Žana Horvat

Domače naloge

11. domača naloga: Članek na SlovLit

V arhivu SlovLita sem našla in prebrala obvestilo z naslovom Fran, prva aplikacija za slovenski jezik, ki ga je spisala Agata Tomažič 7. junija 2019. Obvešča, da je vseslovenski jezikovni portal Fran naposled na voljo tudi kot aplikacija. Že od nastanka omenjenega portala so si ga njegovi uporabniki želeli tudi v obliki aplikacije. Sprva žal zaradi preskromnih finančnih sredstev to ni bilo mogoče, aprila 2018 pa se je ustvarjalcem portala nasmehnila sreča, saj jim je Abanka zagotovila dodatna sredstva za njegov razvoj. Podjetje DigiEd iz Žirovnice pa se je ponudilo, da razvije aplikacijo v najosnovnejši obliki na lastne stroške.

10. domača naloga: Fotografija Dvorca Rakičan

Dvorec Rakičan

9. domača naloga: Register kulturne dediščine in objekti v bližini lastnega kraja

V bližini svojega kraja sem našla stavbo Grad Rakičan, ravninski baročni dvorec, ki stoji v razsežnem parku, oblikovanem v krajinskem slogu. Izvira iz starejšega gradu na tem mestu, ki je bil utrjen v 17. stoletju, kasneje pa prezidan v baročni dvorec. Stavba na strani Registra kulturne dediščine še nima slike, ima pa že svojo stran na Wikipediji, ki je sicer precej pomanjkljiva in skrčena.

V Turnišču stoji usnjarski muzej. Na strani Registra prav tako še nima slike, o njem pa ni ustvarjene niti strani na Wikipediji. Muzej je v panonski, s slamo kriti stavbi, z zbirko čevljev in starih usnjarskih strojev, s katerimi so jih šivali, uredila tovarna obutve Planika leta 1975.

Brumnova Hiša v Murski Soboti je brez svoje slike na Registru, prav tako o njej še ni bilo ustvarjene strani na Wikipediji. Gre za pomembno partizansko postojanko, v kateri je bil center delovanja OF v Murski Soboti, o čemer priča spominska plošča iz leta 1950.

8. domača naloga: popravki wikipedijske strani Grof

Vstavila sem nekaj popravkov, ki so se mi zdeli potrebni. Na začetku povedi sem za ”V” odstranila en odvečni presledek. Pred "se je" sem odstranila odvečno vejico, za besedo "strani" sem vstavila potrebno vejico, ki sem jo nato napisala še pred besedo “za”, v besedo “omočje” sem med o in m vstavila b in tako besedi dala pomen, pred ”je” sem vstavila potrebno vejico, nato pa sem še pred začetkom nove povedi (Na primer ...) odstranila en odvečni presledek, bila sta namreč dva.

> po vrsti navedeni popravki

7. domača naloga: o avtorjih in romanih v bližini svojega kraja (Geopedija)

Na Geopediji sem pobrskala o avtorjih in romanih v bližini svojega kraja (Velika Polana, Prekmurje) ter ugotovila, da so v Veliki Polani postavljeni rojstna hiša, doprsni kip in grob pisatelja Miška Kranjca. Tam je tudi pisatelj Bogdan Novak spisal 8. knjigo Slovenske sage Lipa zelenela je z naslovom Rdeči sneg, ki je bila prvič natisnjena leta 1999. Zbirka velja za prvo slovensko leposlovno sago, v kateri je avtorju uspelo predstaviti kar stoletje in pol slovenske zgodovine skozi romaneskno spremljanje življenja dveh rodbin, Godinovih in Kolarjevih. Večina vsebine ostalih knjig je nastala v Beltincih, pisal pa jo je še v drugih krajih v okolici Veliki Polane kot so npr. Gomilica pri Turnišču, Ižakovci, Črenšovci, Melinci, Žižki, Dolnja in Srednja Bistrica ... V kraju Hrastje Mota je pod pisalom Kajetana Koviča nastal zgodovinski roman Pot v Trento, prvič natisnjen leta 1994. Roman ima v podnaslovu oznako Prizori iz navadnega življenja Franca M. Pisatelj v njem spremlja življenjsko pot svojega strica, v marsičem prav posebnega moža. Raziskovati jo je začel v dolini Adiže, na južnotirolski fronti, kjer je Franc M. preživel več mesecev vojne. Pot nas zanese še v Gornjo Radgono, kjer je slovenski pisatelj, prevajalec in učitelj Oskar Hudales ustvaril roman Požar krvi, ki je posvečen 1900-letnici Ptuja in je izšel šele po njegovi smrti (leta 1969).

6. domača naloga: članek literarnega zgodovinarja Bruna Hartmana

V sklopu omenjene domače naloge sem raziskala članek literarnega zgodovinarja Bruna Hartmana in ga na kratko povzela tako oblikovno kot vsebinsko. V uvodniku so zapisani poklici, ki jih je poleg literarnega zgodovinarja še opravljal - označili so ga tudi za gledališkega zgodovinarja, dramaturga, bibliotekarja, prevajalca in publicista. Informacijsko okence ob strani ponuja podatke o njegovem datumu rojstva, datumu smrti, državljanstvu in poklicih. V njem lahko zasledimo tudi njegovo fotografijo. Pod uvodnikom je navedeno kazalo vsebine, ki je razdeljeno na sedem tematskih sklopov - Življenjepis, Znanstveno delo, Bibliografijo, Nekatere članke, Vire, Opombe in Glej tudi. Pri razdelku Življenjepis izstopajo podatki, da je Hartman osrednja osebnost slovenskega knjižničarstva in da je študiral književnost južnoslovanskih narodov, slovenskega jezika, francoščine in primerjalne književnosti ter da je nato svoje znanje uporabil pri poučevanju študentov naslednjih generacij. Pritegnilo ga je gledališče, za tem pa je upešno vodil dve knjižnici v Mariboru vse do svoje upokojitve. Odstavek o znanstvenem delu pravi, da je veliko let posvečal slovenistiki. O tem pričajo njegova disertacija z naslovom Celjski grofje v slovenski dramatiki, študije o Novačanu in številni članki o literarnem dogajanju v nekdanjem Mariboru. Z gledališčem se je ukvarjal kot lektor, dramaturg, umetniški vodja in upravnik. Z biografskimi prispevki za Slovenski biografski leksikon in Enciklopedijo Slovenije se je uvrstil med najplodovitejše sodelavce na območju severovzhodne Slovenije. Poznan je tudi kot izvrsten prevajalec proze, med katero uvrščamo dela Hemingwaya, Cronina in Remarqua. Od leta 1965 je usmerjal razvoj knjižnice v ugledno visokošolsko ustanovo. Tako je knjižnica leta 1975 kot enakopravna soustanoviteljica podpisala Sporazum o združitvi z Univerzo v Mariboru in dobila ime Univerzitetna knjižnica Maribor. V začetku oktobra 1988 je bila na njegovo spodbudo organizirana simbolična selitev knjižničnega gradiva z »živo verigo«, v kateri si je nad tisoč ljudi, med njimi predstavniki univerze, dijaki in študentje, podajalo knjige iz rok v roke na razdalji med staro knjižnico in novo knjižnično zgradbo ter tako izrazilo navdušenje nad preselitvijo te pomembne mariborske ustanove. Poleg vseh dosežkov je sodeloval še pri ustvarjanju Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je na študente prenašal svoje bogate izkušnje. Med njegovo bibloiografijo najdemo dela, kot so Slovenec se smeje: Večer slovenskega humorja, Učbeniško gradivo za knjižničarstvo na srednji stopnji usmerjenega izobraževanja, Eberhart Streul: Veliki dan Jožeta Dobrnika itn. Degradirani Rudolf Maister in Univerzitetna knjižnica Maribor sta dva izmed nekaterih člankov, ki jih je spisal še poleg ostalih del.

5. domača naloga: literarnovedni članek iz Slavistične revije

Članek z naslovom Korespondenca med Josipom Stritarjem in Josipom Tominškom v obdobju 1906–1923 se je v Slavistični reviji znašel 3. po vrsti v letu 2019, pod njim pa se je podpisal Matej Hriberšek, klasični filolog, prevajalec in docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki svoje članke objavlja v različnih strokovnih in znanstvenih revijah. V omenjenem prispevku je predstavil doslej neobjavljeno korespondenco med Josipom Stritarjem in Josipom Tominškom med letoma 1906 in 1923 ter dogodke, ki so zaznamovali njun odnos. Članek je sestavljen iz naslova, ključnih besed, uvoda, osrednje vsebine in sklepa, pri čemer so ključne besede, uvod in sklep zapisani še v angleščini. Obsega 24 strani. Osrednja vsebina je sestavljena iz pisem, ki sta si jih izmenjevala Stritar in Tominšek. Avtor jih sproti povzema, interpretira in pojasnjuje. Po sklepu sodeč korespondenca med njima ne ponuja ničesar, kar bi znatno spremenilo pogled na Stritarja in njegovo delo, ima zgolj dokumentarno vrednost. Njuno dopisovanje razkriva drobce iz življenja obeh in dopolnjuje njuno biografijo. Stritarjeva pisma razkrivajo predvsem razočaranje nad takratnimi splošnimi razmerami v Sloveniji, tesnobo ob izbruhu prve svetovne vojne, njegove krhke odnose z nekaterimi sodobniki, predvsem pa veliko željo po ponovnem priznanju njegove vloge v slovenskem kulturnem in slovstvenem življenju. Tominšek je v Stritarju našel svojega vzornika, na katerega se je obračal ne le kot na strokovno avtoriteto, ampak tudi kot na zaupnika in prijatelja.

4. domača naloga: Slavistična revija

Gre za osrednji slovenski znanstveni časopis na področju jezika in literarnih ved, ki sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene ter strokovne članke, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo. Le-ti so lahko spisani tako v slovenščini, kot tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Pred objavo gredo skozi postopek uredniškega recenziranja, v katerem morajo biti pregledani od vsaj dveh članov uredniškega odbora ali pa jih pregledata kar recenzenta za obravnavano področje. Avtor je o odločitvi pregledovalcev glede objave obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Revija ponuja odprt dostop in s tem omogoča, da so vsi članki takoj po objavi na spletu dostopni vsem uporabnikom. Prosta raba in distribucija se lahko izvajata pod pogojem ustrezno navedenega avtorja in revije. Časopis avtorjem za objavo, hranjenje in urejanje člankov ne zaračunava nobenih stroškov. Njegov koncept je predstavil že njen prvi urednik Anton Ocvirk, ki je menil da se je pojavila potreba po podrobnem razpravljanju o slovenski slovstveni preteklosti in besedi. Revija naj bi zato poskrbela za dograjevanje izsledkov tradicije v tesnem stiku s sedanjostjo. Njen prvi izvod je izšel leta 1948.

Premk: Služba

Študij Nove pisarije

Uvod

priročnik je primeren predvsem za študente slovenistike pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti
predstavlja nadaljevanje literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, namenjenega starejšim generacijam študentov, ki je skrbel za standardizacijo strokovnega pisanja med slovenisti in humanisti in še pri kom
pri gradivu je bilo potrebno zaradi prehoda s papirja na zaslon veliko spremeniti in dopolniti
pismenost je v Vodnikovih časih pomenilo slovnico, danes pa si jo razlagamo kot znanje branja in pisanja oz. znanja, poznavanja česa sploh (digitalna, medijska, funkcionalna pismenost ...)

Kam z avtorjem

osrednje avtorstvo priročnika si lasti prof. Miran Hladnik
njegovo delo je javno izpostavljeno, kar predstavlja nevarnost vsiljevanja nezaželjenih avtorjev pod psevdonimi, kljub temu pa pričakuje zgolj konstruktivne popravke in pripombe
v praksi kraja ni izvedljiva, priporočeni pa sta pravilno izvedeni uporaba (z navedbo avtorjevega imena) in adaptacija omenjenega dela

Prešernova Nova pisarija

naslov Nova pisarija izvira iz imena Prešernove satirične pesnitve (prvič objavljena v zborniku Kranjska čbelica leta 1831 kot Kranjska pisarija)
v Poezijah (1847) pesem najdemo pod poglavjem Različne poezije
Prešeren je karikiral ideal uporabnega pisanja in ljudskega jezika kot podlago za slovensko umetnostno pisno izražanje
pesnitev je daljša in gre o pogovoru med učencem, ki sprašuje, in učiteljem/pisarjem, ki mu odgovarja - le-ta je nevljuden človek, ki v prispodobi stoji za Prešernu nevšečnimi mnenji o njegovi poetiki, kot so jih takrat imeli njegovi nasprotniki Jernej Kopitar, Franc Sefarin Metelka, Matevž Ravnikar in Jurij Puška
njegovo delo je aktualno še danes, saj se začne s tožbo posameznika, opazujočega, kako se v časih okrog leta 1830, enako kot danes, neobvladljivo povečuje število pisateljev in količina njihovih del kljub drugačnim okoliščinam pismenosti od preteklih

Pismenost

pomeni obvladanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo
nekoč je to zmogla le manjšina, ki je znala oblikovati in razlagati religiozne tekste, do katere pa se je javnost vedla nezaupljivo
z uvedbo obveznega šolanja pismenost ni več spretnost zgolj priviligirane manjšine, temveč določa prag civiliziranosti - nepismenost namreč danes velja za neciviliziranost in sramoto
sprva se je pisalo zgolj na roko in s svinčnikom, danes pa komuniciramo že s pomočjo elektronskih naprav
nastopil je prehod od enosmerne komunikacije do interaktivnosti
sodeč po precejšnji količini mobilnikov in računalnikov v slovenskih gospodinjstvih je očitno komunikacija preko omenjenih naprav že del splošne pismenosti
posamezniki, ki so ključni element tradicionalnega opismenjevanja ljudstva, zavračajo novejše oblike komunikacije, kar predstavlja težavo
elektronska pismenost širi enakost med spoloma in demokracijo
kljub mnogemu novodobnemu orodju, ki predstavlja lažje pisanje, delež aktivno pismenih predstavlja le manjšina
pisanje je kulturno pomembno, saj družba kulturuno raste zgolj, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v njej dvigajo - problem v malem številu aktivno pismenih

Informacijska družba

nadomešča starejšo industrijsko družbo, podrobneje pa jo opredeljujejo koncepti, kot so družbeni mediji, participativna kultura, družbena omrežja in fanovska kultura
prihodnost informacijske družbe je za nekatere pod vprašajem zaradi morebitne škodljivosti branja na zaslonu in verodostojnosti tiska
tiskanih knjig je zaradi modernejših načinov komuniciranja vedno manj, a ne bodo nikoli povsem izrinjene
najbolj zaskrbljeni glede prihodnosti knjige se pogosto ekonomsko vpletajo v njeno proizvodnjo

Wikiji

Wiki predstavlja žargonsko poimenovanje skupka spletišč
prisoten voluntarizem, kar enačimo z neprofitnim objavljanjem in popravljanjem
Wikipedio in podobna spletišča si lasti neprofitna organizacija Wikimedia in so metafora nove družbene paradigme pod imenom informacijska družba
lahek in prost dostop
osrednje geslo Wikimedie je ohranjanje in spodbujanje kreativnosti ter svobode
kredibilnost se vztrajno preverja s strani zavzetih posameznikov
kakovost člankov na Wikipediji meri sposobnost preživetja in vitalnost jezikov

Wikiji in šola

uporabljajo se kot pedagoško orodje (Wikiverza)
meja med delom, dolžnostjo in hobijem, prostovoljnostjo je v akademskem svetu zabrisana
možnost razveljavitve vandalskih vdorov