MasaBlazun

Literarnovedni dogodki tega tedna (10/2014)

Podelitev Jenkove nagrade - Po mnenju strokovne žirije, ki so jo sestavljali Jelka Kernev Štrajn, Kristina Hočevar, Veno Taufer, Igor Divjak in Goran Dekleva, si letošnjo nagrado za najboljšo pesniško zbirko najbolj zasluži Anja Golob. Poleg njene zbirke pesmi Vesa v zgibi, so bili nominirani še Peter Kolšek (Dekleta pojejo), Katja Perat (Davek na dodano vrednost), Radharani Pernarčič (Bull-roarer) in Peter Škofič (Sprehajalec ptic). Napovedano slovesno podelitev so odpovedali, pesnica pa je v pisni izjavi denarno nagrado zavrnila, Jenkovo pa, po njenih besedah, počaščeno sprejela.

Praznik čebelice, letos posvečen pravljičarki Svetlani Makarovič, praznujemo na obletnico rojstva urednice pravljic, Kristine Brenkove. Je vrhunec praznovanja meseca otroških knjig. Prireditev je potekala 22. oktobra v ljubljanski knjigarni Konzorcij ob 17.00. Po predstavi Sapramiška v izvedbi Asje Kahrimanović iz Lutkovnega gledališča Ljubljana, je Svetlana Makarovič podpisovala svoje knjige.

Nagrada Kristine Brenkove - Kot sem že omenila, 22. oktober je obletnica njenega rojstva in Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije podeljuje nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Prejela jo je avtorska slikanica Ferdinand Avguštin Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu avtorja Huiqina Wanga. Je dvojezična knjiga, ki s slovenskim črkovnim zapisom ter kitajskimi pismenkami predstavlja dva različna jezika in dve kulturi.

Priznanje nove poti je letos podeljeno prvič. Na prireditvi, ki je potekala 22. oktobra v Trubarjevi hiši literature, ga je prejela izvirna slikanica Modro ne bo za inovativnost na področju slikaniške produkcije avtorjev Tomaža Šalamuna in Arjana Pregla. Po mnenju žirije sodobna, na prvi pogled enigmatična slikanica, raziskuje odnose med besedo in sliko v obliki njunega prepletanja.

--MasaBlazun (pogovor) 23:48, 23. oktober 2014 (CEST)

Kazalo Zbornika obdobja

Letošnji, 33. Simpozij obdobja traja od 13. do 15. novembra. Ob tej priložnosti izide Zbornik obdobja.

• Alenka Žbogar: Recepcija slovenske književnost (literarna veda)

• Irena Avsenik Nabergoj: Podobe zapeljivca in ugrabitelja v slovenskem motivu Lepe Vide (literarna veda)

• Saša Babič: Uganka v časovnem prerezu (literarna veda)

• Matjaž Birk: Slovenska književnost v nemškem časopisju na Slovenskem: podobe in družbena funkcija (literarna veda)

• Milena Mileva Blažić: Recepcija slovenske mladinske književnosti doma in v tujini (literarna veda)

• Blanka Bošnjak: Recepcija slovstvenega dela Leopolda Volkmerja: pomen za vzhodnoštajersko književnost (literarna veda)

• Zoran Božič: Problem interpretacije in recepcije Prešernove pesmi Pevcu (literarna veda)

• Jadranka Cergol: K pojmovanju manjšinske literature: študija primera literarne produkcije dveh manjšinskih skupnosti (literarna veda)

• Joanna Cieślar: Recepcja, historia, przekład: Naga wyspa Božidara Jezernika w polskim tłumaczeniu (literarna veda)

• Renata Debeljak: Recepcija Potrčeve predvojne kratke proze (literarna veda)

• Monika Deželak Trojar: J. L. Schönleben in njegov pogled na recepcijo slovenske retorske proze v 17. stoletju (literarna veda)

• Ljudmil Dimitrov: Recepcija sodobne slovenske dramatike kot književnosti: refleksija prevajalca (literarna veda)

• Marijan Dović: Tri obdobja slovenskega literarnega založništva: ekonomike, politike, ideologije (literarna veda)

• Olena Dzjuba-Pogrebnjak: Словенська мова і література в Україні: словеністика у працях професора Т. Д. Флоринського

• Tomaž Erjavec, Darja Fišer: Recepcija virov starejše slovenščine IMP (jezikoslovje)

• Florence Gacoin-Marks: Francoska prevoda Alamuta (literarna veda)

• Monika Gawlak: Prevodi slovenske proze na Poljskem po letu 1991 (literarna veda)

• Dragica Haramija, Janja Batič: Recepcija postmodernih slikanic (literarna veda)

• Robert Jereb: Slovenska literarna kritika v periodičnem tisku (1990–1999) (literarna veda)

• Andraž Jež: Recepcija Stanka Vraza s stališča teorije ideologije (literarna veda)

• Jožica Jožef Beg: Branje klasične slovenske poezije v gimnaziji (literarna veda)

• Franci Just: Prevodna recepcija slovenskih pisateljev v prekmurskem časopisu Prijatel in tedniku Novine (literarna veda)

• Marko Juvan: Kritika in prevod kot prostora medliterarnosti: Čop, Čelakovský in Prešeren (literarna veda)

• Irma Kern: Posebnosti kritiškega odziva v medkulturnem posredovanju literarnih besedil (literarna veda)

• Sanja Kostanjšek: Recepcija mladostnika po prvem branju Lainščkovega romana Skarabej in vestalka (literarna veda)

• Erwin Köstler, Andrej Leben: Posredovanje slovenske literature v nemški govorni prostor in dvojezično založništvo na Koroškem (literarna veda)

• Ana Košuta Skok: Recepcija slovenske književnosti v zadnjem triletju osnovne šole (literarna veda)

• Zvonko Kovač: Međuknjiževna kritika (slovenske) književnosti (literarna veda)

• Boža Krakar Vogel: Spodbujanje literarne recepcije v vzgoji in izobraževanju: didaktične ambicije in praktični učinki (literarna veda)

• Ivana Latković: Prijevodi i odjeci suvremene slovenske proze u Hrvatskoj (literarna veda)

• Marko Ljubešić, Mirjana Benjak: Kako recipirati nepročitano (literarna veda)

• Laima Masytė: Nekaj posebnosti prevoda romana Berte Bojetu Filio ni doma v litovščino (literarna veda)

• Maja Melinc Mlekuž: Vzgoja narodne pripadnosti pri književnem pouku (literarna veda)

• Vesna Mikolič: Literarna perspektiva Šalamunovega pesniškega diskurza skozi slovensko in tujejezično leksiko (jezikoslovje)

• Jun Mita: Recepcija slovenske književnosti na Japonskem (literarna veda)

• Marija Mitrović: Edvard Kocbek v srbskih/hrvaških prevodih (literarna veda)

• Mladen Pavičić: O pregledih zgodovine slovenske književnosti v madžarskem jeziku (literarna veda)

• Katarina Podbevšek: Recepcija slovenskega postdramskega besedila (Simona Semenič: tisočdevetstoenainosemdeset) (literarna veda)

• Timothy Pogačar: Slovenska proza v dveh slovensko-ameriških publikacijah: recepcija zgodnjega 20. stoletja (literarna veda)

• Gizela Polanc Podpečan: Horizont pričakovanja v pripovedni prozi Florjana Lipuša (literarna veda)

• Ivo Pospíšil: Nekaj vidikov češkega sprejema Matije Murka (literarna veda)

• Barbara Pregelj, Moisés Selfa Sastre: Recepcija slovenske mladinske književnosti med špansko govorečimi (literarna veda)

• Francka Premk, Eva Premk Bogataj: Refleksija in vrednotenje slovenske književnosti Marje Boršnik (literarna veda)

• Urša Prša: Transformacija antične Medeje v operi Medeja: glasbena drama iz vsakdanjega življenja (literarna veda)

• Vilma Purič: Sumljivo in abstraktno v poeziji Irene Žerjal (literarna veda)

• Andrej Rozman: Žiga Herberstein in slovaški humanisti (literarna veda)

• Megi Rožič: Transnacionalne in transkulturne prvine v poetiki Milene Merlak Detela (literarna veda)

• Špela Sevšek Šramel: Kako berejo Slovence v tujini: študija recepcije na Slovaškem (literarna veda)

• Tone Smolej: Molière v zgodnejšem dramskem opusu Andreja Rozmana (literarna veda)

• Maja Smotlak: Slovenska literarna kritika o narodni identiteti v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (literarna veda)

• Julija A. Sozina: Temeljne raziskave slovenske književnosti v sodobni Rusiji (literarna veda)

• Marija Stanonik: Vprašanje racionalizacije v slovenski slovstveni folklori (literarna veda)

• Nadežda Starikova: Slovenska poezija 20. stoletja v ruskih prevodih (literarna veda)

• Đurđa Strsoglavec: Stopnja prevedljivosti in stopnja recepcije (literarna veda)

• Jana Šnytová: Prevodi slovenske književnosti v češčino od leta 1945 do sodobnosti (literarna veda)

• Katarina Šrimpf: Butalci in Süha roba Frana Milčinskega med slovensko pripovedno tradicijo in avtorstvom (literarna veda)

• Miran Štuhec: Esejistična recepcija slovenske književnosti (literarna veda)

• Bożena Tokarz: Prevajalec v procesu literarne recepcije (literarna veda)

• Loredana Umek: V literarnem Trstu: na meji med resničnostjo in njeno ubeseditvijo (literarna veda)

• Jonatan Vinkler: Ustvarjanje Franceta Prešerna in František Ladislav Čelakovský (literarna veda)

• Marijanca Ajša Vižintin: Kdo vse piše in (so)ustvarja slovensko književnost? (literarna veda)

• Saša Vojtech Poklač: Recepcija slovenske književnosti na Slovaškem (literarna veda)

• Janja Vollmaier Lubej: Kritiška recepcija zgodnejše proze Marjana Kolarja (literarna veda)

• Janez Vrečko: Novo branje konsov (literarna veda)

• Martin Vrtačnik: Kognitivni pristop k oblikovanju odrskega govora (Ivo Prijatelj: Totenbirt) (literarna veda)

• Nina Žavbi Milojević: Uprizoritev dramskega besedila in njena recepcija (Ivan Cankar: Hlapci) (literarna veda)

• Alenka Žbogar: Literarno branje in mladostniki (literarna veda)

• Andreja Žele: Slovenska sodobna literarna ustvarjalnost tudi kot vir novih jezikovnih zmožnosti (jezikoslovje)

• Janja Žitnik Serafin: Slovenske medkulturne vsebine v učnih gradivih za slovenski jezik in književnost (jezikoslovje)

• Igor Žunkovič: Pomen sodobne fizike v poeziji Gregorja Strniše (literarna veda)

Nova Pisarija

Slovarček neznanih besed

frankirati = nalepiti znamko kot dokaz plačane poštnine

naziranje = gledanje, mnenje

egalitarizem = družbena enakost

rafalno = streljanje oz. s povečano hitrostjo, v sunkih

ekspertiza = izvedensko mnenje, poročilo

kalkirane = dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze

vademekum = knjiga, priročnik z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem

arhaizem = starinska značilnost ali jezikovni element starejše dobe v sodobnem jeziku

historiat = potek, opis kakega dogajanja

koncipirati = sestaviti koncept, osnutek

geneza = izvor, nastanek

opreka = nasprotje

impresum = podatki o avtorju, založništvu in in tisku knjige

kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

revidiranje = spreminjanje besedila ali uveljavljanje novih pogledov na določen pojav

paradigma = vzorec, primer

subverziven = prevraten

etatizem = sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju

merkantilizem = političnoekonomski nauk od 16. do 18. stoletja, ki trdi, da temelji blagi nja države na zunanji trgovini in obilju žlahtnih kovin

inerten = nedejaven, lenoben, nedelaven

plasirati = doseči, da kaj kam pride, se uveljavi

repozitorij = globalna shramba

eklatanten = očiten, jasen, prepričljiv

uzurpacija = nezakonita, nasilna prilastitev

postulat = zahteva, nujnost

eminenten = zelo cenjen, upoštevan zaradi izrednih sposobnosti ali dosežkov

hermetizem = lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

brezpriziven = tak, ki ne dopušča ugovora

atavističen oz. atavizem = ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

tavtološki oz. tavtologija = opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena

entiteta = kar je, obstaja

egalitarnost = družbena enakost

eskalirati = medsebojno obtoževati

konsenz = soglasje, privolitev

rabota = težko delo, garanje, tlaka

neologizem = beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena

anahronizem = pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

blagodat = sreča, blagoslov

postulat = nujnost, zahteva

diseminacija = razširjenje bolezenskih klic po telesu

konzum = poraba, potrošnja

ad hoc = posebej za ta primer, v ta namen/ zasilen, na hitro sestavljen

inercija = stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost

dilentatizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

bagatelnost = majhna vrednost, malenkost

vobče = sploh, nasploh

sintagma = besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

atavizem = ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih/ stare navade

larpurlartizem = nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

valenca = psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost

inertnost = lenobnost, nedelavnost

arbiter = 1. razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki, 2. oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče

resignirati = prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč

pregnanten = jedrnat, zgoščen

prizivati = ugovarjati

imponirati = vzbujati občudovanje, spoštovanje

garnirati = okrasiti

Vtis o poglavju Objavljanje

Bistvo avtorstva oziroma pisanja je objavljanje. Seveda je pomembno tudi, da ima vsak priložnost za pisanje, ampak najbolj pomembno je, da je le-to potem tudi objavljeno. To ne velja le pri klasikih, kjer so dragoceni tudi neobjavljeni rokopisi.

Priti do objave pa ni tako lahko. Včasih je bilo še težje, ker je avtor moral najprej vstopiti v pisateljske krožke oziroma v družbo že objavljajočih pisateljev in pesnikov. To mu je potem odprlo vrata do mecenov, urednikov in nenazadnje, do tiskarne. Zato je bilo takrat popularno predvsem objavljanje po delih v revijah. Stroški tiska prav tako niso zanemarljivi, čeprav se nižajo.

Druga, vedno bolj aktualna in dostopna, pa je objava na spletu. Tega se lahko poslužuje skoraj vsak, ki je računalniško pismen, ima računalnik z dostopom do interneta (ne nujno svojega, obstaja veliko javnih mest za izposojo) in ima o čem pisati.

Včasih so besedila »postavili« tiskarji oziroma stavci, ko so pretipkavali rokopise v stavni stroj, od kjer so šli v tiskanje. Cilj je seveda, da besedilo pride do bralcev. Edini izjemi, da se to ni zgodilo, sta cenzura in zaplemba v politično napetih obdobjih. Lahko so uničili tudi že natisnjeno knjigo in ustavili nadaljnji tisk.

Danes »postavitev besedila« pomeni, da ga naložimo na splet, kar pa ne pomeni, da je besedilo objavljeno. To se zgodi takrat, ko je to spletno mesto medij, ki mu je v interesu, da ga vidi čim več bralcev. Vedno več je postavljenih besedil, ki jim ne moremo reči objavljena, ker pot do objave še vedno ni enostavna. Taka besedila niso vključena v nobeno spletno kazalo in ga sicer lahko najdemo v iskalniku, če pravilno vpišemo vsaj nekaj izrazov iz njega, pod pogojem, da spletna stran, na kateri je besedilo objavljeno, nima izrecne prepovedi indeksiranja map.

Možno je objavo, za katero želimo, da je nihče ne najde, čeprav to seveda ni namen objave na internetu, tudi skriti in sicer z določeno datoteko, ki spletne robote odvrne od nadaljnjega brskanja.

Namen objave nekega dokumenta je, da je lahko dostopen, da ga najde in prebere čim več ljudi. Zato se je treba za prvo objavo potruditi in besedilo naložiti na obiskane spletne strani, spletne časopise, bloge ali forume, tam redno objavljati, vstavljati hiperpovezave, saj se ga tako še lažje najde.

Na Wikipediji in Wikiviru so besedila objavljena, če se znajdejo na vrhu med zadetki pri iskanju. Na Wikiverzi je malo drugače, saj so objave tam namenjene interni in ne javni rabi.

Seveda pa ima avtor zadnjo besedo pri tem, ali je besedilo na spletu objavljeno, ali ne. Če je objavljeno z namenom, da ga vidi širša množica ljudi, če je opremljeno s ključnimi besedami, povezavami in je reklamirano, potem je to objava, drugače je besedilo na splet samo postavljeno.

Trenutna pravna zakonodaja daje prednost pravici do zasebnosti, ne pravici do informiranosti, ker ima objavljanje v tiskanih medijih še vedno prednost pred objavljanjem na internetu. --MasaBlazun (pogovor) 18:16, 19. november 2014 (CET)

Vtis o poglavju E-pošta

Nisem pričakovala tako zanimivega poglavja, glede na to, da v bistvu berem učbenik. Poleg avtorjevega, na trenutke homorističnega, izražanja k temu verjetno pripomore še meni osebno zanimiva tematika. Sicer sem si domišljala, da o elektronski pošti že vem vse, kar se da vedeti, pa sem spoznala, da sem se motila. Večinoma pa se s prebranim strinjam, še posebej o uporabi standardne slovenščine, velikih začetnic in ločil.

Me je pa zmedla ena poved, in sicer: „Opuščanje ločil v stokovni pisemski debati že ni več tolerirano, ker pač povzroča preveč nesporazumov.“ Nisem prepričana ali je v besedi “stokovni” napaka in bi morali pisati “strokovni”, ali je naš duhoviti profesor enostavno zares mislil “stokovni”, ki izhaja iz “stokovec”, kar je najpreprostejši sesalec s stokom, ki leže jajca. Torej, da tudi niti v najpreprostejši pisemski debati opuščanje ločil ni več sprejemljivo, ker povzroča nesporazume.

Prepričana pa sem, da sem zares našla nekaj majhnih napakic, na kar sem zelo ponosna (ker si želim postati lektorica, ne iz nevoščljivosti) in sicer v povedi „V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstcio Kp...“. Razvidno je, da bi moralo pisati “vrstico”. In še v „Dragi kolegi, Spoštovani kolegi (malo bolj distancirano), Ljuba srenja (če si lahko dovolimo nekaj šaljivosti), najbolje pa kar brez vljudnostni nagovornih formul začnemo s temo“, kjer manjka h pri “vljudnostni”.

Zares našla pa sem se v eni izmed alinej o nagovorih pri formalni komunikaciji, kjer piše takole: „nekateri želijo nagovornim formulam pobegniti z uporabo pogovornega Pozdravljeni!, vendar so na koncu pisma v zadregi, če nočejo besede ponoviti v poslovilni frazi“. Ne bi se mogla bolj strinjati, saj sem tudi sama dolgo časa občutila to dilemo, zdaj jo rešim tako, da nagovorim s ‘Spoštovani’, in potem lahko končam z ‘Lep pozdrav!’.

Vtis o poglavjih od Vaj v pisanju do Bralca

Pri poglavju Vaje v pisanju sem ob izjavi, da bi morali v prvih razredih osnovne šole učiti tudi in najprej uporabo tipkovnice pomislila, ja kako smo se pa mi naučili tipkati? V šoli že ne. Čeprav se po premisleku strinjam, da bi v današnjih časih to bilo koristno. Nikakor pa to ne bi smelo imeti prednosti pred pisanjem na papir, vsaj po mojem mnenju ne. To se mi zdi neka osnova, na kateri lahko gradimo najprej. Da lahko tolčemo po tipkovnici, moramo najprej poznati velike in male tiskane črke in se mi zdi prav, da se jih prvošolčki trudijo napisati, ne samo pritisniti na tipko. Res je, da nihče več ne napiše knjige v rokopisu (če pa že, so pa v manjšini), a vseeno je pisanje uporabno in pišemo vsak dan, če ne drugega, na listek kaj kupiti v trgovini. Mogoče uporabo tipkovnice razumem preveč dobesedno ali pa sem starokopitna.

Prav tako mislim, da je popolnoma razumljivo in povsem normalno, da vsak pisec, ne glede ali je študent ali znan pisatelj, zahteva oziroma teži k neposeganju v njegovo besedilo. Avtor je želel nekaj povedati na svoj način in, če to spremenimo, besedilu vsilimo nekaj svojega in poskušamo to svoje (objektivno) mnenje postaviti pred avtorjevega. To se ne nanaša na besedila na Wikijih. Se strinjam, da je vsaka objava družbeno koristna, ampak ne razumem, zakaj si ljudje želijo samo popravljati, naj raje sami nekaj napišejo. Mogoče je to le moj napuh. Vsekakor pa se strinjam s stavkom v zadnjem poglavju, ki pravi, „da ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagirali predragih knjig“, saj so knjige, vsaj v Sloveniji, predrage in posledično težje dostopne širši množici. Postavljanje besedil na Wikivir pa je itak genialna zamisel in mi večkrat prav pride.

Vtis o poglavjih od Navajanja do Zgledov

Zelo koristno branje, če ne zaradi drugega, pa zato, ker me je razsvetlilo o opombah v Novi pisariji. Vedno sem jih odpirala v novem oknu, sedaj sem pa prebrala, da to ni potrebno, ker me strešica na začetku opombe vrne tja, kjer sem prekinila z branjem.

Slovenistika in jaz

Že od majhnih nog rada berem. Upam si trditi, da je ravno branje pripomoglo k razvijanju mojega besednega zaklada in domišljije. Veliko kasneje, morda v srednji šoli, pa sem se zalotila, da pri branju pogosto opazim slovnične napake. Mogoče si samo laskam, ampak rada mislim, da imam nekakšen lingvistični posluh, saj se zelo rada učim tujih jezikov (zato sem poleg študija Slovenistike izbrala še Italijanski jezik s književnostjo), seveda pa tudi slovenščine. Vem, da se moram še ogromno naučiti, ampak se moram pohvaliti s tem, da mi že sedaj znanci in prijatelji zaupajo lektoriranje svojih diplomskih nalog. Glede na to, da sem večurno oz. celo večdnevno popravljanje nekega besedila preizkusila tudi v praksi, lahko rečem, da je to poklic, ki si ga želim opravljati vse življenje. Seveda me zanima še kup drugih stvari, ampak v tem sem se našla. Nikakor ne bi rada učila, lektorirala in upam, da tudi prevajala, pa zelo rada.

Slavistična revija

O Jožetu Toporišiču, nekdanjem uredniku

Prva številka Slavistične revije je izšla leta 1948 pod taktirko prvega urednika, Antona Ocvirka. Najprej je izhajala v različnem obsegu, sedaj pa štirikrat letno.

Jože Toporišič je vodilni slovenski jezikoslovec in je avtor številnih jezikoslovnih razprav ter prispevkov, ki jih je objavljal med drugim tudi v Slavistični reviji, katere urednik je bil. Pisal je tudi učbenike (Slovenski knjižni jezik 1-4, Slovenski jezik in sporočanje 1-2, Slovenska slovnica), soustvarjal Slovenski pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika, izdajal besedila drugih jezikoslovcev (Anton Breznik: Jezikoslovne razprave, Stanislav Škrabec: Jezikoslovna dela 1-4, Fran Ramovš: Zbrano delo 2), izvajal poletne seminarje za tuje slaviste in gostoval ter predaval na marsikaterih univerzah, doma in v tujini . Študiral je slavistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1963 doktoriral in nato tudi poučeval.

Glede na njegovo aktivnost na področju jezikoslovja, ni čudno, da je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, Zoisovo nagrado za življenjsko delo in Kidričevo nagrado. Cenjen je bil tudi v tujini (nagrada Univerze v Gradcu in Mednarodnega društva za fonetične vede).

Nekateri ga imajo za najpomembnejšo osebnost slovenskega knjižnega jezika, drugi pa za kontroverznega, saj je bil deležen nekaj kritik, ker naj bi izumil vrsto "čudnih" besed, kot so vrženček (žeton za avtobus), razpočnica (žemlja) zgoščenka (CD), nakolenčnik (prenosni računalnik) in mesni krof (hamburger). Naj bo to res ali ne, Toporišič je postal pravi ambasador slovenistike in je pomembno zaznamoval slovenski strokovni in kulturni prostor v drugi polovici 20. stoletja.

V njegovo čast so o njegovem življenju posneli dokumentarni film z nedvoumnim naslovom Toporišič, ki je doživel premiero leta 2011. Za konec pa prilagam še eno izmed njegovih izjav: "Slovenščino je potrebno spoštovati tako, kot svoj jezik spoštujejo pripadniki velikih narodov."

Moje mnenje o Slavistični reviji

Ob prelistavanju Slavistične revije so me najprej presenetili članki v tujih jezikih, kar se ne bi smelo zgoditi, saj že naslov revije pove, da je revija slavistična, ne slovenistična. Prej se očitno nisem preveč poglabljala v sam časopis, zdaj se seveda moram zaradi študija in ugotovila, da je dokaj zanimiva in zelo koristna, saj je namenjena slovenskemu jeziku in književnosti, čeprav vsebuje tudi tujejezične članke. Odkrila pa sem, da se imenuje Slavistična in ne Slovenistična revija zato, ker se v njej objavljajo slavistične teme. Malo sem ponosna ob spoznanju, da prepoznam nekaj avtorjev člankov, vsi so seveda profesorji na Filozofski fakulteti. A vendarle, nekaj let nazaj mi ta imena sploh ne bi nič pomenila.

Revija ni lahko berljiva, saj je seveda strokovna, zato se nisem poglabljala v članke, ampak sem se odločila natrositi nekaj dejstev o njej, ki jih je dobro vedeti, še posebej za izpit.

Urednik je naš profesor Miran Hladnik, pred njim pa so to funkcijo opravljali še Anton Ocvirk (1948–1963), Tine Logar (1967–1969) in Jože Toporišič (1970–1977), nato se je uredništvo razdelilo na več tematskih uredništev. Prva revija je izšla leta 1948 in od leta 1967 jo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Izhaja štirikrat letno, tako kot je bila tudi zamišljena, čeprav je nekaj časa izhajala v različnem obsegu.