Uporabnik:Tija Bukovac Švajger

Sem šaljivka, pravijo, ki se maskira, da bi se lahko odvrnila od melanholije, ki se polašča in širi po njej. - Maja Haderlap

Domače naloge

1. Domača naloga

Božidar Flegerič: Pozdrav

2. Domača naloga

Brala sem iz revije Sodobnost, letnik 77, januar-februar 2013. Preletela sem celo knjigo in zasledila v prvem delu veliko govora o slovenski krizi, še iz konca leta 2012, o slovenski narodni zavesti, slovenski ustavi, krizi demokracije in propadu vrednot. Ne glede na to, da je številka izšla šest let nazaj, se te teme zdijo aktualne. Po eni strani se dobro zdi, da bereš revijo Sodobnost, kjer lahko vidiš sedanjost, po drugi strani pa je nadvse žalostno, da kljub minulim šestim letom, se še vedno ni prav veliko spremenilo. Toliko projektov, toliko prenov, toliko idej pa vendar, ključne stvari, ki bi jih bilo potrebno spremeniti, so še vedno iste. V drugem delu revije je slovenska moderna poezija, ki mi iskreno, ni preveč blizu. V primerjavi s tradicionalno poezijo, je v sodobni poeziji vse združeno; vsa mogoče področja, jeziki, ločila, povezave, misli, čustva... vse to, v eni sami pesmi. To razumem kot, da pesnik želi svojo idejo predstaviti večplastno, da bi se bralec lahko zavedel globine in pomembnosti, ampak pri meni osebno, je ravno obratni učinek. Vse se mi zdi preveč nakopičeno, lahko bi tudi rekli "prenačičkano" ter na splošno ravno zaradi tega manj razumljivo. "Manj je več" je pogosto uporabljena besedna zveza pa vendar, bi po mojem mnenju morali pesniki temu slediti, da bi dosegli tisto, kar si želijo doseči. Kljub temu pa so mi bile nekatere pesmi kar všeč, in sicer: Šalamunov Pav, Vincetičeve Samote in Miramar, Pevcev Brez odgovora ter Mlinaričeva Ikarova perut. Pri prozi sem veliko manj izbirčna tako da lahko z lahkoto rečem, da mi je bilo vse kar sem prebrala všeč. Veliko je opisovanja podrobnosti z najrazličnejšimi pridevniki, posledično si bralec, če se zares potopi v besedilo, lahko bolj predstavlja dogajanje in se bolj potopi v branje. V rubriki Tuja obzorja, je bil na kratko predstavljen Aleksander Ristović s pesmijo Prodajalke ljubezni. Njegova pesem mi je bila zanimiva, ker je bil subjekt ženska, čeprav je on moški in ker je v vsakem delu opisoval intimne značilnosti vsakokrat drugega posameznika. Za konec naj izpostavim še članek Mojce Pišek, ki je govorila o romanu Dekle, ki bi raje bilo drugje, Edvarda Flisarja. Pritegnil me je naslov, saj se mi zdi precej pogost pojav, da si ljudje želimo biti drugje, kot smo v tistem trenutku, čeprav je članek na koncu govoril o drugih stvareh. V članku Piškova najprej komentira vsebino romana, kako se ženska sredi dvajsetih, sooča s težavami, ki jih običajno ljudje prebrodijo že v času najstništva, nadaljuje s sestavo romana, literarnim okoljem, živostjo likov, psihološkimi pojavi, teme... Za pa komentira pisanje pisatelja, ki je po njenih besedah "vedno skoncentrirano in prožno, pripovedniško izkušeno in sproščeno".  

3. Domača naloga

V Slavistični reviji sem se lotila branja članka Estetika "dveh brezen" v Bratih Karamazovih, kjer Boris Paternu razkriva formulo lepote Dostojevskega, ki naj bi bila "ključ za razumevanje personalne strukture romana in od tod k razumevanju razmerja med njegovo ideološko in estetsko substanco". Ta formula naj bi bila skrita v dveh citatih romana: "Lepota - to ti je strašna, grozna stvar! Strašna je, ker je ni mogoče opredeliti, in opredeliti je ni mogoče zato, ker nam je Bog zastavil same uganke. Tu se stikajo bregovi, tu žive vsa protislovja drugo poleg drugega." in pa v "Grozno je, da lepota ni samo strašna, ampak tudi skrivnostna stvar. Tu se vrag z Bogom bojuje in bojišče so človeška srca." Bistvo teh dveh citatov je po besedah Paternuja, da umetnost in njena lepota skrivata v sebi protislovnost, ki je neobvladljiva in zato sega v območje groznega ter skrivnostnega. Prav tako pa naj bi bilo protislovje nekaj bistvenega za umetnost in estetiko, kar pa je tudi naprej navezoval na like, ki nastopajo v romanu. Ugotovil je, da je tudi sicer v romanu veliko paradoksalnosti; razklanost Mitjeve duše, ambivalenca dobrega in zla ter na splošno pojmovanje sreče pri Dostojevskem, "sreča je pri njem že vsa zapletena v trpljenje" in pa v spoznanju, do katerega je prišel lik "da je prav trpljenje tisto, ki človeku pove, da sploh je." Veliko tudi pripoveduje o pomembnosti ljubezni skozi različne pisatelje - Camus, Sartre, Dostojevski - o idejah romana, kako je vse dovoljeno, natančno analizira like, njihove vesti ter jih med sabo primerja.

Če primerjam Slavistično revijo in Sodobnost, je lažje berljiva Sodobnost in jo lahko bere praktično vsak, ki se za literaturo zanima. Medtem ko Slavistična revija, se z razlogom imenuje tako, saj je bolj namenjena slavistom, slovenistom, ki imajo neko izobrazbo na tem področju in posledično tudi lažje sledijo vsebini. Uporabljene so namreč specifične besede in navezovanja na druga dela, katera, če nisi bolj podkovan z znanjem iz tega področja, je težje razumeti oziroma dojeti tako, kot je pisec članka to želel predstaviti. Sama lahko rečem, da sem se nekako prebila čez, vendar ne čisto brez težav pa vendar se ravno zaradi tega mogoče še bolj veselim nadaljnjega študija, ker si želim brati takšne članke in jih morda nekega dne tudi sama pisati.

4. Domača naloga

Brala sem Slavistično revijo Franca Zadravca z naslovom Realistična estetika po ekspresionizmu v Sloveniji, letnik 20, št. 3, iz Ljubljane, jul. - sept. 1972. Revija govori predvsem o literarnem realizmu, ki je prevladoval v 30-ih letih. Vsebina je zelo dobro povzeta v citatu iz uvoda revije: "Zanimalo nas bo le, kako se je oblikovala realistična slovstvena misel v času, ko je bil ekspresionizem še vodilno geslo, še bolj pa, kako se je oblikovala v tridesetih letih, ko je ekspresionizem v slovstvu naglo zatoneval, skratka, kako so slovenski pisatelji ponovno iskali pot k realizmu in do kakšnih definicij realizma so prihajali po več desetletnemu prevladovanju romantične smeri."

Če pa vsebino vendarle malo bolje povzamem, je bilo najprej govora o ekspresionizmu samem in o tistih, ki so proti ekspresionističnemu načelu poduhovljenosti - Izidor Cankar in Vojeslav Molè. Prav tako o značilnostih novodobnega realizma, ki jih je Srečko Kosovel posplošil v enem stavku: "Ne mimo realnosti, ne nad realnostjo, ampak skozi realnost proti tej realnosti." (O umetnosti, 1926 - Isti, Razpad družbe in propad umetnosti. Mladina 1926.). V nadaljevanju sta bila omenjena izraza metafizični realizem in hiperrealizem, opisano je bilo tudi postopno uveljavljanje realizma nazaj v literaturo., do popolne uveljavitve v 30-ih letih. Nastajalo je tudi vedno vč vrst realizma: poleg metafizičnega in hiperrealizma še socialni, novi realizem, neorealizem, nova stvarnost, čisi ekspresivni realizem... Vse te zvrsti realizma pa so predstavljale en velik paradoks, namreč po eni strani je bil ta realizem filozofsko materialističen (človek kot del objektivne družbe in objektivnega sveta) po drugi strani pa idealističen. Proti koncu pa je opisano še razlikovanje termina realizem med katoličani in marksisti.

Besedilo je bilo zopet bolj zahtevno, zanj potrebuješ neko določeno količino predznanja iz področja literarne zgodovine. Brez tega je revijo nesmiselno prebirati, saj vsebuje veliko strokovnih izrazov, ki jih je dobrodošlo poznati, če želiš slediti vsebini. Seveda pa obstaja alternativa, katere sem se poslužila tudi sama, "stric Google", trajalo je sicer več časa, pa še vseeno je bilo uporabno, saj sem tako dobila informacije, ki so bile vpletene v to bolj specifično izrazoslovje.

5. Domača naloga

Tokratne domače naloge sem se lotila nekoliko zapoznelo, študentsko življenje me je namreč končno ujelo v svoje kremplje... Sprva sem se zelo neodločena lotila izbiranja prispevka, nazadnje pa sem se l odločila za prispevek, ki je izšel na moj rojstni dan - nekoliko predvidljivo pa vendarle se lahko delam, da je to usoda.

Izbrala sem prispevek z naslovom Lingvistični krožek -- Mladinske avtorice v Srednji Evropi -- Šola oddaljenega branja v Budimpešti, ki je pravzaprav vabilo na gostujoče predavanje prof. dr. Željka Boškovića z Univerze v Connecticutu z naslovom On extracting out of (distributed) coordinations, ki je torek, 2. 7. 2019, ob 16.00 v predavalnici 302 potekalo v angleščini.

Nova pisarija

(Povzetek)

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje Praktični spisovnik, ki je namenjen standardiziranju strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti... Ime priročnika je sestavljeno iz "nova", ki se nanaša na nove medije, in "pisarija", ki se nanaša na pismenost; v prvi vrsti z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih tudi s sliko.

Wikimedijska spletišča so večinoma namenjena skupnemu avtorstvu (z izjemo Wikivira). Ta priročnik je sicer individualno delo avtorja, ki se je odločil izpostaviti priročnik na javnem mestu, saj s tem vzpodbuja bralce k oblikovanju povratnih informacij, k popravljanju in dopolnjevanju. Sam ima namreč pozitivne izkušnje pri dodelavanju Praktičnega spisovnika, pomagale naj bi mu pripombe kolegov, študentov in drugih bralcev, prav tako pa želi poskusiti nekaj novega.

Kam z avtorjem

Glavni avtor knjige je Miran Hladnik, prva natisnjena izdaja knjige v Cobiss pa je 8. maj 2014. Ker je knjiga del Wikimedijskega spletišča, ni še popolnoma jasno kako se bodo dopolnila in ponatisi izvajali - kar se tiče dodajanja avtorjev - vendar se avtor ne obremenjuje preveč s tem. Zaupa v to, da javni dostop do knjige ne bo zlorabljen, kljub temu pa ima že pripravljen rezervni načrt, če bi se to morebiti zgodilo.

Prešernova Nova Pisarija

Sklicuje se na Franceta Prešerna in na njegovo Kranjsko pisarijo, koder gre za pogovor med učencem in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja. V učiteljevih stališčih Prešeren upodablja nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pušnika.

Pismenost

Pojem pismenosti se z leti spreminja. S časom, napredkom in sodobno tehnologijo je od ljudi vedno bolj zahtevana vsestranska pismenost, še posebej na področju tehnologije. Kar se je včasih zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno - najti tipke za izklop, vklop mobilnega telefona, upravljati z njim, se znajti na računalniku... Sprva so se ljudje, posebno slovenski izobraženci, upirali digitaliziranju in si niso želeli ustvariti niti e-naslova, pod izgovorom, da želijo ohranjati slovensko dediščino. Na srečo je tako mislečih vedno manj, ampak se zdaj pojavlja nova problematika. Z računalniki je nastal nov trg za pisce, vendar jih malo pristopi k temu, kljub temu da sta prostor za pisanje in prostor za objavo zastonj. Zato avtor poziva humaniste, da se zavzemajo za to, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

Industrijsko družbo je zamenjala informacijska družba, kultura tiskane knjige pa se umika digitalnim knjigam. S tehnološkim napredkom in z vedno več informacijami je lažje upravljati in jih prenašati digitalno, prav tako smo lahko z digitalno knjigo bolj ekološki (e-knjiga = eko-knjiga), kljub uporabi le-te pa tiskane knjige za knjižne zbiratelje, še vedno obstajajo. Za tiskane knjige se prav tako borijo založniki, tiskarji, knjigarji, torej posamezniki, ki imajo od njih denarno korist. Tudi humanisti govorijo o preobilju informacij in se s tem morda nevede postavljajo v vrsto tistih, ki si želijo prevzeti družbeno moč. Dejstvo je, da se tehnologija še naprej razvija, zagovornikov digitalnih knjig je vedno več, tako da kljub nekaterim nesoglasjem med zagovorniki tiskane in digitalne knjige, postaja jasno na katero stran se stvari gibljejo.

Slovarček

paradigma = vzorec

marginalizirati = odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja

kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

revidiranje = brisanje

inertnost = lenobnost, nedelavnost

veristični = realistični

labilnost = neuravnovešenost, nestalnost

agnosticizem = nauk, da bistvo stvari ni dostopno človeškemu spoznanju

ambivalenca = hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev (razcep, dvojnost)