Nova pisarija je priročnik, izdan tudi v tiskani obliki, predvsem pa v digitalni. Za slednjo obliko se je avtor odločil, ker omogoča hitrejše spremembe in dopolnitve, na prvem mestu pa zato, ker je cenejše in bolj praktično.
V uvodu avtor prične s samim pojmom pismenost, ki ne pomeni več isto kot je nekoč in prav tako ni več taka redkost in privilegij le premožnejših. Predvsem pa se je spremenila definicija sama, saj danes branje knjig in lastnoročni podpis ne definirata več pismenosti, ampak je ta pojem postal že mnogo več. Nekateri pismenost interpretirajo kot znanje česa nasploh.
Čemu pa je zraven pisarije še pridevnik nova? Ker se navezuje na sodobne oziroma bolj popularne medije in ta priročnik večinoma govori o digitalni pismenosti.
Avtor dela Nova pisarija je prof. dr. Miran Hladnik, ki je sicer tudi profesor na oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti. Ker pa je delo objavljeno v digitalni obliki omogoča tudi spremembe, dodatke in podobno.
Priročnik prof. dr. Mirana Hladnika nosi isti naslov kot delo romantičnega mojstra, Franceta Prešerna, ki je izšlo v njegovi zbirki Poezije. Zakaj taka odločitev? Ker je pesnik sam kritiziral že pred 180 leti in ker se to znova dogaja tudi dandanes.
Pismenost je bila včasih privilegij premožnejših, vplivnejših, vendar so z uvedbo obveznega šolanja to odpravili in odstotek pismenosti je sunkovito narasel do okoli 100%. Dobro je vedeti, da to seveda velja za države, ki veljajo za razvite, saj v nerazvitih državah delež pismenosti seveda ni tako visok.
Danes se v šolah seveda še vedno učimo pisati s pisalom, pa vendar je poudarek na spretnost pri tipkanju zelo velik. Zato velikokrat pride do razkola med mlajšo in starejšo generacijo, ki nam velikokrat očitajo, da ne znamo sestaviti skupaj enega stavka, pa vendar obratno velja enako, saj je večina računalniško nepismenih.
Pismenost seveda ne pomeni, da znaš le kaj napisati in prebrati, gre za pojem, ki zavzema sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in posredovanje informacij. Pomembna je interaktivnost, ki nam je omogočena na vsakem koraku.
Obstaja tudi več vrst pismenosti (npr. kartografska, strokovna, glasbena, ...) vendar se ne pričakuje od nikogar da bi obvladal vse vrste. Jasno pa je, da na trgu dela veljamo več, če znamo več kot samo splošno pismenost.
Komunikacija preko elektronskih naprav je že del splošne pismenosti. Možno je, da pismenosti nekoč ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot jo danes. Uveljavlja se tudi višja oblika pismenosti, ki meri na sposobnost tvorjenja in razširjanja pisnih sporočil v javnost. Po zaslugi socialnih omrežij delež objavljajočih narašča.
To je izraz za sodobno družbo, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo, kot so participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, itd.
Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah se je razvilo vzporedno z bojem za obstoj tiskane knjige. Vse bolj so v ospredju e-knjige, vendar to še ni indikator, da tiskanim knjigam sledi "izumrtje". Po statistiki gledano, avtor izpostavi, da si le ena tretjina dijakov dejansko izposodi obvezno berilo in če zanemarimo možnost, da se povprečni dijak prigoljufa skozi šolo brez branja, to pomeni da si ostali dve tretjini berilo prebere na zaslonu.
Ne gre pa tudi zanemariti, da ljudem, ki zagovarjajo obstoj tiskane knjige (knjigarnarji, založniki, tiskarji, itd.), ne gre le za dobesedni obstoj tiskanega in vrednosti, ki jo ponuja, ampak bolj za preživetje na knjižnem trgu.
Wikipedijo in sestrska spletišča je ustvarila neprofitna organizacija Wikimedija (informacijska družba). Prof. Hladnik meni, da so razlogi za predanost tem spletiščem lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo.
Wikiji je žargonski izraz za skupek spletišč - vzorčna oblika sodobne pismenosti. Wikipedija (spletna enciklopedija) ne obstaja le zato, da bi si s temi informacijami pomagali, ampak nas prav tako nagovarja k sodelovanju.
V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala na podlagi obstoja biblije v nacionalnem jeziku (slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu). Že v 19. stoletju je bilo nato nujno, da jezik premore epsko pesnitev (Prešernov Krst pri Savici leta 1836). Konec 20. stoletja pa bi lahko rekli, da se narode lahko rangira glede na to, ali imajo v svojem jeziku prevod operacijskega sistema Okna, ki je bil ustvarjen leta 1981 (slovenščina leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni «windowsi»).
Po Kornaijevi kategorizaciji slovenščina spada v 2. skupino - vitalni jeziki. Tem naj bi obstoj zagotavljala potrebna digitalna orodja.
Slovenska Wikipedija, ki se je pojavila eno leto za angleško in sicer leta 2002, je leta 2016 presegla 150.000 gesel. Najbolj zavzetih 20 posameznikov, ki ustvarja, ureja in podobno slovensko različico, prispeva 83 odstotkov vseh slovenskih gesel.
Članek na Wikipediji ima licenco creative commons («licenca ustvarjalnega ljudstva»), s katero želijo nadomestiti tradicionalno avtorsko licenco copyright.
Za delo na Wikipediji avtorji niso plačani, nekateri pa, zaradi objavljanja in urejanja pod šiframi oziroma psevdonimi, za svoj trud ne dobijo niti družbenega ugleda in vpliva.
Ob aktualnih javnih dogodkih obisk Wikipedije zelo naraste
Pomembno dejstvo je tudi, da se je spremenila avtorska zakonodaja. Nekoč 50, danes pa šele 70 let po avtorjevi smrti njegovo delo postane javno dobro. Pričakovali so namreč, da se bo ta doba skrajšala.
Wikiji, predvsem Wikiverza, se velikokrat uporablja v pedagoške namene. Ob tem pa se marsikomu poraja vprašanje, ali veselje in privlačnost upadeta in pa tudi če bo načelo spodkopano, če jo uporabljamo kot neko obveznost npr. šolsko.
Kot študenti se moramo zavedati, da nas šolske obveznosti usmerjajo in učijo, kako se lotiti objavljanja na wikijih.
V 60. letih 20. stoletja veda usmerjena večinoma k avtorju
2. generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo.
V 80. letih se veda usmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju - od tod številne študije o trivialni literaturi, tj. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi.
Pomembno je poudariti, da meje med fazami niso strogo začrtane, so tudi večkrat zabrisane.
Avtorski napuh: samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu
Znanstveni napuh gradimo z izumljanjem terminov
»V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno.«
Literatenliteratur: nemški izraz; literatura razumljiva ozkemu krogu strokovnjakov; slabšalni pomen
Teorija funkcijskih zvrsti - štiri področja sporazumevanje: vsakdanje/splošno, leposlovno, strokovno/znanstveno in publicistično/novinarsko.
Če pišemo za globalno javnost, ponavadi pišemo v angleščini, če pa je naš cilj domača publika, se bomo seveda raje odločili za slovenščino.
Če razpravljamo o slovenski književnosti, je t.i. nevtralni jezik slovenščina, kar pa ne pomeni, da se moramo s slovenščino omejiti, ravno nasprotno - poskušati moramo prodreti onstran meje jezika. Zavedati se moramo, da je pretiran strah, da bi se slovenistična znanost razlagala v angleščini povsem odveč.
Splet nas pri iskanju različnih informacij slej ko prej pripelje do angleških strani. Vzrok za to je občutno premajhna promocija razprav in objav v drugih jezikih.
Objavljanje v dveh jezikih hkrati ni le hvalevredno ampak predvsem naporno, dolgotrajno in drago delo. Zato pa obstajajo rešitve in ena izmed teh, ki je ob enem tudi odlična, je slovenska Wikipedija. Njen namen je jasen - razširjanje strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.
Število možnosti, ki so nekje na izbiro, je pokazatelj razvitosti sistema. Dandanes je število možnih izbir v neprestanem naraščanju. Včasih pa dobimo občutek, da je večina teh izbir lažnih, zato se ne moremo odločiti, saj bi nepravilna izbira ogrozila naš obstoj.
Pedagogi zagovarjajo, da bi naj posameznik izbral temo na podlagi svojih občutkov do te teme. Se pravi naj bi bila za posameznika najbolj primerna tema tista, do katere goji najbolj pozitiven čustveni odnos.
Obstajajo teorije, da ni dobrih ali slabih tem, zato je svetovana odprtost za čim več različnih predmetov in tem, četudi se nam na prvi pogled ne zdijo privlačne.
Pisanje je ena od spretnosti, ki se je je treba naučiti.
Avtor pravi, da sta bili najpomembnejši orodji za pričetek pisanja njegovega priročnika zgolj tipkovnica in miška.
Otroke v 1. razredu učiti tipkanja in osnovne računalniške pismenosti, namesto (lepo)pisja? Na koncu koncev s tem ko otroke navajamo na pisalo pri tem malčki zelo vplivamo na njihov razvoj, pridobijo ročne spretnosti, krepijo inteligenco, učinkoviteje pomnijo črke, itn.
OCR nam je omogočil, da lahko besedila samo malo popravimo za strojem, ni pa potrebno teksta v celoti pretipkavati.
Slovenščina je eden izmed 114 jezikov s spletno digitalno knjižnico.
V tem poglavju Hladnik posreduje navodila, kako postaviti podlistke na splet, vendar smo študenti 1. letnika to morali opraviti pri predmetu, tako da vem kako to gre.
Koncept avtorstva je še vedno živ, imajo svojo zakonodajo, ki se razrašča. Vpliv avtorjev je precej večji od bralčevega - združujejo se namreč v različne skupnosti kot je denimo Društvo pisateljev, medtem ko imajo bralci le različne bralne krožke in forume.
Avtorji so včasih pripadali družbeni eliti in so imeli določen družbeni ugled.
Zahteve današnjih avtorjev so precej težavne, saj pričakujejo, da se v njihova dela ne posega. Le-te dojemajo kot nekakšne nedotakljive svetinje.
Ustvarjanje na wikijih pripomore k zmanjšanju večkrat omenjenega avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje več avtorjev. Tujih posegov v besedilo naj ne bi razumeli kot kritiko, marveč naj bi na to gledalo kot pozitivno sodelovanje.
Obstajajo določena pravila, ki jih je dobro upoštevati v primeru soavtorstva, saj ta pripomorejo k organiziranosti in strmijo k izpolnitvi zadanega cilja.
«Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.»
Koncept avtorstva je povezan predvsem z objavljanjem in ne toliko s samim pisanjem.
Včasih je bilo priti do objave svojega dela težje kot je danes. Danes je sicer princip isti, a je situacija malce drugačna. Najlažje je seveda če ima posameznik dobro finančno zaledje in pa poznanstva. Najlažja oblika objavljanja pa je seveda če stvar spraviš na splet, vendar to še ne pomeni da je tudi objavljeno. Objaviti namreč pomeni, da je dostopno širši množici, če pa nekaj postavimo na splet je ponavadi to težko najti. Ker pa to seveda ni naš namen, je potrebno naše delo oglaševati, kar je najlažje storiti na pogosto obiskovanih spletnih mestih ali časopisih.
Zaradi socialnih omrežij smo včasih postavljeni pred dilemo ali je bilo nekaj namenjeno objavi ali zgolj postavljeno na splet. V tem primeru gre za zaprte komunikacijske kroge, ki v posameznih primerih zlahka prestopijo mejo zasebnega.
