Grška književnost
Začetki grške književnosti (starega veka) segajo v 8. stoletje pr. Kr., ko so stari Grki na podlagi feničanske pisave razvili svojo. Prvi književni spomeniki so nastali iz ustnih tradicij, ki segajo nazaj v prva stoletja 2. tisočletja.
Poznamo tri temeljna obdobja razvoja grške književnosti:
Arhaično ali predklasično obdobje: 8. - 5. st. pr. Kr. Pomembno je bilo predvsem za razvoj grške epike in lirike. V 8. in 7. st. se je razmahnil ep s pesnitvami Homerja in njegovih naslednikov; območje epike so bili grški predeli Male Azije, naseljeni z Jonci. Lirika se je razmahnila v mestih Male Azije, na otokih, naseljenih z Eolci, nato pa že tudi na dorskem Peleponezu, Siciliji in v Atenah v 7. st. Njen razcvet je trajal do srede 5. st. Epika in lirika sta se razvijali predvsem v okolju aristokracije.
Atiško ali klasično obdobje: 5. - 4. st. Temeljni literarni vrsti ali zvrsti tega časa sta bili drama (tragedija in komedija) in proza, zlasti zgodovinopisna, filozofska, govorniška.
Helenistično obdobje: 4. st. pr. Kr. - 5. st. po Kr. Tudi v literaturi se začenja z Aleksandrovo osvojitvijo Orienta od leta 330 naprej in traja v ožjem smislu do leta 30 pr. Kr., ko so Rimljani osvojili Egipt in je stopila grška književnost v družbenopolitični okvir rimskega imperija. Helenistična literatura v širšem pomenu besede je trajala vse do 5. stoletja po Kr., ko jo je nadomestila bizantinska (grška književnost srednjega veka). V tem obdobju se je grška literatura razširila zunaj Grčije v Malo Azijo, Sirijo, Egipt, severno Afriko; poleg Aten so nastala nova literarna središča; grška književnost je začela vplivati na rimsko. Helenizem je grško literaturo močno prepojil z orientalskimi sestavinami. Razvijala se je v okolju helenističnih dvorov in trgovskih obmorskih velemest. Postala je stvar poklicnih literatov, ki so bili velikokrat učenjaki. Osrednje literarne zvrsti so postale namesto tragedije komedija, epika v obliki krajših epskih pesnitev, lirsko pesništvo, filozofska in moralistična proza, predvsem pa pripovedništvo v obliki romana. (Kos 54, 55)
Epika
Homer in homersko vprašanje
Začetek in hkrati vrh grške epike sta epa Iliada in Odiseja, ki ju je izročilo od vsega začetka pripisovalo Homerju. Živel naj bi v 9. ali 8. stoletju pr. Kr.
Že v antiki so se o Homerjevem avtorstvu oglasili dvomi, iz katerih je nastalo 'Homersko vprašanje'. Izvira že iz antike in ga sestavlja dvoje vprašanj. Prvo je opredelila že antična filologija, ko je na podlagi razlik med epoma sklepala, da ju ni mogel ustvariti isti pesnik. Drugo vprašanje je dokončno opredelil nemški klasični filolog F. Wolf leta 1795: epa nista enoviti celoti, ampak sestavljena iz več krajših, ljudskih junaških pesmi, ki so jih šele leta 527 pr. Kr. na ukaz atenskega tirana Pejzistrata zbrali in združili v celoto. Nemški filolog G. Hermann je pozneje izdelal teorijo, da je Homer ustvaril samo 'jedro' obeh pesnitev, nato so ga drugi pesniki razširili in dopolnili. Dandanes prevladuje mnenje, da sta pesnitvi kljub morebitnim poznejšim spremembam enoviti deli in da je Homer dejanski avtor - če ne obeh - vsaj Iliade. Epa sta nastala na podlagi dolge ustne tradicije junaškega pesništva, ki so ga na dvorih gojili poklicni pevci aoidi.
Njuna snov je vzeta iz mitičnega cikla o Troji, in sicer tako, da Iliada pripoveduje o obleganju mesta, Odiseja pa o vračanju ahajskih junakov izpred Troje domov. Ozadje mita je morda zgodovinsko: pohod mikenskih kraljev zoper trgovsko mesto Trojo na severozahodni obali Male Azije (ok. leta 1184 pr. Kr.). Razvaline Troje je leta 1870 odkril nemški arheolog H. Schliemann. (55, 56)
Iliada
Iliada ima 24 spevov. V 1. spevu se sproži Ahilova "jeza" zaradi spora z Agamemnonom za vojni plen, sledi Ahilov umik iz vojnih spopadov. V boj poseže Ahilov prijatelj Patroklos, a ko ga Hektor ubije, se mora Ahil maščevati. V velikem dvoboju v 22. spevu ubije Hektorja. Ep se konča s kratkotrajno spravo, da lahko oče Priam izprosi od Ahila Hektorjevo truplo in ga Trojanci pokopljejo. Kompozicija epa se torej polagoma stopnjuje do vrha v 22. spevu, nato upade v sklep.
Nad dogajanjem vlada usoda, življenje junakov je vnaprej določeno, podložni so ji tudi bogovi, ki ves čas posegajo v človeške spore. Pesnik obsoja ubijanje, vendar ni moralist, ostaja vzvišeno objektiven. (56)
Odiseja
Odisej se vrne s Kalipsinega otoka na domačo Itako, kjer ga čaka zvesta žena Penelopa. Pobije vsiljive snubce in spet zavlada ob Penelopi in sinu Telemahu. V motiviki najbrž odmevajo začetki grške kolonizacije Sredozemlja, vendar se z zgodovino mešajo novelski in pravljični motivi (motiv moža na tujem in zveste žene, morske pošasti ipd.). Kompozicija je podobna kot pri Iliadi, vendar v primerjavi z junaki, zlasti z Ahilom, je Odisej idealiziran; poklican je, da znova uvede red in pravico. (56)
Pomen homerskih epov
Iliada in Odiseja sta rimski, renesančni in klasicistični epiki postali vzor junaškega epa. Njune vsebinske in formalne značilnosti so se spremenile v splošno epsko konvencijo. Te značilnosti so npr. opevanje dejanj enega ali več junakov, nagovor muz kot uvod v dogajanje in uporaba heksametra kot metrične oblike junaškega verza. Homerski heksameter je po svoji metrični zasnovi - kot vsi grški in tudi rimski verzi - kvantitativen, kar pomeni, da njegov ritem temelji na enakomerni menjavi dolgih in kratkih zlogov. (56)
Kiklični epi
V 7. st. pr. Kr. so po Homerjevem zgledu začele pesniške šole rapsodov (poklicni potujoči pevci), ki so širili tudi homerske pesnitve, oblikovati na podlagi ustne tradicije epe še iz drugih delov mita o Troji. Tem so se pridružile pesnitve še o drugih grških mitičnih ciklih, npr. o Heraklu. Tako so nastali 'kiklični' epi, od katerih so se ohranili samo fragmenti. Izročilo je tudi ta dela pripisal Homerju, prav tako 34 'homerskih' himen bogovom, komični ep Margites in heroično komični spev Vojna žab in miši, prvi primer epske travestije. Kljub temu kiklični epi ne dosegajo Iliade in Odiseje. Ne poznajo enotnosti teme, pa tudi ne pomembne problematike. (57)
Heziod
Kmalu za Homerjem so nastali prvi primerki grškega didaktičnega epa. Ustvaril ga je Heziod, ki je živel v 8. ali 7. st. pr. Kr., vsekakor šele po Homerju. Njegovo pesniško obliko je uporabil v krajši pesnitvi Teogonija, kjer podaja bajke o nastanku sveta in izvoru bogov. Glavno delo je kratka poučna pesnitev Dela in dnevi, namenjena pesnikovemu bratu Perzeju, ki je Hezioda krivično spravil ob dediščino. Heziod ga navaja k pravičnosti. Delo vsebuje prvo znano grško basen.
Po 7. st. je epika začasno s spremenjenimi socialnimi razmerami polagoma izgubila svoj temelj, nadomestili sta jo lirika in pozneje dramatika. (57)
Lirika
Razmahnila se je v 7. st. pr. Kr. na podlagi starih ljudskih tradicij. Delimo jo na elegijo, jambografijo in melično pesništvo. (57)
Elegija
Izraz elegija verjetno izhaja iz frigijske besede 'elegn', kar je pomenilo posebne vrste piščal. Prve grške elegije so bile morda žalostinke, vendar se njihova tematika kmalu ni več omejevala na to vsebino. Pojem elegija je bil formalen, označeval je vse pesmi, ki so bile sestavljene v elegijskem distihu, tj. v verznih dvojicah heksametra in pentametra. Recitirali so jih ob spremljavi na piščal, grški avlos. Vsebina je bila lahko poučna, moralistična, ljubezenska itd. Po obsegu so bile elegije tega časa večinoma kratke.
Najpomembnejši elegiki 7. in 6. st. so bili Kalin, Tirtaj, Mimnermos, Solon in Teognis. Tirtaj se je npr. ustalil v Šparti in s svojimi bojnimi elegijami bodril Špartance v boju z Mesenci, Mimnermos pa je začetnik ljubezenske elegije. (57, 58)
Jambografija
Pojem jambografija ali jambi je bil starim Grkom oznaka za pesmi, napisane v verzni obliki jambskega trimetra, sestavljenega iz dvanajstih zlogov, ali tudi trohejskega tetrametra iz šestnajstih zlogov. Vsebina je bila večidel satirična, polemična ali parodična. Najpomembnejši pesnik takšnih jambov je bil Arhiloh. (58)
Arhiloh
Živel je sredi 7. st. Bil je plemiškega rodu, vendar je živel kot najemni vojak potepuško življenje. Ustvaril je satirično jambsko poezijo, ki je večidel motivno povezana z njegovim osebnim življenjem. V njej smeši svoje osebne sovražnike, zoper aristokratske moralne norme uči sproščen individualizem. Vplival je na rimske pesnike, Katula in zlasti Horaca. (58)
Melika
Izraz melika, nastal iz grškega pojma 'melos' (pesem, petje), je označeval liriko v pravem, ožjem smislu, se pravi pesmi, ki so jih peli ob spremljavi na brenkala (harfo, liro, kitharo). Glede na način izvajanja sta bila glavna tipa te lirike monodična in zborska lirika.
Monodične pesmi so imele individualno motiviko, namenjene individualnemu pevcu. Njeni najvidnejši predstavniki so bili v 6. st. Alkaj, Sapfo in Anakreont. Alkaj je živel okoli leta 600 in je pisal bojne in politične, ljubezenske in pivske pesmi, največkrat v verzni obliki, ki se imenuje po njem alkajska kitica. Vplival je na rimsko liriko, zlasti na Horaca. (58, 59)
Sapfo
Velja za vrh grške monodične lirike in za največjo antično pesnico. Živela je okoli leta 600 in bila Alkajeva sodobnica, prav tako pregnana. Po vrnitvi je vodila 'šolo' za plemiška dekleta in jih poučevala v muzičnih umetnostih. To je dalo podlago njenim ljubezenskim in prijateljskim pesmim, ki so vse posvečene dekletom.
Njeno delo je slabo ohranjeno, najbolj v celoti samo himna Afroditi in vsaj v glavnem še pesem dekletu Agalis. Glavna tema ohranjenih tekstov je erotika, z njo v zvezi narava. Znamenita je ostala sapfiška kitica, v kateri je spesnjen precejšen del te lirike. (59)
Anakreont
Rodil se je leta 570 v Teosu. Po prihodu Perzijcev je živel kot dvorni pesnik na otoku Samosu in v Atenah. V različnih verznih oblikah, predvsem v t. i. anakreontskem verzu, je opeval vino, lahkotno ljubezen, minljivost in uživanje.
S svojo lahkotno liriko je vplival na rimske pesnike, predvsem na Horaca. Po Anakreontovem zgledu je v helenističnem obdobju in pozni antiki nastajala psevdoanakreontska poezija, t. i. 'anakreontea', ki je vplivala predvsem na rokokojsko pesništvo iz 18. stoletja, ko je nastala posebna smer anakreontika. (59)
Zborska lirika
Bila je tesno povezana s kultom, obredi in prazniki tradicionalne grške religije. Izvajal jo je zbor s plesom in petjem. Poznamo več oblik zborske lirike. Zelo stara oblika so bili ditirambi, ki so jih peli na čast bogu Dionizu. Epinikiji so proslavljali zmagovalce gimnastičnih tekem. Enkomije pa so zlagali na čast pomembnim javnim osebnostim, zlasti vladarjem. Treni so se imenovale žalne pesmi za umrlimi.
Zdi se, da niso bile lirske v današnjem pomenu besede. Poleg lirskih so vsebovale še epske in dramske sestavine.
Najpomembnejši pesniki so Alkman, Arion, Stezihor, Ibik, Simonid, Bakhilid in Pindar. Alkman je uvedel v Šparto zborsko liriko in med fragmenti se je ohranil del dekliškega zbora, imenovan 'parthenion'. (59, 60)
Pindar
Poleg Sapfe velja za največjega grškega pesnika. Rodil se je leta 518. Pisal je predvsem epinikije po naročilu, za zmagovalce olimpijskih, pitijskih, istmiških in nemejskih tekem. Ohranjene so štiri takšne knjige..
Glavna značilnost Pindarjevih himen, imenovanih tudi ode, je vzvišeni patos; zapleteni slog in kompozicija, ki vklepa v pesem tudi mite, povezane z zmagovalcem ali njegovim domačim mestom, sta veljala za znamenje svobodne Pindarjeve pesniške domišlije, dejansko pa sta najbrž podrejena strogim pesniškim, tudi kompozicijskim načelom. (60)
Dramatika
Začela se je razvijati proti koncu 6. stoletja, na prehodu iz arhaičnega v klasično obdobje. V tem je dosegla vrh in postala osrednja literarna nadvrsta, v helenizmu pa je upadla. Zvezana je bila z razcvetom klasične grške kulture v demokratičnih Atenah na osnovi starih religioznih tradicij, ki so v tem času še ohranjale svojo socialno in moralno moč, a so jih proti koncu 5. st. razkrojile nove miselne smeri, sofistika in klasična grška filozofija Sokrata, Platona, Aristotela.
Temeljni zvrsti sta bili tragedija in komedija, stranski pa satirska igra in mimos. (60)
Tragedija
Ime tragedija prihaja iz besed 'tragos' (kozel) in 'ode' (pesem), dobesedno torej kozlovska pesem. Izvor tega in tragedije ni jasen. Po Aristotelovem zatrdilu v Poetiki je nastala iz ditirambov, ki jih je vodil predpevec, in sicer tako, da so zboru postavili nasproti govorečega igralca, ki je predstavljal božanskega heroja. Po izročilu je prvega igralca postavil ob zbor Tespis leta 534, ko je v Atenah pokazal prvo tragedijo. Možnost dramskega dogajanja se je povečala, ko je Ajshil dodal še drugega in Sofoklej tretjega igralca. Nosili so maske in dolge halje, na nogah koturne.
Izvajali so jih na prostem, v gledališčih, ki so imela v sredini zaokrožen prostor 'orkestre', kjer je nastopal zbor; z ene strani tega prostora so se v polkrogu dvigale klopi za gledalce, z druge stavba 'skene', pred katero so nastopali igralci. Zavese in kulis ni bilo, pač pa so polagoma iznašli odrske priprave (npr. za dvig boga nad nastopajočimi ob koncu tragedije, tj. 'deus ex machina').
Snov tragedij so bili na začetku morda motivi Dionizovega kulta, pozneje zgodbe o herojih iz osrednjih mitičnih ciklov, zajeti večidel iz kikličnih epov. Sodobne snovi so bile izjema. Govorjeni dialog igralcev se je menjaval s petjem in plesi zbora. Glavni sestavni deli vsake tragedije so bili prolog, ki ga je po navadi govoril igralec, parados ali prihod zbora, epeisodia ali prizori z igralci, stasima ali spevi stoječega zbora in eksodos, tj. odhod zbora z odra.
Uprizarjali so jih ob praznikih lenajah in predvsem dionizijah. Trije pesniki so tekmovali za nagrado, vsak z eno tetralogijo, sestavljeno iz treh tragedij, ki jim je za sklep sledila satirska igra.
Najpomembnejši avtorji atiške tragedije v 5. st. so bili Ajshil, Sofoklej in Evripid. (61)
Ajshil
Rodil se je okoli leta 525, umrl pa ok. 456. Sodeloval je v vojnah s Perzijci. Ker je prvemu igralcu pridružil še drugega velja za pravega začetnika evropske dramatike. Njegovo delo Perzijci izjemoma oblikujejo sodobno snov, in sicer zmago Grkov nad perzijskim kraljem Kserksom. Pribežnice so igra iz trilogije o danaidah; glavno vlogo ima še zbor, kar jim daje arhaičen značaj. Za evropsko gledališče pa ima velik pomen predvsem triologija Oresteja in tragedija Vklenjeni Prometej. V obeh pridejo najbolj do izraza Ajshilove glavne odlike: vzvišeno pojmovanje tragičnega kot boja samovolje in pravice, moči in etosa, podrejanje dogajanja bistvenim religioznim in moralnim idejam itd. (61, 62)
Oresteja
Trilogija iz mita o Agamemnonu in njegovi družini je nastala najbrž ok. leta 458. Sestavljajo jo igre Agamemnom, Daritev na grobu in Evmenide. Prva prikazuje vrnitev Agamemnoma na argoški dvor, kjer ga ubije žena Klitajmnestra, druga igra kaže Orestovo maščevanje nad materjo, v tretji se po razsodbi bogov Orest očisti z ustanovitvijo atenskega areopaga, med ljudmi spet zavlada red. (62)
Vklenjeni Prometej
Ajshilovo avtorstvo za to igro je sporno. Verjetno gre za del trilogije, ki je prikazovala na koncu pomirjenje Prometeja z Zevsom. Ohranjena tragedija kaže Prometejeve muke na koncu sveta, kjer so ga na Zevsov ukaz priklenili za kazen, ker je pomagal ljudem z ognjem in obrtnimi spretnostmi. (62)
Sofoklej
Sofoklej (ok. 496-406 pr. Kr.) je presegel arhaično statičnost Ajshila in ustvaril plastičen, razgiban, trden odrski slog; napisal je 123 iger, od katerih se je ohranilo sedem (Kos 62-63):
- Aias (epizoda iz trojanske vojne; o junaku, ki je osramočen napravil samomor),
- Elektra (isti motiv hot Ajshil v Daritvi na grobu, vendar v ospredje postavi sestro Elektro),
- Tračanke (tragedija o Heraklejevi smrti),
- Filoktet (usoda junaka, ki so ga Grki izpostavili na samotnem otoku bolnega in osamljenega),
- Ojdip v Kolonu (sklepna drama iz mita o Ojdipu: njegova sprava z usodo in poveličana smrt),
- Kralj Ojdip in
- Antigona.
Kralj Ojdip
Tragedija prikazuje Ojdipov padec; s pomočjo analitične tehnike se samo v retrospektivi odkrivajo prejšnji dogodki njegovega življenja, dokler se ne razkrije, da je kriv umora lastnega očeta in poroke z materjo; sledi kazen za greh (63).
Antigona
Je tragedija o uporu Ojdipove hčerke Antigone zoper Kreontovo zapoved proti pokopu njenega brata Polinejka; v središči je konflikt med Antigono, ki se opira na zapovedi religije, na kateri temelji družinsko pravo, in Kreontom, ki se sklicuje na moč in pravo posvetne države. Kreont ukaže, da mora Antigona umreti, vendat tudi njega zadene božja kazen, ko gresta v smrt njegov sin in njegova žena (63).
Evripid
Evripid (ok 485-406) je zadnji veliki grški pisec tragedij, ki je bil za časa življenja v Atenah nepriljubljen zaradi modernosti svojih motivov in nazorov; je predstavnik nove grške miselnosti (začne se širiti s sofistiko), zato se njegove tragedije močno ločijo od del njegovih predhodnikov - ponekod izgubljajo prvotni tragični značaj in se bližajo resni drami, ki prepleta mite s sodobno stvarnostjo, v ospredje stopa psihološko oblikovanje značajev (63-64).
Od vseh 92 Evripidovih del se je ohranilo 19 iger: Kiklop, Alkestida, Medeja, Heraklidi, Hipolit, Hekaba, Pribežnice, Andromaha, Heraklej, Trojanke, Elektra, Ion, Ifigenija na Tavridi, Helena, Feničanke, Bakhe in Ifigenija v Avlidi; kmalu po Evripidovi smrti se je nejgov vpliv začel širiti v razvoj nove atiške komedije, pozneje pa so se nanj bolj naslanjale rimska, renesančna, klasicistična in razsvetljenska dramatika 18. stol. (64).
Medeja
Je bila napisana leta 431, njena snov pa je vzeta iz kikličnega epa o argonavtih, a jo je Evripid po svoje priredil; Medeja in njen mož Jazon se znajdeta v Korintu in ko jo hoče Jazon zapustiti zaradi korintske kraljične, se maščuje tako, da zastrupi kraljično in ubije lastnega otroka, nato pa zbeži v Atene (64).
Hipolit
Kot v Medeji je v središču lik strastne in maščevalne ženske, ki s svojimi dejanji povzroči smrt svojih najbližjih; tragična junakinja Fedra se v odsotnosti moža Tezeja zaljubi v svojega pastorka Hipolita, ko pa jo on zavrne, ga obtoži spolnega nadlegovanja, Tezej pa ga izžene z dvora (65).
Komedija
Grška komedija (komos - pijanski obhod, veselo krdelo; odé - pesem, petje) je nastala iz posmehljivih pesmi in dialogov razbrzdanih faličnih sprevodov, verjetno v zevi z Dionizovim kultom; v gledališko igro se je spremenila v 5. stol. pr. Kr., ko so jo združili s tehniko tragedije in razvili dramsko dogajanje (65). S tem se začne razvijati t.i. stara grška komedija, ki traja vzporedno s tragedijo do začetka 4. stol. pr. Kr.
Glavna značilnost je vsebnost močnih satiričnih, polemičnih in parodičnih odzivov na sodobno stvarnost, zlasti na politiko, socialno življenje in kulturo atenske demokratije; snov jemlje iz vsakdanjega življenja mešajoč stvarnost s pravljičnimi in mitičnimi prvinami; posmehuje se znanim osebam političnega in kulturnega življenja, tudi Sokratu in Evripidu (65).
Komedija je zgrajena podobno kot tragedija, pesmi zbora se menjujejo s prizori za igralce; važna sestavina je parabaza (pesem zbora), s katero se avtor obrne k občinstvu in mu razlaga svoje ideje; v nasprotju z grškimi tragedijami, se dela stare komedije končajo s spravo med dvema stranema; glavni pisatelj stare komedije je bil Aristofan (65-66).
Obdobje stare grške komedije se konča s propadom atenske demokratije; sredi 4. stol. pr. Kr. jo nadomesti srednja komedija, ki se je osredotočala na parodijo mitov, a se skorajda ni ohranila (66).
Po letu 330 pr. Kr. se je s prihajajočim helenizmom in z novimi socialnimi razmerami razmahnila nova atiška komedija, ki je opustila zbor, satiro na javne osebe in dogodke ter se omejila na prikazovanje vsakdanjega mestnega življenja; pri tem se je opirala na tehniko in motive Evripidove tragedije, ki je težila v meščansko dramo in melodramo; nova komedija je ublažila komičnost, nadomesti jo blag humor, vzgojno moraliziranje in sentimentalnost; novost je uporaba stalnih shematiziranih človeških tipov (zviti suženj, skopuški starec, razuzdani sin, parveni, hetera); glavni avtor nove komedije je bil Menander (ok. 342-290 pr. Kr.) - Pravdarji in Čemernež (66).
Aristofan
Ohranilo se je 11 Aristofanovih (ok. 450-ok. 385) komedij: Aharnjani, Vitezi, Oblaki, Ose, Mir, Ptiči, Lizistrata, Ženski zbor v Tezmoforiju, Žabe, Ženske v ljudski skuščini in Pluto; v vsaki izmed teh komedij je v središču žgoč problem atenskega življenja, med drugim peloponoška vojna (Aharnjani, Lizistrata), vzgoja (Oblaki), kultura in razvoj komedije (Žabe), problem bogastva in enakosti (Ženske v ljudski skupščini, Pluto); poseben poudarek dajejo razgibani zbori (večinoma oblečeni v živalske kostume), aktualna namigovanja, satira na znane atenske osebnosti in tudi sproščene erotične šale (65-66).
Lizistrata
Lizistrata prikazuje nasprotje med vojno in mirovno 'stranko', kateri sta obstajali v Atenah med peloponeško vojno; to nasprotje je prikazano v poenostavljeni, erotično drzni in obsceni podobi - moški za vojno, ženske za mir; ženske dosežejo zmago, ko jim Lizistrata predlaga, naj moške ukrotijo z vsiljeno spolno vzdržnostjo; moški se vdajo pritisku in komedija se konča z veselim zadovoljstvom pri vseh (66).
Proza
Grška proza se začne razvijati v 6. stoletju pr. Kr., vendar se v preklasičnem obdobju ni razvilo vidnejše prozno pripovedništvo; takrat so se izoblikovale le kratke anonimne zgodbe in anekdote, zlasti basni; te so po izročilu pripisovali Ezopu; njegove basni so se ohranile samo v poznejših proznih ali verznih obdelavah (67).
v klasičnem obdobju se je prozno pripovedništvo nadaljevalo v obliki kratkih zgodb, pripovedk in pravljic, ki pa se še niso osamosvojile - pojavljajo se znotraj obsežnejše večinoma zgodovinopisne, filozofske ali govorniške proze, kar so bili glavni tipi grške proze v 5. in 4. stoletju pr. Kr.
Začetnik zgodovinopisja je bil Herodot (ok. 484-ok. 424) z delom Zgodbe, v katerem opisuje orientalske dežele, njihovo zgodovino, navade in kulturo (tu vpleta številne pravljične, mitične in druge zgodbe, ki že nakazujejo novelske oblike in pomenijo začetek grškega umetnega pripovedništva); v zadnjih poglavjih se posveti opisu perzijskih vojn (67). Tukidid je napisal Zgodovino peloponeške vojne, ki je stvarnejša in manj pripovedna od Herodotove, znana pa je predvsem zaradi prvih primerov grške retorične proze (Periklejev govor); Tukididovo zgodovino je nadaljeval Ksenofont, napisal pa je še delo Anabaza, kjer opisuje pohod grških najemnikov iz Perzije v domovino, in Kirupaidea, ki je prvi 'vzgojni roman' in opisuje vzgojo idealnega vladarja Kira I. (67). Najpopularnejši pisec zgodovinske proze v helenizmu in pozni antiki je Plutarh (ok. 50-ok. 120) z delom Vzporedni živjenjepisi, v katerih naniza nazorne, moralovzgojne orise velikih grških in rimskih osebnosti (67).
Začetnik govorniške proze je bil Lizija (ok. 450-ok. 380), ki je zapustil sodne govore (67).
Filozofska proza se začne razvijati razmeroma pozno, saj so grški filozofi predklasične dobe za razlago svojih naukov uporabljali večidel verzno obliko; umetniški vrh filozofska proza doseže s Platonom; manjši literarni pomen imajo filozofski spisi Aristotela, ker so večinoma šolska predavanja; velik pomen pa je ohranila njegova Poetika, kjer obravnva predvsem tragedijo (68).
V helenističnem obdobju se razvije izrazito satiričen dialog, ki polemično ali parodično osvetljuje religiozne, filozofske ali kulturne probleme - Lukijan (ok. 120-ok. 180) v delih Pomenki bogov in Pomenki umrlih (68-69).
Platon
Platon je po Sokratovimi smrti (399 pr. Kr.) začel razlagati svoj filozofski nauk o idejah v obliki dialogov; v njihovem središču je idealizirana podoba Sokrata, literano vrednost pa imajo zaradi številnih vloženih prispodob, mitov in lirskih odstavkov; najpomembnejši dialogi so Apologija Sokrata, Kriton, Protagoras, Gorgias, Menon, Symposion, Faidon, Država, Faidros, Parmenides, Timaios, Zakoni; s problemi pesništva se je Platon ukvarjal v spisih Ion, Simpozij in Država (68).
Helenistično pesništvo
Številne tradicionalne zvrsti ali vrste grške lirike so se v helenistični dobi umaknile v ozadje ali se spremenile, nastale so tudi nove; v dobi, ki je bila v pesništvu izrazito racionalna in nagnjena k drobnim formam, je nov pomen dobil epigram; elegija je izgubila didaktičen pomen in se lotila erotičnih snovi v obliki objektivne erotične elegije, ki je oblikovala ljubezenske mite; namesto epov so se uveljavili krajši epiliji, ki so obdelovali manjše mitične motive, čeprav so posamezni pesniki še vedno poskušali z velikim epom, ki je po novem oblikoval tudi erotične motive; priljubljene so postale didaktične pesnitve o najrazličnejših temah (od astronomije do poljedelstva); nova zvrst so bile bukolične pesmi, ki so glavni prispevek helenistične dobe k evropskemu pesniškemu razvoju; značilni so bli tudi mimijambi; predstavniki so Kalimah, Apolonij Rodoški, Teokrit in Herond (69).
Kalimah
Kalimah (ok. 310-ok. 240 pr. Kr.) je ustvarjal male pripovedne oblike, kot so elegije, epigrami, epilije (Izvori, Berenikin koder, s katerimi je vplival tudi na rimske pesnike; njegova poezija je učena, formalno dognana in je namenjena izobražencem (69).
Apolonij Rodoški
Apolonij (ok. 295-ok. 215 pr. Kr.) je ustvaril veliki ep Argonavti, kjer je opesnil bajko o argonavtih, znano iz kikličnih epov; v metriki in slogu je posnemal Homerja, a z velikimi novostmi - njegov ep ni zaokrožena celota, ampak nizanje pustolovskih epizod; nova je tudi psihološka tema ljubezenske strasti (69-70).
Teokrit
Teokrit (ok. 310-ok. 250 pr. Kr.) je utemeljitelj bukoličnega pesništva ('boukolos' = govedar), ki je začelo opevati svet preprostih pastirjev kot idealno nasprotje nenaravnemu mestnemu življenju; za to vrsto pesmi se je uveljavil tudi izraz 'idila'; Teokritove pesmi so pisane v obliki majhnih prizorov, tako da imajo obliko dialoga ali monologa; največkrat nastopajo sicilski pastirji in satiri, prikazani so robato in humorno (70).
Herondas
Herondas (3. stoletje pr. Kr.) je pisal mimijambe, kratke dramsko-pesniške prizore iz vsakdanjega življenja malih ljudi; med značilnimi deli je Učitelj, ki v današnjem pomenu 'realistično' prikazuje vsakdanje življenje nižjih mestnih slojev (70).
Novela in roman
Po letu 300 pr. Kr. se je iz kratkih tradicionalnih pripovedi, pravljic, zgodb in pripovedk formirala zaokrožena pripovedna oblika, sorodna poznejši evropski noveli; bila je kratka, z zgoščenim dogajanjem in včasih s presenetljivim preobratom ali z značilno poanto, tematsko pa je bila pogosto erotična; it teh novel je nastalo več zbirk, a se ni nobena ohranila, med temi je bila tudi zbirka Miletske zgodbe, nastala ok. leta 100 pr. Kr. (71).
Pomembnejša nova zvrst je bil helenistični roman, katerega zametki segajo v 2. stoletje pr. Kr., razcvet pa sega do 3. stoletja po Kr., ko je zvrst dosegla vrh, nato pa upadla (71).
O izvoru in nastanku romana obstaja več različnih teorij - nekateri ga izvajajo iz pustolovskih sestavin Odiseje, drugi iz helenističnega zgodovinopisja, tretji iz tragedije in komedije, od koder so ti romani prevzeli številne motive (71).
Glavni tip helenističnega romana je pustolovsko-ljubezenski roman, kjer sta osrednja junaka ljubimca, ki ju usoda loči, nato pa po številnih nevarnih pustolovščinah spet združi (veliko vlogo imajo najdenčki, brodolomi, roparji, navidezne smrti);v dogajanje posega usoda ali kako božanstvo, zgodovinsko dogajanje je fiktivno, čeprav je postavljeno v resnične dežele; glavna dela so ohranjena iz 2. in 3. stoletja našega štetja: Jamblihova Babiloniaka, Ahileja Tatija Levkipa in Klejtofont in Heliodorjev romam Etiopske zgodbe (71).
Druge zvrsti helenističnega romana so bile še utopično-potopisni roman (Čuda onstran Thule), psevdohistorični roman (roman o Aleksandru Velikem ali Psevdokalisten) in v pozni antiki nastali zgodnjekrščanski roman (Klementov roman) (72).
Etiopske zgodbe
V romanu Heliodor pripoveduje o prigodah idealnega ljubezenskega para - etiopske princese Harikleje, ki se po odločitvi bogov kot najdenka znajde v Delfih, kjer se vanjo zaljubi Teagen iz Tesalije; skupaj zbežita, vendar znajdeta se v brodolomu in v rokah razbojnikov; nazadnje prideta v Etiopijo, kjer se poročita in zavladata; dogajanje vodijo višje božanske sile, bog Helij in njegovi svečeniki z napovedmi in prerokbami, s čimer dobi zgodba višji pomen, roman pa 'klasično' vrednost (71-72).
Od 16. stoletja je imal roman velik vpliv na razvoj renesančnega in baročnega romanopisja, bil je tudi zgled Cervantesu za roman Persiles in Sigismunda (72).
Dafnis in Hloa
Longos je ta roman napisal po zgledih bukolične poezije in je posebna različica ljubezenskega romana; glavna junaka sta pastir in pastirica, osrednja tema pa je prebujanje njune ljubezni, prigode so kratke, bolj pomembni so opisi narave in letnih časov; po 16. stoletju je ta roman vplival na razvoj pastirske poezije, romanov in iger pozne renesanse, baroka in razsvetljenstva (72).
Literatura
Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.