Zlatorogovem bratu je bilo ime Srebrnokrilec

Prvo znano delo Josipa Vandota o črnem kozlu s srebrnimi krili Za Akom nad Martuljkom je Zagorska pripovedka (revija Naš obzor, 1930). Bil je močan, da je lahko podrl macesen. Lahko je letel po zraku in je služil v starih časih čarovniku, ki ga je jahal vsak dan in letel na njem po zraku k botri čarovnici daleč na koroški Dobrač. Ko je drgnil rogove ob skalo, so se utrinjale žareče iskre in so se odkruški spremenili v zlato kepo. Videti ga bo mogoče šele čez sto let. Njegovega imena Vandot ni zapisal.

Zlatorogovem bratu je bilo ime Srebrnokrilec
Avtor	France Malešič, zbral 6.–7. dec. 2011
Naslov izvirnika	Zlatorogovem bratu je bilo ime Srebrnokrilec: Kratek pregled dosedanjih objav in omemb
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Klasifikacija

Najlepša hvala za izredno lepo najdbo Borisa Štuparja – Vandotovo pravljico Zlatorogov brat iz Mladega Jutra, 6. decembra 1931 – danes, 6. decembra 2011, objavljeno na spletni strani Gore-ljudje – ki je druga najstarejša doslej znana pravljica o njem (njegovo ime sicer ni omenjeno).

Leta 1941 je Vandot še enkrat pisal o bajnem divjem krilatem kozlu v članku Od divje koze do Zlatoroga (PV 1941, št. 2, stran 42). Označil ga kot domačo povest in si je ni lastil. Imena Srebrnokrilec tudi tokrat ni omenjal. O njem je slišal od Janeza Omana, bistrega kmeta samouka iz Rut, povest se je žal ohranila le v odlomkih in imena kozla žal nihče več ni vedel. Prekašal je Zlatoroga po plemenitosti uma kakor po telesnih prednostih. Živel je na planoti Za Akom, velik in močan, da je lahko rušil skalovje, bil je črn in je imel srebrne perutnice, da je letal od stene do stene in bil zvest čuvar svojih čred. Bil je prijatelj vsem ljudem, ki so ga pustili pri miru, posebno mladeniču, ki ga je v gore pognala nesrečna ljubezen. Mladenič je postal čarodej in prijatelj kozla s srebrnimi krili. Ta ga je na svojem hrbtu nosil nad Dolino in proti Dobraču, kjer je nesrečni fant imel ljubico, žal čarovnico.

Še isto leto je planinski pisatelj Ivan Bučer zbrane drobce pripovedi uredil in uvrstil v svojo knjigo Koča na Robu (1941, stran 147–156, pojasnilo na koncu; risba Srebrnokrilca, str. 143, avtor Zmagoslav Snoj). Pravljico je našel v razmetanih odlomkih v vasi Gozd in v pogovoru z drvarjem v Martuljku (v knjigi mu je največ pravil o njem Tinač, Dolžanov drvar, ki po mnenju Stanka Koširja verjetno ni resnična oseba). Črn kozel s srebrnimi krili, imenovan Srebrnokrilec, je kakor orel letal od stene do stene, se sprehajal po grebenih in čuval čredo svojih koza. Videli so ga le takrat, ko se je kaj hudega zgodilo, ko je pogorel stan v planini in se je ubil pastir v grapi ali preden je udarila strela. Rešil je fanta, ki se je zaplezal v pečevju. Fant je v zahvalo šel zasnubit belo kozo z zlato krono na glavi. Žalik-žena mu je pokazala pot na strmo in visoko goro. Pod njo je bil grad prežeče Jage-babe. Preden se je sonce odlepilo od obzorja, ji je uspel uiti in priti do Belinke v zlatem gradu na vrhu. Dala mu je zdravilnih zeli in zlat rog, s katerim je premagal jago-babo in rešil žalik-žene.

Mladenič se je zaljubil v Mojco, dekle iz sosednje vasi, in ta si je želela vedno več in nazadnje zlato krono koze Belinke. Fant se je spozabil, ustrelil Belinko ter ji vzel krono. Priletel je Srebrnokrilec, zgrabil dekle in fanta in ju treščil v bučeči slap. V grapi še danes slišiš vekanje deklice za krono in jok fanta, ki je izgubil prijatelja.

Leta 1942 je v PV v pohvalni kritiki Bučerjeve knjige ocenjevalec Marijan Lipovšek omenil tudi ljudsko bajko o Srebrnokrilcu, ki je svareč opomin ljudem.

Leta 1946 je Evgen Lovšin v knjigi V Triglavu in njegovi soseščini, omenil, da sta Vandot in Bučer na sledi Zlatorogovemu bratu Srebrnokrilcu.

Leta 1986 je Branko Slanovic izdal Pesmi o gorah in Srebrnokrilcu (samozaložba, Jesenice).

Leta 2005 so bili nanj opozorjeni etnologi.

Leta 2007 je dr. Stanko Klinar objavil povzetek pravljice in angleški prevod (Koledar Slovenske gore, PZS 2007). Poudaril je, da je iz pravljice čutiti globok strah pred pohlepom. Njeno sporočilo je jasno: za naše brezobzirno izkoriščanje naravnih bogastev, za naš nebrzdani pohlep, za našo zaslepljeno sebičnost se nam bo narava bridko maščevala.

Leta 2008 pisateljev nečak Vojko Bučer v samozaložbi pripravil novo faksimilirano izdajo knjige Koča na Robu (še vedno je na voljo pri Planinski zvezi Slovenije, na Dvoržakovi 9 v Ljubljani).

Istega leta je etnologinja prof. dr. Monika Kropejeva v knjigi Od ajda do zlatoroga (Slovenska bajeslovna bitja, Mohorjeva družba Celovec, 2008, str. 135), na kratko predstavila Srebrnokrilca v primerjavi s sorodnimi bajeslovnimi bitji.

Leta 2009 je PD Gozd-Martuljek v svojem jubilejnem zborniku objavilo Bučerjevo pravljico in jo na proslavi tudi uprizorilo.

Šestega decembra 2011 objava Vandotovega Zlatorogovega brata na spletni strani Gore-ljudje.