Upodobitve jedi in jedcev v slovenskem leposlovju.

POVZETEK

V članku avtorica obravnava, kakšno vlogo so v slovenskem leposlovju imele upodobitve jedi in jedcev. Že od antike naprej lahko opazujemo te upodobitve. Hrana in tisti, ki jo uživajo, imajo pogosto metaforično funkcijo. S tem nam avtorji izpovedujejo svoj kritičen odnos do družbe. V slovenskem prostoru najdemo tako slikanje izobilja hrane kot tudi lakote in ponižanj v borbi za njo. Avtorica pojasni, da je na prikazovanje jedi in jedcev vplivalo, da so skoraj vsi slovenski pisatelji iz 19. stoletja živeli revno življenje. Slikanje izobilja hrane nam prikažejo Valentin Vodnik, Zofka Kveder ali Fran Govekar, medtem ko nam bedo in tragičen prikaz v borbi z lakoto naslikajo Ivan Cankar, Ivan Tavčar, Janko Kersnik in Prežihov Voranc. Nekateri slovenski avtorji, naprimer Izidor Cankar ali Fran Valjavec, pa so hrano vzeli le za izhodišče, na osnovi katerega so razložili svoj pogled na svet ali pa okarakterizirali svoje literarne osebe.

KJUČNI POJMI

- socialna kritičnost do družbe - metaforična funkcija - blagostanje

ANALIZA ČLANKA

Katja Mihurko Poniž na začetku članka pove, da že od antike naprej lahko v književnosti zasledimo upodobitve hrane. Hrana in tisti, ki jo uživajo, imajo pogosto metaforično funkcijo. S tem avtorji prikazujejo svoj kritičen odnos do družbe. Tako se naprimer za upodobitvami požeruhov pogosto skriva avtorjev pesimističen pogled na svet. V tem svetu ljudje težijo zgolj za materialnimi dobrinami, saj njihove duhovne vrednote izgubljajo pomen. Pijača ali hrana lahko služita kot izhodišče za spominjanje na dogodke, ki so zaznamovali avtorjevo življenje.

V tem smislu najbolj znan primer iz slovenske književnosti predstavlja Cankarjeva Skodelica kave. Omenjena črtica najbolje ponazarja odnos, kakršen je značilen za prikazovanje hrane in z njo povezanih motivov v slovenskem leposlovju in francoski književnosti. Le ta je del kulture, ki ji pripada ena izmed najbolj prefinjenih kuhinj sveta. Avtorica nadaljuje, da so skoraj vsi slovenski avtorji iz 19. stoletja živeli v revnih razmerah, kar je vplivalo tudi na prikazovanje jedi in jedcev. O tem nas poučijo njihove biografije, ki pričajo, da so bili v svojem zgodnjem otroštvu večkrat lačni kot siti. Prispodobo zadovoljnega življenja pa so velikokrat videli v izobilju hrane. To življenje je življenje, v katerem ni vsakdanjih ponižanj, ki jih prinaša ubijanje za košček kruha. V Vodnikovi pesmi Zadovoljni Kranjec je hrana omenjena kar na dveh mestih. V prvi kitici izvemo, da Krajncu ni treba s trebuhom za kruhom, saj mu je na polju zraslo veliko hrane. Peta kitica, v kateri je tudi omenjena hrana, pa razkriva popolno ignoranco nad zahtevnejšimi kulinaričnimi doživetij. V Vodnikovi literarni zapuščini lahko odkrijemo še kakšno modrost, ki se navezuje na hrano. Po pesnikovi smrti pa so v njegovi hiši našli zaloge dobre kapljice, kar priča o tem, da Vodnik ni stal le v areni literature.

Tudi za pesnikove naslednike, med katerimi je verjetno najboljši primer France Prešeren, bi lahko zapisali podobne misli. France Prešeren je bil, kakor vemo iz Zdravljice, zelo naklonjen vinu. V njegovih delih zaman iščemo motive kulinaričnih užitkov. V tem pa je Prešeren v nasprotju z drugimi romantičnimi avtorji, ki so bili pravi sladokusci. V prvi polovici 19. stoletja so namreč hrano in kulinariko povzdignili do statusa lepih umetnosti. Na Slovenskem od Vodnika naprej ne srečamo hudomušnih zapisov o sreči in nesreči, ki ju lahko povzroča premalo ali preveč hrane. Levstik v svojem delu Popotovanje od Litije do Čateža omenja hrano. Pripovedovalec in Radivoj se na pot odpravita prav na Martinovo, ko je tudi na slovenskih mizah bilo več hrane kot sicer, a izbor je bolj siromašen kot pri Vodniku. Popotnika se ob postankih okrepčata zgolj z žlahtno kapljico, avtor pa verjetno iz svoje lastne izkušnje o hrani ne izgublja več besed. Nekaj misli o hrani lahko zasledimo tudi v romanu Josipa Stritarja z naslovom Zorin. Junak ne razmišlja o vzvišenih čustvih, ampak v svoja pisma vplete Deline prehranjevalne navade. Verjetno najbolj znan primer, kar že sam naslov pove, da je hrana glavni motiv, predstavlja Jurčičeva Telečja pečenka. Prav telečja pečenka je tista, ki povzroči usodni preobrat v junakovem življenju. Tavčar nam v svoji črtici Kalan postreže z junakom, ki je strasten jedec in je zanj hrana edini smisel življenja. Zofka Kveder in Fran Govekar sta z naturalističnimi opisi požrešnega uživanja hrane ustvarila like požeruhov, ki imajo v evropski književnosti bogato tradicijo. Prav tako Oton Župančič v epu Jerala prikaže požrešneža, ki pripada svetu telesnosti, do duhovnih sfer pa nima nobenega odnosa.

Vse to prikazuje dejstvo, da je bila v slovenskem prostoru za marsikoga hrana največja dobrina in da o drugih užitkih številni liki niti sanjali niso. Avtorji s prikazovanjem revežev, ki si v svojem življenju želijo le to, da ne bi trpeli lakote, pustijo tudi sled svoje socialne kritičnosti. Naprimer Tavčar in Kersnik sta z ilustriranjem hrane prikazala bedo najrevnejših meščanov. Še bolj tragičen lik pa srečamo v Tavčarjevem delu Tržačan, kjer srečamo otroka, ki trpi udarce in lakoto. Medtem ko drugi otroci z norčijami in tekanjem na okoli uživajo otroškost, Tomažek sedi pod hruško in pričakuje smrt. Mimo njega se sprehajajo ženice, ki niti pomislijo ne, da bi mu dale košček kruha. Podobno bedo lahko opazimo v delu Prežihovega Voranca z naslovom Boj na požiralniku. Otroških stisk in hrepenenj po hrani niso slikali le pisatelji, ki jih uvrščamo v socialne realiste. Takšne podobe nam slika tudi ekspresionist Stane Majcen v drami Dediči nebeškega kraljestva. Zgodba se odvija med prvo svetovno vojno. Štirinajstletna Dana skrbi za svoje sestre in brate, saj so vsi sirote.

V slovenski literaturi se hrana pojavlja kot simbol blagostanja. V nekaterih besedilih slovenskih pisateljev pa vidimo, da je hrana le izhodišče, s katerim želijo opozoriti na druge teme. Za primer lahko damo Valjavčevo pesem Ovsenjak, kjer je sicer v središču kruh, a je avtor pravzaprav upesnil spoznanje, da se v življenju dogajajo stvari, ki jih ne predvidimo. V slovenskem prostoru naletimo na povezavo med hrano in umetnostjo šele pri Izidorju Cankarju v romanu S poti.

Avtorica članka za konec poda še primer Jožeta Javorška, ki je v romanu Črna krizantema skušal vpeljati svetovljanskost, a mu je to do določene mere uspelo le pri opisih jedi. Njegovo obračunavanje z nasprotniki tedanjega režima romanu v umetniškem smislu gotovo ni v korist.

ZAKLJUČEK

Omenjeni članek nam prikaže, da je v slovenski književnosti odnos pisateljev do hrane pogosto zaznamovan z bridkimi izkušnjami. Prikazov bogato obložene mize in veselih jedcev je malo. S tem nam pisatelji slikajo in kažejo socialne razlike v družbi ali boleče izkušnje. Mnogo več veselja opazimo v besedilih, kjer literarni liki v rokah držijo kozarec, ne pa krožnik, vilice ali nož.

VIRI

Katja Mihurko Poniž: Upodobitve jedi in jedcev v slovenskem leposlovju. Jezik in slovstvo. LIII/2. Ljubljana.: Slavistično društvo Slovenije, 2008. 21-32

LITERATURA

Izidor Cankar: Leposlovje, eseji, kritika. Ljubljana: Slovenska matica, 1969

Ivan Tavčar: Izbrano delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1953