Voham črke

vonj stare revije me pomirja

kot lesk

na razbitem koščku

vaze

in zato

vedno obstanem

ob prašnih straneh

ki širijo dimenzije

v katere se zapira novodoben človek

ki je mnenja

da ne potrebuje nič

drugega kakor izpolnjenost

ki jo bo seveda

brez križev in truda dosegel

zahvaljujoč se samemu sebi

vendar na koncu vedno jokajoč

ker je pozabil na tisto kar odpira srce