ŽanaJonozovič

"Moja" Nova pisarija

Uvod

Nova pisarija je nadaljevanja literarnega priročnika Praktični spisovnik. Prvotni plan za naslov te knjige je bil "Nova pismenost", kar je v takratnem času pomenilo slovnico. Danes slovarji namesto tega navajajo "znanje branja in pisanja".

Danes torej govorimo o:

• digitalni
• informacijski
• medijski
• ekološki
• prometni
• finančni
• čustveni... pismenosti.

V Novi pisariji so mogoči neposredni popravki + ima možnost vpogleda v historiat + deluje na princip sprotnega nastajanja. Torej je ta knjiga neke vrste "rastoča knjiga".

Glavni avtor knjige je Miran Hladnik, za datum izdaje pa velja letnica 2014, ko je bila prva izdaja vpisana v Cobiss.

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige paratizira na naslovu Prešernove satirične pesnitve, s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. Natisnjena je bila v Poezijah leta 1847, obsega 47 tercin, kjer sledimo pogovoru med učencem in učiteljem.

Spomin na pesnitev je primeren zato, ker se začne kot nekatere novodobne tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja.

Pismenost

DEF.: Biti pismen, pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.

• z uvedbo obveznega šolanja pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine
• danes družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito
• pismenost določa prag civiliziranosti

Razumevanje pismenosti se spreminja:

• nekoč pomenilo pisanje z roko (danes večina ljudi uporablja elektronske naprave-tipkati nas ni naučil nihče)
• spremembe komunikacijskih naprav so pripeljale do konfliktov (mlajši se ne znajo izražati, starejši ne obvladajo osnov sodobne komunikacije)
• po tradiciji razumemo pismenost kot sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in njihovo tvorjenje ter posredovanje
• dolgo je potekala le enosmerna komunikacija, danes pa med samoumevne tehnične spretnosti spadajo kompleksnejše zadeve (npr. polnjenje baterij, znajti se na računalniku...)

Poznamo več vrst pismenosti: glasbena, računalniška, strokovna, urbana... To imenujemo specialne pismenosti - sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Nobena od teh ni obvezna, a bolj pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.

Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo.

Danes je del splošne pismenosti tudi komunikacija preko mobijev in računalnikov. A navdušenje za informacijsko družbo in njeno elektronsko podporo je vendarle treba trezno omejiti. Sicer pa nam računalniki nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo; to je dobro tako za posameznika kot za skupnost. Novodobna elektronska pismenost tudi širi polje demokratičnega, saj je npr. med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških.

Zanimajo nas predvsem višje oblike pismenosti, ki v večji meri kot na razumevanju pisnih sporočil računajo na sposobnost njihovega tvorjenja in razširjanja v javnosti. Število aktivno pismenih je v nekem okolju ponavadi v manjšini. Razlog za to je, da pisnih informacij ne cenimo tako kot ustnih, in da mariskdo meni, da je pisanje čudaško.

V informacijski družbi naj bi se podjetnost nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na kulturne kreativnosti, zato bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Vsebuje koncepte, kot so: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura...

Sčasoma nastaja rivalstvo med natisnjeno in elektronsko knjigo. Tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile. A fetišiziranje natisnjega besedila kot "večnega" spregleduje dejstvo, da pisna tradicija v zgodovini ni bila usmerjena zgolj v fiksiranje znanja, ampak je imela ravno tako močno potrebo po brisanju informacij. Današnji humanisti in socialni teoretiki nočejo ugledati družbenoemancipacijskih priložnosti, ki jih ponuja strmo rastoča krivulja proizvodnje informacij.

Wikiji

Wikipedija in podobna spletišča, ki spadajo pod neprofitno organizacijo Wikimedio, so metafore informacijske družbe, sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Razlogi za predanost Wikipediji so:

• lahka dostopnost
• voluntarizem
• kooperativnost
• tesnejši stik z realnostjo

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč. Pojavila so se leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Zajemajo WIKIVIR, WIKIPEDIJO, WIKIKNJIGE, WIKIVERZO, ZBIRKO, WIKISLOVAR... Družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji. Slovenščina je na lestvici na 40. mestu-jezike razvrščajo po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti. Na Wikipediji je trenutno 290 jezikov, njen delež v angleščini je 13% in pada. Večje kot je število jezikov, več je kulturnih izbir in možnosti za preživetje v tem svetu.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 in je presegla že več kot 150.000 gesel. Status člankov je urejen z licenco creative commmons, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu, da je v principu kolektivno. Uredniška politika in mehanizmi odločanja so namenjeni ohranjanju in spodbujanju kreativnosti in svobode (vodilni gesli wikiskupnosti). Na vrhu vsake strani so štirje glavni zavihki: Članek, Pogovor, Uredi in Zgodovina. Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki, objave pa kontrolirajo zavzeti posamezniki. Wikipedija je nakopičila več zgodovinskega znanja kot katerikoli drug medij, skoznjo se uveljavlja popularno razumevanje preteklosti, je "mesto spomina", ki odslikava spremembe v razumevanju preteklosti. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče. Od drugih publikacijskih možnosti se Wikipedija razlikuje, ker:

• nima nobenega zaposlenega
• piscem ni za zaščito avtorskih pravic
• prispeva lahko vsakdo
• uveljavlja sodelovanje
• objave so neposredno mednarodno primerljive
• je samorefleksivna

Wikiji in šola

Veljajo za močno pedagoško orodje. Leta 2005 so jih začeli uporabljati na fakultetnih seminarjih, leta 2007 pa so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje. Učitelja prisilijo, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrujeja, študenta pa, da naloge opravlja zaradi odgovornega odnosa do skupnosti.

Avtor

Do interpretacijske šole v 60ih letih, je bila večina del usmerjena k avtorju. (Od tu avtorska biografija kot eminenten literarnovedni žanr).

Naslednja generacija je pozornost avtorja usmerjala k besedilu.

V 80ih letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju.

Motivacija za pisanje

Pisanja se v grobem lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali za katero izmed socialnih skupin, ki jim pripadamo. Žanr znanstvenega pisanja predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje. Pri leposlovju je večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini poročila.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika, smo lahko pismeni na štirih področjih:

• sporazumevalno
• leposlovno
• strokovno (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo) in znanstveno (objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij)
• publicistično (objave v časopisu, blogih...)

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, jo nagovorimo v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko pa v slovenščini. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj.

Slovenska wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih.

Izbira teme

V akademskem okolju izbirajo temo asistenti, učitelji, mentorji, organizatorji... Romantičnemu pedagoškemu principu pa ustreza prizadevanje, naj si vsak izbere temo, ki mu najbolj ustreza (to ni vedno pozitivno).

Vaje v pisanju

• registriraj se na začetni strani in se z izbranim imenom in geslom prijavi; isto ime kot na Wikiviru velja še na Wikipediji, Wikiverzi idr.
• na seznamu, pripravljenem za razred, se vpiši s svojim uporabniškim imenom k eni izmed nalog, npr. takole: Besna Strojepiska; na koncu izbrane alineje, za pomišljajem
• v urejevalni način vstopiš s klikom na zavihek Uredi stran, ko končaš, čisto spodaj levo klikneš gumb Shrani stran[46]
• če naslov domače naloge še ni klikljiv (če je torej v navadni pisavi namesto v rdeči ali modri), napravi klikljivega po vzorcu drugih; zdaj je že jasno, da besede postanejo klikljive, če so v dvojnih oglatih oklepajih
• kjer klik na naslov pripelje na neko drugo besedilo z enakim naslovom, je treba naslov našega teksta na seznamu spremeniti: ponavadi dodamo v oklepaju avtorjevo ime in priimek ali pri anonimnih besedilih naslov časopisa z letnico, npr. Dom > Dom, kar pripelje na prazno stran
• predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource
• odpri na računalniku še eno okno in v njem besedilo, na katerega kaže povezava na koncu alineje; najpogosteje je z dLiba ali s spletišča Internet Archive; med tem oknom in Wikivirovim oknom se seliš s kombinacijo tipk <Alt> + <Tab>
• tekst označi z miško, če ne gre v enem kosu, pa po stolpcih, s <Ctrl> + <c> ga spraviš v spomin, skočiš na Wikivir in ga odložiš s <Ctrl> + <v>
• odpri še tretje okno s kakim lepo urejenim besedilom na Wikiviru, recimo iz revije Vigred, klikni zavihek Uredi in prekopiraj iz njega v svoj tekst glavo
• v glavi zamenjaj prekopirane podatke s tistimi, ki so primerni za besedilo v delu
• loti se popravljanja napak, ki jih je zagrešil stroj (OCR) v prekopiranem besedilu:
• odstavek napraviš s prazno vrstico; pomembni so samo odstavki, ne pa tudi prehodi v novo vrstico, ki so v izvirniku drugačni, kot bodo na zaslonu, tudi če so v urejevalnem načinu zvesto reproducirani
• deljenje odpravi
• ne popravljaj avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj to ni lektura, ampak korektura
• kadar naletiš v predlogi na očitno tiskarsko napako, jo popravi takole: popravljena beseda, kar na zaslonu dá: popravljena beseda
• v dilemi si oglej napotke na pogovorni strani popravljanja klasikov na Wikiviru, v smernicah projekta in na forumu ali na pogovorni strani predmeta postavi vprašanje oz. predlog
• na dnu dodaj kategorije, npr. , , kategorijo z imenom avtorja (če je poznan), žanrom (npr. potopis), temo (npr. Borovnica)

Usoda avtorstva in soavtorstvo

Avtorji se združujejo v zelo močne skupnosti. Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje.

Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupen cilj in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.

Objavljanje

Včasih so besedila postavili stavci v tiskarni, jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk in naprej med bralce. Danes postaviti besedilo pomeni, ga naložiti na kak strežnik oziroma spletno mesto. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. K vidnosti najbolj prispeva postavitev na močno obiskano mesto, oglaševanje na takem mestu vključitev kazala in hiperpovezave v besedilu. O tem, ali ima besedilo na spletu status objave, odloča avtorjeva intenca.

Množični um ali pametna množica

Je način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji, to je znanje, pri kateremu produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Koncept skupnosti znanja obuja pomen znanja kot javne dobrine.

Verbalne in vizualne informacije v geslih so vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.

Avtorske licence, Creative commons in Copyright

Iz pravnega zornega kota je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright. Prizadevajo si za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem in za realizacijo teh pravic.

Creative commons je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Bralcu tekste ponuja in šele nato dodaja, pod kakšnimi pogoji. Licence cc so spremenljive. Najsodobnejša med njimi ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International License in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna, le da uporabnik navede njihovega avtorja. Vrste licenc cc:

• priznanje avtorstva
• deljenje pod istimi pogoji
• nekomercialno
• brez predelav

Avtorska zakonodaja Copyright pa ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju. Ščiti jih pred zlorabo, definirano kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in izvedbo takega izvedenega dela. Očitamo ji, da izhaja iz trojih neustreznih konceptov: 1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo, in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino.

Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi.

Bralec

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.

Prosta ali odprta dostopnost je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop poseganja v vsebino ne dovoljuje. Poznamo: odprte podatke, odprti dostop, prosta vsebina, prosto znanje, prosto izobraževanje.

O zlatem prostem dostopu govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem pa, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij.

Založbe

Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele od profita, ki ga je prinesla prodaja. Da pa lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja tudi brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva (npr. Slavistična revija).

Repozitorji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti objave dobimo preko številk o citiranosti. Pomembne so tudi številke o branosti objave. Repozitorji imajo funkcijo štetja ogledov že vgrajeno. Glavni namen repozitorjev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjave znanstvenih vsebin... Vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Odprtega značaja je tudi spletni forum SlovLit, ki skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.

Kredibilnost

Preden objavljeni informaciji zaupamo, moramo preveriti avtorja, inštitucijo objave, starost dokumenta, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in menimo, da si ne mora privoščiti zavajanja bralcev. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris.

Aktivizem

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Nezaupanje v okostenelost akademskih institucij občasno udari na dan z ustanavljanjem alternativnih kanalov za publiciranje.

Glede starosti; za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Letnica objave usmerja bralčevo branje.

Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Preverba se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov.

Strokovno recenziranje

Je utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka.

O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi pa, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, pomembnost teme, mednarodno primerljivost itd.

Recenzijski postopek ima tri može izide: sprejem članka, zavrnitev ali pogojni sprejem (avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, naj jih upošteva).

Ločila

• pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice
• dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice
• zaimek le-ta značilen samo za pisna besedila
• dolgi pomišljaj pride v poštev le za členitev dolgih odstavkov
• Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih je treba najti v orodjarni med simboli. Pritisk na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice bo na zaslon priklical narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo (") in je nekakšna emulacija tistega edinega narekovaja, ki ga je bilo mogoče natipkati na mehaničnem pisalnem stroju
• dvopičje je levostično ločilo
• pred naštevanjem ne uporabimo dvopičje
• tropičje je alternativa vezniku
• tropičje je nestično ločilo
• pred tropičjem ni vejice
• podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi

Velike začetnice

• naslove kolon in vrstic pišemo z veliko začetnico
• celice znotraj tabele z malo začetnico

Formati besedil

• txt=golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt=obogateno besedilo
• htm, html=spletno besedilo
• pdf=natisljivo besedilo

Besedilo v wikijih

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v Ljubljani.
• sliko vstavimo preko menija

Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih. Kadar mi je kakšna stran všeč, kliknem na zavihek Uredi, si ogledam, kako je narejena, in potrebne ukaze prekopiram v svoje besedilo.

• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s COBISS,[113] okvirček za avtorja s predlogo Predloga:Infopolje pisec, okvirček za knjigo s predlogo Predloga:Infopolje knjiga, razprti tisk z Predloga:Razprto, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html:
  za prelom vrstice,

  ---

  za vodoravno črto, za centriranje besedila

 uvaja pesemsko besedilo,

ga zaključuje

Navajanje

Z citiranjem avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, intelektualno superiornost in umešča svoje sporočilo v kontekst. Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Prav tako pa je prepoznavno znamenje strokovnega pisanja sklicevanje na druge pisce.

Pot do proste uporabe avtorjevega dela je 70 let po avtorjevi smrti.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno kaznivo pa ni.

Prepisovanje

Plagiat=kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Kršenje avtorske zakonodaje je, ko tekst še ni v javni lasti.

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave. Na Slovenskem upoštevamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science. Bazi SSCI in AHCI pa poleg citatov indeksirata še izvlečke.

Znanstvene revije so zainterisirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo ... Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.

Faktor vpliva

Je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Dobijo jo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih indeksiranih revijah v dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah.

Meritve so kulturno pristranske in ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami. Dosežke lahko primerjamo le znotraj posamezne discipline.

Slovenske znanstvene revije

Poznamo:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica ...

Citatni slogi

Humanistični pisci se odločajo med čikaškim in MLA citiranjem. Čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih.

Citiranje na wikijih: Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46. (COBISS) dLib

Za potrebe literarnovednega pisanja je dovolj navesti avtorja in naslov, glede na vrsto objave pa še:

• ime spletišča in datum pri spletni objavi
• kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
• naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja

Citat ali navede je iz dveh delov:

• dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek.
• vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)[129] ali neposredne povezave na vir.

Opombe in kratki sklici

Opombe bralca usmerjajo k bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, kratki sklic pa v seznam literature na koncu besedila. V vseh wikijih se opombe čisto na koncu. Nanjo nas prinese klik na zaporedno številko opombe v besedilu, klik na strešico na začetku opombe pa nas vrne nazaj v besedilo. Kratki sklici se navadno napišejo tako: (Priimek letnica: št. strani).

Označevanje navedkov

Označimo jih z narekovaji, odstavkom in drugačnim črkovnim rezom. Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami! Navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Od kod vse citiramo, viri in literatura

Citiramo lahko iz vseh mogočih virov. Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek ali rokopis. Vedno pogosteje se pojavljajo viri v tiskani in v digitalni obliki in v različnih verzijah. Takrat navedemo najprej tiskanega in potem še digitalni vir. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi.

Vire in literaturo delimo pri dolgih seznamih. Viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa so teoretični ali metodološki pripomočki za raziskavo.

Zaslon in papir

Razlika med natisnjeno in spletno stranjo: natisnjena stran ima omejen obseg. Spletne strani niso paginirane, zato oprema citata s podatkom o strani, ni mogoča. Branje na zsalonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva na citiranje in navajanje virov. Specifična prednost so neposredne povezave na avtorje, fakte in objave, na katere se sklicujemo.

Spletno besedilo je tudi bolj naklonjeno naštevanju in uporabi alinej. Bibliografski navedek, če je možno, opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem.

Navajanje celotnih URL-jev nikjer ne pride v poštev!

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[139]

nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo

• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Žanri

Poznamo: 1. vsakdanje sporazumevalne 2. publicistične 3. umetnostne 4. strokovne/znanstvene: Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči, strokovni članek pa predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo.

V humanistiki so najbolj pomembne monografske publikacije: knjige, diplome, magisteriji in disertaciji. Status strokovnega pisanja imajo: podatkovne zbirke, poročila o dogodku, povzetki, članki, kritike, eseji, predavanja, enciklopedijska gesla, učbeniki, priročniki, navodila, razprave.

Razlikujemo tudi žanre šolskega strokovnega pisanja, ki so, referat, esej in diplomska naloga.

Popravljanje

Ločimo lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo.

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju.

E-pošta

• pomemben segment komunikacije
• komunikacija je lahko v pisni obliki ali v živo
• razvade, ki motijo strokovno uporabo:

- neodzivanje na pošto
- na odgovor, ki smo ga sprejeli, se ne zahvalimo
- pri več sporočilih odstranimo citirana besedila prejšnjih sporočil
- uporabljamo standardno slovenščino in se držimo pravopisa
- problem naslavljanja
- prepošiljanje pisem in odgovarjanje vsem naslovnikov, kadar to ni potrebno
- ...

• pri formalni komunikaciji bomo uporabili vikanje, če ne tikanje
• uporaba specifičnega naslova za lažjo preglednost
• datoteke imajo kratko in pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črk, strešic in presledkov (uporaba _)

Socialna omrežja

• dobre/slabe plati
• kombinacija internetne tehnologije: pošto, spletne strani, slike, video, spominsko knjigo, iskanje in adresarje
• mitiziranje znanosti - konstruiranje razlag

• Facebook je primeren za promocijo akademskih informacij.
• nastal leta 2004
• namen: povezovanje študentov

Tvit

• sporočilo na socialnem omrežju Twitter (Čivkač)
• nastalo leta 2006
• omejitev je 140 znakov
• SMS internet
• tvitrsko všečkanje in komentiranje
• razširjen med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti

Drugo

• družabno omrežje Linkedln

Zagovor

• »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja
• to so zagovori spisov, kot je npr. magisterij, referati, seminarske naloge, diplome, doktorati

Literarna kritika

Lastnosti:

- Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
- Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
- Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
- Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
- Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
- Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
- Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
- Kritika naj tudi zabava.
- Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
- Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

• predmet je literarno delo
• publicistična besedila
• ustrezne rubrike dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah

Enciklopedični članek

• večja jedrnatost oz. konciznost
• vzorčna oblika strokovnega pisanja
• odpovedujejo se anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije
• črtajo ponavljanja
• Načeli:

- soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
- vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

• o akterjih v literarnem sistemu
• dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca

Članek o knjigi

• projekt popisa knjig z naslovom Romani
• Navodila:

- naslov gesla je tudi naslov knjige, brez podnaslova
- zelo dolge naslove skrajšamo
- kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
- glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: naslov (krepko), avtor, letnica, žanr

infopolje: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss (poimenujemo medsebojna razmerja med osebami, npr.. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim)

- povzetek dogajanja kratek in jedrnat (največ 500 besed, kdo so akterji, kje in kdaj se dogaja, zakaj in s kakšnim izidom se junakova akcija konč; če gre za realna dogajališča/osebe/dogodke/pojme jih opremimo s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla)
- v infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
- fotografija naslovnice
- v infopolje navedemo ilustratorja, če ima knjiga posvetilo ipd.
- določimo žanr, temo, ključne besede
- v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave in iz njih citiramo

Učbenik

• ideal strokovnega pisanja je znanstveni članek
• specifike: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, povezovanje učbenikov v serije
• vreden polovico znanstvene monografije

Strokovni blog

• weblog 'spletni brskalnik'
• primerni za določeno področje, temo ...
• publicistične in žurnalistične žanre
• redkeje med znanstvene

Spletni forum

• s strokovno ali znanstveno tematiko
• pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
• strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti
• spletna pošta + spletni arhiv
• spletni forum ni enako spletni klepetalnici
• nitkanje
• naročniki določajo temo in vsebino s svojimi prispevki

Slog

• aktualne stvari na vrhu in najbolj vpadljive
• nasprotno kot včasih
• v historiatu lahko vidi še ostale in starejše objave
• zaslonsko besedilo - zaznamuje prikaz menija ter dodatne povezave

Sestavni deli

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep)
• literatura
• priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe)

• kratica IMRAD (introduction, methods, results, discussion)
• po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati, sklep)
• eksperimentalne vede

Naslov

• kot ključne besede
• povzame bistvo v nekaj besedah
• je smiselno oblikovan
• sklenjeno sporočilo
• tema predstavljena natančno in jedrnato
• brezhiben pravopis
• ni krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• ni zapisan z velikimi tiskanimi
• podnaslov ločen z dvopičjem in se začne z veliko začetnico
• podnaslov ne ponavlja izrazov v naslovu

Izvleček

• krajša oblika povzetka
• pisanje povzetkov se opušča
• sestavni deli: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep
• največ 10 vrstic
• 100 - 500 besed
• ni členjen na odstavke
• ne vsebuje kratkih sklicev in opomb
• natisnjeni z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom
• lahko ležeče ali z umikom na desno

Ključne besede

• ožja predmetna področja
• izrazi so frekventni in imajo terminološko težo
• utrjenost terminov
• besede iz naslova so pogosto tudi ključne besede
• opredelimo nanašanje teme besedila
• za lažje iskanje

Kazalo vsebine

• program za pisanje sam oblikuje kazalo
• označimo naslove in podnaslove
• nekateri spremenijo verzalke v navadne, male črke
• v wikijih so na vrhu besedila in se pojavijo avtomatsko
• skrijemo lahko s klikom na [skrij]
• če pa sploh nočemo besedila napišemo v glavo besedila __NOTOC__
• lahko pa želimo kazalo pri samo dveh poglavljih __TOC__
• naslovi morajo biti kratki
• ravnanje po vzorcu
• ne preveč členiti na poglavja, npr. nesmiselno je imeti poglavje za 2 povedi
• dolga poglavja pa členi na podpoglavja

Povezave

• nadomeščajo imenska in stvarna kazala
• povezave vnašamo v vse formate besedila in vse urejevalnike
• vnos hiperpovezave
• spletno lokacijo pa prekopiramo
• v wikijih je dvojni oglati oklepaj ([[ ]]) že samostojen članek oz. bo
• enojni oglati oklepaj pa je za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev
• so oblika sklicevanja

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja:

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost

• najpogostejše ukvarjanje
• ni vedno odveč
• odveč je samo, če je zapovedana jedrnatost
• za ustno prezentacijo je gostobesednost dobrodošla - lažje spremljanje in tudi bolj zanimiva, govorec ve, kaj govori
• besede, ki se jih lahko izogibamo v primeru gostobesednosti:

tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato; izpostaviti, poudariti, naglasiti; predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma; prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del; nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli; določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

• konstantno navezovanje je nepotrebno

Nerazumljivost

• lahko je tudi namerno dejanje
• lahko je zaradi uporabe terminologije ozkega področja
• uporabe dvoumnosti
• opravičevanje z zapletenostjo problematike

Pomanjkanje konteksta

• pogosto manjka teza
• ni ugotovil nič novega
• strokovni poznavalec mora znati priti do informacij, te pa potem tudi postaviti v kontekst
• v humanistiki pogosto pride do nasilnega posploševanja
• pogosta uporaba besede že in šele; s tem se avtor že opredeli in besedilo ni objektivno
• tudi uporaba celo, kar, samo

Manierizem

• besedilo naj bo sklenjeno
• stavki povezani
• besedilo kompaktno
• retorična sredstva so nepotrebna in velikokrat nezaželjena
• besede torej, potem, potemtakem, seveda, jasno, očitno, sklenemo ... raje opustimo
• ne smemo se ponavljati
• uporaba izrazov, ki jih uporabljamo v govoru
• arhizmi in papirnati izrazi ne sodijo na papir

Slogovna ubornost

• pretirana uporaba besed pri povzemanju prebranih del
• pomagamo z uporabo variiranih izrazov in spremembo stavčne strukture
• izpustimo moteče ponavljajoče strukture
• mašila ne smejo biti v zapisanih besedilih

Pristranskost

»Pisanje je seveda priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice.« 

• zaljubljenost pisca v temo

Terminologija

• termin ima jasno definicijo
• predpogoj za inštitucializacijo in je lahko družbeno vpliven
• beseda ima lahko več pomenov
• kdaj so pomeni iste besede lahko tudi nasprotujoči*

Spol in število

• moški spol veljal za nevtralnega
• feminizem prinesel spremembe
• vzporedno pisanje obeh oblik
• to je neekonomično in nenaravno
• izražanju spola lahko izognemo z množino ali sedanjiško obliko
• s takšnimi težavami se soočajo tudi v drugih jezikih

Mentalno brambovstvo in servilnost

• razmerje med domačim in tujim je zelo občutljivo
• odvisno od virov in literature

Govorna prezentacija

• nima vedno statusa objave
• diskusijski prispevki, komentarji, replike
• podlaga za pisanje je predhodna objava
• pisna besedila niso najboljša za govorno reprodukcijo
• stavki so pri predavanju precej krajši

Prosojnice

• koristne za poslušalce in predavatelje
• retorično zaokroži in povzame njegove glavne točke in sporočilo
• poslušalci lahko le sledijo tekstu na prosojnicah
• ključne besede
• pripomore k pomnjenju
• pripomore k razumevanju predavanega
• vsebina prosojnic: kratka, naslovi, podnaslovi, slike, grafikoni, krajše definicije, citati, tabele
• pazi pri: preveč teksta na prosojnici, ne preveč barv, enostavno oblikovanje, ne uporabljaj eksotičnih fontov, ne preveč zgolj zabavnih slik brez neke informativne vrednosti

Vizualizacija

• intenzivnejše oblikovanje
• slike, grafikoni, barve
• slikovitejše od tiskanega
• namen

Fotografije: Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje na wikije

• pomemben del sporočanja
• pogled pasivacije
• ne zahteva truda in razumevanja
• skrije pomen besedila
• razkriva detajle
• najbolj uporabljamo v publicistiki
• najdemo jih v raznih reportažah, fotoreportažah
• v leposlovju zelo malo - navadno samo na naslovnici
• pojavljajo tudi v enciklopedijah
• ko je namenjeno delo javnosti, več fotografij ima
• licenciranje fotografij - strežnik za Wikipedio v ZDA, morajo slike ustrezati naši in njihovi zakonodaji
• FOP - freedom of panorama

Infografika: Tabele, Grafikoni, Zemljevidi, Besedni oblak

• vizualna prezentacija podatkov
• velike količine podatkov predstavljene na enostaven in predvsem pregleden način
• možnosti predstavitve podatkov: tabele, grafikoni, zemljevidi, besedni oblak (Wordle ali Voyant Tools)

Iskanje

• iskanje je med mentalnimi dejavnostmi na visokem mestu
• drugačen način dostopa do informacij
• razvoj iskalnikov pomeni strmo naraščanje števila informacij
• vsak avtor ima svojo številsko identifikacijo
• za to kodo je poskrbel Cobiss
• na Slovenskem ima vsak raziskovalec svojo številko
• v mednarodnih okvirih je možnost zamenjave del veliko večja
• v mednarodnih okvirih to razločuje prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID)
• deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo
• ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija

UDK

• pomeni univerzalna decimalna klasifikacija
• spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije.  Publikacije 
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• UDK je samo ena od obstoječih klasifikacij
• ni povsod v uporabi
• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero raziskovalnih območij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave
• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti postavlja med petimi področji humanistiko na prvo mesto
• klasifikacija FOS 2007 s 47 področji je preglednejša
• v javni zavesti so najbolj enciklopedične klasifikacije
• te delijo na dve veliki področji: družbene vede in naravoslovje
• delitev je lahko tudi na empirične in formalne znanosti
• ameriška klasifikacija se razlikuje od evropske
• ime znanosti o življenju (life sciences) in medicina in agrarne vede
• UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel

DOI

• Digital Object Identifier
• 'digitalni identifikator objekta'
• je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
• spletni naslovi se navadno začenjajo s http://
• pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta
• do tako urejenega dokumenta lahko dostopa vsak
• pridobitev kode ni zastonj
• izdajajo kode samo pooblaščene organizacije
• za humanistiko sta primerni mEDRA in CrossRef

• koda DOI:

doi:10.7771/1481-4374.2064.

• številka pred poševnico pomeni založnika
• številka za poševnico pa je številka publikacije

COBISS ID

• za identifikacijo publikacij
• številko ima vsaka registrirana objava,ne glede na medij
• o Cobissu obstaja kratko informativno poglavje v Praktičnem spisovniku
• vsak dan se lahko naučiš kaj novega
• za literarnega novinarja sta najbolj zanimiva seznam najbolj branih knjig in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo
• v NUK-u se lahko udeležiš zastonj tečaja iz iskanja, indeksov, e-knjih ipd.

Podatki in podatkovne zbirke

• podatek (data)
• izraz zajamek (capta)
• izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje
• podatek s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj danega
• izraz zajemek pa na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto
• informacije so dveh vrst:

- dokumenti – dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; v literarni vedi je dokumeent drugo ime za besedilo; enačimo ga z datoteko, ki ima besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format
- podatki – osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov
- v praksi se obe informaciji združujeta – v dLib-u se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih zapisov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi, s klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument (FF celotne diplomske naloge, magisterije in doktorate nalaga na Arnesov strežnik, njihov seznam pa pod naslovom Diplomske naloge na Wikiverzi)

• običajno je težko priti do podatkov
• besede iščemo v slovarjih
• publikacije v objavljenih bibliografijah ali listkovnih katalogih knjižnic
• avtorje in druga dejstva v leksikonih
• število podatkovnih zbirk narašča

Iskanje po dLibu

• je zbirka besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva
• navodila:

- kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (metapodatki ponavadi obstajajo le za večje skenirane enote – za knjige, posamezne številke revije, ne pa za posamezne članke znotraj revije), pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
- kadar je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje ali pa
- postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
- strojno branje pri težje berljivih predlogah včasih odpove in zato iskalnik niza ne bo našel – poskusimo še s kakšnim drugim nizom
- preštevilne zadetke zredčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

• ena izmed možnosti za členitev besedila
• uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način
• dolge sezname s kratkimi alinejami radi sestavimo v dveh ali več stolpcih (npr. opombe na dnu wikipedijskih gesel)
• osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaja ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam
• tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami,
  • literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju so nanizani v obliki seznama
• seznami sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden
• retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje)
• na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih nagrad itd.
• Wikipedija in Wikivir sama razvrščata gesla v sezname
• grupirajo se avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki,
• ustrezno moramo okategorizirati
• seznamski princip podpira tehnologija
• obvladovanje dolgih seznamov brez računalnikov ne bi bilo mogoče

Slovarček

• analfabet=nepoznavalec, nevednež
• paradigma=vzorec, primer
• redakcija=uredništvo
• diletantizem=nestrokovno, površno opravljanje kakšnega dela
• mazohistično=povečevati svojo bolečino
• sublimen=vzvišen, plemenit
• valenca=lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo

Tedenske domače naloge

Druga domača naloga: Razstava Nacija-kultura

Ob dvestoti obletnici Prešernovega rojstva, leta 2000, se je oblikovala prva različica tega projekta, kjer je bila premierno predstavljena refleksija z naslovom Nacija minus Kultura. Na pobudo narodne galerije pa je 22 let kasneje projekt znova obujen in obogaten z dvema aktualnima tehnologijama: velepodatki in umetno inteligenco. Umetnik se je s pomočjo novodobnih povezav približal novodobni generaciji, a številni kritiki zaradi uporabe Prešernovega sonetnega venca kot primer političnega sovraštva, zavračajo tovrstno idejo rastave. Sama bi raje v razstavi uživala brez, da bi bila iz vseh strani bombardirana s političnimi temami, a hkrati razumem, kako pomemben del današnjega sveta je razumevanje dobrega političnega udejstvovanja.

Tretja domača naloga: Slavistična revija

Tesna povezanost med slovanskimi narodi nas lahko pripelje do marsikaterega skupnega uspeha, kot tudi do izdaje Slavistične revije. Kljub temu, da je revija v osnovni napisana za bralce, ki so vešči slovanskih jezikov, pa so me ob prvem pregledu presenetili angleški povzetki. Članki, ki si sledijo kot "poglavja", dajejo vtis profesionalnosti, hkrati pa revijo naredijo bolj pregledno in bralcu prijazno.

Četrta domača naloga: Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Članek nam nazorno prikaže, da bi morali kdaj "prelomiti tradicijo" in preizkusiti nove oblike književnosti. Književne preteklosti naj se ne bi oklepali z vsemi silami, temveč naj bi razmišljali po svoje, zunaj okvirjev, saj bi lahko ustvarili nekaj novega in boljšega za družbo, v kateri živimo. Kljub temu pa menim, da lahko marsikaj izčrpamo ravno iz tradicije, saj nas vodi po smernicah, katere so izjemno pomembne tudi za nadaljevanje naše kulture.

Peta domača naloga: Popravljalci sveta

Vsem dobro znano spletišče Wikipedija, katero uporabljamo stari in mladi, za iskanje takšnih in drugačnih informacij, še zdaleč ni samo "nepreverljiva, zavajujoča spletna stran", kakor jo večkrat opisujejo učitelji in profesorji v šolah. Wikipedija nam omogoča pogled v svet, kjer lahko tudi mi sodelujemo pri podajanju informacij in s tem pripomoremo k splošni razgledanosti prebivalstva. Tako kot lahko vsebino sami zastonj prispevamo, jo zastonj tudi črpamo. Tak medij, ki vsebuje mnogo enciklopedičnega znanja, je v današnjem času nujno potreben. Kljub nekaterim napakam in možnem vandalizmu, Wikipedija predstavlja zanesljiv vir informacij in hkrati nek nov, poučen virutalni svet, kjer se povezujemo s souporabniki.

Šesta domača naloga: Odkrivanje Geopedije

Na spletnem portalu Geopedija, sem v iskalnik vtipkala "rojstni kraji slovenskih literatov" in se z računalniško miško podala v Posavje, natančneje v Sevnico in njeno okolico. Najbližje mojemu domačemu kraju se je rodil slovenski literat France Blatnik in sicer na Konjskem, leta 1899. France ima ustvarjeno tudi skromno stran na Wikipediji. Naslednji slovenski literat je Julij Slapšak iz Rogačic, ki prav tako zaseda mesto v Wikipediji. V občini Sevnica sta to edina literarna pisca, ostali sosednji kraji prelepega Posavja pa jih štejejo še kar nekaj: Franc Pernišek, Zora Tavčar in Ludvik Mrzel v Radečah, Gitica Jakopin v Leskovcu, Jurij Dalmatin in Vera Albrecht v Krškem ... Interaktivni zemljevid je uporaben za iskanje marsikatere vsebine, ki jih želimo podrobneje pregledati še v geografskem smislu.

Sedma domača naloga: Poprava članka na Wikipediji

Sedma domača naloga je od nas zahtevala, da na Wikipedijskem portalu skupnosti poiščemo članek, ki še ni izpopolnjen, in ga popravimo. Sama sem si izbrala članek Boks. Moji popravki:

• Boji s pestmi niso bili časovno omejeni in so trajali dokler eden izmed tekmovalcev ni bil izločen oziroma se je vdal. (pred "oziroma" sem dodala vejico)
• O slednjem govorimo, kadar ... (namesto "kadar", sem napisala "ko")
• Boksarska srečanja so bila še vedno izjemno dolga. (namesto "še vedno" sem napisala "od vedno")
• Boj s pestmi iz časa starih Grkov je bil bolj surov in veliko nasilnejši za razliko od boksa kot ga poznamo danes. (izbrisala sem besedo "nasilnejši")
• Podnaslov 1 sem spremenila v navaden Podnaslov

Do popravkov: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Boks&diff=5841270&oldid=5841259 in https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Boks&diff=5841259&oldid=5801338

Osma domača naloga: Register kulturne dediščine

Na spletnem mestu RKD, med iskanjem kulturne dediščine v mestu Sevnica, iskalnik najde 55 relevantnih enot. Prva in najnovejša je brivsko-frizerski salon Kreutz: nadstropna stavba s štiriosno glavno fasado z začetku 20. stol. je bila zgrajena v 2. polovici 18. stol. Notranjščina je obokana z baročnimi češkimi kapami z oprogami. V njej je bil od začetka 20. stol. brivsko-frizerski salon, ohranjena je oprema. Danes je na tem mestu frizerski muzej. Naslednja pomembna stavba je cerkev sv. Florijana, to domnevno leta 1443 zgrajeno gotsko cerkev pa sestavljajo zvonik, ladja in križnorebrasto obokan prezbiterij z zakristijo. V prezbiteriju so gotske freske, oprema je pretežno baročna. Najbolj znana kulturna dediščina v našem mestu pa je Grad Sevnica. To je štiritraktni renesančni grad z arkadnim dvoriščem, ki ga na vogalih poudarjajo izstopajoči valjasti stolpi, v vzhodnem traktu vključuje romanski stolp. Ohranja renesančne in baročne arhitekturne elemente ter poslikave, neorenesančno stavbno pohištvo. Grad stoji na dominantni legi, na strmem griču nad trgom Sevnica, nad levim bregom Save.

Deveta domača naloga: Slika kulturne dediščine

Objavila sem sliko muzeja frizerskega salona v Sevnici.

Frizerski salon Kreutz

[1]

Dodatne naloge in zapiski

Diplomske naloge

• katalog slovenističnih diplomskih nalog: [2]

• oddelčna zbirka diplomskih nalog s polnim besedilom: [3]