Kako se je Zoran loteval reči: Razlika med redakcijama

ZaSveži svežo generacijogeneraciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas'' 1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. Avtor

Disertacija se v njej ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je avtorZoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja.

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen kandidatov predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov.

BožičevegaZoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence "dviga na evropsko raven". Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. BožičZoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka."

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisujevpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjanagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.