Kako se je Zoran loteval reči

Kako se je Zoran loteval reči  
Zoran Božič 2010.jpg
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Kako se je Zoran loteval reči
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti Zorana Božiča.
Klasifikacija

Zoran Božič je med slovenskimi literarnimi zgodovinarji prepoznaven zaradi pozornosti, ki jo je posvečal spletnemu objavljanju in razširjanju svojih spoznanj na portalih Academia.edu in ResearchGate, zaradi zavzetega vključevanja v strokovno, zlasti didaktično in prešernoslovsko diskusijo na forumu SlovLit in zaradi izčrpnega empiričnega zajema gradiva, ki je kulminiralo v njegovi disertaciji o Prešernu v šoli. Njegovo literarnovedno in družbeno delo je zgledno predstavljeno v geslu na Wikipediji, leposlovne in časopisne objave pa na Wikiviru.

Ključne besede: Zoran Božič, Academia.edu, SlovLit, Wikipedija, empirično prešernoslovje, literarna didaktika

Keywords: Zoran Božič, Academia.edu, SlovLit, Wikipedia, empirical Prešernology, didactic of literature

Academia.eduUredi

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala.

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ...

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino.

Zoranovo objavo v Slavistični reviji Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem sem uporabil v učbeniku Nova pisarija za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost in Slavistična revija. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo Slovenska literatura v šoli in Prešeren (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010), in tako potrjuje Aškerčev verz, da "v delih svojih živel sam boš večno".

SlovlitUredi

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce 28. januarja 2006 z vprašanjem kolegom:

Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj ta rec je.

Zoran Bozic

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor Silva Torkarja. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo! Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko

npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom Študentu:

Kdo zna
lenobo premagat', ki jaše duha!

Kdo ve
ti mačka odgnati, ki kaže zobe
od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

Kdo uči
vbijat' v glavo vse kupe snovi,
pri tem sladko ležat' zaprtih oči
in misliti nanjo, ki burka ti kri!

Kako
bit' hočeš študent in ti pretežko
je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

Stanu
se svojega reši, pa ne boš na psu!

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je Jolka Milič, tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo redakcijo Prešerna. 9. maja je Klemen Lah opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu Delo.

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z Alešem Bjelčevičem.

4. nov. se je spet z verzi odzval na "prepoved" rabe besede gornik v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
si gora, planina, mi v prsih ječi,
dilema res težka me strašno boli.

Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
je hraber planinec, ki gor ne prizna,
na sebi planinske le čevlje ima?

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z "ljubi moji slovlitovci" povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: "V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki." Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev. 2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o Cirilu Kosmaču v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v Gorenjskem glasu, ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret Antona Tomaža Linharta. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene Avsenik Nabergoj. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo Gospe Bovary. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije. Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes.

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V Dnevnikovem Objektivu je pod naslovom Prešernove pesmi – strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v Slavistični reviji. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti vsaj v 29 sporočilih.[1]

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže – to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je Katja Mihurko Poniž napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v Jeziku in slovstvu, ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih.

Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus. Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno.

28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco, ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

WikivirUredi

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so Pesmi o sadju in naravi, sledi devet travestij (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in literarnozgodovinski referati ter časopisni članki.

DisertacijaUredi

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo, ki jo je dokončal pod mentorstvom Bože Krakar Vogel: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa več kot 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu (O šolskem Prešernu, Gorenjski glas 1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija Slovenska literatura v šoli in Prešeren prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb.

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja.

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: "Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo."

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov.

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence "dviga na evropsko raven". Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

WikipedijaUredi

Med biografije znamenitih Gorenjcev (danes so vključene v portal Obrazi slovenskih pokrajin) je 6. januarja 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici prevzel to enciklopedično dejavnost. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; geslo bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. aprila 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil geslo o njem na Wikipedijo; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kjer je že stala Zoranova pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom Draganom; povezavo na sina Gregorja je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin.

Wikipedijska statistika priča, da je bilo do 13. avgusta 2022, ko pišem tele vrstice, Zoranovo geslo deležno 38 urejanj in 4807 ogledov.

V Wikimedijini Zbirki so trenutno tri Zoranove fotografije. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu 18. oktobra leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010, natančneje 10. februarja ob 16.49, če je verjeti samodejno zabeleženi uri posnetka. Naslovil sem jo "Zoran Božič po oddaji disertacije (781 str.)" Tretjo sliko je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam v Zbirko, kjer se nadejam trajne hrambe, še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah 21. avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva parkirala avto.

SklepUredi

Zoran se je bolj kot večina kolegov zavedal, kako pomembno je stroko seliti na splet, če nočemo, da postane muzejska disciplina ali ostane zgolj šolska disciplina, obsojena na životarjenje v rezervatu učnih načrtov za slovenščino in v getu šolske učilnice. Svoja spoznanja je zato objavljal na spletiščih Academia.edu, ResearchGate, dLib, Slovlit in še kje. Tam so njegova spoznanja trajno na razpolago vsem, ki nam je tako kot Zoranu slovenske književnosti mar.

OpombeUredi

  1. Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so "nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov". Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.