Vabljeni na študij slovenistike

Nekaj nagovorov dijakov, ki so prišli na informativni dan na Oddelek za slovenistiko FF UL pogledat, kako bi bil videti študij pri nas.

V povzetku: Za študij slovenistike se odločamo, ker sledimo svoji srčni izbiri, tj. ljubezni do jezika in literature. Ni dobrih in slabih izbir, vsaka izbira je dobra, če le stojimo za njo. Na fakulteto gremo iz želje po pridobivanju znanja, kmalu pa naša stremljenja zrastejo: sami hočemo kaj prispevati v zakladnico znanja. In na področju slovenske književnosti je mogoče in je treba napraviti še zelo zelo veliko. Filozofska fakulteta je čisto simpatična šola, ravno prav urejena, da nam omogoči odgovoren študij, in ravno prav zmedena, da nam omogoči nekaj osebne svobode in improvizacije.

2016

pptx

2015

Danes je petek 13., slab da za pametne odločitve. Ali pa mogoče za študij na Akademiji za radio, ker je danes tudi svetovni dan radia. Jutri je svetovni dan ljubezni, zato se za študij lahko odločite tudi jutri, če ste vraževerni. Kar pomeni, da ni nič pomenilo prizadevanje literature, da bi odpravila vraževernost med ljudmi. No, tudi dan ljubezni je na temle mestu, FF, le delno uporaben, ker se na FF vsaj na filološke / jezikoslovne oddelke vpisuje pretežno ženska populacija in je ljubezen tu po sili razmer bolj istospolne narave. Zdaj bi se moral popraviti in reči, da ne gremo študirat zato, da bi si v Ljubljani našli življenjskega partnerja, ampak zato, ker sledimo svoji srčni študijski izbiri, v našem primeru ljubezni do jezika, kar je prevod filologije. Pa tega ne smem reči, ker vem, da je simpatija do predmeta sicer lahko dobra motivacija za študij, ni pa nujni pogoj, celo obratno je pogosto res, da nas apriorna ljubezen do predmeta pri študiju in objektivni presoji moti. Pri študijski odločitvi gre za eno drugačno čustvo, za radovednost, znatiželjnost, radoznalost, uka žejnost. Na fakulteto gremo iz želje po pridobivanju znanja, kar spada na področje znanosti.

Konkretno: kaj počnemo z literaturo na študijski smeri slovenistika? V prvem letniku se vanjo uvajamo, in to počnemo zadnja leta tako, da jo selimo na splet, vsak študent po eno besedilo, kdor hoče s tem kaj zaslužiti, po šoli lahko še kaj več. Na koncu zimskega semestra pišemo iz tega uvajanja test. Že nekaj let zapored je tako, da test pade ravno na informativni dan. Celega testa vam ne bom pokazal, prvo vprašanje pa lahko, za spodbudo:

.................. je termin pravi
za tipko, ki besede loči,
študentka zala zanj se odloči,
ker na slovensko izrazje stavi.

Iščemo pravilni odgovor: kdor zna vstaviti manjkajočo besedo, dobi drugo leto oceno več pri tem predmetu.

V naslednjih letih dobimo vpogled v to, kateri žanri so se pisali, v kakšni relaciji so bili z okoliškimi literaturami, da je bilo pišočih žensk samo 4 %, da so pisale zgodovinski roman 4-krat raje kot druge žanre, da je glavnih moških oseb petkrat več kot glavnih ženskih oseb. Če boste zdržali skozi prvi letnik, vas bo Urška priklopila na kardiograf in beležila vaše odzive na prebrano itd.

Kdor želi izvedeti kaj več, naj gre na Wikiverzo pogledat, kaj so počeli predhodniki v zadnjih nekaj letih. Starejši ko je človek, bolj želi biti poučen. Kaj bi bil lahko nauk tegale razpredanja: človek je izjemno prilagodljivo bitje. Ni dobrih in slabih izbir, vsaka izbira je dobra, če se le odločimo in stojimo za odločitvijo. In takih študentov si želimo, ne glede na »uporabnost« pridobljenega znanja, »zaposljivost« in kar je še izrazov iz sociološke ropotarnice. Torej ne všečkarskih odločitev, ampak odločitev, napraviti na tem svetu kaj dobrega, kaj prispevati v zakladnico znanja. In na področju slovenske književnosti je mogoče in je treba napraviti še zelo zelo veliko.

2014

• ppt

2012

Na informativni dan smo na tem oddelku vedno v zadregi, kako ga izvesti. Podjetni kolegi s sosednjih oddelkov pripravijo zgledne štante, jih okrancljajo z ikebano, pražnje se oblečejo in so svečano razpoloženi, naslednje leto bodo prižgali še čajne svečke ... mi pa se običajno odločamo za bolj asketske variante predstavitev. Nobenega videa, nobenih fotk, nobenih prezentacij, kot da bi hoteli sporočiti, da gre za resnobno študijsko smer s poudarkom na vsebini, ne pa na formi, na neizpodbitnih jezikoslovnih in literarnovednih resnicah, ne pa na prazni retoriki in prezentacijski spretnosti. Češ, pri nas se resno dela, ne pa zabava. Ker je interesa več, kot je razpisanih mest, si to lahko privoščimo. In si celo privoščimo odvračati tiste, ki niso prepričani, da je to njihov pravi interes, od študija. Zakaj to počnemo? Ker bi radi čim boljši kader, tj. čim stremljivejše, zaresne, zagrizene študente.

To pričakovanje je nekoliko v nasprotju z ljudskim glasom, ki gre po deželi na račun FF. Širijo ga sovražno razpoložene sosednje fakultete. Npr. s sosednje strojne fakultete mi je poznano, da kadar so tam učitelji na kakega študenta hudo jezni, mu rečejo, naj gre raje na FF, kot da jim krade čas. Po pravici je treba povedati, da je možnost blefa na FF večja kot na naravoslovju in da kakšnemu spretnjakoviču lahko celo uspe priti skoz brez izpolnitve pričakovanih obveznosti. Seveda pa to ni splošni vzorec, kakor se dotični potem radi bahajo s svojim uspehom, kar dokazuje relativno velik osip.

Tudi v bolonjskem študiju se nekateri vpišejo samo zaradi pridobitve študentskega statusa, na predavanja, vaje in seminarje pa ne prihajajo. Nekateri od teh se celo prijavijo na izpit (najbrž zato, da bi ljube starše zavedli, kako resen namen imajo), vendar pišejo globoko negativno in se potem ne pojavijo več. Takih »študentov« seveda ne mara nobena študijska smer.

Koga pa hočemo? Najprej tiste, ki komaj čakate, da pridete sem, ker vas jezik in literatura že ves čas zanimata. Ker ste se slučajno narodili v družine, v katerih se govori slovensko in so doma na policah slovenske knjige, vas najbolj zanimata slovenska književnost in jezik. Vsem tem sporočam, da ste prišli na pravo mesto. Ne bomo se sicer šli skupinskega navduševanja nad lepoto in milino našega predmeta, ampak, tako si domišljamo, se ju bomo lotevali objektivno, znanstveno, distancirano. Tešili bomo radovednost v zvezi s tema predmetoma. Naj pokažem, kako smo to letos počeli v prvem letniku pri Uvodu v slovensko književnost: najprej je vsak dobil eno besedilo v pretipkavanje ali postavljanje (Teksti za prvi letnik na Wikiviru), potem pa smo se lotili povzemanja romanov iz 60. let 20. stoletja in postavljanja na Wikiverzo in Wikipedijo (Uvod v študij Wikiverza). V naslednjih letnikih gremo naprej k prepoznavanju vzorcev v literaturi: ugotovimo npr., da npr. negativne vloge igrajo tujci, da je v kmečki povesti več ljubezenskih trikotnikov z dvema moškima kot takih z dvema ženskama, da Štajerci pišejo zgodovinske romane 4-krat raje kot Gorenjci ...

Prepričevati že odločene seveda ni smiselno. Kaj pa večina, tj. tisti, ki imate več interesnih področij, več želez v ognju, samo zaljubljeni še niste v nobenega izmed njih? Tem sporočamo, da je študij slovenskega jezika in literature ena primerna življenjska odločitev. Mi, ki se tule z njima ukvarjamo, to počnemo radi in nam to delo osmišlja življenje. Ljubezen do predmeta ni pogoj za študij, na izpitu je pa celo ovira, saj se ne ocenjuje stopnja predanosti študijskemu predmetu, ampak znanje. Sem torej vabimo zavzete dijake z obljubo, da študij, ki ga ponujamo, omogoča zaljubljanje, da je vreden ljubezni. Službe? So, vendar ne vedno v Ljubljani.

Nekoliko težje bo z izbiro življenjskega partnerja. FF je, kot je splošno znano, spolno neuravnotežena. Redki fantje imajo izbire na ponujo, če jim je le kaj zanjo, dekletom pa ostanejo tu le istospolna partnerstva, sicer pa se je treba potruditi na sosednje fantovske fakultete, proti katerim smo prejle ropotali.

Kaj ponuja slovenščina po družabni plati, vam bodo povedali študentje sami, jaz naj omenim le vseoddelčno, množično vsakoletno popotovanje iz Litije do Čateža in prav tako tradicionalno, vendar številčno bolj elitno planinarjenje pod imenom Kekčeve poti.

2011

Informativnemu dnevu bi pravzaprav morali reči reklamni dan, saj ga fakultete izrabijo za novačenje dijakov po komercialnih vzorcih, ki uravnavajo naše življenje. Reklamo delajo celo tisti oddelki in študijske smeri, kjer je povpraševanje večje od ponudbe (mednje spada tudi dvopredmetna slovenistika, tj. slovenistika v kombinaciji s še kakšno smerjo), ker se tako nadeja kvalitetnejšega kadra. Nisem čisto prepričan, če je to ravno prav, toliko pa že vem, da se odvračati od vpisa na študij na takle lep dan ne spodobi, čeprav se zna zgoditi, da bo kdo po prvem mesecu rekel tako kot Prešeren za svoj dunajski študij:

“

Ja, ke bi bil od konca to vedil, kar zdej vem, to skusil, kar sim zdej skusil, toko bi se jest gvišno nikol ne bil vpisal na slovenistiko.

”

Proč s Prešernovim defetizmom! Slovenščina je dobra študijska izbira.

Spregovoril bi o treh rečeh, o fakulteti, o literaturi in o ljubezni.

O fakulteti. Vam je hiša všeč? Vzdušje, oprema, geslo Tuhtam in face velikih mrtvih na vratih? Ni nihče začutil, da je že z imenom tele fakultete nekaj narobe? Filozofija je samo ena od več kot 20 študijskih smeri, pa vendar daje ime celi hiši in vzbuja napačna pričakovanja, da bomo o naših izbranih predmetih v glavnem filozofirali. Filozofsko fakulteto prevajajo v angleščino kot Faculty of arts, kar rojeva še bolj napačno predvidevanje, da se tu ukvarjamo samo z umetnostjo (v našem primeru z umetnostnim jezikom in leposlovnimi klasiki) ali da se celo urimo v ustvarjalnosti. Nič od tega ni res: denar dobivamo od ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in študiji na fakulteti sodijo med znanstvene dejavnosti. Saj ni z znanostjo nič narobe, nasprotno, le na jasnem si bodimo, da nismo prišli v šolo kreativnega pisanja in da zahajanje na Aškerčevo 2 iz vas ne bo napravilo dobrih pesnikov. (Res pa je veliko priznanih literatov študiralo na tej fakulteti.)

O slovenski književnosti. Polovica slovenščine je, kakor ste navajeni iz srednje šole, literatura, in to za razliko od srednje šole, kjer ste se precej mučili s svetovno klasiko, v pretežni meri slovenska literatura iz vseh obdobij, od protestantov do aktualnih pesniških, kratkoproznih, dramskih in romanesknih nagrajencev. Če se komu zdi slovenska literatura dolgočasna in zatežena (ja, ima do neke mere prav – so vplivni pisatelji, ki ponujajo žaganje namesto užitnega berila), še bolj pa velja, da govori na pamet na podlagi ene slabe izkušnje in da sodobne slovenske literature ne bere in ne pozna. Slovenska literatura je zelo zanimiv predmet, če ne za branje, pa za literarnozgodovinsko analizo. Kaj počnemo z njo? Najprej tekste preskeniramo ali pretipkamo in jih postavimo na splet (lani Jenkove Vaje iz leta 1854, letos bomo pesniško zbirko politika Lovra Tomana Glasi domorodni iz leta 1849), potem pa v njih iščemo vzorce: npr. ljubezenske trikotnike (ali veste, da je takih z dvema moškima dvakrat več kot tistih z dvema ženskama?). Pokaže se npr., da ženske dvakrat raje pišejo zgodovinske romane kot moški in Štajerci ta žanr dvakrat raje kot Gorenjci. Pokaže se, kako tujci v slovenski planinski povesti igrajo same negativne vloge in da tudi v redkih romanih v drugih jezikih, ki se dogajajo v naših krajih, Slovencem pripadajo negativne vloge. Itd.

O ljubezni. Ne zaradi bližine valentinovega, ampak ker vzgojeslovci poudarjajo, kako pomembna motivacija za študij je izhodiščna ljubezen do predmeta. Sam trdim obratno. Ljubezen do literature je sicer sama na sebi lepa reč, nikakor pa ni jamstvo za uspešen študij. Na izpitih se namreč ne meri količina ljubezni, ampak količina znanja, to dvoje pa je pogosto v obratnem sorazmerju. Zelo pa se ceni na izpitih tista ljubezen do predmeta, ki se rodi kot rezultat intenzivnega študija. Bolj ko se ukvarjamo s predmetom, bolj se navežemo nanj. In to je tudi moj recept za uspešen študij, to je za študij, ki ne prinaša samo dobrih ocen in relativno gotove in koristne službe, ampak nam priskrbi tudi lep kos življenjskega veselja. Kaj smo se naučili? Ponovimo? Pomembna je zavzetost pri študiju.

2009

Spoštovani slovenistični interesenti, ko vas nagovarjamo za študij naše stroke na naši inštituciji, nam najprej pridejo na misel taki močni argumenti, kot so nuja jezikovne in kulturne raznolikosti, zvestoba nacionalni identiteti, ljubezen do jezika in literature, čut za duhovne vrednote in podobno. Verjamem celo, da s tem pri kom sprožimo misel: »ja, ravno to sem hotel/hotela slišati«, ali koga od vas celo prepričamo.

Če pa se spomnim svojih dilem pri vpisovanju sem pred desetletji, lahko naštejem bolj banalne premisleke:

1. Slovenščina seveda ni bila moja edina študijska želja. O zaposlitvenih možnosti se ne spominjam, da bi kaj razmišljal, so bili drugačni časi in nas to ni skrbelo, za vas pa mogoče ni odveč informacija, da profesor slovenščine ali diplomirani slovenist relativno hitro najdeta službo ali v šoli ali kot urednik v medijih (časopisi, splet, radio ...).
2. Od vseh učiteljev v srednji šoli me je imela profesorica za slovenščino najrajši, in jaz njo, ker je bila najboljša med učitelji; šel sem tja, kjer delajo take ljudi.
3. Včasih smo nekaj dali na anarhijo in Filozofska fakulteta se je zdela še najbolj utrgana inštitucija, nekakšen geto za vse kosmate in skuštrane alternativce, nesocializirane, ampak socialno čuteče družbene upornike. Zdaj se že desetletja brijemo (moški, no, ženske tudi) in smo kolikor toliko urejeni, tako učitelji kot tudi študentje, namesto avantgardnih in prekucniških idej smo polni plemenitega utrjevanja in negovanja obstoječega, naš pogled je usmerjen nazaj. Ampak, spomin na avantgardni status naše inštitucije je vendarle vpisan v spomin in človek nikoli ne ve, kdaj se spet obnovi ...
4. Sovraštvo do naravoslovja, zlasti matematike? Ne! Veliko ljudi res pristane tu zato, ker ne mara nič, kar je povezano s številkami, eksaktnimi meritvami in logiko, vendar je treba opozoriti, da se vplivu naravoslovnih metod nobena študijska smer ne more čisto izogniti.

Kaj lahko pametnega rečem danes? Vsakdanjik diplomiranega slovenista ali profesorja slovenščine seveda ni v vsakem trenutku poln vzvišene duhovne dejavnosti (kje pa sploh je?). Služba je tlaka, ki včasih osrečuje, včasih pa ljudje pregorijo, zlasti v šoli, in morajo službo zamenjati.

Zelo sem prepričan, da ni nujna odločitev za študij tistega, kar nam je vnaprej všeč, saj o večini študijskih smeri sploh nimamo pojma in nam zato vnaprej ne morejo biti všeč. Slovenisti smo tu v prednosti, ker slovenščino poznate iz srednje šole in se vam zdi, da se bo tu počelo nekaj podobnega. Veselje do študija, osmišljanje življenja z njim, uspeh in kar je podobnih lepih vrednot in čustev, pridejo pozneje in so rezultat vztrajnega dela, učenja, študija, raziskovanja.

Filozofska fakulteta je čisto simpatična šola, ravno prav urejena, da nam omogoči odgovoren študij, in ravno prav zmedena, da nam omogoči nekaj osebne svobode in improvizacije. Majhna težava je, da je populacija večinoma ženska, še posebej na filoloških smereh, v tolažbo pa naj vam bo, da so takoj v bližini same moške fakultete, od strojne do električne. Za razliko od naše je tam tudi menza in z izgovorom, da si greste tja tešit osnovno človekovo potrebo (to je lakoto), lahko navežete stike s tako imenovano »drugo kulturo«, ne gre samo za nasprotni spol, ampak za ljudi, ki svet dojemajo čisto drugače kot humanisti s te fakultete.

Vse tiste, ki bi radi, da študij postane pomemben del vašega življenja, vabim, da se vpišete k nam, in vam obljubljam, da bo zanimivo in zabavno (lahka obljuba, saj je vedno zanimivo in zabavno, kadar se česa resno lotimo), vsem drugim pa svetujem, da se še malo razgledate naokrog po Ljubljani in po drugih univerzah širom Slovenije. Slovenščina ni ne vem kako zahteven študij, gotovo pa obstajajo študijske smeri, ki so lažje in manj zahtevne od naše.

2004

Dragi dijaki, ko sem se pred časom sam vpisoval na tale študij, se ne spominjam, da bi imeli kak informativni dan, niti se ne spominjam, da bi kdo delal reklamo za študij. Študijski predmeti so bili znani, za biologe npr. ličinke, za slaviste recimo soneti, in eksistirali so ne glede na to, ali se je za njihov študij kdo odločil ali ne. Danes je drugače. Živimo v sistemu, ki se mu menda reče tržni in v tej kulturi velja, da eksistira samo to, kar se kupuje in prodaja. Študijske smeri, ki bi ne uspele pridobiti nobenega študenta, po univerzah brez milosti zapirajo, nove pa ustanavljajo tam, kjer so jih študentje pripravljeni plačati. Zato pa danes počnemo tole: se vam dobrikamo in vas skušamo zvabiti na naš študij. Eksistenca fakultetnih študijev je namreč odvisna od t. i. glavarine, to je finančnega deleža, ki ga ljuba nam država nameni na glavo vpisanega. Gorje strokam, ki jim ne uspe prepričati dijakov, da so simpatične, obetavne in sploh: ko število vpisanih pade pod 10, lahko učitelji začnejo pakirati kovčke.

V ta okvir je treba umestiti informacije, ki jih boste dobili na informativnem dnevu. Ne samo na naši fakulteti, ampak tudi na drugih. Stroke se vam bodo predstavljale v svojem nedeljskem gvantu, v slavnostni obleki. Vsaka smer bo igrala tisto vlogo, za katero upa, da je prava. Eni prodajajo ekskluzivnost, drugi so populistični, tretji mahajo z nacionalno tehtnostjo, četrti se hvalijo s svetovljanstvom ... Če bi hoteli spoznati, kakšne so stroke vsak dan, potem bi morali špricati šolo in se pritihotapiti na redna predavanja, ki so pač taka, kot je življenje: kakšen dan je super, kakšen dan pa živ poden – in tako je tudi z vsakdanjikom na fakultetah.

Na slovenščini je študentov veliko in morda celo nekaj preveč (120 do 140 v letniku) in si zato lahko privoščimo nekaj več strogosti. Zato predstavljamo naš študij kot sicer zveličaven, vendar precej zahteven. Večina diplomantov gre v šole kot profesorji /profesorice slovenščine in zaradi relativno intenzivnega študija občutijo in jemljejo svoje delo kot poklicanost, ne samo kot poklic. Moja dolžnost je vnesti v to evforično podobo nekaj hladnejših in mirnejših tonov: oznanjam, da je pri odločitvi za slovenščino ljubezen do jezika sicer hvaležna motivacija, ni pa pogoj, in da je enko tudi z ljubeznijo do književnosti in do umetnosti sploh. Če samo radi berete, lahko to počnete z užitkom tudi ob katerem koli drugem študiju. Še bolj to velja za ljubezen do svojega milega naroda. Jezik in literatura sta res prvi izrazíli nacionalnega in v zadnjih letih državnega, vendar jakost nacionalnega čustvovanja nikakor ni kriterij uspešnega študija, kakor tudi svojčas ni bila merilo literarne odličnosti, ampak prej ovira dobri literaturi. Pravo literarno kvaliteto so na Slovenskem odkrivali tujci in ne domačini. In najbolj zanimive interpretacije slovenske literature tudi prispevajo literarni zgodovinarji, ki jim po žilah ne teče niti mililiter slovenske krvi. Da ne bo nesporazumov: naziv, ki ga dobite po koncu študija, je profesor slovenščine in ne diplomirani nacionalni navdušenec, častilec in branilec nacionalnih svetinj.

Še opomba o tem, kaj po štirih petih letih študija. Komur se bo mudilo zaslužiti za preživetje ali za poroko, ta bo šel v službo – nič ne poročajo, da bi kdo službo prav dolgo iskal, v obrobnih predelih Slovenije slovenistov celo manjka. Vedno več diplomiranih, tistih, ki imajo dovolj visoke ocene, pa se odloča za podaljšanje študija. Magistrska stopnja se postopoma ukinja in po štirih petih letih podiplomski študentje pridobijo naziv doktorja ali doktorice literarne vede ali jezikoslovja, lahko pa se vpišejo tudi na kak drugi humanistični študij; vsi podiplomski programi so trenutno zastavljeni tako, da predavanj v glavnem ni in da je treba študirati samostojno. Sodobni svet se spreminja tako hitro in nove zaposlitvene možnosti se nenehoma odpirajo, zato poklicnih profilov ni dobro preveč zabetonirati. Razpisi bodo v prihodnje vedno bolj povpraševali po diplomantih ali doktorjih humanistične smeri brez navedbe ožje stroke.

Odločitev za študij je poleg odločitve za poroko verjetno ena najbolj usodnih v človeškem življenju, zato jo je dobro natanko premisliti. Ker smo danes 13. in še petek je povrhu, jo raje prestavite na kak poznejši dan. Tisti, ki ste se za svojo strokovno ljubezen že davno odločili, boste svojo ljubečo izbiro sporočili svojim bližnjim jutri, na Valentinovo, drugi pa boste pazili, da ne zamudite zadnjega dne. Ker je večina vpisanih ženskega spola, ne bo odveč opozorilo, da so čisto v bližini same moške fakultete od Strojne dalje. Tam si boste lahko mimogrede izbrale življenjskega sopotnika. Včasih so bile učiteljice sicer rade samske, danes pa je že dobro, če imate doma kakšnega nehumanista, ki zna zamenjati žarnico, počeno gumo in zna skuhati in se lotiti drugih hišnih opravil.

2003

Dragi dijaki, bolje: drage dijakinje, ki vas zanima slovenščina. Letos se predstavitve našega študija spet lotevam v drugačnem razpoloženju kot druga leta, bolj s premislekom kot sicer, ker bolje občutim, v kakšni zadregi in stiski glede bodoče študijske odločitve je večina med vami. V enakem položaju je namreč trenutno eden od mojih družinskih članov. Velik kos odgovornosti mi je sicer odvzel z ramen s tem, ker izbira študij bolj v okviru naravoslovja, saj o "filozofih", "kulturnikih", "umetnikih" in "šolnikih" zaradi vpogleda v domačo družinsko sceno nima najboljšega mnenja, pa vendar sili v premislek, kako vam svojo stroko predstaviti tako, da bo učinek blagodejen (tako nekako kot reklama) in da podoba slovenistike obenem ne bo preveč odtrgana od realnosti – realnost je pač po navadi bolj kruta, kot jo slikamo ob priložnostih, kot je tale.

Bojim se, da vam ne bi kaj dosti pomagalo, če vam razložim, zakaj sem se jaz odločil za ta študij. Prvič zato, ker večina med vami pač ne bo šla za univerzitetnega profesorja, drugič pa zato, ker so se časi medtem zelo spremenili in pri življenjskih odločitvah sledite drugačnim vrednotam. Včasih se npr. nismo kaj dosti spraševali, kje bomo zaposleni in kakšne bodo plače, ker prav veliko prebirati ni bilo, taka ali drugačna služba pa se je za študirane ljudi vedno našla. Ali vas sploh zanima, zakaj sem se jaz odločil priti na slovenščino? Zaradi tovarišice, ki me je imela rada, ker sem pisal dobre proste spise, in me je nagrajevala z odličnimi ocenami ter mi pokazala tudi knjige in avtorje, ki jih v učbenikih ni bilo. Zaradi odlične učiteljice slovenščine v srednji šoli.

Kolikor poznam vaše predhodne generacije, lahko povzamem, da so se vpisovali na slovenščino iz različnih razlogov:

1. ker za bolj stremljive študije niso zbrali dovolj točk
2. iz upanja, da tu ne bo matematike
3. zaradi obeta postati učitelj
4. iz občutka, da bodo tako utrjevali slovenstvo
5. iz zanimanja za jezik ali za literaturo
6. iz zanimanja za umetnost in kulturo nasploh
7. iz vsakega od naštetih razlogov po malo.

Nobenega od razlogov ne smemo odpraviti z zaničljivim zamahom, vsi so po svoje upravičeni, čeprav nekateri niso najbolj spodobni oz. so celo zelo problematični.

Najbrž vam doma in drugod dopovedujejo, pred kakšno usodno, enkratno odločitvijo ste. Res je, vendar pretiravati ni treba. Zelo redki so tisti, ki že od osnovne šole dalje vedo, kaj bo njihov poklic (npr. policaji in bageristi), vsi drugi pa vagamo med različnimi vabljivimi in manj vabljivimi možnostmi. Nam je še lahko, saj iz srednje šole približno vemo, kaj je to slovenščina, drugače pa je s tistimi, ki se odločajo za farmacijo pa zootehniko pa arhitekturo in geodezijo ipd., ker o tem do zdaj niso dobili nobenih predstav. Kljub temu se bodo na študij navadili, ga počasi vzljubili in nazadnje celo zelo strastno izvajali svoj poklic. Tako držo priporočam tudi vsem tistim, ki vas je premajhno število točk odvrnilo od ljubega vam študija in ste se zdaj znašli tule. Ravnajte se tako, kot se je mlada nevesta v slovenski kmečki povesti: najprej se je jokala, ker se ji je ljubi poročil z bolj premožno, potem pa se je navadila na dedca, ki so ji ga pokazali starši, in se sčasoma nanj tako navezala, da ji po njegovi smrti, potem ko sta prišla v leta, ni bilo več živeti, in je kmalu za njim od same žalosti in dolgčasa tudi sama umrla.

Slovenščina spada med nacionalne filologije na tej fakulteti, kamor sodijo še romanistika, germanistika, slavistika itd. in se od njih odlikuje po tem, da se ukvarja z našim jezikom in našo literaturo. Vi Italiji je na tem mestu italijanistika, v Angliji angleščina itd. Ponekod po Evropi so ti študiji take narave, da dajejo absolutno prednost literaturi, pri nas in še kje pa smo se odločili, da naj bo razmerje med jezikom in literaturo približno 1 : 1. Ko smo pred leti delali v prvem letniku anketo, kaj je študentom bližje, so pravili, da jih je sem pripeljala večinoma ljubezen do literature, vendar se postopoma interes za jezik veča in najbolj vroče in burne debate v naši stroki se dogajajo prav ob jezikovnih vprašanjih, ne toliko ob literaturi (čeprav tudi literati nismo čisto brezstrastni ljudje), spomnite se samo hajk in vroče krvi in frčanja perja ob vsakem izidu slovarja ali pravopisa. Ta polemična narava nam pogosto ni v čast (neusmiljeno jo je obdelal že Prešeren v Novi pisariji), vendar nas ljudje po tem poznajo. Ko srečajo slovenista, se najprej začnejo truditi, da bi lepo in pravilno govorili, in potem hočejo od nas, da jim povemo, kaj je prav in kaj narobe, ter so razočarani, ko jim povemo, da je dovoljeno oboje. Hočejo, da smo nekakšni razsodniki in da ob novem romanu povemo, ali je dober ali slab, ali se ga splača brati ali ne. No, vsaj jaz takih pričakovanj nikoli ne znam in nočem izpolniti, saj sem prepričan, da naša naloga ni v selekciji, trebljenju, vzpostavljanju lestvice in kanona, ampak popisovanje, dopuščanje in odprtost za najrazličnejše literarne prakse in izdelke. To sicer ni čisto v skladu s popisom del, ki jih mora obvladati večinski diplomant, to je profesor slovenščine, ampak to je že drug problem, o katerem boste lahko razmišljali bolj potanko vsi tisti, ki se boste vpisali na slovenščino. Če sem vesel, ker se moji otroci niso vpisali na slovenščino, to ne pomeni, da sem jih hotel odvrniti od nečesa hudega ali nekvalitetnega, ampak sem vesel iz egoističnih razlogov (kako bi bilo nerodno, ko bi ju videl med publiko v razredu). Vam, ki ste se znašli tukaj, ta študij seveda priporočam. Saj pravim, da moje zadovoljstvo s tem študijem ne more biti merodajno tudi za vas, lahko pa se vas nekaj tega veselja prime in ga boste potem sami lahko oblikovali in razvijali naprej.

Kdor razmišlja bolj na kratke roke in si še ne beli glave s poklicem, temu pritrjujem v mnenju, da štiri pet let študija ni ravno kratko obdobje v človeškem življenju in da je treba paziti, kako ga preživimo: kvalitetno ali stresno. Tudi če pri študiju ne gre vse po naših načrtih, mislim, da je atmosfera med študenti predhodnih generacij in tudi med učitelji dovolj spodbudna in da se tega obdobja v življenju diplomanti radi spominjajo. Posamezni ekscentrični učitelji so vedno skrbeli za obilje anekdot, ki si jih pripovedujemo in prenašamo naprej na ekskurzijah in izletih. Ena takih združevalnih prireditev je Popotovanje iz Litije do Čateža vsako jesen okoli 11. novembra, pa ne v tisti vseslovenski množici, ampak posebej v skupini od 100 ljudi navzdol do treh štirih zagrizencev, ki se odpravijo na pohod ob še tako grdem vremenu, ko vsi drugi ostanejo doma. Druga, ki jo nameravamo letos obnoviti, je obisk Kosovelovih krajev s pokušino terana in pršuta, tistim, ki vam ostane ob spomladanskih izpitih še kaj moči, pa je namenjena planinska tura pod imenom Po Kekčevih poteh. Za te dogodke vam lahko naredi nekaj dodatne reklame predstavnica študentov Vladka Tucovič, ki tudi svetuje vsem, ki se na začetku še ne znajdejo najbolje.

Vsem neodločenim predlagam, da kakšen dan pouka špricajo in se udeležijo kakšnega predavanja za probo, ali pa si ogledajo, kako poteka naše strokovno in oddelčno življenje na internetu. Strani so sicer stare in nesodobne, po vsebini pa sploh ne tako skromne. Jaz vas skratka vabim: vpišite se, rad vas bom učil, če boste pridni.

2001

Večinoma ste tule interesenti za slovenščino. Sem ste prišli, domnevam, zato, ker do predmeta slovenščina v srednji šoli nimate prehudega odpora, alergije na ta predmet ali morebiti celo klinično dokazane preganjavice pred njim. Kogar napolnjujejo taka čustva, je šel na današnji deževni dan na kako drugo fakulteto. Jaz npr. sem se za slovenščino odločil zato, ker sem imel v srednji šoli odlično profesorico, ki me je za prosti spis po navadi nagradila z dobro oceno. Tule ste torej sami taki, ki premišljate, da bi slovenščino napisali na prvo mesto v prijavnih formularjih za študij na univerzi. Informativni dan ponuja možnost, da se v svojo študijsko izbiro celo zaljubite. Ker imate z ljubeznijo na prvi pogled najbrž že nekaj izkušenj, vam ni treba dopovedovati, da je to nevarna reč. Kasnejše bližnje srečanje s študijsko izbiro ob morilsko zgodnjih urah, stresne izpitne situacije, puščobno študijsko gradivo in dolgočasne knjige, ki jih je treba prebirati, utegnejo hitro zamoriti nežno cvetje vaše strokovne ljubezni in vam pokvariti veselje do študija. Zato pravzaprav ne vem, ali naj bi vam zdajle delal reklamo za slovenščino in vas opogumljal za izbiro ali pa bi bilo bolj prav, če vam kar takoj pokažem na njene slabe plati in hibe. Da mi ne bi kdaj kasneje očitali, kako sem vas zavajal na napačno pot, sem dolžen storiti oboje.

Jaz predavam novejšo slovensko književnost, v glavnem prozo od njenega začetka sredi 19. stoletja naprej, in vam bom povedal, kaj me pri njej po vseh letih študija še danes veseli. Zadnje dni sem se spet ukvarjal z Martinom Krpanom. Ali se še spomnite, kako se povest začne? S srečanjem Martina in presvetlega cesarja nekje na Notranjskem. Kaj je v trenutku srečanja počel Martin? Kaj je bil po poklicu? Tihotapec. Na začetku slovenske proze ne stoji nobena ugledna oseba, ki bi dostojno zastopala slovenski narod, ampak navaden švercar – za interpretacijo slovenske književnosti pomemben podatek. Nekaj pa vendar še danes ni čisto jasno, namreč kaj je Martin Krpan pravzaprav švercal? Levstik nam pove, da je bila to angleška sol, Martin Krpan pa se je cesarju zlagal, da tovori kresilno gobo in nekaj brusov, ker je bilo angleško sol prepovedano uvažati ali zato, ker ni plačal zahtevanih dajatev. Hudo so si razbijali glavo moji kolegi in literarno čuteča javnost, kaj je bila to angleška sol. Ali je to kuhinjska sol, ki je z ladjo iz Anglije priromala v tržaško pristanišče in je delala konkurenco dražji, obdavčeni morski soli iz domačih solin? Ali kaj drugega? Domneve so šle v različne smeri: v lekarnah so menda svojčas prodajali pod tem imenom odvajalno sredstvo: kakšne subverzivne namene je imel Krpan v tem primeru? Nedavno so se pametni ljudje spomnili, da je angleška sol tudi izraz za soliter, ki je sestavina smodnika. Smodnik pa je eksploziv, torej orožje in Krpan je bi bil potemtakem prvi slovenski trgovec z orožjem, pred Nicholasom Omanom in Janezom Janšo. In ker predstavlja Krpan Slovence, bi to pomenilo, da Slovenci nismo nikakršen narod miroljubnih poljedelcev, kakor so nas predstavljali in smo se sami radi gledali, ampak hudo agresivna in nevarna rasa. V drugem letniku razlagam naprej, kaj je Krpan v resnici tovoril. Vas zanima? Potem se le vpišite na slovenščino.

No, literarna zgodovina ni samo iz takih prijetnih zgodbic, ampak je za izpit treba obvladati še marsikaj manj prijetnega in bolj dolgočasnega. In tu ni samo literatura, ampak je več kot polovica jezika, bolje rečeno, zelo modrega jezikoslovja. In povrhu še cel kup predmetov, ki jih v srednji šoli niste imeli in jih tudi kasneje v službi ne boste neposredno rabili. Skratka, slovenščina tule bo v marsičem drugačna od slovenščine v srednji šoli in vaša odločitev se lahko izkaže tako kot prehitro sklenjeni zakon, kjer šele po usodnem da postane jasno, da v njem ne bo samo čista ljubezen, zgolj ljubezen in nič drugega kot ljubezen, ampak tudi pomivanje posode, prekipevanje mleka in negativnih čustev, otroci, ki kričijo in se pokakajo ravno takrat, ko hoče človek užiti redek trenutek miru ... Zato priporočam, da je odločitev za študij, kateri koli že bo, racionalno dejanje in ne dejanje slepe ljubezni ali morda površne simpatije. Na izpitih se namreč ne ocenjuje stopnja ljubezni, ki jo gojite do jezika in literature, ampak, zelo banalno, znanje.

Še nekaj praktičnih dilem:

• Pedagoškost : nepedagoškost. Če študirate pedagoško, postanete profesorji slovenščine, če nepedagoško, ste diplomirani slovenisti. V prvem primeru se vam odprejo številne službene možnosti, v prvi vrsti v šoli, v drugem primeru poučevati ne smete. Priporočam pedagoški študij, čeprav tudi sam pedagoških predmetov nisem pretirano ljubil.
• Slovenščina : Primerjalna književnost. Tja se bo vpisal ta, ki ga jezik ne zanima, vendar naj se zaveda, da mu je profesorsko mesto v šoli s tem zaprto. Svetovne književnosti je pri slovenščini le za vzorec. Zelo priporočljiva pa je za tiste, ki ne veste, kam bi, kombinacija obojega, le dovolj visoko število točk je treba imeti.
• Enopredmetni : dvopredmetni študij. Država bolj podpira E-študij in nam vsaj lani vpisa tu ni omejila, pri D- pa ga je, zato je verjetnost, da boste uspeli s prijavo, pri E večja kot pri D. D-študij ima pol manj ur slovenščine, ker je druga polovica ur namenjena drugi študijski izbiri, in daje širšo humanistično razgledanost. Po težavnosti sta enaka.
• Slovenščino običajno izbirajo dekleta, fantov je za vzorec, so pa tisti v povprečju bolj študijsko zagrizeni kot punce.
• Redni : izredni študij. Kdor ne nabere dovolj točk, mu lahko starši plačajo šolnino za izredni študij in ob pogoju, da je uspešno študiral, se v drugi letnik sme vpisati kot redni študent; za izredne študente so skrajšani tečaji ob petkih popoldne in sobotah dopoldne, je pa uspeh izrednih študentov praviloma majhen.

Še povzetek:

• Srednješolski uspeh slovenistov je bil relativno nizek; lani je imel najslabši sprejeti študent 64 točk.
• Osip je v prvem letniku precejšen (180 --> 100), največji pri nepedagogih, izrednih študentih in pri enopredmetnikih, kdor pa pride v drugi letnik, je že utrjen in bo dokončal študij.
• Diplomant slovenščine gre praviloma učit v srednjo šolo.

Tiste, ki ste še v dvomih glede študijske smeri, in tiste, ki ste že odločeni, vabim, da si več o oddelku, študijski smeri slovenščina in znotraj tega o slovenski književnosti ogledate na spletnih straneh tako, da začnete z iskanjem pri Univerzi v Ljubljani, nadaljujete pri Filozofski fakulteti in nazadnje pristanete pri nas. Če se jeseni srečamo tu, vas bomo veseli, če pa si boste izbrali raje kaj drugega, pa tudi ne bo zamere.

Nazaj na kazalo Hladnikovih objav