Zgodnja dela Antona Tomaža Linharta

O avtorju članka

Janko Kos je slovenski književni teoretik, zgodovinar in kritik; od leta 1975 redni profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti; od leta 1983 redni član SAZU-ja; bil sourednik številnih revij in knjižnih zbirk ter glavni urednik Literarnega leksikona; Raziskoval je dela Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Valentina Vodnika in Matije Čopa ter sodobno književnost. Je avtor številnih srednješolskih učbenikov za književnost.

Povzetek članka

Linhart je bil zaradi svoje jezikovne talentiranosti v zgodnjem obdobju literarno aktiven v tujem jeziku, s čimer se je odmikal od takratnih slovenskih ustvarjalcev, saj je želel priti v takratno ugledno družbo plemiških in drugih veljakov. S strani svojega mentorja pa ni bil deležen podpore, kot bi si jo želel, zato se je svojim delom, v nemščini pisano pesniško zbirko Blumen aus Krain ter razsvetljenjsko tragedijo Miss Jenny Love, odpovedal. Njegova zgodnja dela pa so bila pomembna, saj si je z njimi nabral dovolj izkušenj za svoje kasnejše dramsko ustvarjanje.

Ključne besede

- Anton Tomaž Linhart:

- Razsvetljenstvo:

- Predromantika: gibanje s konca 18. stoletja, ko je pri literarnih subjektih poudarjeno čustveno doživljanje; tokovi: sentimentalizem, poezija grobov in noči, ossianizem in viharništvo.

Analiza članka

Janko Kos s svojim člankom Zgodnja dela Antona Tomaža Linharta, ki je bil leta 2007 objavljen v Slavistični reviji, osvetljuje začetno obdobje ustvarjanja Antona Tomaža Linharta. To obdobje predstavlja neke vrste posebnost v Linhartovem umetniškem opusu in je bilo meni osebno v tej smeri nepoznano. Iz tega izhaja, da je obravnava osredotočena na literarno-zgodovinski oris Linhartovih zgodnjih del, saj gre za razvojno diahrono ali zaporedno preučevanje avtorja oziroma njegovih del v zgodovinskem času (Kos,1994,13). Od tod naj bi se pojasnil premik v orientaciji Linhartovega ustvarjanja. Ostaja odprtih »cela vrsta vprašanj, ki zadevajo izvor teh del, vplive v njih, njihov nastanek in recepcijo, pa tudi vrednotenje, saj je kritična sodba o njih neenaka ali celo nasprotna« (Kos, 2007, 448). S tem v zvezi se tudi v članku iščejo razlogi za prehod na nov način književnega ustvarjanja, kot smo ga bili kasneje vajeni pri Linhartu.

Pri raziskovanju njegovih zgodnjih del se je pojavilo »vprašanje o jeziku, v katerem so pisana, s tem pa o jezikovni, družinski in socialni orientaciji mladega Linharta« (prav tam, 448). Za razliko od njegovih poznih del, kjer se je v ustvarjanju zapisal bolj slovenskemu jeziku, pa je bil v začetnem obdobju književno aktiven večinoma v tujem – nemškem – jeziku. Zato se pri nas do srede preteklega stoletja niso zanimali za njegova dela, ker to ni sodilo »v okvir slovenskega literarnega razvoja« (prav tam, 447). Razloge za tako Linhartovo naravnanost je mogoče iskati na več koncih.

Dvojezičnosti se je Linhart navadil že v družini, saj je nemško govoril že njegov oče, ki je bil priseljen obrtnik z Moravskega (Kos, 2007, 448). Poleg tega je od jezuitske gimnazije dalje znal dobro tudi latinščino. Ker pa je bil nadarjen za jezike, sej je lotil ustvarjanja tudi v angleškem (citiranje Popa in Shakespeara), francoskem (nekaj pisem Kuraltu) in italijanskem jeziku. Poznavanje slednjega jezika je bilo zanj pomembno že med študijem na Dunaju (1778–1780), kjer je med plemstvom veljala italijanščina za priviligiran jezik. To je bil namreč tudi čas, ko je nastala glavnina njegovega zgodnjega pesništva in dramatike. Tovrstno ustvarjanje je bilo tako večinoma podvrženo izražanju v nematernem jeziku, saj je nastalo »nedvomno iz zunanjih spodbud, iz ambicije, ki je bila ne samo pesniška, ampak tudi socialna. Linhart je vanjo zbral svoje literarne poskuse, tudi tiste iz dijaških let, in pričakoval, da mu bo odprla vrata v kultivirani plemiško-meščanski svet, v katerem si je iskal mesta.« (Prav tam, 451). Na ta način se je Linhart pri svojem delu še bolj zbližal s svojima prijateljema in podpornikoma – baronom Žigo Zoisom in grofom Janezom Nepomukom Edlingom. Slednjemu in še drugim plemiškim veljakom je med drugim tudi posvečal svoje takratno literarno ustvarjanje.

Zaradi uveljavitve v visoki družbi so v njegovi mladostni poeziji in dramatiki tudi opazni sledovi odmevnih književnikov, ki jih je Linhart prebiral, in sicer od rimskih klasikov pa vse do takratnih novejših evropskih literatov. »Iz takšnega literarnega obzorja je mogoče razumeti večino tistega, kar predstavlja vsebinsko in formalno sestavo Linhartove izvirne poezije in dramatike z začetka osemdesetih let.« (Prav tam, 449). Poleg poznavanja evropskih literarnih smernic, pa je bil Linhart seznanjen tudi s tedanjim ustvarjalnim dogajanjem na naših tleh. Čeprav starejša literarna zgodovina dvomi o njegovi povezanosti z naprednim Pohlinovim – meniškim – krožkom, pa je v Linhartovi pesniški zbirki Blumen aus Krain mogoče zaslediti tudi nemški prevod ene od slovenskih pesmi ter prepesnitve motivov iz slovenske ljudske poezije, ki so bile vzete izpod peres članov prej omenjenega krožka (Kos, 2007, 450). Izkazalo se je tudi v drugo smer, da je bil v Pisanicah – zborniku meniškega krožka – objavljen Linhartov nemški prevod Devove pesmi, a sam ni bil pod njim podpisan, ker domnevno »ni želel poimensko sodelovati v zborniku, ki so ga pisali in urejali meniški avtorji« (prav tam, 450). To bi si seveda lahko zopet razlagali s tem, da je zaradi želje po uveljavitvi v družbi držal distanco do tedanjega ustvarjanja pri nas.

Čeprav so se tako Linhart kot »pisaničarji« zgledovali po rimskih pesnikih (Horacu in Marcialu) in po vzoru M. Davisa ustvarjali v duhu poznega baroka, pa je imel Linhart v določenih pogledih literarnorazvojno prednost pred pisaničarji, saj je »iz baroka, rokokoja in rasvetljenstva vsaj z nekaterimi besedili že segel v predromatiko. V to smer bi kazale njegove >nočne< pesmi o pregrehu, obupu in kesanju … « (prav tam, 450). Omenjene pesmi naj bi se naslanjale na ustvarjanje predromantičnega avtorja Younga. Hkrati pa je za razliko od meniškega krožka v svojo pesniško zbirko Blumen aus Krain že vključeval erotične pesmi, s čimer »bi ga smeli imeti za prvega slovenskega pesnika, ki se – čeprav v nemškem jeziku – izraziteje posveča ljubezenski poeziji, kar postane s Prešernom ena od stalnic slovenske pesniške inspiracije« (prav tam, 451). Nadalje pa bi lahko Linhart svojo naprednost poudarjal tudi z ossianizmom, ki se izraža v njegovih melanholičnih pesnitvah (Kos, 2007, 450).

Kljub temu, da je izkazoval v svoji pesniški zbirki en velik korak naprej v smeri literarnega ustvarjanja, pa je njegov interes za pesnenje hitro upadel, potem ko je zbirka zaradi pesmi v poznobaročnem slogu z veliko metaforami doživela kritičen odziv s strani Linhartovega podpornika, Zoisa. »Ta nagla odpoved izvirni pesniški ustvarjalnosti se je zgodila še pred njegovim obratom iz kranjsko-nemške kulture k slovenskemu prerodu … « (prav tam, 451). Zaradi omenjene Zoisove kritike se je Linhart torej odrekel svoji pesniški zbirki, ki je predstavljala zametek posvetne poezije pri nas, ter se ni niti lotil pesnenja v slovenskem jeziku, ker je menil, »da ni rojen pesnik« (prav tam, 451).

Iz svoje pesniške zbirke pa se je namesto k poeziji raje obrnil k dramskemu besedilu Das öde Eiland (Neobljudeni otok), kjer se je »v priredbi Metastasia prvič izkazal kot nadarjeni predelovalec tujih dramskih besedil … « (Kos, 2007, 452). To je bila pomembna odločitev za njegovo kasnejše literarno udejstvovanje, saj je, s širšo pesniško prepoznavnostjo Metastasia in njegovim slovesom drugod in pri nas, bil deležen tudi sam večje pozornosti v krogu naših razsvetljenskih preroditeljev. Priredba prej omenjene Metastasieve odrske pesnitve je bila namreč po takratnih merilih »najbolj ’meščanska’, zelo blizu sižejem meščansko sentimentalne drame ali komedije, kakršna je začela nastajati sredi stoletja« (prav tam, 452). Linhart pa jo je lažje predelal in izvirno priredil zato, ker si je poleg italijanskega izvirnika pri tem pomagal tudi z nemškim prevodom. Njegova predelava je bila vsebinsko večinoma po vzoru izvirnika, le oblikovno jo je iz Metastasieve italijanske operne melodrame spremenil v nemško recitirano spevoigro »z manj zahtevnimi petimi vložki /…/ Linhart je jasno in enostavno dikcijo Metastasievih verzov, podloženih z glasbo, moral obložiti s slogovnim okrasom, da ne bi spremenjeni v prozo postali izrazito prozaični.« (Prav tam, 453). Razlog za ta oblikovni odmik avtor članka, Janko Kos, vidi v tem, da se je tudi s to jezikovno spremembo najbrž želel približati plemiškemu krogu, saj je nenazadnje kot dunajski študent stanoval pri grofu Hohenwartu. S to prvo priredbo je Linhart uspešno »preizkusil svojo posebno nadarjenost za prilagajanje dramskega besedila drugačnemu jeziku, slogu in ne nazadnje potrebam in okusu publike« (prav tam, 454).

V začetke slovenske dramske literature pa se je zapisal s prvo tragedijo, Miss Jenny Love, kjer pa kot izviren dramatik ni bil tako uspešen. Čeprav je sam postavljal Shakespearova dela kot orientacijo za omenjeno dramo, pa je literarna zgodovina prepričana v njegovo naslonitev na Lessingovo razsvetljenjsko meščansko tragedijo Emilio Galotti, ki naj bi še imela preostanek »baročnih primesi« (Kos, 1985, 230; 2007, 454). Prej omenjena tragedija naj bi bila »najbližji vsebinski vzorec, ki ga je Linhart med pisanjem igre nedvomno že poznal in ga motivno-tematsko posnemal« (Kos, 1985, 229). Takšno, z razsvetljenskim sentimentalizmom označeno, tragedijo pa je Linhart združil s prvinami Senekovih iger, »ki so bile prvotni izvor retorično moralističnim prikazom hudodelske sprevrženosti in njenih nedolžnih žrtev. /…/ V tragediji Miss Jenny Love so opazne usedline teh najzgodnejših dramskih izkušenj, tako v temeljni dvojnosti pregrehe in kreposti kot v liku junakinje, trpeče in neomajne v čisti ljubezni do zaročenca, in seveda v podobi tiranskega nasilnika, ki s svojimi zločinskimi dejanji izziva naravni red.« (Kos, 2007, 455).

V Linhartovi tragediji je bilo tako torej čutiti vplive avtorjev iz preteklih obdobij, žal pa to delo ni niti po slogovnem in tematskem gledišču niti po motiviki blizu viharniški dramatiki, ki je predstavljala napredni razvoj v takratnem literarnem ustvarjanju (Kos, 2007, 457). Delo pa ni bilo v klasičnem smislu tragedija, ampak je bilo bližje melodrami ali celo moraliteti, saj se »dejanje konča s pravično kaznijo za hudobne, Jennyjin oče ne zabode hčere, ampak njenega ‘rablja’, junakinja umre od naravne slabosti, o usodah junakov ne odloča tragičnost, ampak naključna nesreča« (prav tam, 458).

Drami Miss Jenny Love se je Linhart kmalu po izidu odpovedal, saj je pri Zoisu naletela na enak kritičen odziv kot prej pri njegovi pesniški zbirki Blumen aus Krain. Tako je po letu 1781 prešel tudi od izvirnega dramskega pisanja k drugačni gledališko-literarni dejavnosti, sočasno s prestopom »iz kranjsko-nemške kulture v slovenski prerod« (prav tam, 459).

Zaključek

Za kasnejše Linhartovo dramsko ustvarjanje pa so bila nedvomno pomembna njegova, zgodnja dela. V prvi vrsti se je z zbirko Blumen aus Krain kot prvi slovenski pesnik izraziteje posvetil ljubezenski poeziji, ki je kasneje s Prešernom postala še bolj priljubljen navdih za ustvarjanje. Nadalje pa je s svojimi dramskimi stvaritvami (Neobljudeni otok, Miss Jenny Love) preizkušal svojo nadarjenost za prirejanje dramskih besedil drugačnemu jeziku, slogu ter potrebam publike. Z razsvetljenjsko tragedijo Miss Jenny Love, kjer je narejen premik od klasične tragedije k melodrami ali moraliteti, se je tako postavil v začetke slovenske dramske literature. Njegova navezanost na tujo – italijansko ter pretežno nemško – tradicijo mu je bila opora pri njegovem uveljavljanju v družbi. Istočasno pa je tudi zaradi vpliva družbe, predvsem njegovih podpornikov, opustil izvirno ustvarjanje ter svojo preizkušeno nadarjenost in dotedanje dramaturške izkušnje uporabil pri snovanju novih slovenskih dram.

Viri

Janko Kos: Zgodnja dela A.T.Linharta. SR LV/3 (2007). 447-461.

Literatura

Janko Kos: Začetki slovenske dramatike in Evropa. JiS XXX/7–8 (1985). 227–232.

Janko Kos: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS, 1994.1–188.

Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2002.1–311.