Vtis "O slavistični reviji"

Slavistična revija vsebuje podatke, ki so, po mojem mnenju zelo zanimivi, predvsem, če jih prej nisi poznal. Pozitivno me presenečajo definicije, vzete iz različnih kontekstov. Oris zgodovinskega razvoja jezika oz. jezikov nam poda veliko novega znanja in se mi zdi zelo koristen za splošno razgledanost. Všeč mi je, da ni opisan le razvoj slovenščine, temveč razvoj večih jezikov. Slavistična revija vsebuje tudi nekaj preglednic in slik, kar dojemam kot en velik plus za lažje razumevanje med branjem. Prav tako mi je zelo všeč, da so posamezni deli revije napisani v tujih jezikih.

Ob branju Nove pisarije

Priznati moram, da se mi prva poglavja Nove pisarije niso zdela ravno zanimiva. Mogoče je to zato, ker nisem vajena prebirati knjig takih vrst-knjig, ki bi v ospredje postavljala spletna spletišča. Me je pa seveda zelo navdušila uporaba slikovnega gradiva. Tudi slog pisanja mi dokaj ustreza. Vsebina pa je tista, ki mi ni ravno najbolj pri srcu. Veliko raje kot spletna spletišča namreč uporabljam kemični svinčnik in papir in se pri tem počutim bolj gotovo, da se kaj ne bi izbrisalo, česar za spletna spletišča ne morem reči.

Uvod

Wikimedijina spletišča so, z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva. Wikiknjige niso neke zaključene enote, ampak jih je treba razumeti kot "rastočo knjigo".

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige se opira na naslov Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelica leta 1831. V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem pismenosti se je rodil, da bi odlikoval tiste posvečene posameznike, ki so za razliko od večine znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, sprva pač religiozne tekste. Z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja je začela pismenost izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno in družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost namreč določa prag civiliziranosti.

Razumevanje pismenosti se spreminja. Včasih je pisati pomenilo pisati z roko. Kdo pa danes še piše z roko? Redki posamezniki. Starejši pismeni državljani radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati. Mlajši pa bi jim lahko odgovorili, da so nepismeni starejši, ker ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, jih selekcionirati, ne znajo napisati navadne e-pošte ali klepetati na forumih in v blogih. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenost ni ena sama, ampak jih je več. Več jezikov kot znam, več veljam, bolje se znajdem v svetu. Če znam brati note, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam upravljati z računalnikom, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna, zaskrbljujoče pa je, da strokovnjak za svoje področje ni pismen na svojem področju. Šolarji se slabo odrežejo pri t. i. bralni pismenosti, nadpovprečni pa so rezultati slovenske e-pismenosti. Komunikacija preko mobijev in računalnikov je v današnjem času že del splošne pismenosti. Pismenost danes določa obnašanje velike večine.

Za skupnosti razvitega sveta velja, da imajo pismenost blizu stoodstotne. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja. Kljub temu da je pisanje neprimerno lažje kot včasih, da so na voljo orodja za pisanje, prostor za objavo pa je zastonj, se tega posla loti redko kdo. Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom. Humanisti bi se morali zavzemati za to, da je čim večji del populacije kreativen, kar pomeni, da piše in objavlja.

Informacijska družba

Informacijska družba nadomešča starejšo industrijsko družbo. Tiskanje knjig bi lahko primerjali s proizvodnjo avtomobilov, ki onesnažujejo okolje: čeprav obstajajo že nove tehnologije, se proizvodnja avtomobilov pred izgubo zaslužka nadaljuje.

Wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba. Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji. Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni "windowsi". Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Pri uporabi Wikipedije še vedno prednjači angleška, sledijo japonska, nemška, španska, ruska, francoska in italijanska Wikipedija. Večje kot je število jezikov, več je kulturnih izbir in večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva. Objavljanje na wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki in to so: članek, pogovor, uredi ter zgodovina. Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, poleg tega pa je Wikipedija tudi vstopna točka v svet informacij. Wikiverza je eno izmed močnih pedagoških orodij. Leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Avtor

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi, ki jo razložimo kot literatura za bralca.

Pisanja se v grobem lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Etična problematika obstaja v zaskrbljujoči količini in je skorajda samoumevni spremljevalec vse naše strokovne dejavnosti. Imenuje se avtorski napuh, ki se kaže v samopoveličevanju. Avtorski napuh nas vodi, da gremo v člankih kolegov pogledat v seznam literature, ali so upoštevali naše delo in nas citirali. Neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim, še bolj sporno pa je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki si ga je sam izbral. V tej knjigi posvečamo pozornost znanstvenemu oz. strokovnemu pisanju. Pri leposlovju se zdi, da je večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini poročila. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Nekaj težav imamo le z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim. Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli, v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Objave v dnevnem časopisju bomo šteli med publicistična besedila.

Kako pa je z uporabo jezika? Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini. Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v angleščini, je vendarle pretiran. Povezave v tej knjigi večinoma vodijo večinoma na Wikipedijo v angleščini. Angleške objave so v znanstvenem svetu v priviligiranem položaju. V zadnjih 50 letih se je npr. delež nemščine kot razpravnega jezika klasičnofiloloških študij skrčil na tretjino. Razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu, ki ga monopolno obladuje angleščina, je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

V akademskem okolju izbiro teme študentom narekujejo asistenti in učitelji, diplomantom pa mentorji. Naklonjenost temi nikakor ni izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica zavzetega raziskovanja. Ponavadi je tako, da intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po sebi veča našo naklonjenost do nje. Slavistična revija publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in že zato v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka.

Pisanje je spretnst, ki se jo je treba naučiti. Piščevo osnovno proizvodno sredstvo sta tipkovnica in miška. Pisati smo se učili s prepisovanjem besed iz čitanke v zvezek, tule bomo za vajo prepisovali besedila iz knjig in revij na zaslon. Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni treba več pretipkavati v celoti, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo.

Če primerjamo organiziranost avtorjev in bralcev, so prvi glede vplivnosti v prednosti. Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo samo bralske krožke in forume. Biti avtor je včasih pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo.

Kaj pa soavtorstvo? Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti. Koncept avtorstva je v osnovi povezan z objavljanjem. Danes objavljanje sploh ni več nekaj težkega, sploh objavljanje na spletu. Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti besedilo na kakšno spletno mesto.

Wikipedija je po eni strani metafora novodobne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja. Wikipedija vsebuje 300 jezikov.

Rezultat pisanja je besedilo, ki ga stroke različno definirajo. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst literarna lastnina.

Creative commons (ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Avtorska zakonodaja, ki je po svetu poznana pod imenom copyright (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna, itd. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Med avtorske pravice spada pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem strežnika k sebi. Razpečavanje ali distribucija se pojavi, kadar damo delo na razpolago v razredu, na spletno stran, ko komu posodimo knjigo. Razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja velja za kršenje avtorskih pravic.

Bralec

Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko zastonj. Ena takih knjig, ki je bila zastonj, je bilo Sveto pismo. Včasih je bilo mogoče dobiti Slovar slovenskega knjižnega jezika na zgoščenki samo za denar, vse dokler se ni iz širnega sveta prijela navada, da so slovarji na spletu zastonj. To so nam omogočile tuje korporacije. Najbolj informacijsko zaprta področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, saj se največkrat pojavljano v zvezi z besedo skrivnost. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je od 90. let 20. stoletja pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Razlikovati moramo med prostim dostopom in prosto vsebino. Medtem ko lahko prosto vsebino poljubno spreminjamo, prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje. Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open). Med izrazoma poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia, tako, da jim prost dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katerega je avtor materialne pravice prenesel na založbo, odprti dostop (libre OA) pa pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih določi revija.

O zlatem prostem dostopu (gold access) govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem (green OA) pa govorimo takrat, ko je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav. Sivi dostop poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je ponavadi težko priti: diplom, doktoratov ter izvlečkov. Razlikujemo med tremi dostopi: hibridnim, zakasnjenim ter platinastim.

Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. V spopadu med založbami in kjižnicami bomo navijali za knjižnice. Avtorji, združeni v pisateljske cehe, se v pravnih dilemah zelo radi postavijo na stran založb in branijo njihove komercialne cilje. Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Če je posameznikov članek nekdo citiral, pomeni, da mu je prišel prav oz. je bil uporaben. Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vanjo vgradimo katerega od zastonjskih števcev dostopa. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici. Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju. Digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je na splet postavila Digitalna knjižnica Slovenije. Avtorji do sedaj za objave niso plačevali, vendar se lahko to hitro spremeni. Odprtega značaja je spletni forum SlovLit. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacje. Forum je lociran na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan, kjer so prijazno ponudili prostor in in začetno pomoč zastonj.

Slavistična revija-Kratek oris zgodovinskega razvoja nominalizacije

Nominalizacija je prisotna v vseh naravnih jezikih v neki obliki. Zametke slovnične metafore prepoznamo že pri Starih Grkih. Iz stare grščine pa se je potencial nominalizacije prenesel v latinščino in arabščino, iz srednjeveške in poznejše latinščine pa je prešel tudi v angleščino, španščino, nemščino, italijanščino, grščino, češčino in norveščino. Znanstveno pisanje se je na Slovenskem uveljavilo pozneje, zato se je tudi razvoj slovnične metafore v naši prozi pojavil pozneje. Angleščina je začela uporabljati "nominalni slog" pod vplivom italijanskih besedil.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Lahko se z njim ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom, da preverja informacije, iz katerih gradi sporočilo. Matej Bor je pomemben pesnik, Alan Sokal je poznan fizik in matematik, ki je lepega dne sklenil zlorabiti zaupanje svojih kolegov humanistov in je uredništvu univerzitetne revije podtaknil zmedeno pisarijo. Sokalova potegavščina je kričeče svarilo pred prenašanjem zaupanja z enega področja na drugo. Za pisca, ki v stroki ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant.

Aktivizem

V 70. letih so slovenskim humanistom prigovarjali, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost. V 80. letih pa so spoznali, da je raziskovanje redkega jezika zares smiselno le, kadar se hkrati zavzame za kulturno preživetje skupnosti njegovih govorcev. Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Aktivizem je v znanosti za človeka neuporaben, ker egoistično sledi le svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente. Aktivizem ne mara statistike, zato, ker ta vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki hromijo akcijo. Aktivizem si ne sme privoščiti kritične refleksije, ki pomeni odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je za naše delo nujna, saj brez nje ne bi bilo ne humanistike ne filozofske fakultete. Optimističnemu zaupanju v socialna omrežja očitajo idealizem in utopizem, uspehe, ki jih socialna omrežja dosegajo na politični sceni, označujejo s slabšalnim izrazom kliktivizem.

Avtorstvo

Starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Nekoč so bili nekateri pisci površni in so se jim v pisanje vtihotapile napake. Nekritično prepisovanje od njih pripelje samo do razmnoževanja napak.

Znanstveno verodostojne so v naši civilizciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Na Wikipediji piše, da so Hervardi "slovensko nacionalistično združenje" in da je bil vodja združenja, Andrej Šiško obsojen na dolgoletno zaporno kazen zaradi poskusa umora.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standardne kvalitete. Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

Mnogim piscem se zdi fino, če znajo uporabljati zaimek le-ta za razliko od zaimka tale, vendar je prvi zaimek papirnat in ga raje izpustimo. Tropičje je nestično ločilo in pred njim ni vejice. Kako bomo pisali naslove vrstic v tabelah? Priporočilo gre v smer velike začetnice. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Digitalna pismenost

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

txt pomeni golo besedilo

doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

htm ali html je spletno besedilo

pdf je natisljivo besedilo

Navajanje

Citiramo zato, ker strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost. Sklicevanje na druge pisce je zunanje znamenje strokovnega pisanja.

Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje, da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak delo zavzetih množic. V akademskem pisanju velja, da naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20%.

O plagiatu govorimo, ko se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Na spletu je na razpolago zastonj podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij in s tem izgubila na svojem strokovnem ugledu. Vsak citatni stil ima dobre in slabe strani. Največja tendenca vseh pa je tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več. Citat ali navedek je sestavljen iz dveh delov, iz navedenega dela samega in iz navedbe vira citata. Opombe so včasih služile navajanju literature, danes pa opombe prihranimo za nebibliografske informacije. V Novi pisariji so opombe čisto na koncu. Navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja.

Slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo. Cenijo se tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter.

Literati rojeni na moj rojstni dan

Willibald Alexis, nemški književnik
Petar Kočić, bosansko-srbski književnik
Oriana Fallaci, italijanska književnica

Slovenski slavistični kongres 2016

Slavistično društvo Slovenije je pripravilo že tradicionalni znanstveni kongres na Filozofski fakulteti v Ljubljani in letošnja tema je bila slovenščina v prevodih. Srečanje je trajalo zgolj en dan.

Rezija in hribi okrog Kanina

Udeleženci izleta so se zbrali pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Nadrejeni so jim svetovali naj vzamejo s seboj veliko vode zaradi vročine. Nato je v članku opisana pot. V članku je navedena tudi priporočena oprema.

Žanri

Na internetu je veliko možnosti za oblikovanje pisnih sporočil. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi oz. znanstvenimi žanri. Kaj je strokovno? Strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Včasih so za zgled strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje. V humanistiki imajo najuglednejši status knjige. Tudi te se po podobnih kriterijih kot članki ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo ter priročnike. Cobiss med monografske publikacije prišteva tudi diplome, magisterije in disertacije. Najpreprostejši kazalec, da je neko besedilo znanstveno, je njegovo mesto objave. Med akademskimi pisci vlada dvom v smiselnost pisanja za Wikipedijo. Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa, zelo se razlikujejo že po dolžini.

Šolsko pisanje

Prvotni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti.

Popravljanje

Wikipedija je metafora sodobne strokovne pisne udeležbe. Glavnina pisne dejavnosti je tu ukvarjanje z že postavljenimi besedili in v manjši meri s postavljanjem besedil na novo. Popravljanje je izbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektoriranje je popravljanje besedil drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Korigiranje je odpravljanje napak, ki jih v besedilu povzroči kdo drug, ponavadi strojno branje. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in ki se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Urednikovanje ima težo znanstvene dejavnosti za razliko od korigiranja in lektoriranja.

Komunikacija v stroki

Klasično dopisovanje je danes praktično mrtvo, nanj pa spominja le ikona pisemske ovojnice na zaslonu, ki predstavlja znak za e-pošto. Pomanjkanje komunikacije je eden od glavnih razlogov za spore med ljudmi. Grda navada je prepošiljanje pisem do te mere, da se njihova vsebina pri vsakem nadaljnem pošiljanju podvoji.

Socialna omrežja

To je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma oz. informacijska družba. Socialna omrežja na različne načine kombinirajo pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo, iskanje in adresarje. Najpopularnejše omrežje je Facebook s 1,2 milijarde uporabnikov. Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki je zaživelo leta 2006.

Enciklopedični članek

Za enciklopedične članke je značilna večja jedrnatost. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pojavljajo v drugih geslih. Povprečni obseg biografskih gesel raste. Enciklopedični popis vsake knjige ni izvedljiv, ker jih na leto izide preveč. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zato se nanj lepi načelno nezaupanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. Debata na forumu humanist sporoča, da je za študenta primernejša pomanjkljiva informacija v učbenikih, saj spodbudi njegovo zanimanje. Blog je skrajšana oblika angleške besede weblog in pomeni spletni dnevnik. Za strokovni namen so vabljivi področni blog, blog na določeno temo, lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Blog je primeren za politične diskusije, estradnike ter intelektualce, ki na blogih razpravljajo o najrazličnejših temah. Blogi so blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom. Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogerske objave niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa. Spletni forumi so pomembni za konstruiranje ter vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti.

Literarnovedni dogodek

Univerza v Mariboru je pred kratkim organizirala mednarodni znanstveni simpozij 500 let reformacije. Na tem simpoziju je nastopilo 50 literarnih zgodovinarjev, jezikoslovcev, filozofov ter teologov iz različnih držav, in sicer iz Slovenije, Avstrije, Madžarske, Češke, Slovaške, Poljske, Hrvaške ter Srbije. V osnovi predstavljajo Lutrovo teologijo, reformacijo v številnih državah ter Lutra in Trubarja.

Slovarček

Geneza- izvor, nastanek in razvoj česa

Impresum- podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu

Marginalen- obroben

Bibliofili- ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih

Fluidnost- spremenljivost, nestalnost

Hermetičen- neprodušen

Subverziven- prevraten

Inerten- lenoben, nedelaven

Eklatanten- očiten, jasen, prepričljiv

Uzurpacija- nezakonita, nasilna prilastitev

Postulat- predpostavka, izhodišče

Angažma- nastavitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju

Benigen- nenevaren, neškodljiv

Diletantizem- začetništvo

Alibi- opravičilo, izgovor

Intenca- težnja, nagnjenje, usmerjenost

Altruizem- nesebičnost

Imanenten- notranji

Sublimen- vzvišen, plemenit

Anahron- ni v skladu s časom ali razmerami

Distribucija- organizirano razdeljevanje surovin

Potemkinova vas- idiom, osnovan na zgodovinskem mitu

Generirati- povzročati nastanek česa

Renominirati- hvaliti, slaviti

Recenzent- ocenjevalec

Dilentantizem- nestrokovno, površno opravljanje kakšnega dela

Embargo- trgovinska zapora

Konzum- potrošnja, poraba

Niansa- odtenek

Inertnost- mirovanje, nedejavnost

parcialen- delen, nepopoln

nihilizem- nazor, ki zanika splošno veljavne norme

larpurlartizem- nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

revolt- upor, odpor

lamentacija- tožba, tarnanje

pasus- knjižni odlomek, del

niansiranost- pojavljanje v barvnih odtenkih

garniranje- okraševanje, olepševanje

analfabetizem- neznanje branja in pisanja, nepismenost

famulus- služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

Uporabnik:Nika Švigelj