Uporabnik:Zala Podkrižnik

Ob Novi pisariji

1. Uvod

Všečen slog pisanja ter razumljiva in zanimiva vsebina. Branje Nove pisarije steče lažje in hitreje kot sem si mislila. Dolgo sem se spravljala k temu, priznam, pa vendar mi je (do sedaj) lahko berljiva in z velikim zanosom požiram besede.

V uvodu avtor razloži precej nenavaden naslov in piše o tem, da je bil v ožjem izboru tudi naslov Zaslonska pismenost, vendar se za ta naslov ni odločil. Pri razlagi naslova prizna, da je inspiracija zanj Prešernova satirična pesnitev Kranjska pisarija, ki je bila objavljena v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica. Ep Nova pisarija je bi objavljen v Prešernovih Poezijah leta 1847, zajema pa kar 47 tercin v 142 verzih. V poglavju Kam z avtorjem se dotakne se tudi tematike izpostavljenosti avtorja in tega, kar prepoznavnost lahko prinese.

2. Pismenost

Pismenost definira kot obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo.

Ob branju sem na nek način spremenila mnenje glede tehnologije. Morda bi pa raje pisala s peresom. Žal mi je, da v šoli nismo nikoli bili deležni učenja oz. tehnike lepega pisanja ali lepopisja. Razen enkratne izkušnje na Celjskem gradu pred mnogimi leti, v resnici nikoli nisem držala v roki peresa, čeprav mi je bila kaligrafija vedno ljuba.

Prav tako me je presenetilo dejstvo, da je število moških blogarjev in ženskih blogark približno enako in predvsem, da je številka blogarjev v Sloveniji tako visoka. Kljub temu, da tudi sama redno prebiram nekatere domače in tuje bloge, se še vedno rada potopim v dobro knjigo ali ob jutranji kavi prelistam časopis.

To so moje prve misli, ki jih je spodbudilo branje profesorjevega dela. Prebrala sem večino Nova Pisarije, misli pa bom prelila na zaslon takoj, ko bom imela čas (to bo jutri - sobota, juhej!).

3. Slovarček

analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

Ob prelistavanju Slavistične revije

Ker sem bila zaradi bolezni odsotna pri uri, ko je profesor delil Slavistične revije, sem se sama odpravila v knjižnico, z namenom, da si revijo izposodim. Pred knjižnico mi je v oči padel napis 'knjige zastonj'. Hitro sem s prsti in očmi preletavala rdeče knjižice pred oddelčno knjižnico, nevedoč, da je ta knjižica ravno revija, ki jo iščem. Če bi bila dejansko revija, bi bilo vse skupaj malce bolj logično, mar ne? Zanimivo se mi zdi, da je so te 'revije' dejansko knjižice, brez fotografij ali slik z relativno veliko stranmi za revijo. Tudi rdeča barva je precej udarna. Zanima me kaj skriva notranjost. Pričakujem besedila tudi v češkem, poljskem in slovaškem jeziku, saj je revija slavistična, ne slovenistična.

Nekaj dni kasneje, ko sem Slavistično revijo prvič malce bolj zares prijela v roke, sem bila navdušena. Članki so dolgi, nekateri manj zanimivi kot drugi, vendar sem hitro našla članek, ki me je pritegnil. Kratka obnova tega članka - Pogledi na slovensko literaturo v razpravah Maje I. Ryžove - je zapisana v spodnjem odstavku. Ne morem prikriti navdušenja nad vonjem po starih knjigah, ki me preplavi vsakič, ko odprem knjižico.

Članek iz Slavistične revije: Pogledi na slovensko literaturo v razpravah Maje I. Ryžove

Maja Ilinična Ryžova je ruska literarna zgodovinarka, prevajalka in strokovnjakinja na področju slovenske književnosti rojena 1.7.1927 v okolici Sankt Peterburga. Leta 1952 je diplomirala je na Filozofski fakulteti leningrajske državne univerze, zadnjih dvajset let pa se intenzivno ukvarja s slovensko književnostjo, predvsem s slovensko-ruskimi stiki konec 19. in začetek 20. stoletja. Ugotavlja priljubljenost ruskih avtorjev v Sloveniji, njihov možni vpliv in tipološke paralele z našimi pesniki tega obdobja.

V razpravah na temo slovensko-ruskih stikov Ustvarjalnost M. J. Lermontova v recepciji slovenskih pesnikov 19. in začetka 20. stoletja Ryžova piše o je od predstavnikov ruske literature imel na slovenske pesnike in njihovo ustvarjalnost največji vpliv prav Lermontov. Visoko ga je cenil Simon Jenko, med njima pa je tudi vrsta sorodnosti, npr. pesimizem, razočaranje, nezadovoljstvo nad življenjem ter družbeno-zgodovinskimi razmerami ter podobnosti prehoda romantičnega v realistični stil.

Še intenzivnejši vpliv pa je imel na Aškerca, ki so ga pri ruskem pesniku privlačili predvsem svobodoljubje, uporništvo, narodni značaj in realistični elementi njegove poezije. Vzorovanje pri Lermontovu je bilo torej najmočnejše v 2. polovici 19. stoletja.

V razpravi Ruska literatura v slovenski reviji Ljubljanski Zvon (1881-1918) Ryžova piše o zanimanju Slovencev za rusko književnost, ki ga je stimulirala predvsem utopična ideja o slovanski enotnosti. V Ljubljanskem Zvonu je že od začetka izdajanja bilo opazno veliko zanimanje za dela avtorjev vseh slovanskih narodov, posebna rubrika pa je bila namenjena le ruski. Za rubriko sta najpogosteje pisala Karel Štrekelj in Fran Celestin, ki sta poročala o novih knjigah, revijah, povzemala iz ruskega časopisa, bralce navduševala s študijami o novejših ruskih pisateljih in manifestom kritičnega realizma. V 80. in 90. letih se je Ljubljanski Zvon najbolj posvečal Turgenjevu, Belinskemu, Gogolju, Puškinu, po 1900 pa je začel rasti interes za Tolstoja, Čehova, Dostojevskega, Gorkega, Andrejevega. Najprizadevnejši urednik in popularizator ruske literature na slovenskem ozemlju je bil Anton Aškerc. Ryževa poudarja pomen Ljubljanskega zvona kot razširjevalca ruske kulture in kritičnega realizma.

Povzeto po: Slavistična revija, letnik 31/1983, št. januar-marec

Članek iz SlovLit

Troje

Članek z mojim rojstnim datumom je pravzaprav elektronsko sporočilo - vabilo na preizkusno predavanje dr. Alojzije Zupan Sosič predvideno v postopku izvolitve za docentko, ki bo v torek, 29.5.2001 ob 9.40 v predavalnici 209A na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslov predavanja je Ljubezenska zgodba v Krstu pri Savici.

Povzeto po: SlovLit, 25.5.2001

Popotovanje iz Litije do Čateža 2016

Bom kratka in jedrnata. Imeli smo se več kot odlično, temperature še ravno dovolj tople, pot pa v dobri družbi vedno hitro mine. Ni manjkalo dobre jedače in pijače. Hvala vsem za čudovit dan. Se vidimo prihodnje leto.