Večerno solnce

Ženski svet, let. 3, št. 6, junij 1925, str. 167

Tiho solnce, solnce pod Sežano,
razgoreva v zlatu. Mirno sveti
na zeleno, zapuščeuo gmajno ;
težko, težko, težko je živeti !

Sredi gmajne brest. »Povej kako
raseš, sahneš sredi suhih tal ?
Cveteš ? – Ti ne boš nikoli cvel !
Krvavel boš, glej, in boš molčal ?«

In ničesar ni tu tolažilo,
solce še to travo bo požgalo
in še solce, solce bo ugasilo,
le srce, to zvesto bo ostalo.

Analiza

V prvih treh verzih prve kitice pesnik opiše pokrajino pod Sežano, sonce sveti na zapuščeno gmajno, narava je mirna, zapuščena gre za impresijo. Gmajna, sonce, drevo (brest) spadajo med samostalnike (tudi: klanec, sipina, kal, morje, obala, bor, akacija, topol, burja, veter, oblaki, nebo, stolp, zvon, klavir, slavček, ptica ipd.), ki se jih je Kosovel najpogosteje oklepal in po njih izpovedoval estetsko in bivanjsko občutje. Ta imena označujejo stvari in predmete, s katerimi so Kosovelove impresije dobile svoje »plastično lice« in po kateri imajo »svoje domovinstvo«. Kosovelu je bil stik z naravo osnovna potreba. V njeni samoti si je moral urediti notranji nemir in si nabrat moči, da je potem lahko stopil med ljudmi z besedo, ki naj bi odreševala. V prvi kitici je opazna tudi raba kontrasta. Zelena pokrajina je simbol, ki spodbuja k novemu življenju: v njej je človek »cel«, »dober«, saj je nasprotje mehanične, mestne civilizacije, kar bi lahko simbolično predstavljala v tem primeru zapuščena gmajna. Sonce izgoreva v zlatu; sonce je pesnik proglasil za epicenter vsega zlatega, v tem primeru gre za veličastno impresijo, nasproti katere stoji pesnikova notranja razklanost med upi in pesimizmom. Realistično opisovanje pokrajinske podobe prekine vzklik, da je težko, težko, težko živeti, gre za krik iz osebne in narodne bolečine. Za Kosovelove impresionistične pesmi je značilno, da se čustveni gibljaj v njih obrne še v globinsko, bivanjsko smer vse do tragične disonance, ki je osebna ali pa izraz bolečine pesniškega subjekta zaradi zasužnjene narodne skupnosti, ki ji pripada, razpoloženjski lirizem se dopolni še z duhovno snovjo, pesem je odprta navzven in hkrati v pesnika, enako pravična notranjemu kot zunanjemu svetu. V drugi kitici, ki je dramatično razgibana z dialogom se brest spremeni v simbolno podobo pesnika, ki gleda skozi oči narodno zavednega Slovenca, zlasti Primorca. Kras je Kosovelu veliko pomenil kot pokrajina, prav tako pa tudi določen zgodovinski čas, kot življenjski prostor tedaj nesvobodnega ljudstva. Pesnik sprašuje ljudstvo, hkrati pa tudi sebe, če bo kar dopustilo, da ga okupator izžame. Nadalje preroško napoveduje kolektivno usodo naroda. Slovenski narod se bo moral postaviti zase in se spopasti še z mnogimi težavami (bo krvavel) preden bo samostojen (bo cvetel), v tem času se že razcveta tudi fašizem. V tretji kitici, pove, da bo kljub vsemu iz ljubezni do domovine vztrajal in bo zvest svojim nazorom. Ponavljajoči se vokal »o« v zadnji kitici kaže melanholijo, nekam v daljavo in prostranstvo segajočo bolečino. Kosovel pravi v zanesenem uvodniku Spomladi odjadramo v reviji Lepa Vida, ki jo je začel urejati leta 1922, ko je bil v zadnjem letniku realke, da je umetnikovo poslanstvo, da se sreča s soncem, temo, smrtjo in ob njih krepi in presvetljuje življenje.

Literatura

– Franc Zadravec: Srečko Kosovel 1904 – 1926. Koper, Trst: Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, 1986.

– Srečko Kosovel: Pesmi in konstrukcije. Ur. Alfonz Gspan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977 (Knjižica Kondor 171. zvezek).