Uporabnik:Matejcerne/Matej Černe

Sem študent prvega letnika enopredmetne slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

1. domača naloga (8.10.2021)

Redakcija izbranega teksta: Cvetko Golar: Neverni soprog.

2. domača naloga (15.10.2021)

Na spletišču Fran lahko vidimo, da ima beseda utopičen več pomenov.

utópičen -čna -o prid. (ọ́)

1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe

2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman

Besedo utopija je prvi uporabil Thomas More v knjigi Utopija iz leta 1516, ki je napisana v grščini. V knjigi opisuje namišljeno otoško skupnost v Atlantskem oceanu. Beseda opisuje namenske skupnosti v poskusu ustvarjanja popolne družbe, kot tudi namišljene skupnosti, prikazane v fikciji.

3. domača naloga (22.10.2021)

Popravljalci sveta

Jaz se strinjam, da bi se moralo v današnjih časih spremeniti veliko stvari. Ljudje živimo v skupnosti, in vsako skupnost sestavlja posameznik, ki spreminja svet. Vsaka oseba je pomembna, saj nekaj doprinese, ali te nekaj nauči in si obogaten z novim znanjem, ali pa doprinese nekaj novega celemu svetu. Zagotovo ni potrebno veliko, da smo hvaležni, saj štejejo malenkosti. Potrebno je, da enkrat začnemo spreminjati svet. Ne smemo se bati, saj tudi, če nam ne uspe se bomo pobrali in mogoče nam v drugo uspe. Za vsakim padcem je vzpon. Pomembno je, da se znamo pobrati in znova začeti. V slovenskem jeziku poznamo frazem, da za vsakim dežjem posije sonce, zdi se mi, da ta res sodi v to tematiko. Zelo pomembna se mi zdi Wikipedija, saj združuje ljudi, in si lahko med seboj pomagamo ter se obogatimo z znanjem.

4. domača naloga (29.10.2021)

Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Njen podnaslov je Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. Izhajati je začela leta 1948, na tridesetletnico začetka izhajanja Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918–1931) in desetletnico revije Slovenski jezik (1938–1941). Zamišljena je bila kot četrtletnik, a je izhajala v različnem obsegu. Do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literaturo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije.

Mnenje o Slavistični reviji (letnik 63, številka 3)

Sam sem presenečen nad Slavistično revijo. V njej sem našel ogromno člankov, ki so zanimivi in pritegnejo bralca, da bi še bral. V njej sem našel članke, ki so zapisani v slovenskem, ruskem in hrvaškem jeziku. Najbolj sta me pritegnila dva članka, eden je od Ajde Vidovič Muhe - Slovenistika v ocenjevalnem primežu Agencije za raziskovalno dejavnost RS. Drugi članek je od Andreje Žele, v njem govori o slovnici sodobnega češkega jezika. V reviji sem našel tudi članek profesorja Mirana Hladnika, kjer piše o znanstvenem vrednotenju slovenistike.

6. domača naloga (12.11.2021)

Literarni zgodovinar Matija Čop Matija Čop je bil slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in književni kritik, ki se je rodil 26. janurja 1797, v Žirovnici in umrl 6. julij 1835, Sava pri Tolmačevem. Rodil se je kmečkim staršem kot prvorojenec, v Poharjevi hiši v Žirovnici. Očetu je bilo ime Matija, materi pa Elizabeta. V življenju sta ga zaznamovala dva dogodka, prvi je bil leta 1807, ko se je začel šolat, in drugi leta 1820, ko je začel službovat. Od leta 1831 do leta 1835 je stkal tesnejše prijateljstvo s Francetom Prešernom. Nižnjo in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Nadaljno šolanje je nadeljeval v Ljubljani nato pa na Dunaju, kjer je tri leta študiral filozofijo. Leta 1817 se je vrnil nazaj v Ljubljano in bil do leta 1820 bogoslavec. Od leta 1820 do leta 1822 je postal gimnazijski profesor na Reku in v Lvovu od leta 1822 do leta 1827, kjer je bil zadnji dve leti profesorski pripravnik na univerzi. Po vrniti v Ljubljano je zopet postal gimnazijski profesor. Leta 1828 je postal knjižničar in po letu 1831 opravljal to službo. Čop je umrl leta 1835 med kopanjem v reki Savi pri Tomačevem. Njegov tesnejši prijatelj France Prešeren mu je posledično posvetil pesnitev Krst pri Savici in mu zložil nagrobni napis.

7. domača naloga (19.11.2021)

V Krškem je avtor Gregor Žerjav napisal leta 1910 Črno ženo. Knjiga je zgodovinska povest, ki ima 11 poglavij.

Nekje ob Savi, blizu Krškega je avtor Josip Jurčič napisal Sin kmečkega cesarja. To je povest iz 16. stoletja, leto prvega natisa je bilo 1869. Avtor zapisal pa je bil Borut Škarja.

Vašte Ilka je napisala leta 1933 Vražje dekle. Je zgodovinski roman. Pod opombami je zapisano, da ne ve točno, kje je bilo včasih pristanišče.

Koder Anton je leta 1884 napisal historičen roman Kmetski triumvirat. Avtor zapisa je bila Maja Vehar.

V Leskovcu pri Krškem je Hess-Rak Margareta napisala resnično pretresljivo ljubezensko zgodbo. Leto prvega natisa je bilo 1970. Avtorica zapisa je bila Maja Vehar. Točen kraj dogajališča ni znan.

Kovač Tita - Artemis je napisala Spomini barona Valvasorja: prigode žlahtno rojenega gospoda, dičnega stotnika stotnika dolenjske strani. Prvič je bil natisnjen leta 1937

9. domača naloga (03.12.2021)

Brege - Kapelica v vzhodnem delu vasi

EŠD: 16636

Zvrst: spominski objekti in kraji

Gesla: kapelica, drevo

Opis: Historična kapelica zaprtega tipa z začetka 20. stol. V notranjosti je razpelo s korpusom. Ob kapelici rasteta divja kostanja.

Datacija: prva četrtina 20. stol.

Opis lokacije: Kapelica stoji na severni strani križišča cest v vzhodnem delu vasi.

Področja: umetnostna zgodovina, etnologija

Naselje: BREGE

Občina: KRŠKO

OE ZVKDS: ZVKD Novo mesto

Usmeritve stavbe; spominski objekti in kraji

Vpisano v register: 7/20/2006, 2:00 AM

Zadnja sprememba v registru: 6/1/2021, 2:00 AM

Območje določeno po: po DKN

Stanje podatka: 27.12.2021

Površina: 77.52 m2

Vzeto iz [1]

11. domača naloga (17.12.2021)

Članek, ki je bil objavljen 17. 2. 2000 je napisal Miran Hladnik. Najprej našteje naslove, ki so bili objavljeni v reviji Internet. Pove, da okna 2000 niso predvidena za slovenjenje. Prav tako izvemo, da na Delovnih znanstvenih straneh poteka bitka na eni strani so znnanstveniki, kot so fiziki, računalničarji in na drugi strani so znanstveniki, kot so bioenergetiki. V članku postavi vprašanje, kam se uvrščajo slovenistiki, pod katero znanost. Poda trditev: "Če se ne motim, nismo vsi humanisti vedno prijateljsko razpoloženi do postopkov trdih znanosti in z njimi ne delimo optimističnega prepričanja, da je svet v principu mogoče racionalno dojeti in razložiti" (Miran Hladnik, SlovLit, 17. 2. 2000). V članku navede delo Jureta Zugana, ki odgovarja kritikom na temo merjenja znanosti in pove, da marsikdo ne izpolnjuje pogojec, da bi lahko pridobil takšen naziv.

Na koncu vidimo točkovnik, kjer vidimo koliko točk prinese posamezna objava v kateri domači reciji. Prvi velja za MZT pri prijavah na projekte, drugi pa pri ljubljanskih univerzitetnih habilitacijah.

Svoj članek zaključi z mislijo, da bi bilo smiselno, da bi za točkovanje publicitike uporabljali samo en meter, tako za prijavo na raziskav kot za habilitacijske potrebe.

Miran Hladnik, Spletne novice_1, The Slovlit Archives, 17. 2. 2000; link na objavo.

C. GOLAR : NEVERNI SOPROG

Pisal se je Tomaž Rijanec. Zahajal je pogosto in z veseljem v domači krog svojega naklonjenega pri­jatelja, ki se je čutil počaščenega z njegovimi poseti. Njegovo ime je že obdajal nek svetli nimbus prvega priznanja, in zato je gledal doktor nanj, kakor na prihodnjega moža, ki ga čaka slava in nesmrtnost in ki bo sijal s peresom, kakor zmagalec z mečem, in bo odsev njegove svetlobe padel tudi na prijatelje in mecene. Prijazni in dobrotni doktor seve­da ni zapazil, da veljajo poseti mla­dega pisatelja ne toliko njemu, kakor njegovi — ženi, ki je bila žarke lepo­te in bujnega zdravja. Sprva in mo­goče tudi kasneje sam ni vedel, kaj ga vabi k prijatelju, ali pa si ni ho­tel priznati, ker se mu je zdelo pod častjo varati naklonjenega in zaup­ljivega doktorja. Sklenil je pretrgati svoje posete, in jih je opustil za ne­kaj dni, a čutil je, da mu nečesa manjka, in čez kratko — njemu se je zdelo dolgo — je potrkal zopet na znana vrata. In ko je vstopil in pozdravil, je videl, ali vsaj mislil, da vidi v očeh lepe in mlade žene tiho očitanje. Spomnil se je, da so mu te oči že več­krat hotele nekaj povedati, in ni dvo­mil o tem, kaj bi utegnilo biti. Tajen in dolgi njen pogled, v katerem je hrepenela temna luč po svobodi in ljubezni, je prodrl v njegovo dušo, a neuslišanemu hrepenenju je sledila srdita solza, ki se je utrnila pod žida­nimi resami. In za njo je prišlo tiho in užaljeno očitanje. Rijanec ni hotel in ni mogel. Soprog je bil prezaupljiv, in tu ni bilo nikakšne nevarnosti, a kjer ni nevarnosti, ni junaštva, temveč sama navadna goljufija. Žarka strast in divja ljubezen gresta v ogenj, a kjer ni ognja, je blato in gnjiloba. V obraz je hotel soprogu priznati svoj strah in svojo strast, oči v oči se je hotel bojevati ž njim za ljubezen njegove soproge. Pili so čaj in pušili in se razgovarjali. Gospa je slonela na divanu poleg Rijanca, in njene oči so bile trudne in žalostne. Bilo je navadno, da jo je tabak opojil z melanholijo, in njeno srce je bilo težko in plaho. Doktor se je razvalil v naslanjaču, in njegov rdeči in polni obraz se je svetil v zadovoljnem smehljaju.

»Ah,« je vzdihnil sito in ležerno, »pisatelji ste grozni fantasti. Življe­nja ne pozna nihče. Vsi ste zaljub­ljeni in zaverovani v svojo modrost in svoj globoki in daleki pogled. V resnici pa ste samo teoretiki, domi­šljija je nam realnost, in nazadnje niti ne veste, kje se prva neha, in začne druga. Pristni idealisti ste, akoprav se imenujete drugače.« Gospa je zazdehala in pogledala pisatelja z usmiljenim in nagajivim pogledom. Nasmehnila se je in polo­žila roko na rame Rijancu.

»Torej takšni ste! Moj soprog vas bo naučil, kakšni morate biti pisatelji. Seveda —« Rijanec je potrdil in prašal: »Ti imaš na vsak način dovolj dokazov za to, kar trdiš, in misliš, da pisatelji sploh ne poznajo življenja, temveč da je vse to neuka in naivna staja koštrunov. Čestitam ti!« 

»Ne pravim, da ravno vsi. Povsod so izjeme, a večina zmaguje. In celo najboljši so pogosto čisto ne­dolžni teoretiki. Kaj vse ne pišejo Francozje o zakonolomstvu, a vse je povečini sama romantika; to so fa­bule, ki so neverjetno in nemogoče. Rijanec se je smehljal.

»Fabule! Nič ni nemogočega, in pisatelj sme in more vse opisovati,in ako je umetnik, ter je položil v stvar ogenj in dušo svojo, tedaj spis živi. In vse neverjetnosti postanejo verjetne. Napišem novelo in povem, kako je zapeljal prijatelj prijateljevo ženo pred njegovimi očmi.« 

Zdaj se je zasmejal doktor in vzkliknil pomilovalno: »O, kako ste domišljavi!« 

Rijanec je kimal z glavo in se zagledal v lepo gospo, in njene oči so prav tedaj zopet žarele pritajeno hrepenenje in jarko strast. Polastila se ga je prijetna slast in nemirno čuvstvo, željno boja in zmage.

Obrnil se je k doktorju:»Nič ni lažjega nego to. Niti du­hovit, niti posebno bistroumen ti ni treba biti, in vse gre krasno spod rok.«

»Jako me zanima, kako si prav­zaprav misliš to stvar.« 

»Čisto enostavno! Pridem k mla­di ženi in njenemu soprogu, prijatelj­stvo je prisrčno, in tako sedimo dan za dnem, pijemo čaj, debatiramo in pušimo. Govorimo o tem in onem. Ko nam že poide gradivo, in smo prerešetali umetnost, politiko in fiziko in metafiziko, začnem sanjavo govo­riti o lepi naturi in svobodnem polju in pisani prelesti solnčnih gajev.«

»Lepo, lepo,« je zamrmral dok­tor. Gospa se je ljubeznjivo smehlja­la in pozorno poskušala pisatelja Ri­janca.

»In govorim o izprehodih. Jaz ljubim silno brezove gozdiče, šetnja pod vznesenimi in zamišljenimi princeznjami, pod njihovim srebrnim še­petom in nežnim plapolanjem je za­me nekaj lepega. Gospa, ali vi ne lju­bite brezovih gozdičev?« 

»Oh, da,« je odvrnila in pozor­no okrenila glavo proti Rijancu. Gle­dal jo je z mislimi, in hrepenenje njegovih oči se je srečalo z njenim hrepenenjem.

»Kdaj smo bili? V nedeljo smo bili tam, in jaz ne morem pozabiti. Odslej pojdem vsak teden. Ob sredah utegnem najbolj. Ah, ti večeri pod brezami! Okoli osme ure zapada solnce, in takrat se zlato zlije na bele ne­veste, in tajen šepet, poln hrepene­nja, žubori med listi.« Nasmehljal se je mladi gospe in njegove oči so govorile in prisegale ljubezen.

»Ah, brezovi gozdiči!« je vzdihnila gospa. Kako vas zavidam! Ve­čeri morajo biti krasni, a takrat bi jaz ne utegnila. Koliko je že ura, go­spod Rijanec.« 

»Pol treh!«

»Kako imate lepo uro! Pokažite mi jo!« Vzela jo je in naravnala kazal­ce na pet.

»Da, da,« jo pohitel pisatelj.

»Mnogo nemogočega se zgodi na svetu.« 

»Jaz sem tudi tega mnenja, a samo v knjigah.« je dejal doktor.

»A kdaj boste povedali, kako je zapeljal prijatelj prijateljevo ženo, ha, ha?« 

»Jaz? Zakaj? Jaz samo pišem, in mogoče bi utegnili Še čitati kdaj enako stvar.« 

»Ha - ha, že mogoče, vi ste zmož­ni vsega!« Smehljali so se vsi trije, in go­spa je imela celo solzne oči.

In prihodnjo sredo točno ob peti uri sta se sešla mlada gospa in pisa­telj Rijanec v brezovem gozdiču. Ta ko se je začela lepa in grešna ljubezen pred očmi nevernega soproga.