Vrste izobraževanja

Izobraževanje in učenje sta sorodni dejavnosti, ki se po nekaterih značilnostih pomembno razlikujeta med seboj. Izobraževanje je koncept, po katerem sta vloga in dejavnost posameznika (udeleženca, učenca) določena od zunaj. V ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad itn. ali učenje, ki poteka v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljen s cilji. Izobraževanje je proces, ki je normiran, strukturiran, predmetno usmerjen in organiziran od zunaj. Proces (pridobivanje znanja) se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Najpogostejša organizacijska oblika izobraževalnih aktivnosti so izobraževalni programi. Izobraževalni program je organizacijska oblika, v kateri so učne aktivnosti organizirane kot zaporedje, pri čemer se z različnimi metodami poučevanja učijo/poučujejo različni predmeti. Izobraževalni program je opredeljen na podlagi svoje vsebine kot niz aktivnosti, ki so organizirane zato, da bi dosegli vnaprej določen smoter oziroma specificiran niz izobraževalnih nalog. Učenja je koncept, pri katerem je poudarjen antropološki kontekst, ki presega družbeno namenskega tako, da postavlja v ospredje posameznika in temelji na njegovih potrebah ter lastni dejavnosti. Učenje označuje večja širina, saj poteka povsod, zajema vse položaje, okoliščine in priložnosti, vsebine se prepletajo in niso tako načrtno usmerjene na predmet.

Vrste izobraževanja

Ločimo tri glavne vrste izobraževanja in učenja: formalno in neformalno izobraževanje ter priložnostno učenje.

Formalno izobraževanje

Formalno izobraževanje je tisto, ki naj bi pripeljalo do neke vrste formalno potrjenih izobraževalnih rezultatov, kot so dosežena stopnja izobrazbe, diploma ali poklicna kvalifikacija. V literaturi je formalno izobraževanje opredeljeno kot proces učenja, ki vodi k pridobitvi formalne, javnoveljavne izobrazbe - to pomeni, da se spremeni posameznikov izobrazbeni ali kvalifikacijski status - in ki dajejo javnoveljavno diplomo, spričevalo ali certifikat. Praviloma poteka v organiziranem in strukturiranem okolju (v šoli oz. centru za izobraževanje ali na delovnem mestu) in je izrecno pojmovano kot učenje ali izobraževanje (glede na cilje, čas ali vire). Formalno izobraževanje je z učenčevega vidika načrtno in vodi k vrednotenju in formalnemu potrjevanju izkazanih rezultatov učenja.

Po UNESCU lahko povzamemo tri glavne razlage formalnega izobraževanja:

1. Formalno izobraževanje je strukturirano, kronološko urejeno in ga organizirajo šole.

2. Vsako formalno strukturirano in organizirano izobraževanje je tisto, v katerem sta jasno opredeljeni vlogi učitelja in učenca.

3. Izobraževalni programi zahtevajo vpis in registracijo učencev.

Neformalno izobraževanje

Pojem neformalno izobraževanje je vpeljal Philip Coombs leta 1968. Zanj je ta pojem pomenil vsako organizirano izobraževalno dejavnost zunaj formalnega sistema izobraževanja, ki je namenjena izbranim učencem in zadovoljuje določene učne smotre. Z izrazom neformalno izobraževanje se označuje izobraževanje, ki je z vidika učenca načrtno. Rezultati neformalnega izobraževanja se lahko ovrednotijo in vodijo v potrjevanje (certifikacijo). Neformalno izobraževanje včasih označujemo tudi kot polstrukturirano učenje. Za razliko od formalnega izobraževanja ne vodi do javnoveljavne (formalne) izobrazbe. Lahko je tudi izobraževanje, kjer vlogi učitelja in učenca nista jasno razmejeni oz. kjer se učenec uči sam. Neformalno izobraževanje ni nujno institucionalizirano, predvsem pa za razliko od formalnega izobraževanja ne daje spričevala ali diplome. Številni avtorji razne oblike neformalnega izobraževanje močno povezujejo s pojmom vseživljenjskega učenja. Razvoj sodobnega sveta vse bolj poudarja sposobnosti posameznika, da se nenehno prilagaja hitrim spremembam, saj spreminjajoča se ekonomska, tehnološka in socialna okolja zahtevajo nove veščine, znanje in fleksibilnost. Prav zaradi tega je potrebno, da se posameznik nenehno dodatno izobražuje in usposablja (pogosto neformalno). Neformalno izobraževanje zajema različne oblike, in sicer seminarji, tečaji, predavanja, delavnice, organizirano samostojno učenje in druge vrste učenja. Programi neformalnega izobraževanja so pogosto veliko bolj specifični v primerjavi s formalnim izobraževanjem, hkrati pa posamezniku omogočajo več izbirnosti in fleksibilnosti.

Meja med formalnim in neformalnim izobraževanjem je izjemno prožna; tako bi bilo npr. lahko tudi samoizobraževanje del formalnega izobraževanja, če bi posameznik v tem procesu sledil predpisanemu izobraževalnemu programu in opravljal izpite, s katerimi bi dokazoval, da obvlada predpisano znanje in spretnosti, ter si pridobil formalno izobrazbo. Prav tako je mogoče šteti med formalno izobraževanje tudi izobraževanje na daljavo, ki poteka v skladu s sprejetimi izobraževalnimi programi.

Priložnostno/informalno učenje

S pojmom priložnostno učenje definiramo tisto učenje, ki poteka vsak dan na delovnem mestu, v družinskem krogu ali v prostem času. Ne izvaja se organizirano ali strukturirano (glede na učne cilje, čas ali podporo pri učenju ). Iz učenčevega zornega kota poteka večinoma nenačrtno. Priložnostno učenje se praviloma ne konča s certificiranjem, lahko pa se tako pridobljeno znanje izkazuje ter vrednoti in priznava v procesu priznavanja že pridobljenega znanja. Pogosto se označuje tudi kot učenje z izkušnjami ali naključno učenje. Pri naključnem in pri aformalnem učenju gre za učenje neposredno iz socialnega in fizičnega okolja, prevladujoča metoda je učenje z izkušnjami, z zgledi. Poteka spontano, praviloma ni posebej načrtovano in tudi ne nadzorovano. Priložnostno izobraževanje ali učenje ni izrecno prvina izobraževalne dejavnosti, pojavlja se kot vzporedna, dopolnjujoča sestavina različnih dejavnosti, na primer: skupnostnega dela, socialnega dela, šolanja, dela z mladino, domske vzgoje. Je sestavina vsakdanjega življenja ter vseživljenjskega učenja in izobraževanja, tesno povezano s kulturo, kjer se pojavlja. Naključno (priložnostno) učenje je proces, ki poteka vse življenje, pri katerem vsak oblikuje stališča, pridobiva vrednote, spretnosti in znanje iz vsakodnevnih izkušenj, izobraževalnih vplivov in virov v svojem okolju, družini, soseski, pri delu in igri, pri nakupovanju, v knjižnici in iz javnih občil.

Primerjava vrst izobraževanja

Formalno izobraževanje	Neformalno izobraževanje	Informalno izobraževanje
Prednost formalnega izobraževanja je, da gre za organizirani, strukturirani in sistemski učni proces, ki se konča s priznanim certifikatom, ki posledično omogoča zaposljivost. Kot glavne pomanjkljivosti lahko izpostavimo, da gre za dolgo izobraževanje, možnost usvajanja slabih navad v času študija, nestrokovni učitelji lahko povzročijo tudi zapravljanje časa in denarja.	Prednost neformalnega izobraževanja je v tem, da je naravnano praktično, omogoča veliko fleksibilnsoti, tako v učnem načrtu, kot času. Z njim se srečujejo posamezniki vseh starosti. Pomanjkljivost neformalnega izobraževanja je predvsem oteženo merjenje novo pridobljenega znanja, prav tako posameznik po koncu izobraževanja ne pridobi javno veljavne izobrazbe, v posameznih primerih niti certifikata.	Prednost priložnostnega izobraževanja je, da posameznik ne potrebuje učitelja, gre za izobraževanja, ki se dogajajo vsakodnevno, pogosto nezavedno, zato ni potrebne posebne prostorske ali časovne organizacije. Glavna slabost te vrste izobraževanja je, da posameznik pogosto pride v stik z informacijami, ki so nepravilne ali popačene. Znanje, ki je priložnostno pridobljeno je težko formalno priznati.

Viri

Berčnik, S. (2006). Neformalno izobraževanje dijakov in izobraževalne naloge družin. Andragoška spoznanja, 13, št. 4, str. 48 – 59.

Bračič, S. (2009). Pomen e-izobraževanja za odrasle. Andragoška spoznanja, 15, št. 9, str. 29 – 35.

Muršak, J. (2012). Temeljni pojmi poklicnega in strokovnega izobraževanja. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje. Dostopno na: https://cpi.si/wp-content/uploads/2020/08/CPI_slovar_WEB-1.pdf

Types of education: formal, informal and non-formal. (b.l.). Dostopno na: https://examplanning.com/types-education-formal-informal-non-formal/