Okrogla miza o interpretaciji
UP: V prispevku sintetiziraš lastne izkušnje pri uporabi kvantitativnih metod za analizo slovenske pripovedne proze 19. in 20. stoletja. Sodiš med slovenske pionirje na tem področju, saj tvoje raziskave datirajo v 80. leta prejšnjega stoletja, kjer sta bili zate pomembni tako prej omenjena nemška paradigma kot ameriška izkušnja. Kaj pa je tisto glavno, v čemer se v tvojem pogledu kvantitativne obravnave literature tako razlikujejo od kvalitativnih pristopov (vzpostavljaš opozicijo med empiričnimi in interpretativnimi pristopi) in predvsem - kako nam empirične metode pri interpretaciji pomagajo premagovati omejitve t. i. tradicionalnih metod?
| Okrogla miza o interpretaciji | |
|---|---|
 | |
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | O interpretaciji, sprašuje Urška Perenič |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Okrogla miza o interpretaciji, FF 30. 9. 2021 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 78740995 |
MH: Najprej moram dodati, da je moralo biti pred tujinsko izkušnjo še nekaj drugega, saj sem svoje prve raziskave in objave še pred bivanjem v ZDA in Nemčiji gradil podobno, tj. s pomočjo podatkovnih zbirk (takrat smo temu rekli katalogov). Sam sem se na ta način lotil delavske poezije, ne da bi vedel, da je že nekaj let prej enako in veliko bolj stremljivo zastavil projekt uporniške poezije Boris Paternu, ki velja za predstavnika slovenske interpretativne šole, t. i. integralne interpretacije. Ta kvantitativni (empirični) pristop tedaj očitno ni bil v kaki polemični opoziciji s kvalitativnim, tj. interpretativnim, ampak smo ga razumeli kot izhodišče za prepričljivo interpretiranje. Računalnikov še nismo poznali, torej lahko pripisujem zasluge za tak pristop le tradiciji bibliografskih popisov leposlovja, ki so bili nujni za vsako literarnozgodovinsko raziskovanje. Zdelo se je, da je izčrpno gradivo (urejeni podatki) pogoj za dobro literarno razlago. Seznam (katalog, zbirka) je bil potreben, da smo prišli do cvetobera, jagodnega izbora, reprezentativnih avtorjev in besedil. Danes podatkovne zbirke ne uporabljam več za take selekcije, ampak za sveže presoje tistega, kar je bilo nekoč izločeno.
UP: Ali nam lahko osvežiš kak primer svojega literarnega raziskovanja iz t. i. preddigitalne dobe?
MH: Moja prva baza je bila leta 1978 katalog delavske poezije. Zadnjič sem ga odnesel domov, da ga nekoč morda prepišem/preslikam za uporabo na spletu. Nihče drug ga ne bo. Pa tudi sam dvomim, da se mi bo dalo.
UP: Ko sopostavljaš empirične/kvantitativne in tradicionalne pristope, omenjaš odpor do preštevanja, saj da ta ne more literarnim zgodovinarjem pomagati ne pri iskanju ne pri razlaganju t. i. kakovostne literature. Prav tako je zanimivo stališče, kako nam kvantitativne raziskave pomagajo širiti raziskovalno obzorje (nekanonska, popularna literatura) in ponujajo nekatere alternativne uvide (literarni zgodovini ne gre več samo za veliko zgodbo oz. sintezo, saj je književnost mozaik pojavov, torej je pestra).
MH: Prav nobene potrebe nimam pri udeležbi na slovenski literarni selektorski sceni. Selekcije se danes grejo v športu, pri popevkarskih tekmovanjih, tudi pri ministrskih razpisih. Gotovo bi se radi na vrhu stopničk sončili tudi literati, ampak literarni zgodovini pri teh družabnih igrah ni treba sodelovati. Če hoče LZ pripadati znanosti, potem jo mora zanimati vse: razlogi in načini kanonizacije posameznih del in razlogi in načini za pozabo drugih del. Včasih je bolj pomenljivo, zakaj se nekaterim avtorjem ni uspelo uveljaviti, kot pa to, zakaj je drugim uspelo uresničiti družbena pričakovanja in se vpisati v kanon. V vsakdanjem življenju številke še kako upoštevamo (npr. višino plače, honorarja, ceno izdelkov v trgovini), le zakaj bi se jim morali v literarni zgodovini izogibati?
UP: Izmed študij s pomočjo digitalnih orodij, ki so ti povzročile največ veselja, izpostavljaš povest Jožefa Žemlje Sedem sinov (1843), Martina Krpana z Vrha Frana Levstika, prve slovenske umetne pripovedke (1858), povest Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni (1917) in njegov roman Visoška kronika (1919) ter kultni roman Alamut (1938) Vladimirja Bartola, ki je bil tudi v hrvaščino preveden že takoj po 2. sv. vojni; iz l. 2006 je prevod Josipa Ostija. In pa obravnave dveh velikih korpusov kmečke povesti in zgodovinskega romana.
MH: Alamut je bil 1954 preveden v srbščino, Ostijev prevod 1990 je označen kot bosanski, njegov prevod 2006 pa kot hrvaški. Moja uporaba računalnikov in podatkovnih zbirk je, tako kot se za kameno dobo digitalne humanistike spodobi, zelo skromna. Temelji na znajdenju po spletnih orodjih (besedni oblak, NgramViewer, Cobiss, dLib, v zadnjem času Wikipodatki, v primeru kmečke povesti in zgodovinskega romana na podatkovnih zbirkah). Prva podatkovna zbirka na Atariju se mi je pri pripravi disertacije 1986 podrla in jo je s površine flopija mukoma in vsaj deloma pomagal rešiti Primož Jakopin. Vse skupaj je bilo bolj spogledovanje z okornimi orodji in borba z njimi. Veselje je bilo, če je kakšen spopad z zbirko uspel, veselje z interpretacijo pa je bilo največkrat avtonomno, neodvisno od podatkovne empirije. Če nam gre za užitek v razlagi besedil, je ta gotovo večji kot pri njihovi digitalizaciji, korekturi, pospletenju, pripravi za podatkovno zbirko in njenem vzdrževanju. Ampak vse našteto je skoraj neobhodni pogoj prepričljive interpretacije in užitka ob njej.