Vanja Pegan

Vanja Pegan, pisatelj in glasbenik, * 10. maj 1967, Koper, Slovenija.

Članek, ki je izšel v Reviji 2000, je napisala Nada Breznik. Izšel je leta 2006.

Analiza članka

O Kratkem romanu Čoln

Čoln Vanje Pegana je drobna knjižica in na videz v njej ni veliko dogajanja. Franz je bil med vojno borec drugega korpusa, boril se je proti Nemcem in verjel v lepšo in pravičnejšo prihodnost, ko ne bo ne gospodarjav ne davkov. A v letih po vojni je z začudenjem spremljal, kako je »resnica spreminjala obraz«. Franz je drugega za drugim opuščal svoje ideale in načrte, razočaran zaradi vnovičnih krivic. Vendno je želel nekaj več, želel je ustanoviti ribiško zadrugo, kajti zavedal se je, da en ribič v enem čolnu ne pomeni nič. A pri tem ga ni nihče podprl. Njegova ljubezen do žene Pietrine ga je z leti uspavala, prepuščal jo je njeni bogaboječnosti, njegovo življenje pa se je vrtelo med čolnom, gostilno in domačo kletjo, kjer je vestno krpal ribiške mreže. Fant, ki ga je nekako po naključju povabil na prvo plovbo, je bil dojemljiv za učenje o ribolovu, za občudovanje in prisluškovanje morju. Bila sta si sorodna ... Nič posebno vesele niso usode junakov, nič posebno herojskega ni v njih. Njihovi liki se postopno luščijo in z izjemo Franca in Pietrine celo imena dobijo šele v drugi polovici pripovedi, šele potem, ko se pred nami oblikujejo v prepoznavne osebnosti z značajem in likom. Pripoved ohranja svojo liričnost, brez nepotrebne patetike, je ponotranjena in vsekakor prepričljivejša in pretresljivejša v opisih občutij kot v opisih dejanj. Vse zgodbe, ki jih piše morje, so si v sebi nekako podobne. V njih je zamolklost globin, so odsevi svetlobe, slanost, širina in valovanje čustev, pa tudi umirjenost in modrost. Tako je tudi v zgodbi o čolnu Vanje Pegana, pisatelja, ki je izviren v svoji liričnosti in spretno uporablja nenavadne besedne zveze in metafore.