Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič

Povzetek članka

Irena Novak Popov, slovenska literarna zgodovinarka, v članku Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič, ki je bil objavljen v Slavistični reviji leta 2006, največ pozornosti nameni pesniškim zbirkam Svetlane Makarovič. Opisuje in razlaga jih po kronološkem zaporedju. V prvih petih odstavkih članka na kratko opiše življenjsko pot Makarovičeve, tja nekje do konca šestdesetih let. Omenja tudi tokove in smeri v pesništvu ter ostale slovenske avtorje, ki so vplivali na slogovne in vsebinske karakteristike literarnega opusa Svetlane Makarovič.

Ključni pojmi

Svetlana Makarovič
Poetika
Eksistencialistična poezija
Preoblikovanje ljudskega izročila

Analiza članka

V članku Irene Novak Popov se prepletata literarna teorija in literarna zgodovina. Literarna zgodovina zato, ker govori o leposlovju umetnice, in tudi o obdobju, v katerem je začela ustvarjati. Literarna teorija pa zato, ker sta predmet njenega raziskovanja v članku tudi bistvo in struktura pesničine poezije. Novak Popov na prvih dveh straneh članka povzame njeno biografijo. Govori o tem, kako je odraščala, kako jo vidi javnost, v čem se kaže njena kontroverznost, katere vse študijske smeri je vpisala, da bi se našla, in kako se kljub diplomi iz Dramske igre ni odločila za poklic igralke kot take. Vloga članka je najverjetneje prispevek k razumevanju umetnosti, ki jo ustvarja Makarovičeva, saj zelo izčrpno razlaga, kako sta se slog in vsebina njenega pisanja vseskozi spreminjala. Avtorica se dobro zaveda dejstva, da je za razumevanje pesničine poezije potrebno tudi manjše znanje o njenem življenju. V ta namen nam na začetku na kratko predstavi pesnico. Omenja tudi različne intervjuje s Svetlano Makarovič in njihovo vsebino, da je potem iz odgovorov v njih razvidno, kakšni so pesničini nazori, vrednote, norme. Članek nima nekega ključnega vprašanja, na katerega bi avtorica hotela odgovoriti. Interpretira večino njenih pesniških zbirk, išče vzporednice, katere bi lahko bile ključne za to, da se je poezija Svetlane Makarovič spreminjala, kolikor se pač je. Avtorica se dotakne tudi teme, na katero je pesnica še posebej občutljiva, feminizem. Govori o tem, kako je Makarovičeva svojim ženskih lirskim subjektom dajala drugačne lastnosti, kot jih ima »tipična« ženska. Pesnica večkrat načne temo o socialnih vlogah ženske ter o tem, kakšne značilnosti ima ženska. S temi temami je Makarovičeva premaknila tudi nekaj tabujev.

Poezija Svetlane Makarovič je tudi eksistencialistična. Eksistencializem je literarna smer, ki se je razmahnila predvsem v 20. stoletju. Ukvarja se z vprašanji smisla življenja, obstoja boga in osebne odgovornosti v sodobnem svetu. Prav takšna je včasih tudi poezija umetnice, o kateri je Novakova napisala članek. Pesnica v nekaj pesmih preoblikuje ljudsko izročilo. O tem govori v članku tudi avtorica. Eden najbolj znanih primerov tega je ljudska pesem Zeleni Jurij. Zeleni Jurij pooseblja sončno moč, ki spomladi prebudi zemljo in vegetacijo. V ta namen mu je treba odpreti vrata in okna, kadar jaše mimo hiš. »Kot dečka ga kamenjajo in oslepijo, zato se na koncu pesmi obredno koledovanje Sivega Jurija spremeni v povračilo prejetih muk: »Hodi po hišah, iztika oči. / Kar je dobil, to stoterno deli.« (Zeleni Jurij).« (Novak Popov 2006: 715.) Avtorica v članku omeni večino pesniških zbirk, ki jih je pesnica izdala. Začenja s prvencem Somrak (1964), v katerem lahko najdemo občutke od lepote do dvoma. Naslednja zbirka je Kresna noč (1968), za katero pravi avtorica, da naj bi vpliv nanjo imela lirika Gregorja Strniše, s katerim je pesnica nekaj let tudi živela. Sledijo zbirke: Volčje jagode (1972), Srčevec (1973), Vojskin čas (1974) in Pelin žena (1974). Za slednji dve zbirki je Svetlana Makarovič kot druga ženska v Sloveniji in prva pesnica dobila nagrado Prešernovega sklada. Leta 1977 je izšla zbirka Izštevanja in dve leti za tem zbirka Pesmi. Leto za tem je izšla zbirka Sosed gora. V tej zbirki Makarovičeva kritizira nazor, katerega glavna zamisel je človekova nadrejenost naravi. Naslednja zbirka je izšla šele leta 1993. Naslov te zbirke je Tisti čas. Vmes je izšla še zbirka, Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste. Za pesniško zbirko Tisti čas avtorica članka trdi, da je krona pesničinega ustvarjanja, saj se v njej odsevajo vsa ključna spoznanja in prejšnjih zbirk.

Leta 2002 je Svetlana Makarovič izdala izbor svojih najljubših pesmi v samozaložbi. »Samost (2002) je natisnjena na ročno izdelanem papirju, s svileni vezavi, z zlato obrezo, vsak izvod je oštevilčen in podpisan. Prodaja ga za bajeslovnih 1000€.« (Novak Popov 2006: 720.)

Zaključek

»Večina ljudi me verjetno sovraži, pa kaj me briga. Zabolelo bi me, če bi me sovražil kdo, ki mi je pri srcu. Ampak to se mi še ni zgodilo. V svoje prijateljske odnose in korektna znanstva vlagam tisto, kar je dobrega v meni. V bistvu sem prijazen in topel človek in hranim svojo osrtrino za takrat, ko me kaj do kraja odbije, da čutim, da moram ostro reagirati. To pa ni moj naravni način. Jaz se izognem konfliktom, kadar se le da. Ko je treba spregovoriti, pa je treba spregovoriti jasno,« pravi Makarovičeva v Sobotni prilogi dnevnika Delo. (Jaklič 2009: 31.) Iz teh besed je razvidno, da gre za vsestransko umetnico, ki se le redkokdaj čemu podredi. To nam pove tudi avtorica članka. Vsa ta ustvarjalnost in kontroverznost delata pesnico zanimivo, zato tudi analiza članka ni bila v breme, saj je tema več kot zanimiva.

Viri

Irena Novak Popov: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija, 54 (2006), št. 4, str. 711–725.
Tanja Jaklič: Nikoli ne pozabim zadnjega čokoladnega bonbona. Sobotna priloga, Delo, 09. 05. 2009, str. 31.

Literatura

Irena Novak Popov: Sprehodi po slovenski poeziji. Litera, 2003.
Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva. (Poglavje Sodobna književnost.) DZS, 2002.