Uporabnik:Julija Čebulec

Živijo!

Sem Julija Čebulec. Študentka na Filozofski fakulteti Ljubljana, in sicer dvopredmetnih smeri Slovenistika ter Bibliotekarstvo in informatika. Ta stran bo moja evidenca sodelovanja in opravljanja nalog pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti.

Kdorkoli že si: Uživaj!

P.S: moja šibka točka so vejice!

Prva domača naloga:

Na grobu Frana Trstenjaka.

Sodobnost in eseji

Ne dobila, izbrala sem številko revije Sodobnost, ki se osredotoča specifično na eseje. Zakaj? Ker sem se konec gimnazije, ob branju Marcela Štefančiča Jr. navdušila nad to zvrstjo in me od takrat vse bolj zanima. Zaenkrat še bolj s položaja branja, a mogoče bom kdaj pristala na "drugi strani".

V eseju Namesto uvodnika, avtorica tako označi esej: "...Čeprav je napisan v prozi, si je bolj v sorodu s poezijo kot s katerokoli drugo literarno zvrstjo. V pristni esej se tako kot v pesem zlivajo jezik in značaj in razpoloženje in temperament pa srčnost in tveganje..." mislim, da je s tem povedala vse.

Revija mi je bila zanimiva za prelistat in prebrat, ker so mi literarne revije, kljub mojemu navdušenju nad literaturo, nekako tuje. Vedno mi je bilo neprijetno brati o sami literaturi s strani poznavalcev, že z tega stališča, da mogoče sploh ne bom razumela, kaj pišejo. Tako da je to moje prvo srečanje z resno, literarno revijo, ki pa je bilo prav prijetno. No, ja, prišle so kakšne besede v kakšnem prispevku, ki sem jih morala "prečekirati" na googlu, a načeloma mi je revija simpatična in zanimiva.

Najbolj zanimiv mi je bil esej o tem, kaj nam je dalo 20.stoletje v smislu umetnosti, kulture. Na ta aspekt vse preradi pozabljamo ob vsem, kar se je na političnem in gospodarskem področju v prejšnjem stoletju dogajalo, esej se zaključi z "Res bi bilo škoda, če ga ne bi bilo." Prav tako me je pritegnil esej o lažeh ter o tem kakšno vlogo imajo v našem sistemu, kako vplivajo na naše bivanje,.... Nek esej ima naslov Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati. Naslov, ki pritegne, nedvomno. Vreden omembe je tudi zadnji esej v reviji z naslovom Postavljanje markacij ob poti, kjer avtor išče smisel, definicijo, namen, uporabnost umetnosti. Sam pride do ugotovitve, da "naj mi bo umetnost postavljanje markacij na poti (in stranpoteh) vase, in, seveda, lepšanje poti. Lepo potovanje je zagotovo bolj smiselno od hitrega." Tukaj bom še dodala začetno misel tega eseja, ki si jo je avtor sposodil pri Tolstoju: "Umetnost našega časa...je postala vlačuga. In ta primerjava drži tudi v najmanjših podrobnostih. Je natanko tako bežna, natanko tako našminkana, natanko tako kupljiva, natanko tako koketna in natanko tako pokvarjena."

Slavistična revija in jaz

Slavistična revija mi ni prišla pod roke, tako da ta zapis čaka na moj obisk knjižnice, kjer se bom, vsaj na kratko, seznanila s tole "ravzpito" revijo.

Separat in jaz

Separat je odlomek iz knjige ali članek iz revije, ki so ga posebej natisnili, oblikovali in (domnevam) tudi prodajali, v času, ko so založbe še videle smisel v takšnem početju.

Pritegnil me je separat z naslovom Stikališča med Trdinovo in Cankarjevo umetnostjo, saj smo pri predmetu Študij slovenske književnosti 19. st ravno brali Moje življenje Janeza Trdine, Cankarja pa obožujem že vse od gimnazije in njegovih Hlapcev, in nekako nista bila dva, ki bi ju povezovala ali/oz. sploh primerjala. Sestavek je napisal literarni zgodovinar Franc Zadravec. Članek na cca. 20 straneh na hitro predstavi njun "odnos"- Cankar je večkrat napisal, da so Trdinove bajke in povesti vzorno literarno delo, predstavi njune skupne značilnosti in njune razlike- npr. Cankar je spremenil konec Trdinovi povesti Peter in Pavel, v svoji satirični črtici O človeškem napuhu. Predvsem pa se osredotoča na njune podobnosti: oba sta pisala o lastnostih slovenskega ljudstva (precej kritično), oba sta uporabljala satiro, ironijo, grotesko, Trdina je pisal veliko o bajeslovnih bitjih, bajkah, Cankar ravno tako, a za njega je bila bajka osnova, na kateri je gradil svoje satirično besedilo. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da: "je pri obeh bolj razvit smisel za ironijo kot za čisti humor, zato pa tudi bolj razvit smisel za satiropisje in groteskno oblikovanje kot pa za prijetno, razveseljujočo, zabavno šalo. Njun besedni bič se pač globoko zajeda v duhovne in moralne rane slovenske individualne in kolektivne bitnosti in bolj reže kot zabava. Za to ju je estetsko še najbolj zbližala prav ironija in groteska." Zanimivo branje, a bolj zaradi teme. Zagotovo bi bilo branje takega članka/separata bolj mukotrpno in dolgočasno, če bi bila tema taka, ki me niti od daleč ne bi zanimala. Pa tudi krajše besedilo je (v primerjavi s celo Slavistično revijo) in te morda to malo "opogumi" da ga prebereš "na eks", kot pa če imaš pred sabo celo revijo in te mogoče ob hitrem prelistanju malo mine, da bi bral.

SlovLit in jaz

Priznam da za omenjeni forum še nisem slišala pred 15.novembrom 2019, ko ga je profesor Hladnik omenil na predavanju, zato nisem imela pričakovanj, ko sem na šla na lov za objavo na SlovLitu. Ob obisku in (sprva) površnemu pregledu strani moram najprej reči, da mi je vizualno zelo neprivlačna, celo precej odbijajoča. A ker smo na slovenistiki in ne na grafičnem oblikovanju to naj ne bi igralo velike vloge. Vseeno si težko predstavljam, da bi kdo po nesreči pristal na omenjeni strani in bi ga takoj pritegnila, da bi ostal in se vanjo poglobil. So pa teme objav pravzaprav precej zanimive, ko se malo poglobiš vanje, še posebno kakšne starejše, saj dobiš v njih nekakšen uvid o čem so slovenisti debatirali v času, ko si bil ti še malček. Za podrobnejše prebiranje sem si izbrala objavo iz dne, 25. januarja 2002 z naslovom Analiza vpisa na slovenščino v lanskem letu, avtorja Mirana Hladnika. Objava me je pritegnila predvsem zato, ker sem si obetala, da bom lahko primerjala to analizo vpisa z vpisom na slovenistiko 18 let pozneje... Avtor ugotovi, da se je v zadnjih treh letih na slovenščino vpisalo 80 dvopredmetnih in 40 enopredmetnih, še več pa se jih je prijavilo. Pri vpisu v dvopredmetni študij je zanimanje kar za tretjino prekašalo število razpisanih mest. Pri enopredmetnih ni bilo omejitve, pri dvopredmetnih se število točk za vpis viša. Dijaki, ki se vpisujejo na dvopredmetno naj bi bili boljši v šoli, kot tisti vpisani v enopredmetno smer. Nadalje je ugotovil, da se vpisuje vedno manj fantov ter da je malo izrednih študentov na tej smeri. V nadaljevanju je te rezultate primerjal z vpisi na primerjalno književnost: tam tudi velja, da so dijaki vpisani na dvopredmetni študij, boljši od tistih na enopredmetnemu. Prav tako je bistveno manj fantov kot punc, je pa manj ponavljanja kot na slovenistiki. Zaključi s povzetkom, da se bodo najbrž pridni, "stremljivi" dijaki še naprej odločali za dvopredmetni študij, slabši, "manj stremljivi" dijaki pa za enopredmetni. Primerjava teh ugotovitev z letošnjo situacijo: (nimam točnih številk, samo tako na oko primerjam): vpisanih je bilo približno 60 dijakov, od tega je večina dvopredmetnih, ne vem če je enopredmetnih 20, fantov pa je še vedno zelo malo, za vpis na obe smeri ni bilo omejitve. Da strnem: SlovLit je zanimiva zadeva, če se ji ne pustiš odgnati in če si vzameš nekaj časa za raziskovanje po njej. Med objavami najdeš tudi razna vabila na dogodke, simpozije,... ki seveda danes niso več aktualna, zato (mene osebno) take objave ne pritegnejo, so pa razne diskusije, mnenja, kritike zelo zanimive.

[1]

Razstava v avli Filozofske fakultete

Po pravici povedano, se ne prav veliko zadržujem v avli naše fakultete, a dovoljkrat grem skozi njo, da vseeno opazim spremembe v njej, če je kakšna. Velike panoje sem opazila že takoj ob vstopu v fakulteto, a se jim nisem preveč posvečala. Šele ko nas je profesor Hladnik opozoril na razstavo Doktorati filozofske fakultete: 100 let oster in potreben inštrument družbe, sem si želela da bi se ustavila in vsaj ošvrknila s pogledom te panoje, da bi vsaj približno vedela, kdo je vključen v razstavo. Po končani uri sem se sprehodila med panoji in presenečeno ugotovila, da poznam nekaj osebnosti, ki so se mi smehljali s slik npr. Slavoj Žižek (filozof, na plakatu je delček njegove izjave v kateri pravi, da je njega ravno sistem Jugoslavije rešil pred enim povprečnim življenjem slovenskega filozofa), Renata Salecel (sociologinja, predava tudi v tujini, strokovne knjige, ki so izšel tudi v tujini, sicer pa zaposlena na inštitutu za kriminologijo), Tine Logar (jezikoslovec, omenjali smo ga pri fonologiji. Pri njemu se mi je vtisnilo v spomin najbolj to,da je bil očitno trn v peti sistemu, saj je kar nekaj časa preživel na Golem otoku.),

Nova pisarija

Zadevo bom začela takole: Berem tiskano obliko priročnika (večino, včasih skočim na spletno verzijo).

Uvod v Novo pisarijo

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje priročnik Praktični spisovnik. Pomen besede pismenost se je skozi čas spreminjal. Na začetku 19. st je pomenila slovnico. Nekaj časa je pomenilo "znanje branja in pisanja", a tudi ta ne drži več. Danes naj bi beseda pismenost pomenila: "znanje, poznavanje česa sploh". Obstajajo različne vrste pismenosti. Rahel dvom za Novo pisarijo objavljeno na Wiki spletišču je bil, da je na teh straneh navada o skupinskem avtorstvu. Tu pa gre v prvi vrsti za individualno delo, a bo zaradi možnosti, ki jih Wiki ponuja, postala dobesedno "rastoča", nikoli dokončana knjiga.

Kam z avtorjem?

Glavni avtor knjige je Miran Hladnik. V principu je javno izpostavljanje lastnega dela na tak način dvorezno, saj se lahko kdorkoli vtakne v besedilo, v praksi pa avtor pričakuje konstruktivne, uporabne pripombe. Vprašanje na mestu je tudi to, kako bo Cobiss zabeležil to gradivo. To vprašanje ostaja do nadalnjega nerazrešeno.

Prešeren in njegova Nova Pisarija

Naslov knjige izhaja iz Prešernove satirične pesnitve iz leta 1831, v kateri je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnih besedil kot temelj za slovensko besedno umetnost. Pesem je aktualna še zdaj, saj se ponorčuje iz vseh, ki so pesimistično zaskrbljeni zaradi porasta nekontroliranega porasta pisanja. Vemo kašna je situacija danes, kajne?

Kaj je pismenost?

Biti pismen pomeni: obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Biti pismen je včasih pomenilo biti priviligiran, vzdignjen nad ostalo (nepismeno) množico in kmalu je dobil negativno konotacijo. Po zakonu o obveznem šolanju, se je zadeva spremenila in zdaj je biti nepismen sramota in lastnost nerazvitih predelov sveta. Razlaga kaj točno pismenost sploh je, se skozi čas spreminja. Danes ne pomeni le znati pisati na roko na podlago. Pismenost obsega sprejemanje in razumevanje informacij ter tvorjenje in posredovanje le-teh. Vedno več je interaktivnosti v komunikaciji. Poznamo več vrst pismenosti, a obvezna je le splošna. Kreativnost je zadnji stadij opismenjevanja. Vedno bolj pomembna digitalna pismenost. Novodobna elektronska pismenost je bolj demokratična od splošne. Aktivni pisci so manjšina.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za današnjo socialno paradigmo, ki prerašča industrijsko družbo iz preteklosti. Skrb za usah tiskanih knjig. "Bitka" med tiskano knjigo in elektronsko knjigo.

Wikiji

Wikipedia in druga sestrska spletišča so pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia. So lahko dostopna, kdor objavlja, ne objavlja zaradi zaslužka, ampak za skupno dobro, vsak lahko kaj dodaja objavam - ni strogega avtorstva, ter je pisanje jedrnato, bistveno. Wikiji je skupni izraz za skupek spletišč, ki se razvijajo od leta 2001. Pod spletišča spadajo: Wikipedia, Wikiknjige, Wikiverza, Wikislovar, zbirko za slikovno gradivo,... Na Wiki spletiščih se najdejo tudi literarni projekti. To računalniška spletišča druge generacije, sem spadajo tudi blogi, socialna omrežja,... Na Wikipediji se meri tudi vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Jezik obstaja če so čanki v tem jeziku na Wikipediji. Včasih je bilo to merilo Biblija ali epska pesnitev. Na Wikipediji je slovenščina okoli 40.mesta in spada v 2.skupino, kjer so jeziki, ki ji napovedujejo preživetje. Več kot je jezikov na svetu, več je kultur, več je možnosti za preživetje. Članki na Wikipediji imajo cc (creative commons) licenco, to je licenca "ustvarjalnega ljudstva, občestva". Slovenski članki so povprečno 14-krat urejeni, avtorjev na članek je manj. Spodbuja se kreativnost, svoboda, enotnost in bratstvo. Uporaba Wikijev ni težka. Historiat omogoča vračanje na prejšnje verzije strani, so tudi povezave na drugojezične strani, ki omogočajo primerjanje, Wiki rezultati se znajdejo v iskalniku precej visoko. Ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Recenzentski postopki držijo nivo kakovosti, kredibilnosti in točnosti. Z razvojem teh spletišč, se bodo tudi recenzije specifičnih strok razvile do visoke mere. Wikipedija je nevtralna. Na voljo so pogovori, kjer se lahko vnamejo diskusije. Vsakršno delo na Wikinih spletiščih je "pro bono". Wikipedijina spletišča so zgrajena na optimističnosti, prepričanju da bodo dejanja na tej platformi dobronamerna, za izboljšanje sveta.

Wikiji in šola

Wikijina spletišča so lahko močno pedagoško orodje. Kdo bo pisal na internetu o literaturi, če ne študenti književnosti? Povezovanje Wikija s šolo je lahko tresk z realnostjo, saj mora mentor konstantno dokazovati svojo kredibilnost. Učenec pa lahko spozna, da je znanje dobro za širšo skupnost, ne le za ocene in starše. Velik strah je možnost, da se kdorkoli vtakne v tvoj tekst. Zaman, zadevo se da vedno še izboljšati, povedati na nov način. Ni pa to nadomestek za spletno učilnico. Negativnih izkušenj s tem medijem med študenti praktično ni.

Avtor

Nekdaj je bila navada, da se je stroka osredotočila na avtorja. Kasneje se je bolj obračala k samemu besedilu- avtonomnost umetniškega besedila. V 80ih se je gledalo literaturo v odnosu do bralca. Dandanes se vse troje prepleta, pogled na literaturo pa je popolnoma spremenljiv in nepredvidljiv.

Motivacija za pisanje

Pisati začnemo zaradi teme, ki je vredna našega pisanja, zaradi samega sebe ali zaradi skupnosti, ki jim pripadamo (npr. nacinonalna). ali pa za obče dobro, "za narodov blagor". Včasih se ne ve točne motivacije. Etika strokovnega pisanja? Humanistike brez etike sploh ni! Avtorski napuh vključuje samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu ter v znanstvenih prevarah. Znanost išče primerne teorije, ki bi pomagale razumeti delovanje enega dela sveta. Neetično je pri raziskovanju upoštevati/izbirati le tista gradiva, ki potrjujejo naše teze oz. jih prikriti. Sporno je ne deliti svoja dognanja z drugimi, prav tako suniti temo drugemu raziskovalcu in ga predstavljati kot svojega. Obsesija s pisanjem- grafomanija je skrajna oblika pisanja, je bolezenska. Pri literaturi je drugače: tam gre bolj za to, kako je nekaj napisano, ne pa za vsebino. Profil bralca je veliko širši, a vseeno je primer literature, ki jo razume zelo ozek pas piscev in je v bistvu neberljiva, za katero se je razširil slabšalni izraz. Pisanje za širšo publiko je s stališča visokega pisanja poniževalno, manjvredno. V splošnem velja, da je pisanje, ki se ne ozira na sposobnost dojemanja, interese in želje bralca neprofesionalno. Pisanje, ki se ne ozira na publiko, ki ga bere ni vredno zaupanja. Pravzaprav je vredno prezira, saj v bralcu vzbuja občutek neumnosti, krivde, lahko ga tudi odvrne od branja nasploh. Je pa zelo zaverovano vase. Ampak začetek vsakega pisanje je misel na bralca, sicer je velika verjetnost, da sporočilo ne bo prav razumljeno. Če le hočemo, lahko vidimo avtorjevo sporočilnost, a bolj zabavni je del, kjer si ga lahko interpretiramo po svoje, zato je to ponavadi prvo, kar naredimo. Delež tistih, ki pišejo in vplivajo na javno mnenje, ne raste, zaradi vse višjega praga pismenosti, a nove tehnološke možnosti širjenja pisanja, vzbujajo optimizem, da bo vedno več takih. Pismeni smo lahko na štirih področjih: vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično/novinarsko. Znanstvene so objave v revijah, zbornikih, revijah, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij. Strokovne objave so tiste, ki strokovne ugotovitve razširjajo in predajajo širši množici (učbeniki, leksikoni, enciklopedije,slovarji). Publicistične objave so: v dnevnem časopisju, zabavni periodiki, na blogih,...

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost bomo pisali v angleščini, če za domačo publiko v slovenščini. Za razpravljanje o slovenski literaturi je primerna samo slovenščina. Strah, da bi postal znanstveni jezik v Sloveniji angleščina, je pretiran. Povzetki in izvlečki v tujih jezikih so v strokovnih literarnih revijah že kar nekaj časa. A odziv globalne javnosti na prisotnost slovenske literarne vede ni velik. Večina člankov na Wikipediji je v angleškem jeziku. A delež krivde je tudi na ustvarjalcih, ki ne naredijo dovolj, da bi strani v tujih jezikih bolj približali tistim, ki bi jim mogoče koristile. Prevajanje člankov v angleščino in mednarodna promocija ni dovolj za "preboj" v tujino. Več bi se moralo vabiti tuje strokovnjake na simpozije, predavanja, v revije ter večje bi moralo biti udejstvovanje slovenskih strokovnjakov v tujih revijah, simpozijih, predavanjih, konferencah. Toda dvojezično objavljanje stane, vzame čas in povzroča frustracije. Wikipedija je to olajšala. Vanjo se zapišejo strokovna dognanja v slovenščini, omogoča primerjavo z tujimi sorodnimi teksti ter spodbuja vzajemnost. Gesla v slovenščini profitirajo. Jezikovne zadrege v slovenščini niso izjema, prej pravilo.

Izbira teme

Število možnih izbranih tem raste. Ko se odločimo za eno, druge ne moremo izbrati več. Včasih je bilo veliko izbir tipa: ali-ali, izbira med dvema skrajnima možnostima. Za nas imajo pravo vrednost le realizirane izbire. kot humanisti moramo ceniti tudi nerealizirane ideje, dejstvo, da nekdo drug uživa v naših neizbranih možnostih. To je možno v družbi, kjer se posameznikom ni treba boriti za gole preživetje. Slovenija bi morala biti taka družba, kjer izbira enega ne prikrajša drugega. V akademski sferi temo določajo učitelji, profesorji, asistenti, mentorji, strokovni jubileji, globalne smernice, moda. V globalni sferi je treba upoštevati interdisciplinarnost, ekologijo, internacionalnost,... Naklonjenost temi ni najboljše izhodišče za dobro raziskovanje, ljubezen do teme se razvija skupaj s poglobljenim ukvarjanjem z njo. Posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v družbi, ko se uskladi z drugimi. Odprtost do predmetov, tem, ki jih prej nismo poznali! Ni dobrih in slabih tem! Vsaka se zdi na začetku pusta, dolgočasna, pretežka. Ob intenzivnem ukvarjanju z no, se nam zdi vedno ljubša in pomembnejša. Spoznavanje t. i. spregledanih, prezrtih, zamolčanih, zanemarjenih, potlačenih tem. Samostojno izbiranje tem je problematično, ker bi raziskovali ene in iste teme, že večkrat raziskane. Težko je reči, katere teme so bolj pomembne katere manj. Financira pa se tiste teme, ki se zdijo pomembnejše. V literarni stroki je najbolj relevantna tema tista, ki je pomembna za narod. Vedno bolj pomembne so teme okrog katerih se zbira več piscev, ki pa niso slovenske teme. Relevantnost se pa meri tudi drugače: po popularnosti,... izbire je vedno več: v temah in orodjih. Strokovno pisanje se ne sme zgledovati po publicističnih pogrevanjih enih in istih tem.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se jo je treba naučiti. dandanes sta orodji, ki ju moramo znati obvladati miška in tipkovnica. S tem se tvorec odloča med ponujenimi možnostimi za oblikovanje besedila. Moramo tu pa tam pisati tudi na roko: preko pisanja na roko se zvišuje inteligenca ter pride bolje do pomnenja črk. Za vajo bomo pretipkavali besedila pomembna za literaturno, nacionalno zgodovino, ki jih moramo digitilizirati, sicer ne bodo več berljiva in dosegljiva. Morajo biti tudi javno dostopna. Za to je primeren Wikivir, ki od 2006 hrani slovenske literaturne dosežke v javni lasti (nacionalna, literarna digitalna knjižnica). 114 jezikov ima takšno digitalno knjižnico.

Usoda avtorstva

Avtorstvo je starejši koncept. Besedila nimajo svojega zakona, zastopnika, ki bi urejalo ravnanje z njimi. Imajo pa avtorji svojo zakonodajo, združujejo se v društva, skupnosti,...Bralci pa imajo bloge, forume in bralne krožke. Biti avtor je včasih nekaj pomenilo: pripadanje eliti, kreativni smetani ljudi, družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorskih besedil je še danes izražen, ko avtor zahteva, da se ne posega vanje oz. čim manj. Nekateri avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko prodajo ali odstopijo pravice. Problematično postane, ko avtor preprečuje širitev dela med publiko, ki se mu je zamerila z navito ceno, s prepovedjo širjenja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih. Taka dejanja ne prispevajo k večanju zaželenosti ali vrednosti dela.

Soavtorstvo

Wikiji in podobni sistemi pomagajo odpirati pisce za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v delo, ne vzamemo kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Wikiknjige odpirajo možnosti sodelovanja več avtorjev, skupinskemu pisanju za isti cilj, z avtorskimi pravicami se ne ubadajo. Pravila avtorstev na Wikiknjigah niso določena. Kot humanisti, nevajeni sodelovanj, moramo nekaj pravil upoštevati: vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov, zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same, zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre, soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo, ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu. Na tak način se izognemo napuhu. Ko pišeš v večih, ne pišeš, da dokažeš, da si najboljši, ampak pišeš za širše dobro. Zaradi avtorskega napuha nekateri avtorji vidijo svoje delo kot zasebno lastnino in kontrolirajo dostop do njega. Teksti skupinskega avtorstva so opremljeni z licenco cc.

Objavljanje

Avtorstvo je povezano predvsem z objavljanjem, ne toliko s priložnostjo pisanja. Pri klasikih so pomembne tudi neobjavljene stvari, sicer pa je pomembno samo objavljeno. Včasih je bilo priti do objave težko, danes je do objave v revijah, časopisih ravno tako. Je pa strošek tiska veliko manjši in si ga lahko privošči marsikdo. Najlažje in najceneje je pa objavljati na spletu. Internet je prinesel nov pomen izrazi "postaviti besedilo". Včasih so besedilo postavljali ljudje v tiskarni in ga lahko tudi cenzurirali, če se jim je zdelo preveč sporno za množico ali za oblastnike. Danes "postavljamo besedila" na spletne strani, strežnike. Za objavljeno besedilo lahko jemljemo besedilo, ki pride do čim več bralcev, saj je samo dano besedilo na splet zelo težko najdeno. Če nočemo, da je naše besedilo "objavljeno": v glavi uporabiti vrstico <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">. Če želimo pred indeksiranjem skriti ves direktorij, postavimo vanj datoteko z naslovom robot.txt, v kateri naj robot najde samo naslednji dve vrstici: User-agent: *Disallow: / (oz. Disallow: /ime direktorija/, če hočemo iz »objave« izključiti samo ta direktorij). Postaviti besedilo na splet pomeni dati dokument na solet z namenom, da ga vidi čim več ljudi. Za to skrbijo cela podjetja. za pravo objavo se je treba potruditi. pomembna je postavitev besedila na vidno, pomembno mesto; na močan medij, na bran blog, forum, hiperpovezave v besedilu. Wikipedija in Wikivir primera strani, kjer so besedila objavljena in vidna. Wikiverza pa, čeprav je javno dostopna in vidna vsakomur, je bolj lokalne narave in vtikanja v besedila na njej, z namenom za večjo vidnost tekstov, se smatrajo kot zloraba. Če ima besedilo na spletu status objave najprej odloča avtorjev namen. Če je besedilo napisal zato, da ga vidi čim več ljudi in se je v to smer tudi pripravil, je to zagotovo objava. Če pa se je besedilo na spletu znašlo pomotoma, nenamenoma to ni objava. Dandanes je problematično tudi "javno objavljanje" predvsem zardi družbenih omrežjih. Objave na Fb, Twiterju so namenjene nekemu ožjemu krogu, a vseeno lahko postanejo javne, če pritegnejo pozornost množice. Praksa reguliranja objavljanja na spletu, ne more biti enaka kot tista za tiskane medije!

Množični um ali pametna množica

Množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest,... gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, namenjenega vsakemu članu družbe. Koncept skupnega znanja gradi na prepričanju, da mora biti znanje zastonj. Splošno znanje nastaja kot dialog med posamezniki. To naj bi simbolizirala Wikipedia. Skozi zgodovino je že bilo več takih poskusov zajetja vsega znanja. Metafora Babilonskega stolpa. Pri debatah nepravičnega razporeda dobrin po svetu se znanja ne omenja. Ali znanje ni dobrina? Kulturni spomeniki- predmet javnega zanimanja-kdaj? V enciklopedijah so bile informacije razvrščene po abecedi ali drevesno. Wikipedija ima algoritem za iskanje. Jaron Lanier- hudo kritiziral, češ, da tak pristop grozi zahodni civilizaciji, ki je oblikovana na osnovi intelektualnih dosežkih posameznika. Anonimni vnosi na Wikipedijo so lahko zmanipulirani s strani političnih strank in zanje nihče ni osebno odgovoren. Wikipedia je "vladavina drhali", anonimni uredniki se norčujejo iz strokovnih urednikov. Množična pamet je dolgočasna in neumna, Wikipedia ne objavlja novih vsebin, le pogreva stare. Nekaj kritike je na mestu. Vendar: pisci so pod vzdevki, niso anonimni. Wikipedia je trn v peti kapitalizmu, ki slavi posameznika in tekmovalnost, ki vidi znanje kot materialno dobrino. Kritika izhaja iz socialne teorije, ki ima nezaupanje do množice. Množica se je v socioloških teorijah pojavila šele v 18. in 19. stoletju, v 20. stoletju se je pojavil totalitarizem in birokratizem. Izhajanje iz tega je, da množice niso možne vladati sebi, se obvladovati. Masovnost je nevarna, ker vedno išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Voditelj jo drži skupaj in zastopa skupne želje. Intelektualci, ki so težko prišli do visokega položaja, prevzamejo vlogo voditelja take množice, in na to množico gledajo kot na neumno, patološko, nezmožno samostojnega odločanja. Postliberalno-demokratično stališče je bolj razsvetljensko usmerjeno: množic ne prezira, skupnost je skupnost posameznikov. je zgolj reprezentativna. Sodobna množica je sublimna, ker jo določa drugačna vrsta dela. Ne več zgolj fizično, ampak tudi s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Deluje zavestno. Prisega na red. Ne potrebuje več avtoritete. Množica ima dandanes pozitivno konotacijo. Je konstruktivna ustvarjalna sila. Razne inštitucije so tam za samoorganizacijo. Tako moramo razumeti pomen pametne množice. Wikipedia izrablja znanje/pamet množice, vsak posameznik s svojim delčkom dodaja nekaj h koristi skupnosti. Je dokaz trditve, da v določenih situacijah množica opravi naloge bolje, kot sam posameznik znotraj nje.