Uporabnik:Julija Tratnik

predstavitev

Sem Julija Tratnik, študentka slovenistike ter sinologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

domače naloge

prva domača naloga

• Nevesta, dlib

druga domača naloga

Revija Sodobnost mi do sedaj ni bila znana. Ko sem jo odprla in pogledala njeno kazalo, mi je takoj padlo v oči poglavje Sodobna slovenska poezija, zato sem revijo hitro prelistala in se ustavila na straneh 44—65. Med vsemi pesmimi mi je bila najljubša Kot oblak mehek nasmešek, kratka enovrstična pesem. Kljub temu, da mi je bilo najbolj všeč poglavje Sodobna slovenska poezija, vsebuje ta revija še mnoga zanimiva poglavja, kot so na primer: Mnenja, izkušnje, vizije, Pogovori s sodobniki, Sodobna slovenska proza, Slovanske mitologije ter druga.

tretja domača naloga

Slavistična revija. Nekaj novega zame, predvsem zato, ker to ni leposlovna revija, temveč je strokovna. Ob pogledu na kazalo, bi rekla, da v njej najdemo razprave, ocene, poročila, zapiske ter razno gradivo, ki je značilno za strokovno revijo. Prebrala sem članek Odkrivanje in osvajanje prostorov svobode v delih zgodnjih slovenskih literarnih ustvarjalk, ki ga je napisala Katja Mihurko Poniž. V njem piše o tem, da zgodnje slovenske pisateljice kategorijo prostora tematizirajo v potopisnih delih in jo problematizirajo v pripovedni prozi. V pripovedni prozi vpeljejo motiv odnosa ženske do prestolnice in prikažejo, kako lahko vpliva na osebnostno rast, na primer Zofka Kveder. Inovativnost se razkriva predvsem v vpeljavi osebne perspektive protagonistke, ženske potovalne izkušnje ter dialoškega razmerja med prostorom in osebami, ki se gibljejo v njem. Dolgo se je literatura posvečala le razmerju moških likov do prostora. Le v antiki smo se lahko srečali tudi z ženskami. V 18. stoletju se spet lahko srečamo z ženskimi liki, predvsem v robinzondah. Takih likov je zelo malo. V času revolucije in napredka so postala potovanja dostopnejša tudi ženskam. V 19. stoletju so popotnice svoje vtise začele objavljati kot potopise in pri bralnem občinstvu doživele dober sprejem. Priljubljena pripovedna strategija postane prikazovanje tujih dežel kot prostor svobode in dom kot kraj utesnjenosti. V slovenski književnosti je kot prva pesnica, ki je izpovedala očaranost nad Italijo bila Luiza Pesjak. To je opisala v lirskem ciklu Slike iz Italije (1878—79). Med literarne ustvarjalke, ki jih je privlačila tujina, sodita tudi Marica Gregorič Stepančič in Ljudmila Poljanec Nataša. Obe sta potovali po krajih, ki so bili Slovenkam tuji. Članek mi je bil zelo zanimiv, saj sem se prvič seznanila s tematiko ženske popotnice in njenimi izkušnjami v tujini. Izvedela sem veliko novega. Če moram primerjati Slavistično revijo z revijo Sodobnost bi najprej izpostavila to, da je Slavistična revija strokovna, medtem ko je revija Sodobnost leposlovna. V reviji Sodobnost najdemo različne izdaje sodobne literature( proza, poezija, mitologije), medtem ko v Slavistični reviji najdemo članke, ki komentirajo razna literarna dela. Obe reviji sta mi bili všeč, vendar mi je revija Sodobnost ljubša, saj vsebuje veliko sodobne literature, ki mi je všeč. UŽivala pa sem tudi v branju strokovne revije ter se naučila nekaj novega.

četrta domača naloga

Danes sem v roke dobila članek Franca Zadravca z naslovom Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma. Franc trdi, da je slovenska simbolistična literatura podobna evropskim simbolističnim literaturam. Za primerjavo se predvsem osredotoči na francoski in ruski simbolizem.

peta domača naloga

Iz arhiva strokovnega foruma Slovlit sem izbrala sporočilo, ki je bilo objavljeno na moj rojstni dan. Sprva sem mislila, da bo to problem, saj imam rojstni dan šele vsako četrto leto. Rojena sem bila 29. februarja. 29.2.2000 je bilo na Slovlitu objavljeno sporočilo z naslovom Spletne novice 2, ki ga je napisal Jure Zupan. Tema sporočila naslovi kot ali veličina predmeta daje tehtnost literarnovednemu razpravljanju? Kot problem izpostavi to, da se večina slovenskih raziskovalcev ne zaveda tega, kaj so znanstvene dejavnosti. Poudarja to, da je prva znanstvena dejavnost postavitev hipoteze. Šele potrditev ali ovržba hipoteze lahko opredelimo kot veličino vprašanja.

38.simpozij obdobja

Letos je od 23. do 25. oktobra na Univerzi v Ljubljani potekal 38. simpozij obdobja. Simpozij je imel naslov Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Kot študentka slovenistike sem se tudi sama udeležila predavanj. Kot prvo sem si v sredo, 23.10.2019, od 9.00 do 10.00 ogledala slovesni začetek simpozija, ki se je odvijal v Zbornični dvorani. Otvoritev so spremljali pozdravni nagovori organizatorjev dogodka, predsednika Univerze v Ljubljani ter drugih. Vse skupaj je popestril glasbeni nastop Ditke, ki je med otvoritvijo zapela in zaigrala kar nekaj svojih skladb. Naslednji dan, v četrtek, 24.10.2019, sem se udeležila ene sekcije predavanj v sklopu simpozija. In sicer sekcije B v Vogalni sobi, ki je potekala od 10.00. do 11.50. Sekcijo je vodila Helena Dobrovoljc. Vsak nastopajoč je imel na voljo za svojo predstavitev 20 minut. Kot prvi govorki sta nastopili Katarina Podbevšek ter Nina Žavbi iz Ljubljane. Predstavljali sta Pravorečje in sodobne slovenske gledališke uprizoritve. Sledila je predstavitev Melite Zemljak Jontes in Simone Pulko iz Maribora, v kateri sta govorili o odnosu do rabe socialnih zvrsti med mladimi. Predzadnja govorka je bila Ana Zwitter Vitez iz Kopra s predstavitvijo z naslovom Javni diskurz in profil govorcev: oblikoskladenjska in leksikalna analiza korpusa Gos. Zadnji je nastopil Rok Dovjak iz Ljubljane. Njegov nastop je obsegal temo citatne prvine v sodobni brani slovenščini. Po koncu vseh predstavitev je sledila diskusija, ki je trajala 30 minut. V sklopu sekcije predavanj, ki sem se je udeležila, sem se naučila kar nekaj novih stvari. V prvi predstavitvi sta govorki prišli do zaključka, da je sodobni gledališki lektor na eni strani raziskovalec in zasledovalec jezikovne živosti v sodobnih družbenih razmerah, na drugi strani pa ustvarjalec, ki z jezikovnim materialom izriše vsakič novo odrskogovorno podobo, sledeč besedilu, dramaturško-režijskemu konceptu in individualnim govorom igralcev. V sodobnem gledališču pravorečje sicer ni v središču lektorjevega dela, je pa konstruktivni del odrskega govora, zato bi tudi gledališki ustvarjalci želeli posodobitev pravorečne norme in samostojno publikacijo z izgovornimi napotki. Pri drugi predstavitvi sem tudi sama pričakovala iste ugotovitve kot govorki, zato lahko trdim, da se pri njej nisem veliko novega naučila. Že prej sem vedela, kakšne socialne zvrsti učenci uporabljajo v različnih situacijah, saj sem tudi jaz ne dolgo nazaj bila učenka. Pri tretji predstaviti sem se seznanila s tem kakšne leme prevladujejo pri moških, ženskih, starejših, mlajših, bolj izobraženih ter manj izobraženih govorcih. Zadnja predstavitev mi ni pustila posebnih vtisov. Naučila sem se tudi, da je pomembno da smo kritični ter da znamo zagovarjati svoje mnenje.

izpiski iz Nove pisarije

uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik. Beseda pismenost je včasih pomenila nekaj drugega, in sicer slovnico. Med izbiranjem naslova priročnika Nova pisarija je bil v igri za naslov tudi izraz zasloska pismenost. wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva. prav Praktični spisovnik je nastal s pomočjo številniub pripomb kolegov, študentov in drugih bralcev. Tudi Nova pisarija se bo tudi prav rada izpostavila dopolnjevanju s strani uporabnikov, s to razliko, da so tule mogoči tudi neposredni posegi. Wikiknjige niso zaključne enote, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno „rastočo knjigo“.

informacijska družba

To je ime, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Veliko sporov zaradi elektronskih knjig (prava knjiga je le tiskana, saj na njej sloni naša kultura, branje na zaslonu pa ni zdravo in ne udobno).

wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča so poznane pod imenom informacijska družba sodobne pismenosti. Wikipediji smo predani, ker z njo ne izgubljamo časa med iskanjem podatkov (zadetek dobimo takoj). Razlogi za predanost so tudi kooperativnost (ukinja prakso individualnih objav), volontarizem (objavjanje je povezano zgolj s tešenjem radovednosti in ne z zaslužkom) in tesnejši stik z realnostjo, ki nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Wikipedija in njena spletišča so se kot jedro pojavila leta 2001 in spleta ne vidijo samo kot vira iformacij ampak prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami in brez želje po zaslužku. Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo (za popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, institucij, dogodkov,...), Wikivir (za besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (seminarji, predavanja), Zbirko (slikovno gradivo) in slovar. Wikiji so spletna računalniška tehnologija katerim družbo delajo blogi in drugi programi. Ko govorimo o spletni enciklopediji (Wikipediji), nimamo v mislih vira informacij, ampak spletno mesto, kamor lahko prispeva vsak posameznik. Če obstajamo na Wikipediji, potem obstajamo tudi kot jezikovna enititeta. Skozi zgodovino se je jezik moral uveljavljati na različne načine, v 16. stol. se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na prevod biblije v nacionalnem jeziku. Čim prej je bil jezik dovolj razvit, da se je biblija lahko vanj prevedla, tem višje je bil narod na lestvici. Slovenščina je bila leta 1584 enajsti jezik v katerega je bila prevedena. V 19. stol. je bila za status kulturnega jezika nujno potrebna epska pesnitev, ki smo jo leta 1836 pridobili s Prešernovim Krstom pri Savici. Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik v katerega so bili prevedeni programi Windows. Wikipedija jezike razvršča po lestvici in trenutno se nahajamo na 40. (približno) mestu. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima vitalni jezik. V njej je 83 jezikov. V 1. skupini pa je 16 svetovnih jezikov. Poznamo tudi tretjo skupino, ki po obsegu zajema 90 jezikov, katerih prihodnost ni jasna. Zakaj je sploh potrebno čim večje število jezikov na Wikipediji? Veliko lažje bi bilo, če bi se uveljavil en skupen jezik. Pa temu ni tako, kajti vsaka kultura in vsak jezik vidi stvari drugače in tako imamo eno stvar opisano iz več zornih kotov. Slovenska Wikipedija, ki je nastala leta 2002, je leta 2016 presegla 150.000 gesel. Veliko ljudi na tem spletnem mestu objavi stvar, vendar teh vseh ljudi ne moremo jemati za pisce. Upoštevamo lahko le tiste, ki prispevajo več člankov, na kar se izbor zmanjša in število piscev se bistveno zmanjša na 500. Od teh jih pridnih 20 predstavlja 83 % (jih je za en šolski razred), med njimi pa so samo 3 ženske. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco 'creative commons' (cc) kar pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu, da je pri besedilih avtorstvo kolektivno in s tem potreba po izpostavljanju avtorja odpade. Objave na Wikipediji so pregledane s strani zavzetih posameznikov, ki tvorijo wikiskupnost.

wikiji in šola

Wikiji so v izobraževalnem procesu zelo uporabni, vendar lahko ob pretirani uporabi učenci izgubijo veselja do njih. Besedila se na Wikiverzi izpopolnjujejo dokler niso dovolj dobra za objavo na Wikipediji.

motivacija za pisanje

Sprejemljivo je le tisto delo (pisanje), ki je nastalo iz zanimanja za temo.

izbira jezika

Izbira je odvisna od našega bralca. Če pišemo za domač krog bralcem, potem bomo izbrali slovenščino.

izbira teme

Včasih imamo lahko probleme pri izbiranju tem, še posebej če nam profesorji ali učiteji pri izbiranju pustijo prosto pot.