Kvantitativna literarna veda in interpretacija

Ob svojih razpravah iz zadnjih dvajsetih let preverjam, kako je uporaba večjega števila podatkov vplivala na literarnozgodovinska spoznanja. Digitalna orodja pri interpretacijah posameznih slovenskih kanonskih besedil nimajo bistvene vloge. Če pomen interpretacije razširimo z razlage posameznega besedila na razlago avtorskih opusov, žanrskih korpusov, obdobij ali nacionalne literature v celoti, pa se izkaže, da kvantitativne metode, ki jim dajejo poleta digitalizacija, organizacija v zbirkah in digitalna orodja, povečujejo verodostojnost raziskav. Cena zanjo je odpoved šolsko plastičnim in enciklopedično jasnim opisom in definicijam. Literarni svet ima skozi digitalnohumanistična očala zabrisano razvojno linijo, osrednje literarne figure in besedila izgubljajo svojo vidnost v množici konkurenčnih ali obrobnih pojavov. Slovenske književnosti ne določa več diktat velike literarnozgodovinske zgodbe, tj. podoba rojstva nacije iz duha literature, ampak se kaže kot naključni pojav, kot celokupna književna tvornost na Slovenskem, tudi tista v drugih jezikih. Ta tvornost je zaradi posebnih okoliščin drugačna od sosednjih in kliče po novi, nacionalnospecifični definiciji literarnih pojavov. Nove interpretacije slovenske književnosti niso le posledica uporabe novih digitalnih orodij, ampak tudi posledica sprememb literarnega sistema samega. Književnost ni več prvenstveno zavezana naciji kot v svojih programskih začetkih, ampak tudi pestri množici drugih legitimnih funkcij: zabavi, ženski in drugačni socialni emancipaciji in mobilizaciji, potrebi po presežnem, eskapizmu, samorefleksiji in samoterapiji, preizkušanju alternativnih socialnih modelov.

Kvantitativna literarna veda in interpretacija
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Kvantitativna literarna veda in interpretacija
Jezik	slovenski
Klasifikacija
Predmetne oznake	slovenska predloga prevoda za revijo Umjetnost riječi 2020

Ključne besede: slovenska literarna zgodovina, digitalna humanistika, kvantitativne metode, interpretacija

Empirična in interpretativna metoda

Na prvi pogled gre pri naslovnih izrazih za antonima: kvantitativno obdelavo leposlovja, ki jo lajšajo ali sploh omogočajo računalniki, namreč vidimo v opoziciji s t. i. interpretativnim pristopom. Iz antagonizma med metodama se poraja trivialno popularno spraševanje, ali kvantitativne raziskave sploh lahko prispevajo kaj novega k razumevanje književnosti. Spraševanje razkriva predpostavko, da je naloga literarne vede množiti razlage posameznih besedil, besedilnih opusov in korpusov. Cenjene naj bi bile tiste metode, ki jim uspe najti nova, prej prikrita sporočila, tiste metode, ki samo na drugačen način literarnovedna spoznanja potrjujejo (to naj bi počela literarnovedna preštevanja), pa take teže nimajo. Stališče je prepoznavno humanistično, saj je v nehumanističnih znanostih stalno preverjanje in potrjevanje obstoječih razlag nekaj običajnega.

Gledano kronološko, sta z naslovnima izrazoma zajeti dve zaporedni literarnovedni paradigmi: interpretativna in empirična. Prva je na Slovenskem od začetka 60. let in posebej v 70. letih 20. stoletja v prvi plan postavljala avtonomnost umetniškega besedila. Druga, generacijo mlajša literarna veda, je od 80. let dalje preusmerjala pozornost na bralca in se navezovala na predhodni literarnovedni pozitivizem.

V temle prispevku se skušam opoziciji izogniti: podatkovni (preštevalni, digitalni) pristop razumem kot izhodišče literarnih razlag. Interpretativnemu pristopu besedilnih in obbesedilnih podatkov ni bilo dosti mar, zato so bile razlage lahko svobodnejše, kreativnejše in bolj špekulativne. Literarnovedne študije te vrste za današnje pojme bremeni manko informacij o besedilnih variantah, okoliščinah nastanka in o recepciji besedil, pogrešamo jih celo v opombah k nekaterim tekstnokritičnim izdajam. Razlage, ki upoštevajo množico podatkov o besedilu in njegovih kontekstih, so po eni strani zato v svojih sklepih previdnejše, po drugi strani pa obilica podatkov odpira nove razlagalne možnosti.

Iz perspektive interpretativne literarne vede se nasprotno zdi, da podatkovnemu pristopu manjka koncept: podatki so sami po sebi res zanimivi, ampak ali nam res pomagajo razumeti literarne pojave? Opozicija med interpretativnim in podatkovnim pristopom je starejša od pojava računalnikov in podatkovnih zbirk. Odsotnost interpretativne osmislitve nakopičenega gradiva so npr. očitali že prvi obsežnejši literarni zgodovini, Glaserjevi Zgodovini slovenskega slovstva 1894–1899, in jo razumeli zgolj kot bibliografijo (Oblak 1895: 237). Sam se spominjam pomislekov te vrste, ki jih je ob mojem popisu Prešernovih neavtoriziranih besedil (Hladnik 2000) izrekel Taras Kermauner.

Interpretativna literarna zgodovina goji tih, včasih pa tudi glasen odpor do preštevanja. Izraz kvantitativna literarna veda vidi v opoziciji s svojim temeljnim prizadevanjem, ki je v identifikaciji in kanonizaciji t. i. kvalitetnih del. Le kako naj kvantitativni pristop pomaga najti in razložiti kvalitetno, tj. kanonizirano ali etablirano književnost!

Zdi se, da literarnim zgodovinarjem, ki se posvetijo podatkom, ti zapolnijo raziskovalno obzorje in zaradi fascinantnosti postanejo samozadostni. Ker so zajeti brez selekcije, ki bi jo narekovala vnaprejšnja teza, tj. konceptualizacija, jih je težje vključiti v veliko nacionalno literarnovedno zgodbo, tj. v mit o rojstvu in razvoju naroda iz duha literature. Če bi jih želeli uporabiti v ta namen, bi morali podatke selekcionirati in nekaterim pojavom pripisati nerelevantnost, drugim pa poudariti pomen, kar takoj rodi slab občutek, da ravnamo neobjektivno, ideološko obremenjeno, samovoljno in pristransko, skratka neznanstveno.

Podatkovni pristop literarnega zgodovinarja počasi pripravi do alternativnega pogleda na svoje področje: slovenska književnost ni samo tisto, kar konstruira veliko nacionalno zgodbo, ampak je mozaik pojavov, ki ga dovolj osmišlja že njegova pestrost, slikovitost, raznolikost. Vse to dokumentira »razvitost« literature. Poleg besedil osrednjega toka vsebuje besedila za množični konzum, priložnostno in apokrifno literaturo, feljtonske objave, rokopise, drobne tiske, polliterarne tekste, množico prevodov in tudi besedil v drugih jezikih, ki količinsko daleč presegajo »uradno« oz. šolsko literarnovedno selekcijo.

Analiza in interpretacija

Po SSKJ je interpretacija 'delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje'. Pripisovanje pomena je eno izmed sedmih tipov ukvarjanja s podatki (poleg njihovega zajema, obogatitve, analize, distribucije in hrambe, sodelovanja pri vsem tem in logističnih dejavnosti) in se dogaja na tri načine: s kontekstualizacijo, modeliranjem in povzemanjem oz. konceptualiziranjem. Z večanjem matematične pismenosti v družbi se možnost napačnih interpretacij manjša in se povečuje uporabna vrednost podatkovnih zbirk za krepitev človeške blaginje (Kučić 2004).

Analiza in interpretacija se razlagata kot alternativni dejavnosti v zvezi z besedilom. Etimološko sta izraza sicer sorodna (gr. analyein pomeni 'razčleniti', lat. interpretare pa 'razlagati'). Analiza naj bi bila objektivno, interpretacija pa bolj subjektivno in špekulativno početje (Hladnik 2002). Medtem ko analiza ugotavlja potencialne pomene besedila (angl. meaning), interpretacija sintetično išče in gradi njegov smisel (angl. sense, tj. njegovo sporočilo oz. tistega od možnih pomenov, ki je bil v branju realiziran) (Beaugrande in Dressler 1992: 65). Analiza si prizadeva odkriti denotativne, splošno priznane lastnosti besedila, interpretaciji pa gre za njegove konotativne, soznačne lastnosti, odkriti hoče njegov namen in pomen za specifičnega bralca. Razlikovanje med pojmoma je zgolj načelno. V (šolski) praksi se sintagma interpretacija literarnega besedila uporablja izmenjaje in sinonimno s sintagmo analiza literarnega besedila, oboje kot razumevanje konkretnega besedila. Gre za poglobljeno razumevanje, h kateremu pripelje natančno oz. interpretativno branje (angl. close reading). To zahteva čas in predanost, razume se kot nasprotje vsakodnevnemu hlastanju po lahko dostopnih instantnih resnicah in kot elitna dejavnost. Ni naključje, da je Franco Moretti metodo ukvarjana z literaturo, ki izhaja iz množice besedil, v opoziciji s tisto, ki se posveča enemu samemu besedilu, provokativno poimenoval oddaljeno branje (angl. distant reading).

Metodi se v zgodovini literarne vede deloma izmenjujeta ali v posameznih literarnozgodovinskih spisih dopolnjujeta. Interpretativna metoda je nastala iz reakcije na pozitivizem v literarni vedi, ki se je bolj ukvarjal z okoliščinami ustvarjanja kot z literaturo samo, dojemala se je kot vrnitev k tekstu. Literarno interpretacijo je mogoče prepoznati tudi po tem, da rada prevzema slogovne lastnosti literarnega besedila, ki ga interpretira, ali po pretencioznem, slogovno nabreklem izražanju, ki vleče pozornost bralca nase (Fricke 1977).

Izraz interpretacija ('razlaga') predpostavlja, da tisto, kar se razlaga, ni dostopno neposredno in zato potrebuje posrednika (interpreta, razlagalca). Literarna besedila zahtevajo interpretacijo, 1. ker so namenoma kodirana kot uganka, kot skrito sporočilo, 2. ker so zapletena in je treba med njihovimi sporočili tehtati, 3. ker smo pri besedilih navajeni iskati dodatna možna sporočila.

Izraz interpretacija predpostavlja dvojno individualnost: individualnost oz. posamičnost tega, kar je predmet razlage, in individualnost tistega, ki razlaga. Z drugimi besedami: interpretacijo v praksi razumemo kot vedno novo individualno razlagalno možnost. Interpretacija priziva v zavest ukvarjanje z enim samim delom (mogoče tudi pod vplivom glasbenega pomena besede, tj. izvedbe enega dela). Preštevni pristop se sicer lahko omeji na eno samo delo, zlasti v okviru jezikovne in slogovne analize, pravi smisel pa dobi pri obravnavi celotnih avtorskih opusov, žanrskih korpusov in drugih literarnih podmnožic.

Čeprav s kompleksnejšimi digitalnimi orodji nimam izkušenj, svoje kvantitativne literarnovedne raziskave, pri katerih si pomagam z digitalnimi podatkovnimi zbirkami, zlasti bibliografijami, umeščam na področje digitalne humanistike (DH). Pomisleke o pripadnosti DH-skupnosti odpravljam z definicijo, da je digitalna humanistika »krovni izraz za širok nabor interdisciplinarnih praks ustvarjanja, uporabe, interpretacije, preizkušanja in razdiranja starih in novih informacijskih tehnologij« (Domínguez 2018: 287) in z zavestjo, da so moje študije metodološko primerljive z literarno zgodovino, kot jo goji avstralska raziskovalka Katherine Bode (2012), ki je nedvomna DH-referenca.

Interpretacije posameznih besedil

Interpretativne v ožjem pomenu besede so študije o posameznih besedilih. Čeprav se s kvantitativnim pristopom ukvarja več slovenskih literarnih zgodovinarjev (Hladnik in Kocijan 2013: 299–301), zaradi omejenosti obsega študije predstavljam samo svoje raziskave. Pri njih bo najlažje preveriti, koliko je k svežim razlagam prispeval kvantitativni (digitalnohumanistčni, podatkovni) pristop, koliko pa gre samo za udeležbo pri predhodni razlagalni paradigmi. Za preverbo sem izbral študije po letu 2000, ko so bile že na voljo digitalne literarnovedne podatkovne zbirke in digitalni pripomočki, o tekstih, ki so mi pripravili največ interpretativnih izzivov in veselja, to so pesnitev Sedem sinov (1843) Jožefa Žemlje, Levstikov Martin Krpan (1858), Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni (1917) in roman Visoška kronika (1919), Bartolov Alamut (1938).

Študija o Žemljevi pesnitvi (Hladnik 2002b) je osvežila Kidričevo vednost o besedilu iz leta 1939 in jo nadgradila z odkritjem zgodnejše (1842) zagrebške izdaje besedila, postavitvijo ljubljanske in zagrebške izdaje na splet, s primerjavo med njima in s primerjavo obeh variant s Prešernovim Krstom pri Savici (1836). Razveljavila je tudi napačno Kidričevo sodbo, da Žemlja še ni uporabljal etnonima Slovenci. Do vsega tega bi se sicer dalo dokopati tudi brez pomoči tehnike. Moja interpretacija Žemljeve pesnitve je na spletu že od objave dalje in s svojo nenehno dostopnostjo povečuje javno vidnost obrobnega avtorja in njegovega pozabljenega teksta. Na Wikivir smo postavili večji del Žemljevega opusa, na Wikipediji in v drugih spletnih enciklopedijah so gesla o avtorju, Googlovo iskanje pokaže fotografijo Žemljevega nagrobnika na Ovsišah in časopisne objave o njem. Korist sveže interpretacije Žemljeve pesnitve je za slovensko literarno zgodovino je posredna: pokazala je, da Prešernova pesnitev ni izpolnila pričakovanj vzorčne nacionalne epske pesnitve in da je že takoj po nastanku klicala po ustreznejših tekstih. Žemljevi pomisleki v zvezi s Krstom so predhodnica poznejše oznake Črtomirja kot antijunaka.

Pri Martinu Krpanu (Hladnik 2002c) so moje interpretativne novosti izhajale iz 1. navezave na svetniškega prednika sv. Martina iz Toursa, 2. iz navezave na slovarske opise soli in 3. iz natančnejšega branja zgodnejše besedilne variante. Prvi dve navezavi sta se zgodili s pomočjo spletnih podatkovnih zbirk, nemške ekumenske enciklopedije svetnikov in slovarja slovenskega knjižnega jezika, vendar bi se lahko tudi brez teh pripomočkov. Vpliv Martina Krpana v slovenskem prostoru sem spremljal v besedilnem korpusu Nova beseda Primoža Jakopina, ki je ponujal vpogled v uporabo junakovega imena (danes za dinamiko imen skozi čas konzultiramo korpus Gigafida, dLib in Google), in v Cobissu. Listanje po zbirkah je pokazalo, da je Krpan zaslovel in postal vzorčni slovenski junak šele desetletja po nastanku. Spet je bila zasluga digitalnih pripomočkov v lajšanju dostopa do virov in v promociji rezultatov. Na spletu je prosto dostopno tako rekoč vse v zvezi z Martinom Krpanom: besedilo, njegove interpretacije, reference nanj, slikovno gradivo.

Moja razlaga Bartolovega Alamuta (Hladnik 2005) je dobila nalepko nacionalistične interpretacije, ker roman razume kot pripoved o slovenskih zgodovinskih težavah z imperialno razpoloženimi sosedi, zlasti z Mussolinijevo Italijo. Za táko razumevanje in razlago je bilo zgolj treba pokukati v Bartolove dnevnike, v sočasne ocene romana v dnevnem časopisju in tekst primerjati z drugimi teksti v žanru zgodovinskega romana. Kritike romana so bile v veliki meri že dosegljive v dLibu, vendar bi šlo tudi s fizičnimi izvodi, težje pa bi ga umestil v čas in žanr, če si ne bi mogel pomagati s Cobissom in s spletno zbirko slovenskih zgodovinskih romanov.

Interpretacijo Visoške kronike (Hladnik 2006) sem začel s seznamom predhodnih razprav na temo in prevodov, oboje s pomočjo bibliografskega sistema Cobiss in zbirke slovenističnih zaključnih izdelkov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V uvodu sem reflektiral interpretativni pristop:

Z Visoško kroniko je tako kot z vsemi vélikimi deli. Vélika so zato, ker so obložena s številnimi različnimi interpretacijami, ki jim pripisujejo raznolike in ne vedno združljive pomene. Za marsikoga je to slabo, ker ni mogoče preprosto reči, tale interpretacija je prava in uradna, druge pa so napačne, za umetniški status besedila pa je to seveda dobro: več ko se je nakopičilo razlag, bolj spodbujajo k iskanju novih in bolj raste umetniški potencial dela. Nove razlage besedila res pogosto nastajajo iz nestrinjanja s predhodnimi, z zanikanjem, dopolnjevanjem ali omejevanjem predhodnih interpretacij, vendar bi napravili hudo napako, če bi se izmed ponujenih odločili samo za eno. S tem bi se odpovedali specifiki umetniških besedil, to je vzporedni eksistenci različnih pomenov. Naj povedano ne zapelje v sklep, da so potem vse razlage besedila enakopravne in da je dovoljeno vsakršno opomenjanje tekstov. Razlage, če hočejo biti prepričljive, morajo temeljiti na natančnem branju teksta in na poznavanju konteksta, iz katerega je zraslo.

Študija gre sicer po vrsti od enega tradicionalnega elementa razlage do drugega, začenši z avtorjevo javno in zasebno podobo in njunem morebitnem vplivu na literaturo. Nov je podatek o odstotkovnem deležu zgodovinopisnega v Tavčarjevih zgodovinskih pripovedih in o njihovi dolžini v primerjavi s sočasnimi pripovedniki, zlasti z Jankom Kersnikom. Tavčar se je izkazal kot pisatelj z nadpovprečno pripovedno kondicijo.

Tradicionalno je tudi poglavje o okoliščinah nastanka romana in o njegovem domačem in mednarodnem žanrskem sorodstvu. V glavnem gre za povzemanje in citiranje poznanega, olajšano z digitalno dostopnostjo starih časopisov. Nova je kontekstualizacija, tj. umestitev med desetine slovenskih zgodovinskih pripovedi, ki jih je literarna zgodovina dotlej puščala na miru, zdaj pa so pred raziskovalcem na dlani, bolje na zaslonu, po zaslugi spletne zbirke. Zgodovinsko ozadje in osebe je bilo lahko preveriti na spletu, zlasti na Wikipediji.

Glavna interpretativna novost študije je bilo osmišljanje zgodbe prek primerjave usod protagonistov z zgodbami njihovih svetniških zavetnikov. Primerjavo je lajšala spletna dostopnost svetniških zgodb v nemškem spletnem ekumenskem svetniškem leksikonu, kake prelomne vloge pa digitalni podatki v študiji niso imeli. Pač, najbrž brez iskalnega ukaza ctrl + f v tekstu ne bi našel navezave Izidorjevega očeta Polikarpa s svetnikom Polikarpom niti se ne bi lotil frekvenčne analize moških in ženskih oseb oz. izrazov zanje (Agata, Izidor, žena, mož, ženski, moški, oče, mati, sin, hči ...). Statistika imen je pokazala, zakaj so nekateri literarni zgodovinarji lahko videli Agato kot glavno osebo pripovedi, in hkrati pomagala njihovo trditev prepričljivo zavrniti. Odsotnost besede slovenski je problematizirala razlago romana kot »pesmi požrtvovalne ljubezni do domovine«, pogostnost besede nemški pa je pomagala pri razkritju Tavčarjeve nacionalne strategije ob koncu prve svetovne vojne. Pisatelj je Slovencem starostno prostodušno nasvetoval ženitve z Nemkami, »da ne bodo imele nemških otrok« in da se po propadu Avstro-Ogrske ne pretrga večstoletna slovenska navezanost na nemško kulturo.

Interpretacija Cvetja v jeseni (Hladnik 2008) kot besedila, ki ne govori o ostarelem ženinu, temveč o avtorjevem literarnem pocvitanju na stara leta, temelji na pozitivističnem raziskovanju identitete naslovnega cvetja, ki se je razkrilo kot močvirna samoperka (kristusove srajčke, lat. Parnassia palustris), glavni vir so bili tuji enciklopedični podatki. Digitalni format besedila je prišel prav pri meritvi obsega v besedah in določitvi razmerja povesti z romanom, olajšal je citiranje in identifikacijo nacionalne razsežnosti z izpisom vseh zvez z besedo slovenski, skrajšal je iskanje po vseh rožah, šopkih in cvetju v povesti, kakšne obsežnejše uporabe digitalnih virov in orodij pa v študiji ni bilo. Interpretativne novosti je prineslo soočenje s podobnimi domačimi besedili, ki so si v času vojne s porokami socialno različnih prizadevala pomiriti socialne konflikte v slovenski družbi. V akademsko razglabljanje, ali gre za interpretacijo na način kontekstualizacije, modeliranja ali celo konceptualizacije, se na tem mestu ne bi spuščal. Slovensko literarnovedno razpravljanje se rado sklicuje na tuji žanrski kontekst, domačega pa običajno nima v zavesti, čeprav ima na spletu na voljo dve žanrski zbirki. Specifiko Cvetja v jeseni je bilo mogoče ugledati šele na ozadju žanrskih pričakovanj, ki jih je razkrila podatkovna zbirka slovenskih kmečkih povesti.

Naštete uporabe podatkovnih zbirk in digitalnih pripomočkov pri interpretaciji kanonskih besedil so bile tako tehnološko skromne, da jim ne moremo pripisovati prelomne vloge. Za morebitno metodološko prelomnost bo treba pogledati še v tisti kontingent literarnozgodovinskih študij, ki imajo za predmet množice besedil.

Interpretacije besedilnih korpusov

Pričakovanja v zvezi z digitalizirano kulturno dediščino in novimi orodji za njeno obdelavo so bila v svetu velika. Franco Moretti je upanja vlagal v nevroznanstvene študije branja, makroregionalne študije, ki bi prekinile z anglocentrično tradicijo obravnav, uporabo neliterarnih arhivov za kulturološke namene, kar bi pripeljalo do nove razlage preteklosti (»rethinking the meaning of the past«). Le malo od naštetega se je uresničilo (besedilno rudarjenje, omrežna analiza, literarna sociologija, analiza razvrščanja v skupine (angl. clustering 'gručenje') in kartiranje (angl. mapping)), do rekonceptualizacije stroke in alternativnih razlag oz. interpretacij literarne preteklosti pa ni prišlo (Domínguez 2018: 288).

Kakšni so pogoji za transformacijo stroke in za alternativno razumevanje literarne zgodovine na Slovenskem? Digitalno literarnovedno infrastrukturo so vzpostavili bibliografski katalog oz. vzajemni bibliografski sistem Cobiss, digitalni knjižnici dLib in Wikivir, enciklopedični podatki o avtorjih, knjigah in pojmih na Wikipediji in drugih spletnih mestih, besedilni zbirki Nova beseda in Gigafida, zbirke kmečke povesti, zgodovinskega romana, dogajališč zgodovinskega romana ter nazadnje Wikipodatki. Pretirano bi bilo trditi, da gre za veliko gmoto podatkov (angl. big data), vendar digitalno gradivo količinsko zelo presega količine, na katerih je gradila tradicionalna literarna zgodovina.

Velika metodološka spodbuda sta Googlov NgramViewer ali HathiTrustov Bookworm – slednji črpa tudi iz digitalizirane slovenske literarne dediščine –, ki na podlagi milijonov knjig izrisujeta grafe kronološke dinamike kulturnih pojmov (Hladnik 2016). Samo želimo si lahko, da bi slovenski javni servisi Cobiss, dLib ali Gigafida uporabniku v prihodnosti na podoben način omogočali preproste grafične reprezentacije iskalnih zadetkov.

Digitalizacija kulturne dediščine najdeva in postavlja na splet vedno več uskladiščenih literarnih predmetov. Cobiss in dLib repertoarju literarnozgodovinsko fiksiranih del dodajata avtorje in tekste, ki so jih nekoč iz različnih razlogov pustili ob strani: regionalne in provincialne časopise, ameriški slovenski tisk, drugojezične tekste, rokopise, inimprimabilia in priložnostna besedila, besedilne variante; avtorje, ki so publicirali zunaj matičnega prostora, ki so pisali polliteraturo ali so se z literaturo ukvarjali samo mimogrede, skratka literarne pojave in akterje, za katere se je svojčas zdelo, da ne prispevajo k veliki slovenski literarnovedni zgodbi, ki je, ponovimo, konstituiranje in emancipacija nacije skozi književnost.

S spletnimi podatkovnimi zbirkami sem si najbolj pomagal pri raziskavah kmečke povesti (Hladnik 1990), zgodovinskega romana (Hladnik 2009) in feljtonskega romana (Hladnik 2014). Ker žanri in medijski kanali slovenske književnosti prej niso bili deležni raziskav, se je v študijah nakopičilo v glavnem novo znanje, manj je bilo popravljanja predhodnih spoznanj. Posredno pa je množica novih besedil vendarle prispevala k drugačnemu pogledu na literaturo in na njene obravnave: literarnih pojavov se ne trudimo več definirati špekulativno po domnevnih bistvenih lastnostih, ampak preprosto z naštevanjem tekstov, ki vanje spadajo. Primerjava produkcijskih linij kapitalnih dveh žanrov kmečke povesti in zgodovinskega romana je pokazal, da so žanri deloma komplementarni in med seboj tekmujejo za bralčevo pozornost, primerjava z žanrskimi sistemi sosednjih nacionalnih književnosti in dominantne nemške književnosti v dvojezičnem prostoru pa je pripeljala do spoznanja o njihovi nacionalni specifičnosti in medsebojni komplementarnosti. Za zgled: slovenski ženski roman se je zdel urednikom nepotreben, ker je prostor že zapolnjevalo tovrstno nemško žanrsko berilo. Pomembno je bilo spoznanje, da nacije niso konstituirala samo kanonizirana besedila klasikov, ampak tudi množična žanra kmečke povesti in zgodovinskega romana, natančneje njuni bralci.

Prelomno vlogo spletnih zbirk za modifikacijo slovenskih literarnozgodovinskih spoznanj moram omejiti z opozorilom, da je do prvih kvantitativnih raziskav prišlo brez novomedijskih pripomočkov. Take narave sta leksikonska knjižica Povest (Hladnik 1990) in študija Preštevna določila slovenske povesti (Hladnik 1995). Pri prvi sem izhajal iz popisa nekaj sto pripovednih besedil, ki sem ga napravil na podlagi izpisov iz Cobissa, iz bibliografij kratke proze Gregorja Kocijana in ročnega merjenja besedilnih dolžin. Predstavila je količinska razmerja med romanom, povestjo, novelo in zgodbo, sliko in črtico skozi čas in pokazala, da vrstne oznake ne odslikavajo samo strukturnih razlik, ampak da je šlo tudi za poimenovalno modo. Prvič je bilo opaženo, da s časom dolžina pripovedi raste in demonstrira rast nacionalne ustvarjalne kondicije. Pokazala se je korelacija med besedilnim obsegom in podnaslovom (daljše ko je besedilo, večja je verjetnost, da bo vrstno podnaslovljeno) in korelacija med podnaslavljanjem in časom (podnaslavljanje s časom usiha). Vse te številčno podprte ugotovitve so problematizirale veljavnost šolskih definicij pripovednih vrst roman, povest in novela.

Za drugo razpravo sem ročno preštel dolžine, trajanje časa, tempo pripovedi, osebe, dialoge … v Jurčičevih zgodovinskih povestih in na njihovi podlagi razveljavljal normativne konstrukte o razlikah med romanom, povestjo in novelo. Samo za ilustracijo: dogajalni čas Jurčičevih romanov je s 3,1 leta krajši od dogajalnega časa njegovih povesti (4,4 leta), kar je seveda daleč od šolskega nauka, po katerem naj bi roman zaobsegal človeško življenje, novela en dogodek, povest pa naj bi bila nekje vmes. Preštevanje je poudarilo pomen individualnih poetik: pri Pavlini Pajk je bilo za vrstno oznako povest/roman/novela odločilno vaško/grajsko/mestno dogajališče, Jurčič in še kdo je oznako roman povezoval v večjim številom poglavij kot v povesti, z večjo dinamiko v hitrosti pripovedovanja in z večjo vlogo dialogov.

Z navadnim kalkulatorjem sem se lotil tudi vloge žensk v slovenski književnosti (Hladnik 1997). Na ravni avtorstva in predstavljenih oseb se je boleče razkril njen moškocentrični značaj, pokazalo pa se je tudi, da so imeli nekateri žanri (ženski in zgodovinski roman) z večjim deležem žensk med ustvarjalci in v predstavljenem svetu emancipatorični pomen. Spoznanje, da ženska manjšina ustvarjalcev piše drugače (najbolj trivialno domače odkritje je, da pisateljice v povprečju pišejo več), se je v svetu potrdilo s stilistično analizo (Koppel 2003) in razveljavilo socialno aktivistično stališče, da med ženskim in moškim pisanjem ni razlik, ampak da obstajajo samo razlike med kvalitetno in nekvalitetno literaturo. Naj tvegam trditev, da so tovrstne razlage spodbudile ženske študije in prispevale k svežemu spoznanju, da je nacionalnokonstitutivno vlogo odigralo tudi žensko pisanje Luize Pesjak in Pavline Pajk, ki smo mu doslej pripisovali zabavni značaj (Perenič 2019). Kvantitativna analiza ženskih oseb v kmečki povesti je pokazala, da je lik matere v kmečki povesti v nasprotju s pričakovanji, ki izhajajo iz šolskega literarnega kanona, obrobnega značaja, med materami v glavni vlogi pa celo prevladujejo negativni liki.

Pritegnitev novega in drugačnega gradiva mora prispevati k spremembi naših predstav o slovenski književnosti, pa četudi bi bile to zgolj predstave o številu pišočih in količini besedil. Pa ne gre samo za količinske predstave. Naivno bi bilo predpostavljati, da količinske spremembe ne vplivajo na temeljna literarnovedna spoznanja, definicije, opise in razlage. Digitalna orodja niso samo nakopičila novega gradiva, ampak pomagajo to gradivo tudi obvladati na načine, ki jih posameznik brez pripomočkov ne more. Svojčas je »obvladati gradivo« pomenilo tekste prebrati, jih pomniti – v popularni zavesti je še vedno predstava profesorja literature, ki iz rokava stresa citate in recitira iz klasikov – ter ob njih hraniti v zavesti tudi množico obliterarnih dejstev. Eksistenca besedil na spletu literarnega zgodovinarja razbremenjuje eruditskih nalog, saj sposobnost pomnjenja lahko nadomesti s spretnostjo spletnega iskanja. Nekaterih postopkov z besedili se loteva s strojno pomočjo (izris besednega oblaka, prikaz dinamike posameznega izraza skozi besedilo), drugih ročno: besedila v digitalni zbirki opremlja z žanrskimi, vrstnimi oznakami, motivnim indeksom, podatki o variantah, prevodih, ocenah, predelavah ipd.

Wikipodatki literarnemu zgodovinarju omogočajo filtriranje, sortiranje, kategoriziranje in kombinirano iskanje. Kot primer navajam seminarsko oblikovanje seznamov osebnosti, rojenih, umrlih ali delujočih v posamezni slovenski občini. Novo orodje je sezname lokalno poznanih oseb podaljšalo in prispevalo k zavesti o njihovi mobilnosti. Domnevati smemo, da so selitve pomembno spodbujale literarno ustvarjalnost. V primeru Kranja (Hladnik 2020) statistika oporeka slovesu mesta, kamor pridejo literati umret, in dopolnjuje podobo Kranja kot mesta Franceta Prešerna in Simona Jenka s podobo mesta, ki je kot regionalno šolsko središče zaslužno za vzpostavitev literarnega polja, na katerem je delovalo 200 književnikov. Wikipedijska statistika je lokalno kulturno identiteto na ta način diferencirala in popestrila.

Podatkovni oz. količinski pristop je nekakšna literarna zgodovina »od spodaj navzgor«. Obstoječe literarnozgodovinske razlage, opise in definicije lahko potrdi in s tem krepi njihovo verodostojnost, lahko pa jih obrne na glavo in s tem razkrije ideološke konstrukte stroke, ki jih je generirala potreba po vzpostavitvi, utrjevanju in emancipaciji naroda. Novo gradivo opozori na avtorje, tekste in lastnosti, ki prej niso bili opaženi, ker so motili zamišljeno zgodbo slovenskega literarnega razvoja. Spoznanja in razlage (interpretacije) nacionalne literarne preteklosti se ob novo evidentiranem gradivu relativizirajo.

Množica drobnih nepričakovanih spoznanj, ki jih je prinesla digitalizacija, in upoštevanje na novo evidentiranih literarnih dejstev, sta postopno prispevala k »dekonstrukciji« slovenske literarne zgodovine in drugačnemu pogledu oz. drugačni razlagi (interpretaciji) nacionalne literarne preteklosti. Med prelomnimi je na prvem mestu zavest, da je s pritegnitvijo objav v časnikih, v Ameriki, v nemščini, rokopisnih variant, prevodov … slovenske književnosti precej več, kot smo si predstavljali doslej ob listanju literarne zgodovine, in da je veliko pestrejša: po funkcijah (med katerimi je nacionalnokonstitutivni za protiutež tudi rekreativna), po žanrih, po pokrajinski specifiki (gorenjski pisatelji so pisali kmečko povest dvakrat rajši od zgodovinskega romana, štajerski pisatelji pa so se ravno narobe raje odločali za zgodovinske romane), po jeziku (mišljeni so nemški teksti slovenskih in na Slovenskem živečih avtorjev). Ažurnost pri prevajanju popularnih tekstov in pritegnitev prevodov ameriških slovenskih prevajalcev odpravljata stari slovenski literarnozgodovinski predsodek o zamudniškem značaju slovenske književnosti, priznanje nacionalne žanrske in slogovne specifike pa odpravlja predsodek o njeni okrnjenosti.

Izkazalo se je, da meja med literaturo in neliteraturo ni tako zelo jasna, kot bi si želeli zaradi potreb šolskega pouka, vmesni značaj tekstov (njihovo omejeno fiktivnost) bo morda treba razumeti kot eno od prepoznavnih lastnosti literature. Očitno je postalo, da so literarna besedila veliko bolj povezana s prostorom in časom nastanka, kot smo to vedeli v času prevlade koncepta avtonomije literarnega besedila. Prelomni zgodovinski trenutki, kot so vojne, namreč bistveno določajo izbor, obseg in produkcijsko linijo žanrov, pa tudi dinamiko srečnih/nesrečnih koncev pripovedi.

Najbolj nazorno se pokažejo spremembe v dojemanju literarne realnosti skozi grafične reprezentacije. Rastoča količina podatkov, vključenih v podatkovne zbirke, ki omogočajo vizualizacijo, najeda podobo literarnega sveta kot entitete, spreminjajoče se, vendar usmerjene k določenemu cilju. Pred desetletji so grafične ponazoritve posegale po črtnih ali stolpčnih grafikonih, iz katerih se je dalo razbrati dinamiko sistema, njegovo rast oz. razvoj ali propad. V zadnjem desetletju namnoženi podatki kličejo po drugačni reprezentaciji. Namesto črtnih grafikonov se soočamo z grafi raztrosa, z reprezentacijami, ki spominjajo na roje zvezd v galaksijah, posnetih s teleskopom, ali na jate ptic. Take ponazoritve gruče tekstov, avtorjev, besedilnih elementov ali obbesedilne realnosti prizivajo asociacije na neurejenost. Literarna pojavnost ni nekaj, kar bi imelo svoje izhodišče, jasen cilj in razvojno linijo, ni nujna, ampak naključna tvorba. Slovenske književnosti lahko tudi ne bi bilo ali bi bila lahko drugačna, kot je. Koncept srečnega naključja (angl. serendipity) je nadomestil veliko literarno zgodbo. V tako dojetem svetu je oblikovati definicije težko, saj vsak vzorec, vsako pravilo spremlja preveč izjem. Poleg nepredvidljivosti je atribut take reprezentacije pisanost. Grafi raztrosa dokumentirajo, da nas pri literaturi po novem zanimajo tudi tiste razsežnosti, ki smo jih svojčas zaradi neulovljivosti, nerazložljivosti oz. prevlade razvojnega koncepta izpuščali iz opazovanja. Grafične reprezentacije te vrste producira npr. stanfordski literarni laboratorij (Algee-Hewitt 2016), za slovensko književnost jih ne poznam.

Kot učitelj opažam, kako študente na začetku študija bolj privlači interpretiranje kot ukvarjanje z literarnimi in obliterarnimi podatki (njihovo zbiranje, izpisovanje, urejanje, kategoriziranje, prezentiranje). Podatkovni pristop se jim zdi dolgočasen in omejujoč v primerjavi z bolj »pustolovskim« sproščanjem razlagalne fantazije. Sčasoma stremljivim študentom podatki postanejo zanimivi in jih upoštevajo kot novo izhodišče za interpretativno avanturo.

Viri

• Hladnik, Miran. 1990. Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba.
• Hladnik, Miran. 1991. Povest. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon, 36).
• Hladnik, Miran. 1995. Preštevna določila slovenske povesti. Slavistična revija 41/1. 65–75.
• Hladnik, Miran. 1997. "Bodi svojemu možu pokorna!" (Ženska v minuli slovenski prozi). 33. SSJLK. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1997. 111–22.
• Hladnik, Miran. 2000. Apokrifni Prešeren. Prešernovi dnevi v Kranju: simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna. Ur. Boris Paternu idr. Kranj: Mestna občina. 115–48.
• Hladnik, Miran. 2002b. Dve povesti v verzih iz prve polovice 19. stoletja. Romantična pesnitev: Ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna. Ur. Marko Juvan. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2002 (Obdobja, 19). 189–202.
• Hladnik, Miran. 2002c. Pa začnimo pri Krpanu. Sodobnost 66/2. 227–37.
• Hladnik, Miran. 2005. Razmerje med Bartolovo kratko in dolgo prozo (Al Araf in Alamut). Slovenska kratka pripovedna proza. Ur. Irena Novak-Popov. Ljubljana: FF UL (Obdobja, 23). 137–44.
• Hladnik, 2006. Tavčarjeva Visoška kronika. Esej na maturi. Ljubljana: Gyrus.
• Hladnik, Miran. 2008. Cvetje v jeseni. 44. SSJLK. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 69–77.
• Hladnik, Miran. 2009. Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
• Hladnik, Miran. 2014. Začetki slovenskega feljtonskega romana. Norbert Bachleitner. Začetki evropskega feljtonskega romana. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. 123–180.
• Hladnik, Miran. 2016. Vključevanje drugega in drugačnega v slovensko literarno zgodovino. Oddelek za slovenistiko. Krajša verzija članka: 52. SSJLK. Ljubjana: FF.
• Hladnik, Miran. 2020. Kranjski literati v enciklopedijah. Kranjski zbornik. Kranj. Wikiverza.

Literatura

• Algee-Hewitt, Mark idr. 2016. Canon/Archive. Large-scale Dynamics in the Literary Field. Literary Lab Pamphlet 11.
• Beaugrande, Robert-Alain de; Wolfgang Ulrich Dressler. 1992. Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
• Bode, Katherine. 2012. Reading by Numbers: Recalibrating the Literary Field. London itd.: Anthem Press.
• Domínguez, César, Giovanna Di Rosario, Matteo Ciastellardi. 2018: On Writing a Comparative Literary History: Delocalizing Minor Literatures in European Languages in the Age of ‘Big Data’. Arcadia 53/2. 278–307. Academia.edu.
• Fish, Stanley. 2012. Mind Your P’s and B’s: The Digital Humanities and Interpretation. The New York Times 23. jan.
• Fricke, Harald. 1977. Die Sprache der Literaturwissenschaft: Textanalytische und philosophische Überlegungen. München: Beck.
• Hladnik, Miran. 2002. Interpretacija in analiza. Praktični spisovnik. Ljubljana: FF.
• Hladnik, Miran in Gregor Kocijan. 2013. Bibliografija kot podlaga za raziskovanje (Nekaj bibliografskih izkušenj). Slavistična revija 61/1: 297–304.
• Koppel, Moshe idr. 2003. Gender, Genre, and Writing Style in Formal Written Texts. Interdisciplinary Journal for the Study of Discourse 23/3.
• Kučić, Lenart J. 2013. Svet vse bolj številkast, številčna pismenost pa še vedno zelo redka: Podatkovni analitik v Obamovi kampanji. Delo – Sobotna priloga 16. nov. 22–23.
• Oblak, Vatroslav. 1895. Književno poročilo. Ljubljanski zvon 15/4. 237.
• Perenič, Urška. 2019. Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika. Luiza Pesjak. Beatin dnevnik. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Quantitative literary studies and interpretation

The analysis of author's own past research has shown how digital tools don't play any important role when contributing new interpretations of Slovene canon works. When moving the subject of interpretation from single work onto authorial opera, genre corpora, literary period or the entire national literature, it becomes clear how quantitative methods, stimulated by digitalisation of the cultural past, literary databases and digital tools play a vital role. Interpretations that consider the richness of data, generated in the digital culture, are more trustworthy than the former ones.

The price we pay for that is the refusal of clear encyclopaedic definitions and descriptions. Literary past, observed through the digital humanities' perspective has a fuzzy developmental line, the central phaenomena gradually fade in the multitude of rival or peripheral phenomena. Slovene literature is not represented by prominent authors and their famous works any more, it doesn't comply with dictation of the great national myth, that is the construction of the nation from the spirit of literature. It is considered as a random fact, a matter of serendipity. It is represented as the entire literary production on the Slovene territory, the one in Slovene language and in those in other languages. Due to special circumstances, it is different from the neighbouring literatures and it triggers new, national specific definitions of the literary phenomena.

New interpretations of Slovene literature are not indebted only to the use of digital tools, they are also the consequence of the changes within the literary system itself. At its start, Slovene literature was dedicated to the constitution and emancipation of the nation, now it legitimately fulfills also other human needs and functions: cultural recreation, women and social minorities' emancipation and mobilisation, escapism, self-reflection, self-therapy, testing of the alternative models of social behaviour etc.

Keywords: Slovene literary history, digital humanities, quantitative methods, interpretation