Včasih me bolijo oči

(Naslov naloge naj bi bil Kaj sem se naučila pri tipkanju, vendar se je toliko študentov naučilo toliko novega, da je bilo to začuda že zasedeno.)

Torej; kaj sem se naučila pri tipkanju? Lahko bi rekla, da predvsem potrpežljivosti. Veliko raje sedim za knjigami, kot pa se mučim z računalniki. Tipkanja in soustvarjanja wiki zakladnice sem se zato lotila z najmanjšim možnim odporom, kar sem ga premogla. (A ga je bilo vseeno veliko.) Dobra vaja za mojo ponižnost, bi rekla. Prišla sem do precej (vsaj zame) zanimivega zaključka ...

Vsaki stvari, opravilu, dolžnosti, človeku, dogodku, rastlini, snežinki, koloradskemu hrošču ... moraš dati najprej vsaj priložnost za srečanje. Da vsaj malo okusiš, za kaj gre, preden v obupu in preziru zavijaš z očmi. V večini primerov tako ugotoviš, da v bistvu prav nič, česar se lotiš z dobrim namenom in voljo, ne more biti slabo. (Pod pogojem, da imaš pri sebi seveda toliko razčiščeno, da dobri nameni niso vprašljivi.) še toliko bolje pa je, ko ugotoviš, da v bistvu ne gre za 'kar nekej' in zapravljanje časa, temveč v mnogo pogledih za precej plemenito reč ...

In tako so ure, presedene za računalnikom in polne obupovanja nad novodobno tehnologijo, dobile nek smisel. Kdo pa bo skrbel za že na pol pozabljena besedila, ki so nekemu pisatelju pred mnogo leti v nekem trenutku pomenila vse? Kdo pa bo reševal življenja ubogim dijakom, ki se jim dan pred oddajo domačega branja ne ljubi iti v knjižnico in so neskončno hvaležni za obstoj wikivira? Kdo pa bo ljudem približal besede, za katere so se nekoč nekateri posamezniki tako trudili? (In kdo bo doštudiral slovenistiko?) Mislim, da smo lahko hvaležni, da lahko prispevamo le majhno vejico v ta mogočen roman, in se tega dela lahko lotimo z veseljem.

Čeprav me včasih še vedno bolijo oči.

In čeprav še vedno veliko raje v rokah držim knjigo.

In voham strani.