Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš

Janko Potočnik je že 90. letu, pa je še vedno bistrega uma in trdnega zdravja, predvsem pa je odprt in prijazen sogovornik. V njegovem pripovedovanju ni nobene zamerljivosti ali grenkobe, kaj šele sovražnosti do ljudi, ki so povzročali zlo njemu in skupnosti. Rojen je bil 12. 5. 1933 v vasi Rovte nad Podnartom, po domače pri Potočniku, živi pa z ženo Marijo v lepo urejeni hiši na Ovsišah. Kondicijo vzdržuje z delom na vrtu, rad se udeležuje spominskih srečanj, dolga leta je bil zavzet planinec in aktiven član PD Radovljica. 12 let je kot gospodar Valvasorjevega doma v februarju soorganiziral spominski pohod na Stol. Pri očetu na domu v Rovtah se je izučil za mizarja, po vojni se je najprej zaposlil v Elanu, potem pa je do upokojitve delal v kemični tovarni v Podnartu. Dobro se spominja številnih razburljivih in krutih dogodkov iz časa druge svetovne vojne, čeprav mu je bilo takrat le nekaj čez deset let; v pogovorih o vojni so se mu še trdneje zasidrali v spomin.

Beri tudi Potočnikovo pripoved Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu, objavljeno v SB v rubriki Partizanski spomeniki na Geopediji.

Napad na tiskarno Jelovica na Malem vrhu (821 m. n. m.) 22. oktobra 1944

Izdajalcu se niso maščevali, SB dec. 2022

V leseni baraki na Malem vrhu pod Jamnikom, tudi zanjo je moj oče izdelal okna in vrata ter priskrbel les, so jeseni 1944 domačini Ozinčevi (pisali so se Benedik), Žitarjevi s Češnjice in drugi postavili majhno tiskarno, tiskarski stroj oziroma ciklostil so selili iz skrivališča v skrivališče; najbrž so ga prenesli iz tehnike, ki je malo pred tem v Rovtah zaradi požara prenehala delovati.

Tehniko RK II Jelovica so postavili 16. novembra 1943 na pobudo rajonskega komiteja Podnart-Kropa; po odhodu Slavka Benedika - Vinka v pokrajinsko tehniko jo je vodila Marija Strajnar. Iz vasi so jo preselili na Mali vrh, kjer so jo 22. oktobra 1944 uničili kranjski domobranci. Natisnila je 94 tiskov v nakladi 69.346 izvodov. (Jože Krall: Partizanske tiskarne na Slovenskem, 3: Gorenjske in štajerske tiskarne, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976, 207)

Potočnikova domačija v Rovtah

Elektriko jim je po kablu zagotovil Tone Šolar, Grogôrjov iz Rovt 6. Tiskarna na Malem vrhu je delovala le nekaj mesecev. Spet se je našel nekdo, ki je teren zelo dobro poznal in tiskarno izdal. Govorilo se je, da je izdajalec iz višje ležeče vasi Njivica potegnil vrvico vse do tiskarne in tako domobrancem označil pot. Dve visoki smreki na Malem vrhu so tiskarji uporabljali za opazovalnico, a tistega dne niso opazili ničesar, kljub temu da jih je Slavko Benedik, ki je bil lažji invalid (soimenjak tistega Benedika, ki je postavil tiskarno), prišel obvestit, da se na Njivici že zbirajo domobranci. Napad se je začel, ropotalo je, krogle so švigale po zraku, mislili smo, da je sodni dan. Tiskarji so se uspeli umakniti, domobranci pa so, sledeč električnemu kablu, prišli do Grôgorjovca, grozili, da bodo vse pobili in domačijo zažgali, vendar tega nazadnje niso storili. Razsajali so po vasi in kričali na ljudi. Naša mama in soseda Jeromova sta skupaj z otroki brezglavo zbežali proti gozdu brez vsega, strah nas je bilo, jokali smo. Po nekaj urah, ko se je streljanje umirilo, so se Jeromovi vrnili domov, mi pa smo se zatekli na kmetijo pri Pôrtarju na Ovsiše, kjer je živela mamina sestrična, in od tam oprezali na cesto, kaj bo.

Proti večeru smo zagledali kolono, ki se je vračala iz Rovt. Stari Turkov ata je moral zapreči konja in odpeljati zaplenjeni tiskarski stroj na železniško postajo v Podnart. Zanimivo, da tokrat žrtev ni bilo. Menda je sam izdajalec tako naročil, ker se je bal maščevanja. Vsi smo vedeli, kdo je bil izdajalec, a se mu nihče ni maščeval; kmalu po vojni je umrl za rakom na želodcu.

Janina in Tatjana

SB januar 2023

Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami. Janina ima spominsko ploščo tudi na Cankarjevi 13, Tatjana pa na Cesti 1. maja 17 v Kranju. Na Geopediji je v opisu spomenika tudi pričevanje Milene Dežman, nečakinje Vide Šinkovec, o smrti partizank.

Dobro se ju spominjam, dve mladi lepi partizanki. Pogosto sta prihajali k nam v Rovte na obisk iz hoste izpod Jamnika, kjer so v lesenih barakah bivali aktivisti NOB. Pri sosedovih Jeromovih v Rovtah nas je poučevala partizanka Vida Šinkovec - Janina, včasih tudi Končeva Jela s Poljšice. Kakor je pač naneslo, se nas je nabralo kakih 15 otrok iz vasi, da smo vsaj malo vadili računstvo in branje. Ko je leta 1943 odšel nemški učitelj in so partizani požgali prazno šolo na Ovsišah, kamor so se nameravali naseliti domobranci, namreč pouka ni bilo več. Cilka Odar - Tatjana pa je bila bolničarka, ki mi je dobesedno rešila življenje. Hudo sem zbolel za pljučnico, Tatjana pa se je v civilni obleki, ki jo je hranila pri nas, peš odpravila k doktorju Bežku v Kranj po zdravila, ki so me počasi spravila k sebi. Po trikrat na dan mi jih je prišla dajat in obenem preverjat, kako mi gre. Doktor Bežek je sicer tudi sam hodil zdravit partizane v hosto in ljudi po vaseh.

Nekega dne je v Jeromovo hišo prihrumelo nekaj v partizane preoblečenih kranjskih domobrancev – raztrgancev. Tam so naleteli na Janino, ki se je domobrancem zlagala, da je na obisku pri teti, Jeromovi Ani Klemenčič. Zagrozili so ji, da bo hudo kaznovana, če to ni res. Jeromova mama preoblečencem ni nasedla, saj je dva od njih prepoznala: »Saj vaju pa poznam!« Ker jima je rekla raztrganca, so jo jezni začeli suvati, pretepati in brcati, otroci pa smo jokali.

Janina in Tatjana sta me nekoč prosili za kurirsko uslugo. Nesel naj bi pošto v Podblico k neki hiši, ker bom kot fantič manj sumljiv, če bi slučajno naletel na sovražnika. Z mamo sva že prej večkrat nesla partizansko pošto h Kolovratu ("na Koloretu", Podblica 28). V ramo suknjiča sta mi zašili sporočilo in me poslali na pot. Bil sem kar korajžen, saj sem pot poznal, ker sva z mamo večkrat hodila tja. Pot mi je prekrižala skupina domobrancev in me vsega pretipala. Ker niso ničesar našli, sta me zadnja dva jezna prebunkala. Eden je že naperil puško proti meni, ko sem nemočen ležal na tleh. Drugi pa je rekel: »Ah, pusti ga, saj bo itak kmalu crknil.« Te besede mi celo življenje niso šle iz glave. K sebi me je spravila Kovačeva mama iz Nemilj s kozjim mlekom. Pošto sem uspešno oddal, nazaj grede sem se pri Kovačevih še enkrat okrepčal s kozjim mlekom. Domači so se križali, ko so me zagledali vsega okrvavljenega in črnega od udarcev.

Janino in Tatjano so tik pred koncem vojne, 19. 4. 1944, ko sta se želeli pražnje obleči za proslavljanje zmage, blizu cerkve svete Jedrti nad Lajšami na poti proti Primorski prestregli domobranci iz Selc in se nad njima strahotno znesli. Umrli sta v hudih mukah. Lajšani so poročali, da so se njuni kriki slišali vse do vasi. Domobranci so pustili domačinom, da ju pokopljejo. Zagrebli so ju pri cerkvici na Jamniku in po vojni prekopali v Kranj.

Nad Lajšami je spomenik nesrečnima dekletoma. Na njem piše:

ZA SVOBODO STA ŽRTVOVALI ŽIVLJENJE 19. APRILA 1945
ŠINKOVEC VIDA - JANINA
SEKRETAR SKOJA IN ČLAN OKROŽ. KOMITEJA KPS
ODAR CILKA - TATJANA
SEKRETAR AFŽ IN ČLAN OKROŽ. ODB. OF
OO ZZB NOV KRANJ

Tragedija pri pri Pibrcu in Bitencu na Poljšici

Plošča žrtvam fašizma na Poljšici pri Podnartu

Nemške orožnike iz Kranja je v vas pripeljal domačin s Poljšice, tisti, ki je hodil naokrog v rdeči karirasti srajci (o njem je Janko Potočnik pripovedoval pod naslovom Padlim ob Savi pri Podnartu za Svobodno besedo novembra 2022). V tri hiše, kjer so bili naklonjeni partizanom, so vrgli bombe, ki na srečo niso zahtevale žrtev. Pri Pibrcu (na tem mestu je sedaj skedenj) pa so pijani od nadmoči in alkohola pobili gospodarja Alojza Sušnika, njegovo visoko nosečo ženo Franco in Francino sestro Marijo Dežman, poročeno na Lancovem, ki naj bi pomagala pri porodu. Pri sosedu Bitencu (Poljšica 3) pa so pred otroki posilili mater ter nazadnje ubili očeta Jožeta Rozmana, ki je prezgodaj prišel iz skrivališča.

Na spominski plošči v vasi piše:

V TEJ VASI SO PADLI DNE 14. OKTOBRA 1943 KOT ŽRTVE OKUPATORJEVEGA NASILJA
ROZMAN JOŽE, ROJ. 9. 3. 1897
DEŽMAN MARIJA, ROJ. 2. 2. 1895
SUŠNIK ALOJZ, ROJ. 23. 4. 1897
SUŠNIK FRANČIŠKA, ROJ. 28. 2. 1900
SLAVA JIM!

Tragedijo na Poljšici je pod naslovom Vojne ne pozabiš nikoli v Svobodni misli 2013, št. 2, opisala Neva Ažman.

Trije padli pri šoli na Ovsišah

Februarja 1943 ponoči je nekaj borcev Jelovške čete za zidom ovsiškega pokopališča čakalo na nemške vojake, ki so zahajali v vaško trgovino in gostilno pri Portarju na Ovsišah in se tam srečavali z vaško stražo. Prejšnje noči jih niso dočakali. Niso se hoteli spopasti z njimi, ker so vedeli, da bi se sovražnik maščeval nad vaščani, ampak samo razorožiti. Lastnik Pôrte Ivan Fister je delal za partizane in jih oskrboval s hrano. Ravno takrat so se pri Portarju zadrževali pripadniki domače vaške straže ter nekaj Nemcev iz Podnarta; vojaki so bili nastanjeni na železniški postaji, pri Poslancu in še kje, precej jih je bilo slovenskega porekla s Koroškega. Ko je v mraku na poti domov eden od vaških stražarjev, France Šolar (Vrbanovčov s Poljšice), naletel na partizane, so ga ti poslali nazaj k Portarju preverit, če so Nemci že odšli. Ko se je vrnil, se je zlagal, da jih ni več in da je zrak čist. Borci so se s hriba v Preduhu odpravili proti Portarju. Nemci so medtem za kozolcem napravili zasedo in z mitraljezom vžgali po partizanih.

Spomenik pred šolo na Ovsišah

V spopadu so bili ranjeni in ujeti trije partizani, dva sta počasi umirala kar tam na tleh; to sta bila 22-letni Alojz Cotman iz okolice Ljubljane in 19-letni Gabrijel Habjan iz Dražgoš. Tretjega ranjenca, 18-letnega Franca Šolarja s Kališ (ime mu je bilo ravno tako kot izdajalcu) pa so odpeljali v begunjske zapore, kjer so ga ustrelili kot talca dva dni pozneje. Živo se spominjam, kako so ranjenci stokali in kričali od bolečin, ležeči v mlaki krvi. Takrat mi je bilo šele deset let, gledali smo skozi okno šole, bil sem v 2. razredu pri nemškem učitelju. Oba je, pač po cerkvenem običaju za gošarje, pokopal na zunanjo stran cerkvenega zidu na Ovsišah sam izdajalec, drugega nad drugim. Izdajalcu so sodili vosovci (pripadniki Varnostno obveščevalne službe) mesec dni pozneje. Ženin bratranec Janez Lušina - Mali je bil kot zelo mlad borec zraven v tistem srditem spopadu. Vedno se je čudil, kako da jih takrat ni padlo več; če bi jih Nemci spustili bliže, bi lahko postrelili vso četo.

Ob cesti pred ovsiško šolo stoji kamen z napisom:

NA TEM POLJU
SO PADLI 16. 2. 1943
V BORBI PROTI OKUPATORJU
3 BORCI 1. ČETE SIMONA GREGORČIČA
SLAVA JIM!

Očetova pot

Moj oče Janko je tako kot domala vsi vaščani Rovt sodeloval s partizani že od vsega začetka. Izdelal je okna ter vrata za več lesenih bajt, ki so borcem pod Jamnikom nudile zavetje in služile kot skladišče Gospodarske komisije. Pri Matičku pod Prezrenjami, kjer so imeli mlin in žago, so zastonj nažagali deske in tramove, moj oče pa je material z volovsko vprego pripeljal domov. Deske je postavil pokonci ob kozolcu, zjutraj pa jih ni bilo več. Kot se je prej dogovoril, so jih ponoči partizani znosili v gmajno na svoje skrivno gradbišče.

3. septembra 1944 pa so tudi našega ata mobilizirali partizani, in to tako, da so ga zaradi obtožbe soseda, Mrnakovega Toneta, češ da dela za Nemce, v štabu OF zasliševali ter ga imeli več dni zaprtega v kroparskem bunkerju. Alojz Jelenc (Brčov) s Prezrenj ga je s prepričljivim zagovorom rešil, toda še prej je oče moral peš na zaslišanje v Cerkno in spet v bunker. Razlog za ovadbo je bila osebna zamera. Mrnakov Tone in Ozinčev Slavko sta tik pred vojno pri Turkovih kradla mesnine. Ko ju je gospodar zalotil, mu je Ozinčev zagrozil, da bo že obračunal z njim. Slavko je januarja 1945 padel v Dragi pri Begunjah, Mrnakov pa se je z lažno ovadbo res znesel nad Turkovim sorodnikom – mojim očetom.

Očeta so dodelili v Vojkovo brigado. Bil je pomočnik mitraljezca, streljal pa ni, ker ni služil vojaškega roka. Spali so na mrazu, v vlažnem listju, tako da je zbolel za hudo pljučnico, a se je neki zdravnik iz Celja zavzel zanj in ga ozdravil. Med prvimi je vkorakal v osvobojeno Ljubljano, se nastanil pri teti Jerci in domov poslal veselo sporočilo, da je živ in zdrav v Ljubljani. A domov ni mogel, ker ga je maščevalni sosed Tone ponovno obtožil, da je med vojno zalagal Nemce in domobrance z lesom. Zato so ga poslali v vojašnico na Ptuj, kjer je služil vojsko vse do septembra 1945.

Požig Jamnika 27. februarja 1944

Povod za požig Jamnika je bil, ker so borci 2. bataljona Prešernove brigade v Kropi zajeli nemškega arhitekta Hansa Moebusa in ga zadrževali v Farjem Potoku. Moebusa so partizani zamenjali za zapornika iz Begunj, Nemci pa so iz maščevanja požgali Jamnik (Janez Šmitek: Kroparska kronika NOB, Radovljica, 1985, 38)

Po moji vednosti je za požig Jamnika kriv domači izdajalec Jamničan Matevž Resman, po domače Bindkov (tega hišnega imena ali vzdevka danes ni več), ki je služil med kranjskimi domobranci. Požgali so tudi njegovo hišo, ker ga ni bilo zraven, da bi jo obvaroval. Eni pravijo, da je med dražgoško bitko vodil Nemce s strani na Bičkovo skalo, lahko pa je bil to le Matej Pogačnik, tudi z Jamnika. Na Jamniku se je pogosto zadrževal in oskrboval Prešernov bataljon, prav v Resmanovi hiši, ki je bila prazna; nekoč so se celo naključno srečali. Pred napadom so se patizani hitro umaknili v goro, da se ne bi ponovila dražgoška tragedija.

Z Resmanom sem imel tudi sam slabo izkušnjo. Nekoč jeseni 1944. leta so pridrli v hišo domobranci. Bil sem sam doma, naši (brez očeta, ki je bil takrat že v partizanih) so delali butare v gozdu, jaz pa sem varoval dobro leto staro sestrico Milko. Grobo so pritiskali name, naj izdam, kje se skriva oče. Ker z mojimi odgovori niso bili zadovoljni, so me začeli pretepati, Resman je s korcem tolkel po meni, otroka so mi zbili iz rok in premetali hišo.

Trije domačini so Resmana po vojni s pomočjo Rdečega križa izsledili na neki kmetiji na avstrijskem Koroškem, kjer je miroljubno kmetoval. »Saj vem, zakaj ste prišli,« jih je pozdravil, očitno sprijaznjen z usodo, ki ga je čakala.

Na obeležju na Jamniku piše:

27. II. 1944 JE OKUPATOR POŽGAL TO GORSKO VAS
VASI JAMNIK, PODBLICA, NJIVICA IN NEMILJE SO ŽRTVOVALE V ČASU NOB 37 ŽIVLJENJ
ZB JAMNIK – PODBLICA

Zapisala Mira Hladnik po pripovedovanju Janka Potočnika