The Contemporary Slovene Novel. Journal of Slovene Studies

THE CONTEMPORARY SLOVENE NOVEL (SODOBNI SLOVENSKI ROMAN)

Alojzija Zupan Sosič je slovenska literarna zgodovinarka in profesorica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1982 je postala študentka slovenistike in srbokroatistike na Pedagoški akademiji v Ljubljani in leta 1985 diplomirala. Kasneje se je vpisala tudi na Filozofsko fakulteto, kjer se je naprej vpisala in diplomirala kot profesorica slovenskega jezika s književnostjo in srbohrvaškega jezika s književnostjo, potem pa še iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Vmes je magistrirala iz slovenske književnosti, leta 1998 diplomirala kot literarna komparativistka in leta 2001 postala doktorica literarnih znanosti. Leta 1998 se je kot asistentka zaposlila na Filozofski fakulteti, na Oddelku za slovenistiko, leta 2002 postala docentka za slovensko književnost, leta 2008 pa postala profesorica za slovensko književnost. Ukvarja se s sodobnim slovenskim romanom, s slovensko književnostjo v 20. stoletju, s slovensko ljubezensko poezijo, teorijo pripovednega besedila in proznih žanrov ter teorije spola in spolne identitete.

Povzetek članka

Alojzija Zupan Sosič je v angleškem članku The contemporary Slovene Novel opisala sodobni slovenski roman, njegov razvoj, njegovo vzporednost z modernizmom itd. Predstavi avtorje, ki so se ji zdeli najbolj zanimivi in primerni za analizo ter kratko predstavi nekaj njihovih del.

Ključni pojmi

MODERNIZEM: najnovejša smer, zlasti v umetnosti

POSTMODERNIZEM: umetnostna smer v 20. stoletju, ki odklanja pretirani modernizem in avandgardizem

NIHILIZEM: nazor, ki odklanja splošno znane norme, vrednote

METAFIZIKA: filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna

REIZEM: literarna smer 20. stoletja, ki z natančnimi opisi človeškega telesa, gibov prikazuje človeka kot stvar med stvarmi.

VERIZEM: strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju

SINKRETIZEM: združevanje, spajanje različnih nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih elementov v skladno celoto

NOVA EMOCIONALNOST: čutečnost premikov (spolne) identitete, ki vzpostavlja do znotrajliteratnega in zunajliterarnega sveta, posebej do stereotipov, ironično, cinično, parodično razdaljo.

Analiza članka

Izraz contemporary Slovene novel (sodoben slovenski roman) je velikokrat uporabljen oz. zamenjan z izrazom modern Slovene novel (moderen slovenski roman). Drugi je bolj pogost pri romanih do 1945, prvi pa za povojne romane. Slovenski roman in slovensko literaturo na splošno je težko definirati, saj so ga od petdesetih let 20. stoletja do danes zaznamovali različni kulturni pogoji, družbene spremembe, literarne smeri in pojavi ter skupine in posamezni avtorji. Avtorica ugotavlja, da „nedoločljiva vrstna identiteta romana in njegova pestra tipologija nakazujeta le eno trdno, ustaljeno in razvojno neproblematično romaneskno lastnost: sinkretizem. /…/ Romaneskni sinkretizem (zvrstni, vrstni, žanrski) je tako najstarejša in hkrati edina ustaljena značilnost, po kateri lahko roman prepoznamo še danes." (Zupan Sosič 2001: 71). V njenem nasprotju pa je Dušan Pirjevec v članku Roman: Problem slovenskega romana nakazal, da "problematičnost slovenskega romana pomeni predvsem to, da ta roman ne ustreza tistim literarnoestetskim normam, modelom in zgledom, ki so se kot znak in merilo umetniške kakovosti in umetniške biti oblikovali in potrjevali v obzorju evropskega romana" (Pirjevec 1997: 63).

Začetki sodobnega romana so vzporedni začetkom modernih tendenc, še zlasti modernističnih in eksistencialističnih romanov. Slovenski modernizem se pojavi okoli 1950, ko je prevladujoč trend v Sloveniji socialni realizem. Po koncu 2. svetovne vojne je bila družba pod vplivom radikalnih sprememb, ki so v prihodnosti vplivale na literaturo (Komunistične partije vplivala na vsa področja življenja). Ta situacija je klicala k literarnemu dostopu, ki bi poudaril revolucionarne ideje in življenje preprostega človeka. Pisci socialnega realizma pred vojno (Prežihov Voranc, France Bevk, Miško Kranjec, Ivan Potrč in Anton Ingolič) so dopolnili idejo preprostega človeka v skladu novega socialističnega sistema.

Prva tri dela, ki se uvrščajo med sodobne slovenske romane (med 1957 in 1960) so: Dominik Smole (Črni dnevi in beli dan), Zorko Simšič (Človek na obeh straneh stene) in Alojz Rebula (Senčni ples). Prvi je izšel v Buenos Airesu, ampak v Sloveniji ni bil tako poznan, se pravi ni imel velikega vpliva na modernizirano pisanje v tistem času. Podobno preteklost ima tudi Vitomil Zupan (Potovanje na konec pomladi, 1940), ki je v Sloveniji iz mnogih razlogov izšla šele 32 let kasneje in tudi ta ni pripomogla k izoblikovanju sodobnega slovenskega romana.

Slovensko pripovedništvo je šlo po vojni čez številne faze (socialni realizem, eksistencializem, modernizem, postmodernizem, literarni eklekticizem...). Poleg socialnega realizma in tradicionalne proze, so pisci kot vzor gledali tudi romantični realizem 19. stoletja, in pa tudi naturalistično, dekadenčno in simbolistično prozo 20. stoletja. Po letu 1950 se je veliko modernističnih del prevedlo v slovenščino, kar se je smatralo za velik prispevek za slovensko literaturo.

Na povojna dela je vplival tudi časopis. Zbrali so se pisci z istimi oz. podobnimi idejami, katerih intelektualen, političen in stilističen upor je sprožil udar avtoritet s prepovedjo časopisa Beseda, Revija 57 in Perspektive. Mlajši pisatelji, kot sta npr. Ciril Kosmač in Beno Zupančič, so poskušali modernizirati socialni realizem (ekstenzivno opisuje osvobodilni boj in konec vojne dobe).

Sosičeva si je izbrala dvanajst avtorjev, ki so se ji zdeli najbolj zanimivi in primerni za razpravo o sodobnem slovenskem romanu. To so: Dominik Smole, Črni dnevi in beli dan (Smoletovi liki se ne ubadajo z banalnimi težavami, so turobni in brez vrednot, vseskozi pa še vedno vidi sorodnost emocij, čustvenih stanj, pretresljivih razpletov, dispozicija itd. s Cankarjem. Pomanjkanje dogodkov nadomesti s tako imenovanimi „states of mind“ in notranji dialogi. Na roman sta vplivala eksistencializem in modernizem, Črni dnevi in bel dan pa je nekje vmes.), Vitomil Zupan, Potovanje na konec pomladi; Menuet za kitaro (Roman prepleten z erotiko, kjer količina oz. sila erotike presega dekadentno, novoromantično, eksistencialistično in socialno realistično bazo ali pa jo pusti na nerazviti ravni. Če je smisel Potovanja na konec pomladi nedolžno erotično zapeljevanje, gre pri Menuetu za kitaro in Levitanu za bolj nazoren prikaz poželenja), Zorko Simšič, Človek na obeh straneh stene (Eksistencialna tema romana je izgubljenost in iskanje svobode, ki se spet prepleta z erotično temo in emigracijskim problemom.), Rudi Šeligo, Triptih Agate Schwarzkobler (Slovenski literaturi predstavi nemoč modernega subjekta. Njegova modernistična proza, ki je bila ustanovljena v Slovenski avandgardni literaturi okoli leta 1970. Omenja dehumanizacijo in odtujenost sveta, ki spadata pod modernistično prozo, imenovano reizem.), Lojze Kovačič, Prišleki (Avtobiografsko delo o imigrantu, ki se kljub socialni in nacionalni drugačnosti poskuša prebiti do spoznanstva. Roman se razvije kot zaporedje dogodkov, opisov in razpoloženjskih stanj. Bralcu je predstavljena mentalna vsebina (stream of consciousness ali tok zavesti). Gre za prehod iz realističnega opisa do procesa zaznavanja.), Florjan Lipuš, Boštjanov let (Omejenost življenja na vasi vzame kot tradicionalen primer slovenske kulture in univerzalne podobe sodobne družbe. Najbolj sodoben pogled romana je način, kako uskladiti dva tipa življenja – razkol tradicionalnega in modernega.), Drago Jančar, Galjot; Katarina, pav in jezuit (Zgodovinsko-potepuškim roman, ki sicer ima nekaj postmodernih potez, a ne spada pod postmodernizem, temveč modernizem. Absurd in brutalnost v Galjotu sta povezana s čarovniško temo, govori pa o problematiki sodobnega človeka.).

Konec 20. stoletja se pojavi še intimna zgoda, literarni eklekticizem in romaneskni model (spremembe v notranjosti). V času od 1990 do 2005 je nastalo okoli 620 romanov in s tem naraslo tudi fantastika (Marjan Tomšič, Óštrigéca; Feri Lainšček, Ki jo je megla prinesla; Berta Bojetu, Filio ni doma itd.), ki paimajo skupno smer, in sicer novo emocionalnost. Veliko vlogo ima postmoderni spleen, ki predstavlja stanje med užitka in zdolgočasenosti.

Viri

Alojzija Zupan Sosič: The contemporary Slovene Novel. Journal of Slovene Studies XXX/2 (2008). 155–170.

Literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana: Založba Borec, 1976