Težavna rešitev življenja
| Predloga:Mp Franc Bole |
| |||||||||
[[Kategorija:Dela-Napaka skripta: Modul »String« ne obstaja.]]
TEŽAVNA REŠITEV ŽIVLJENJA
Po nemirnem 1866. letu prestavili so 19. lovski bataljon v Dalmacijo, in sicer je bila stacijonirana prva kompanija, pri kateri sem služil jaz, pri Sv. Mateju in Sv. Evstahiju v Bokah Kotorskih.
Po silnem 5—6 dnevnem deževju smo šli štirje tovariši v Kotor na sprehod. Seveda smo jo tam zavili v gostilno in ker smo bili že dolgo pogrešali zabave, kdo nam, mladim ljudem, ne bi odpustil, ako smo se pri tem malo zakesnili. Končno pa smo vendar morali oditi in se vrniti domov v kasarno. A nismo šli vsi, marveč družba se je razdelila in samo jaz in eden mojih tovarišev sva se napotila domov, medtem ko sta ostala dva tovariša še ostala v Kotoru.
Dobre volje sva korakala is mesta čez piazza marina proti mostu, ki veže imenovani trg z orjaškim vežbališčem. Med obema trgoma namreč teče rečice, ki se skoro tik pod mostom izliva v morje.
Temno je bilo, kakor v temenici. Niti roke nisi videl pred nosom. Tla, od dolgotrajnega deževja namočena, so bila opolzla. Iz obeh teh vzrokov sva stopala jaz in moj prijatelj-spremljevalec roko v roki, tipala sva po ogradah in si tako pomagala dalje. Trebalo je največje previdnosti. Lažje nama je bilo na mostu, kajti tam sva se lahko oprijemala za ograjo. Kaj pa potem, kadar se neha mostna ograja? Vežbališče, proti kateremu sva koračila, je mejilo neposredno na malo reko, ki je vsled deževja visoko narastla, malo niže pa na morje, proti kateremu pot ni bila niti najmanje zavarovana. Samo nizek zid je bil zidan v veko in v morje, ne da bi segal čez površje tal.
Ko sva tako koračila čez most, se je v temi spotaknilo mojemu tovarišu in izmuznil se mi je izpod rok. V omenjeni egiptovski temi nisem mogel videti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zaklical sem ime prijateljevo, ker se mi ni takoj oglasil, in začel sem tipati krog tebe. Po daljšem klicanju začujem iz male daljave: »Izgubil sem kapo!« — »»Čakaj««, zakličem, »»pomagam ti jo iskati,«« in si pomagam skozi temo naprej, oprijemajoč se za mostno ograjo. Zopet je postalo vse tiho, samo visoko narastla voda je bučala.
Naenkrat mi pade roka z ograje: bil sem na koncu mostne ograje in roka se ni imela kam naslanjati —. Kličem po prijatelju, kličem, kličem ... zaman! — Pa mi šine skozi glavo: morda je tovariš pri tem, ko je iskal kapo, dospel do kraja, kjer ni ograje, in se zvrnil v morje?!
Silno prestrašen zopet zakličem njegovo ime. Toda moji klici ogluše v črni noči, ne da bi mi bil odgovor.
Ni mogoče drugo, nego da bo je moj tovariš ponesrečil! Takoj se vržem v vodo, da poiščem prijatelja.
Potopim se, voda mi Bega visoko čez glavo. — Tipam krog sebe v globočini, sunem se kvišku, da dobim sapo, potopim se zopet... Razburljiva igra se ponavlja… Vendar poprimem za konec suknje, tipam ob njej, ob telesu, ki se skriva v njej, zatipam vrat... Silen sunek kvišku in glava mi je nad vodo. Kam sedaj?
Tovariš je nezavesten.
Breg je strm, kajti drži ga strm, v vodi zidan zid. Deroča voda naju je še odnesla pod most, izpod mosta. Malo pred mostom se izliva rečica v morje! Kaj potem? Izgubljena sva! — Še sedaj me strese, kadar se spominjam onih trenutkov.
Privzdignem nezavednega tovariša na svoje prsi, drže ga z levico, z desnico pa si pomagam, na hrbtu ležeč, skozi valove. Začutim, da sem slab in da skoro omagam.
Napnem vse svoje sile in stremim proti desnemu bregu. Morda dosežem skalico, ki moli iz zida, da se je oprimem in si ob njej pomorem vsaj toliko, da se vzdržimo nad vodo in pridem do sape in pokličem pomoči!
Vendar sem se spravil do strmega zidu. Roka mi krčevito išče opore! — Hvala bogu! Konci mojih prstov so našli v zidovju razpoko, zasadim jih vanjo in visim na njih! Vsaj toliko, da se držim nad vodo!
Zasopem globoko in kričim, kar se da:
»Pomagajte! Pomagajte!«
Nič.
»Na pomoč! Utoneva!«
Prsti me bole, moči pojemajo.
»Pomagajte! Pomagajte!« Kaj je to? Začujem korake. Dva morata biti! Čez most gresta, izpod katerega naju je zanesla voda. Biti morata moška, kajti njihov korak je težak. Gotovo sta tovariša, ki sta ostala v Kotoru. Žarek upanja zašije v brezupno moje srce.
Ponovim klice, kričim na vso moč.
Nič?
Kaj je to? Strah pretrese moje ude! Začujem, da sta se spustila ona dva na mostu v tek. Pa ne proti meni! Okrenila sta se in, dasi, ali morda ravno ker sta začula moj obupni klic, začela sta teči, kar jim je dalo, čez most, proti mestu! Tovariša !
Zabolelo me je v srcu. Kdo drug more biti, nego moja tovariša! Ko bi bili to civilni ljudje, gotovo da se ustavijo, čujejo na moj klic in mi prihite na pomoč. A bila sta vojaka moja tovariša — in jela sta teči !
Proti mestu.
Kličem, kričim, rjovem: »Pomagajte! Pomagajte!« Njihovi tekoči koraki se gube v daljavi.
Rešitve ni! Nihče noče čuti mojih klicev. In ona dva, ki sta jih čula, belita sramotno!
Zazeblo me je okrog srca in groza me je postalo!
Držati se ne morem več, sebe in svoje mrtve klade. Prsti so predrgnjeni, kri sili iz njih, pojemajo, odpovedujejo mi pomoč. Voda naju vede dalje, tja proti morju! . ..
Moje noge ne najdejo več tal, roka je omagala, voda naju zanaša, kamor hoče. Naj bo, kar bog hoče.
Pa, kaj je to? Noga mi sune na lahek, droben pesek na dnu. Višji in višji je pesek, višje in višje se dvigam, že morem stati na nogah, ne da bi mi voda silila v usta
Nov žarek upanja v mojem srcu.
Napnimo vse moči, morda vendar še ni zaman! Voda me odnaša, t roko se porivam ob zidu dalje, vedno nižja je voda, — končno in vendar mi na sega čez prsi.
Stojim na vrhu kupa peska. Morje ga je zaneslo tu sem v iztok reke. Ob iztoku reke v morje sem! Pomagaj bog, kaj bo !
Kup peska raste in ž njim tudi jaz. Kmalu je tako visok, da morem z roko doseči zgornji rob domenjenega zidu! — Veliki bog, rešen sem! Morje, ki me je ravnokar hotelo požreti, me je rešilo! Še nisva popolnoma rešena! Moj tovariš je še brezzavesten.
Počiti mi treba. Moje moči mi pešajo radi silnega napora. Poskusim dvigniti brezzavestnega tovariša čez visoki, strmi zid. Zaman. Kakor mrtvec mi leži v rokah, težak in brez moči. Najmanje dvajsetkrat sem ga le dvignil, a vedno mi je padel mrtev in težak v roke nazaj. Moči me zapuščajo.
Pa ga poskusim spraviti k sebi. Tresem in tresem ga, ga kličem po imenu, širim mu roki, da pride do sape. Nič. Že sem mislil, da je mrtev. — Ponovim svoje poskuse, svoje obupne poskuse. — Vendar. — Malo je že zavzdihnil! Mrtev ni! Sedaj težko potegne sapo! Prihaja k sebi, zaveda se! — Vendar, vendar si je opomogel toliko, da me more ubogati, ko mu velim, da naj položi svoje roke na gorenji rob zidu. Še vedno sva v vodi. Na vrhu peska. In zid je visok!...
Še enkrat napnem vse svoje moči, in vržem ga čez zid na trdna, gotova tla. Rešen je! . ..
Napnem svoje zadnje sile, in tudi jaz sem na trdnih, varnih tleh. — Rešen.
A še ne popolnoma!
Več kot četrt ure je trajal strašni boj z valovi. Oba sva bila trudna do smrti Samo da moreva odpočiti, kajti vreme je bilo mokro, vlažno, a midva oba premočena. Trudnim korakom sva se vlekla napol mrtva čez vežbališče, tja, koder je svetila neka lučica. Približevala sva se hiši. Bila je nekega peričnike. Ko sva dospela tja, kličeva, da naj nama odpro. Po daljšem času se prikaže v vratih mož, s samokresom v desni, v levi roki luč. Skoro pobesi orožje, ko zagleda naju premočena in brezmočna. Saj nisva bila zmožna sile.
Gostoljubno naju sprejme. Spravim rešenega prijatelja v postelj, sam pa hitim domov, v vojašnico. Premočenemu in izmučenemu mi v prvi sili pomaga »der Tag Habende« od kompanije.
Šele čez približno eno uro sta se vrnila tovariša, ki sva ju zapustila v Kotoru. Ko sta naju zagledala, sta se prestrašila, omahnila jima je je noga in gledala sta naju kakor duhova, ki sta prišla strašit nevredneže. Oba sta bila prepričana, da sva že skončala. Mar sta bila ona dva tista, ki sta jo ubrala s hitro nogo čez most, ko sta zaslišala moj obupni klic?
Mislim, da ... Sramota! Tovariša! in jaz v smrtni nevarnosti.!
No, povedal sem jima! Rešitelj in rešenec živita še, v Ljubljani in sta oba še aktivno v državni službi.
- ) Pogumni rešitelj Je gosp. Franc Bole, znani sluga licealne knjižnice v Ljubljani, ki obhaja 15. septembra petinštirideseti jubilej svojega državnega službovanja.