrževanje in konstruiranje strokovne/znanstvene skupnosti, v kolikor gre za strokovni/znanstveni forum. Na področju slovenskega jezika deluje SlovLit, prvotno mišljen le za literarno zgodovino oz. vedo. Forumi so lahko moderirani, kar pomeni večjo relevantnost komentarjev, a se hkrati pojavi tveganje, kaj je pri moderatorju še dovolj dober prispevek za objavo. Na področju humanistike je uveljavljen forum Humanist.

Slog

Sestavni deli

Strokovno besedilo je sestavljeno iz avtorjevega inmnea, naslova, izvlečka, ključnih besed, povezav, kazala, telesa besedila, literature in prilog, kot so slike, tabele, grafikoni in opombe. Pri pomnenju sestave strokovnega besedila si lahko pomagamo s kratico IMRaD, ali še bolje, s slovensko UMRiS - uvod, metode, rezultati in sklep. Nekatere strokovne oblike nimajo vseh kompozicijskih prvin, ampak jim katera manjka.

Naslov

Naslov je v znanstveni sferi poskus skrčenja celotnega prispevka v nekaj besed; nujno je, da zadane vsebino članka in da ni predolg in opremljen z odvečnimi besedami. Priporočila glede naslova vsebujejo to, da naj naslov izraža temo kratko, jedrnato in natančno, me vsebuje krajšav, ni v obliki stavka, je stvaren, ne vsebuje narekovajev itd. V Novi pisariji so podane naloge za učinkovito krajšanje nepreglednih naslovov.

Izvleček

Imenovan tudi sinopsis in abstrakt, je krajša oblika povzetka. Pomemben je tudi v smislu predobjave - revije ponujajo povzetke na ogled interesiranim, ki se na podlagi tega odločijo za nakup članka. V povzetku napišemo predmet raziskave, metode, rezultate in sklep oz. implikacije, kar moramo spraviti v deset vrstic, okvirno do 500 besed. Pomembno je, da ne naštejemo le glavnih problemov teme, ampak tudi glavne ugotovitve.

Ključne besede

Besede, ki poimenujejo ožja predmetna področja, s katerimi se ukvarja članek. Pomembne so iskalce člankov prek interneta, ki iščejo članke na dano temo prek ključnih besed. Paziti moramo, da postavimo klučne besede za ožja, in ne širša področja, čeprav je v določenih primerih to zamenljivo in diskutabilno. Pozorni moramo biti tudi na postavljanje že obstoječih besed, saj s postavitvijo lastnih neologizmov nagovarjamo same sebe - znanstveni avtizem.

Kazalo

Kazalo se ustvari samo, če besedilo pravilno členimo na naslove in podnaslove. Nekateri programo sami tudi spremenijo vezalke v male črke, kar naredi kazalo bolj pregledno. Nekaj nasvetov glede kazala:naslovi in podnaslovi naj bodo kratki, dolga poglavja naj so členjena v podpoglavja, poglavja iz ene povedi ali alineje niso smiselna ipd. Kazalo oblikujemo za preglednejšo razporeditev snovi.

Povezave

Povezave so tisti element, ki ločijo tekst od hiperteksta - besedila na fizičnih nosilcih od tistega na zaslonu. Ključna lastnost je klikljivost - povežejo nas na druge strani. Na wikistraneh so označene modro (če povezljiva stran obstaja) ali rdeče (če povezljiva stran še ne obstaja).

Napake

Pri znanstvenem načinu pisanja se osredotočimo na slogovno pravilnost, saj se nam uspe pripetiti toliko napak, da človek pomisli, da se perfektnega znanstvenega članka slogovno ne da napisati.

Gostobesednost

V Novi pisariji je naštet seznam mnogih besed, ki ne pašejo v znanstvene članke, predvsem členki, nedoločne količine, skratka tiste besede, ki so pogoj za prebavljivost laičnih besedil. Da se kaj takega tudi v slučaju ne bi primerilo nadobudnim znanstvenikov, so v učbeniku podane številne vaje.

Nerazumljivost

Kljub zmotnemu mišljenju, da se na fakultetah uči preproste stvari opisovati sila zapleteno, je v znanstvenih člankih zapovedano, da se skuša stvari podati čim preprosteje (a vseeno strokovno). Nerazumljivost je posebna hiba prav za humaniste. Žal pogosto ni le posledica površnosti, ampak je hotena; vzvišenim znanstvenikom je dokaz njihove strokovne avtoritete.

Pomanjkanje konteksta

Ne smemo nasilno posploševati stvari, kar se v humaističnih krogih rado zgodi; na podlagi nekaj avtorjev določamo celotne žanre in obdobja. Pazljivost velja omeniti pri postavljanju členkov (beri: ne postavljaš jih), saj so element subjektivnega dojemanja - že in šele ponazarjata več- oziroma manjvrednost. Podobno z besedami celo, kar, samo (z ostrivci na o-jih).

Slogovni manierizem

Pretirana ali nepotreba uporaba retoričnih sredstev, ki poudarjajo vzročnost-posledičnost ali zaokrožajo besedilo. Nepotrebno dramatiziranje in nepotrebno zavlačevanje. Hiperkorekcije - ko je želja po čimbolj pravilnem jeziku pravzaprav njegova napačna raba. Glede uglednosti citiranih pa sem vseeno nekoliko odklonilnega mnenja; Avtorjev naj se ne bi opisovalo (kot ugledne ipd.) saj je že njihova citiranost ugled sam po sebi. Vendar ne citiramo avtorjev zaradi uglednosti, ampak zaradi teme, ki so jo obdelovali. Če pišemo kritiko na neko besedilo, katerega avtorja citiramo, verjetno s tem ne namigujemo na njegov ugled. Če imamo v temi besedilo Mein Kampf in citiramo Adlofa Hitlerja, verjetno ne povzdigujemo njegovega ugleda.

Slogovna ubornost

Seveda ne moremo napisati perfektnega članka - zato je napaka tudi, če se ravnamo po vseh zgornjih pravilih, saj se zaradi tega pojavi slogovna pustost oz. ubornost. Mednjo spada tudi pretirano ponavljanje izrazov, kot so avtor ugotavlja/poudarja/opozarja/trdi/navaja/citira... V pomoč nam je variiranje teh izrazov, še bolj pa transformavija besedila, v katerem postanejo te besede odvečne. Pomaga tudi, da končno besedilo še enkrat preberemo, saj tak slog precej izstopa. Mednje spadajo tudi mašila.

Pristranskost

V znanstveni sferi je sveto tele objektivno spoznanje in ne razni aktivizmi ala feminizem, ekologija, politična korektnost, pristranski zgodovinski revizionizem. Navdušenost nad temo ne sme postati nekakšna platonska domačnost do obravnavanih - navajamo jih z imenom in priimokom, ne le z imenom ali celo z vzdevki in pridevniki. Ideološke tekste moramo obravnavati s primerno oddaljenostjo, sa jim pogosto manjka konteksta oziroma predstavljajo le enoplat zgodbe.

Terminologizacija

Imena in termini so lahko bolj ali manj ustrezni, ne morejo pa biti že vnaprej pravi in napačni. Hude terminološke bitke so lahko krinka za to, da se s pojavom samim ne ukvarja; ali pa zmotno mislimo, da s postavitvijo terminoloških izrazov obvladamo temo samo.

Spol in število

Z vse večjo emancipacije žensk v družbi se spreminjajo tudi jezikovne dogme - tako moški spol postaja vse bolj nenevtralen, nekatere aktivistke pa se zavzemajo za to, da bi nevtralen jezik postal ženski. Trenutno smo v neki srednji fazi, ko se navaja oba spola (poslušalci in poslušalke, učenci in učenke, študentke in študenti oz. poslušalci/ke, uenci/ke, študentke/ci). Zaradi dolgovezenja, nepreglednosti in neestetskosti se tako zapisovanje odsvetuje. Pri številu velja omeniti majestetični plural, ki se ga uporablja, kljub temu da je avtor en sam. Deluje potujevalno in objektivizirajoče.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Ideološko smo lahko nastrojeni tudi v narodnem smislu, v našem primeru, če obravnamavamo Slovenijo kot nekaj, kar v resnici ni (ali pa je diskutabilno). Tako Slovenija ni na Balkanu,ampak v Srednji Evropi, naenkrat smo evropski narod z vstopom v Evropo itd. Sploh moramo biti previdni pri dobljenih informacijah, ki se nam že tako zdijo domnevne; saj Valentin Vodnik v resnici ni prvi slovenski pesnik, naša prva drama in roman pa sta plagiata. Tudi Brižinski spomeniki najverjetneje niso nastali že v prvem tisočletju, amopak verjetneje v drugem (a zaradi možne napake se pogosto posplošuje, da so že v prvem).

Govorna prezentacija

Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. Neposredni zapis govorjenega je odsvetovan, saj so razlike med enim in drugim prevelike - dober govorec ne zna nujno napisati dobrega članka. V nasprotju z zapisanim besedilom pri predavanju govorimo krajše stavke z manj zapleteno sintakso, več bo ponavljanja, več je komentarjev in povezav na aktualne dogodke, prostor je tudi za anekdote in šale, ki animirajo občinstvo. Avtor Nove pisarije je oprezen do produktov govorniških šol, saj je mnenja, da je poudarek le na tem, kako podajamo snov, in ne, kaj podajamo - zato si poslušalci s takih predavanj zapomnejo le šale in bolj malo snovi.

Prosojnice

Ne samo poslušalcem, prosojnice pridejo prav tudi predavatelju, saj ima oporne točke za svoje predavanje pred očmi (in za hrbtom). Obstaja več programov, ki omogočajo izdelavo prezentacije s prosojnicami, najbolj znan je Mikrosoftov PowerPoint. Prosojnice lahko predavatelja zavedejo, da nanje spravi celotno snov - tako se lahko predavanje sprevrže v branje prosojnic ali v nezbranost poslušalcev zavoljo besnega prepisovanja s platna.

Vizualizacija

V tem poglavju so predstavljene alternativne prezentacijske oblike strokovnih informacij, ki ustrezajo spremenjenemu značaju podatkov v humanistiki in jim besedilni popis ne zadošča več.

Fotografije

Poleg mišljenja v jeziku obstajajo še druge vrste mišljenja; matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko. Zasuk civilizacije nazaj v slikovno (pred pojavom in razširitvijo pisave je namreč že takrat prevladovalo)se zdi marsikomu nevaren; tako so bile slike in fotografije v zgodovini preganjane v obliki filma, stripa, ilustracij ipd., saj so menili, da s tem vodimo ljudi v duhovno pasivnost in odvisnost. Za razmah fotografije se imamo zahvaliti digitalizaciji. Čeprav mislimo, da je digitalizacija besedilnih dejavnosti lažja od digitalizacije fotografske, slednja hitreje napreduje - prepoznava obrazov je neprimerno boljša od prepoznave besedil. Nekateri menijo, da fotografija ni primerno akademsko orodje, kar je seveda napačno mišljenje (sploh pa se fotografijo v geografiji, ki jo prav tako študiram, smatra za geografsko metodo). V besedilih začenja skupinsko avtorstvo počasi napredovati nad individualnim, pri fotografijah pa se še strogo držimo avtorstva oziroma atributa by, ki zahteva, da fotografijam priznamo avtorstvo. Na spletu so bile včasih velike težave s kakovostjo fotografij, zakaj njih velikost je bila premogočna, a z razvojem je vse pozabljeno, vse urejeno (čeravno programi fotografije še vedno predhodno shranjujejo v slabši kakovosti). Obstaja cela vrsta globalnih spletišč, ki na ogled in uporabo ponujajo shranjene zbirke fotografij.

Licenciranje fotografij in fotografije kulturne dediščine

Objava fotografij v wikisvetu je omejena, saj mora ustrezati slovenski zakonodaji in zakonodaji ZDA, saj imajo wikistrani tam strežnike. Prepovedana je objava kiparskih in slikarskih del, fotografij stavb in nagrobnikov v primeru, da od smrti avtorja še ni minilo 70 let. Z vzporedno zbirko javno uporabnih fotografij hodimo proti cilju svobodne kulturne izmenjave. Zaradi pravnih problemov pri objavi opisanih primerov nalagamo fotografije ne na Wikipedijo, ampak na alternativna mesta in potem objavimo povezave nanje. Hladnik izpostavlja tri probleme; diletantizem, vandalizem in pismouštvo.

Zakon o varstvu kulturne dediščine omejuje. Prepovedana je objava fotografij spomenikov, tudi če spomenik ni namen fotografij (primer; grafiti). S takim ravnanjem Slovenci zapravljamo priložnost za prepoznavnost tako v nacionalnem, kot v mednarodnem okolju. 120 fotografij kulturne dediščine je na Wikipediji, ostalo je bilo brisano - med drugim dela Plečnika.

Infografika, zemljevidi in besedni oblak

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, ki daje poudarek na na človeškem vidu za hitro in jasnejše dobivanje informacij. Gre se za slikovne predstavitve kvantitativnih podatkov, kot so tabele (v poglavju so navodila za njih izdelavo na Wikipediji), grafikoni - grafikoni, diagrami, kartogrami, sheme, piktogrami. Nekatere zna izdelati tudi wikipedija, naslova pa ne vključujemo na sam graf, ampak pod ali nad njim. Izdelavo zemljevidov za slovenistične potrebe je začela Marja Boršnik, nato pa so se pojavljali sporadično -> literarne poti. Ustvarjamo jih v Geopediji, navodila so na Wikiverzi. Besedne oblake delamo s pomočjo orodij Wordle ali Voyant tools.

Iskanje

Obstaja več inštitucij, ki se v znanosti ukvarjajo z zbiranjem podatkov; pri Cobissu vsakemu avtorju priskrbijo identifikacijsko kodo, tudi vsak raziskovalec v Sloveniji ima svojo številko. V mednarodni razsežnosti imamo prostodostopni sistem ORCID, ki je nevladna neprofitna organizacija, ki jo podpirajo založbe, avtorji in inštitucije, vsak pa dobi 16-mestno kodo. Identifikacija knjižnih objav - ISBN; identifikacija periodike - ISSN; identifikacija spletnih objav - DOI.

UDK

Univerzalna decimalna klasifikacija skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje. Na slovenskem imamo 9 področij, sekcija Jezik. Književnost je označena s številko 8. Teh klasifikacij je cel kup, Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS pozna 7 področij, 260 podpodročij - 7% humanistike. Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti pozna 5 področij, 550 podpodročij - 20% humanistike. Klasifikacija FOS 2007 je preglednejša, vendar neznana, ima pa 47 področij - 13% humanistike. Poznane pa so bolj enciklopedične klasifikacije ala STEM in MINT (mata, informatika, naravoslovje, tehnologija), pri kateri manjka H za humanistiko.

Torej, UDK predalček št. 8 ima pod literarno vedo (št. 82) en kup panog ala eseji, pisma, molitve, poezija, romani, povesti, literarne kritike itd. Slovenska književnost ima karakterističen začetek 886.3. SLedijo zapletena navodila za ukazno iskanje v Cobissu.

DOI in Cobiss ID

Standard za označevanje spletnih objav, prispeva k večji vidnosti znanstvenih prispevkov. Pridobitev kode ni zastonj, ampak jih podeljujejo registracijske agencije, na področju humanistike eMDRA. DOI najdemo tudi v Cobissovem zapisu. Cobiss je identifikacija publikacij na Slovenskem, z njo je opremljena vsaka registrirana objava. Ponuja tudi klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (povezava na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij itd.

Podatki in podatkovne zbirke

Namesto izraza podatek nekateri zagovarjajo izraz zajemek, saj podatek označuje nekaj danega, zajemek pa nekaj zajetega - zajemek se uporablja pri znanostih, ki ne odkrivajo, ampak ustvarjajo nekaj novega. Informacije so dveh vrst; dokumenti in podatki. Dokument je v literarni vedi sinonim za besedilo (v kakršnemkoli formatu). Običajno je bilo težko priti do podatkov, saj so jih raziskovalci ljubosumno varovali, vendar število javnih podatkovnih zbirk narašča; denimo Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine. Za literarno vedo uporabljamo slovarje portala Fran, besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije in leksikone. Primer Tarasa Kermaunerja, ki je napisal 112 knjig.Bibliografsko dokumentiranje seminarske dejavnosti sega v sredino 90. let, ko je bila pospletena zbirka Diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF od leta 1950.

Iskanje po dLibu in Seznami

Upoštevati moramo naslednja navodila:

• kadar ne najdemo želenega z iskanjem po metapodatkih (avtor, naslov...) pod iskalnim poljem odkljukamo išči po celotnem besedilu
• v primeru preveč zadetkov iskanje omejimo z vtipkanjem izrazov, za ketere vemo, da jih delo vsebuje ali
• postavimo niz besed, ki jih delo vsebuje, v narekovaje
• pri neuspešnem poizvedovanju damo drugačen niz, saj lahko OCR niz nepravilno pretvori črke (veselo - vese10)
• preveč zadetkov zmanjšamo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Alineje uporabljamo, kadar želimo nekaj predstaviti na čim razločnejši način. Osnovni obliki sta oštevilčeni in neoštevilčeni seznam.Retorični figuri, ki konstruirata sezname, sta akumulacija in enumeracija. Tudi na Wikipediji imamo cel kup seznamov.

Digitalna humanistika

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistika. Znotraj te literarnovednemu segmentu pravimo kvantitativna literarna zgodovina, jezikovnemu pa računalniško jezikoslovje. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, analizo, vizualizacijo in predstavitev. Gre torej za stik dveh kultur znanosti. Izraz je bil prvič uporabljen leta 2001, v slovenščini 2005. Zajema tudi kulturomiko - detekcija dinamike kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja, vendar zaenkrat le v sedmih največjih jezikih. Na oddelkih za anglistiko so našli šest povezav z digitalno humanistiko. Dileme; vprašanje proste dostopnosti, non-stop dosegljivosti, vprašanje javnega recenziranja, popularizacija znanosti... Seznam raziskovalnih dejavnosti:

• zajem (podatkovno rudarjenje)
• obogatitev
• analiza
• interpretacija
• razpečevanje in hranjenje
• kolaboracija (komunikacija, participacija, komentiranje, množičenje)
• meta DH-dejavnosti

Digitalna humanistika temelji na uporabi in izdelavi podatkovnih zbirk, rezultati so prepoznani po vizualni privlačnosti, s katero želi pridobiti čim širšo publiko. Še institucije: globalna raven - ADHO, Evropa - EADH, Nemčija - DHD, Slovenija - nič, vendar vključena v DH projekte. Doslej digitaliziranih 25 milijonov od 140 milijonov knjig, kar pomeni 18 %. Prva slovenska DH podjetja: konkordančni slovarji in besedilni korpusi. Sledila je digitalizacija vsebin - dLib, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Slovenska leposlovna klasika. Slovenska DH je v tretji fazi, kar pomeni spletno publiciranje laikov: Wikipedija, Geopedija, Wikiknjige, Wikiverza.

Empirične metode

Empiričen - podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V humanistiki ni eksperimentov, imamo pa z opazovanjem faktov in čutnimi izkušnjami. Empiričen (izhaja iz faktov, torej induktiven) je nasproten teoretičen (izhaja iz konceptov, torej deduktiven). Empirika v humanistiko prispela prek:

• nehumanističnih ved ala matematika
• IKT
• jezikoslovja
• tržnih raziskav knjige (ekonomija i guess)
• tradicije pozitivističnega pristopa v literarni vedi

Javno dostopne so akademske empirične raziskave, dočim so založniške vposlovna skrivnost, zakaj iz njih podatkov se ustvarja dobiček - katere knjige bralci kupujejo, koliko, kje, zakaj itd. Spoznanja: krajša poglavja pripomorejo k temu, da bralec prebere knjigo do konca. Pomembna je pravilna uporaba statistične metode, saj sicer lahko zavaja. Na podlagi empirike nastal Prešernov konkordančni slovar, na podatkovnih zbirkah pa slonijo literarnovedne disertacije zadnjih več kot deset let. Najperspektivnejše področje domače DH se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi, projekti in revije ter računalniško jezikoslovje

Našteti nekateri zastonj programi iz seznama DIRT s področja tem Nove pisarije ala Wordle, Survey Monkey, Gephi, Image Map Tool itd. Pa tudi nekaj projektov in revij s področja DH. Končno poglavje je Računalniško jezikoslovje, ki smatrajo leposlovje za posebno vrsto podatkov, ki kličejo po ločeni obravnavi radi svoje specifike. Naštetih je še nekaj korpusov; Gigafida (1,2 milijarde gesel), Kres (100 milijonov), Gos (1 milijon), Lektor, Igra besed, IMP.

Vtisi ob branju Slavistične revije

Iz meni neznanega razloga sem se pred branjem nadejal predvsem člankov iz študija slovanskih jezikov, in ne književnosti. Po nekaj minutah me je revija seveda postavila na realna tla - članki so večinsko literarno zgodovinske ali primerjalno književne narave (ki so mi osebno nekoliko bolj oddaljeni od jezikovnih). Ob nekoliko poglobljenem branju pa so me nekateri članki le pritegnili, predvsem pa me je pozitivno presenetil njihov izbor, posebno še hrvaški Utjecaj novih medija na jezik mladih u pisanim radovima Blaženke Filipan-Žignić in Marije Turk Sakač ter tisti v cirilici Andrejeva L. (pri čemer moramo poudariti, da me je pritegnil iz principa, ker je v drugačni pisavi - vsebine nisem mogel dekriptirati). Revija me je prav tako pozitivno presenetila z relativno kratko dolžino člankov; tako jo bom v prihodnosti vsekakor z večjim veseljem vzel v roke.

O članku Sodobna slovenska poezija v Italiji Vilme Purič

Kot zmernega navdušenca nad sodobno poezijo, me je članek pritegnil že zaradi naslova. Na kratko so opisane tri generacije slovenskih povojnih pesnikov na italijanskem ozemlju, značilnosti in motivi njihove poezije, na koncu pa se piska članka dotakne tudi najmlajše generacije pesnikov. Pritegnil pa me je tudi, lahko bi rekli, zaradi svojevrstnega nacionalnega ponosa oziroma občudovanja takih, ki se odločijo negovati in zagovarjati slovenski jezik v tujih državah, sploh pa v času diktatur in prepovedi slovenskega jezika. Zato me veseli relativno veliko število slovenskih čezmejnih pesnikov - pa tudi so splošno literarni umetniki slovenskega porekla relativno zelo plodoviti, kar je bržčas posledica težkih borb za slovenski jezik. Presenetilo me je, da je pesništvo v italijanskem zamejstvu tako razvejano, da ga raziskovalci ločijo po generacijah. V spomin se mi je vtisnila poved, o kateri sem razmišljal še nekaj časa: "Zamuda v poeziji zabriše možnost posredovanja resnice."

Rojstva in smrti literarnih umetnikov na 17. april

Rojstva

• Rudolf Badjura; slovenski planinec in pisec - 1881
• Anton Wildgans; avstrijski pesnik in dramatik - 1881
• Karen Blixen - Isak Dinesen; danska pisateljica - 1885

Smrti

• Marie de Rabutin-Chantal de Sévigné; francoska pisateljica - 1696
• Benjamin Franklin; ameriški fizik, pisatelj in državnik - 1790
• Gabriel García Márquez; kolumbijski pisatelj, novinar, publicist in politični aktivist ter nobelovec - 2014

Razprave na Slovlit dne 17. aprila 2014

17. april očitno ni ravno plodovit dan za razpravljanje o slovenističnih dilemah; kljub navodilu, naj povzamemo teme pogovorov za leto 2017, je zadnja objava za 17. april prispela leta 2014. Gospod Juvan je na ta dan predlagal, da bi morala Maturitetna komisija zaradi nuje po branju (učenci in profesorji so "prisiljeni" prebrati maturitetna dela) leposlovne knjige, ki se obravnavajo na maturi, objaviti v elektronski obliki na spletu, da bi si jih lahko brezplačno naložili. Gospa Jordan je posredovala anketo o nadaljnem delovanju Slavističnega društva Slovenije. Objavljen je bil podatek, da bo naslednji dan ob Noči knjige v Ljubljane pogovor z avtorji Antologije manjšinske in priseljeniške književnosti. Gospa Tucovič pa je povabila na predavanje gledališkega lektorja Simona Šerbina.

Na predlog gospoda Juvana so se odzvali številni kolegi; gospod Krušič je na kratko izrazil navdušenost nad idejo, gospod Saksida pa je dodal, da bi morala Maturitetna komisija določiti stalni maturitetni sklop besedil, kot ga pozna mednarodna matura. Gospod Rožman Ivančič iz novogoriške gimnazije je šel še korak naprej, ko je nasprotja med anglisti, ki se desetletja ukvarjajo z istimi teksti, in slovenisti, ki vsako leto dobijo nove, slednje imenoval kar božje sužnje. Zadnja objava pa pripada gospe Drewry, ki je povabila na odprtje Noči knjige v NUK.

Popotovanje iz Litije do Čateža

Ob martinovem smo obeležili slovenski literarni program Frana Levstika s pohodom, ki se je začel na ljubljanski železniški postaji. Po prihodu v Litijo smo začeli sprehod proti Čatežu, ki se je sčasoma sprevrgel v mukotrpno vlačenje prek hribovitih prelazov. Svoje je naredil tudi mošt/cviček, slovenski nacionalni simbol. Dogodek je bil izvrsten za druženje in spoznavanje dovolj pogumnih slovenistov, ki so se srčno odločili za pohod, pridružili pa so se nam tudi zamejski Slovenci, katerim vse pohvale. Pot smo kronali v gostilni z župco in kristusovo krvjo, v temi pa smo se spustili do železniške postaje, kjer smo naredili foto-šov.

Najzanimivejši detajl se mi je vtisnil med "predavanjem" prof. Hladnika, ko je govoril o ozadju in začetkih popotovanja, in sicer, da je Levstik napačno popisal začetni del poti - ko se namesto levo v bistvu zavije desno - iz česar literarni zgodovinarji sklepajo, da je bil pisatelj v rožicah že na začetku svojega pohoda.

36. Simpozij Obdobja

Slovenščina v neobjavljenem rokopisu Србска Грамматика (1847) Jovana Subotića

Na 36.Simpoziju Obdobja, ki je bil posvečen tematiki rokopisov, sem se udeležil zanimive predstavitve odkritja doslej spregledane omembe slovenščine v rokopisu Srbska gramatika iz leta 1847. Zanimiv je iz dveh razlogov - zaradi pronicljivega popisa območij, do kod se še govori slovensko in zaradi vpogleda v tedanje razmišljanje z ozirom na status slovenščine; po mnenju Subotića je slovenščina narečje srbščine, tako kot hrvaščina. Izraža željo po združitvi dežel s srbskimi narečji, pri katerih naj nato prevlada srbski knjižni jezik. Predavala je gospa Maja Đukanović.

Slovar novih pojmov iz Nove pisarije

A

• Ad hoc - lat. po meri, za ta namen (tudi v kontekstu mašila, slabšalno)
• Agitator - nekdo, ki agitira - pridobiva nekaj za določeno stvar (denimo za volilne glasove)
• AHCI - humanistični citatni indeks
• Akumulacija - kopičenje
• Altmetrika - bibliometrično pridobljeni kazalci uspešnosti pri citiranju (tudi: scientometrika)
• Altruizem - nesebičnost, delovanje v korist drugih
• Amiš - pripadnik protestantske veje, ki zavrača sodobni način življenja
• Anahron - zastarel, ni v skladu z današnjim časom
• Analfabetizem - nepismenost
• Anotiranje - označevanje s komentarji
• Apoliničen - skladen, umirjen
• Aspiracija - prizadevanje za uresničitev nečesa (bodisi v politiki, kulturi, umetnosti itd.)
• Atavizem - znamenja preteklosti/starih navad (ponavadi slabšalno)
• Atribut by - atribut, ki zahteva, da pri uporabi v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca
• Ažurnost - ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem

B

• Border line - skupina 90 jezikov, katerih prihodnost ni razjasnena

C

• Comfort zone - skupina 16 jezikov, ki imajo zagotovljen obstoj v prihodnosti

Č

• Čikaški slog - humanistični slog citiranja, znan po tem, da avtorjevemu imenu takoj sledi letnica

D

• Derivacija - odklon, odvrnitev od nečesa (tudi popačenje)
• Diapazon - zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta (v Novi pisariji na splošno razpon)
• Dihotomija - dvojnost, nasprotje
• Diletantizem - površno, nestrokovno, začetniško opravljeno delo
• Disambigvacija - razločitev pomenov
• Diseminacija - razširitev nečesa (večinoma upor. v medicinski terminologiji)
• Distinkcija - razlikovanje, razločevanje
• DOI - (digital object identifier) standard za označevanje spletnih objav
• Drobnjakar - kdor je preveč precizen, dlakocepski
• Dunbarjevo število - maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih ima lahko posameznik (t.j. 150)

E

• Egalitarizem - nazor enakosti in enakopravnosti med ljudmi (stremenje k enakosti)
• Eidetski spomin - fotografski spomin
• Eksces - prekoračenje normalnega v neki stvari
• Ekspertiza - izvedensko mnenje
• Elaborat - strokovno dokumentirano besedilo
• Embargo - prepoved trgovanja z določeno državo
• Emulacija - posnemanje
• Enumeracija - naštevanje
• Estrada - udejstvovanje v popularni kulturi

F

• Faktor vpliva - številka, ki kaže stopnjo uglednosti znanstvene revije (ang. impact factor)
• Famulus - služabnik, pomočnik pri znanstveniku
• Feljton - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
• Frascatijska lestvica - drugo ime za evropsko klasifikacijo FOS 2007 (Fields of Science)

G

• Garniranje - okras, obloženje, popestritev
• Grabljica - lojtra (#)

H

• Hervardovci - pripadniki slovenskega nacionalnega združenja Hervardi
• Hipertrofija - pretirano povečanje česa
• Historiat - zgodovina nečesa, zapis zgodovine
• Humboldtovska vera - prepričanje, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter.

I

• IKT - Informacijsko-komunikacijska tehnologija
• IMRaD - [Introduction, Methods, Results, and Discussion] sestavni deli znanstvenega prispevka
• Inertnost - nedelavnost, nedejavnost, ostajanje na istem mestu
• Interpunkcija - postavljanje ločil

K

• Kalkirati - dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze
• Kanonizacija - uzakonitev, modifikacija
• Klikljiv - tak, ki se ga lahko klikne (ki je spletna povezava na nekaj drugega)
• Kompatibilnost - združljivost, možnost sodelovanja
• Kolofon - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige
• Koncept - osnutek, zasnova
• Koncizen - jedrnat, zgoščen
• Kondukter - uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu
• Konkordanca - seznam po abecedi razvrščenih besed, pojmov z navedbo vseh mest, ki se nanašajo nanje
• Korektura - odpravljanje napak, ki jih je v besedilu napravil kdo drug
• Kulturomika - področje raziskovanja, ki se ukvarja s kvantitativno analizo kulture

L

• Lamentacija - tarnanje
• Larpurlatizem iz franc. nekaj, kar služi samemu sebi (v umetnosti kar ima le estetsko, in ne družbene vloge)
• Legimiteta - upravičenost, temelječa na pravni podlagi
• Lektura - popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno
• Lematizator - kdor pojavnicam v korpusu določa in pripiše lemo
• Ludizem - gibanje v času industrijske revolucije, ki je zaradi odpora proti kapitalizmu razbijalo parne stroje in podobne novotarije - poimenovano po začetniku Netu Luddu

M

• Majestetični plural - uporaba množine, kljub temu, da je avtor besedila en sam
• Manipulacija - obvladovanje skritih namenov
• Metastaziranje - razsejati se
• Metuzalemsko star - zelo star (star kot pri Metuzalemu)
• MLA - humanistični slog citiranja, v Sloveniji enako razširjen kot čikaški

N

• Naturen - naraven
• Nepotizem - dajanje prednosti prijavam prijateljev in sorodnikov
• Nitkanje - možnost sledenja temi (na spletnem forumu)
• Nivelizirati - izenačevati
• n.v. - navedeno delo

O

• OCS - program za organiziranje konferenc (open conference system)
• OHS - program za indeksiranje podatkov projekta PKP (open harvester system)
• OJS - odprtokodni program za izdajanje serijskih publikacij (open journal system)
• Okratičenje - okrajšava (?)
• OMP - program za izdajanje monografij (open monograph press)
• Open data - odprti podatki
• Open access - prost dostop
• ORCID - prostodostopni sistem za razločanje med objavami

P

• Paginiran - oštevilčen
• Pasant - mimoidoči
• Pasus - odlomek, del
• Pavšalen - preveč posplošen, povprečen
• Pechakucha - prezentacijski model (20 prosojnic, v razmiku 20 sekund)
• Pedanten - zelo natančen (v Novi pisariji mišljeno slabšalno) [glej: drobnjakar]
• PKP - (ang. Public knowledge project) kanadski projekt serijskih publikacij
• Pleonastičen - besedno preobilen (pojem se opiše na več sorodnih načinov)
• Pospletiti - prenesti (navadno iz knjižne in druge fizične oblike) na splet
• Pro bono - zastonj (predvsem v pravniškem jeziku)
• Progresiven - napreden

R

• Redigirati - delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev
• Redundanten - preobilnosten
• Repozitorij - strežnik z javno dostopnimi datotekami (večinoma diplomskih in doktorskih nalog)
• Relevantno - pomembno, bistveno, kar zadeva določeno temo
• Revolt - upor, odpor
• Rezoniranje - razmišljanje, razglabljanje

S

• SCI - naravoslovni citatni indeks
• Servilnost - pretirana uslužnost
• Sintagma - besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
• Socialni antagonizem - družba, ki se deli na dva diametralno nasprotna pola in si zato nasprotuje
• Sporadičen - ki se pojavlja od časa do časa, občasno, posamično
• SSCI - družboslovni citatni indeks

Š

• Špijonaža - vohunjenje

T

• Tendenca - prizadevanje za dosego, uresničitev česa; težnja

U

• UDK - univerzalna decimalna klasifikacija
• Ugledna založba - v Novi pisariji mišljeno slabšalno kot izpraznjenost izraza sleherne založbe
• UMRiS - [uvod, metode, rezultati in sklep] glej IMRaD
• Uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev

V

• Valenca - psihološka vrednost predmeta ali osebe

Računalniške tipke

• Alt - izmenjalka
• Ctrl - krmilka
• Delete - brisalka
• Enter - vnašalka
• Escape - izhodnica
• Space bar - preslednica