TEOF Seminar: Sveto pismo 2021/22: 1-3 Jn

Ljubljana, 2022 PISMA APOSTOLA JANEZA

Pisma apostola Janeza so tri. Najdemo jih v krščanskem Svetem pismu (Nove zaveze) . Nastala naj bi okoli leta 100 po Kr. Časovno zaporedje njihovega nastanka je najverjetneje takšno, kakršno izhaja iz njihovih poimenovanj. Najverjetneje so delo istega avtorja.

Zlasti Prvo pismo govori o Besedi življenja: o tem, da življenje izvira iz Božje besede in o tem, da imamo ljudje po veri vanjo večno življenje. Pa tudi o tem, da je Bog ljubezen in da kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu, ki je naš Oče.

Avtor pisma pričuje, da so Besedo življenja slišali, jo na lastne oči videli, si jo ogledali in jo s svojimi rokami otipali. Svoje pričevanje začne takole: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na lastne oči videli, kar smo si ogledali in kar so naše roke otipale, o Besedi življenja – in življenje se je razodelo; in videli smo in pričujemo in vam oznanjamo večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo – kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami. Naše občestvo pa je z Očetom in z njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1, 1-3).

Pregled vsebine:  O nastanku pisem  O značilnostih sloga  O Prvem Janezovem pismu  O Drugem Janezovem pismu  O Tretjem Janezovem pismu  Skupna tematika in razlike z Evangelijem apostola Janeza  Dodatno o naslovnikih pisem  Dodatno o vprašanju avtorstva  Dodatno o zaporedju treh pisem  Časovni okvir  O teologiji Janezovih pisem  Literatura  Končne opombe

• O nastanku pisem

Pisem ni napisal apostol Janez osebno, četudi je v času njihovega nastanka še »preživljal svoja zadnja leta v Efezu (v današnji Turčiji), za krščanstvo pomembnem strateškem središču« (Alexander 1984, 640) in je bil verjetno edini še živeči apostol. Tedaj je krščanstvo imelo za seboj že kakih 50 ali 60 let in se je razširilo po vsem rimskem cesarstvu. Novejše svetopisemske študije nakazujejo, da je zlasti med Prvim Janezovim pismom in Evangelijem po Janezu »toliko podobnosti v slogu in besedišču, da nihče ne more dvomiti, da vsaj izhajata iz iste tradicije« (Brown 2008, 385). »/…/ večina strokovnjakov meni, da je vsa ta tri dela sestavil starešina – ta, ki je bil na osnovi Prvega Janezovega pisma učenec učenca, ki ga je Jezus ljubil« (Brown 2008, 397). Upoštevajoč ustno izročilo, ki ga je učenec apostola Janeza nedvomno prejel od samega apostola, so pisma upravičeno poimenovana Janezova . Pri tem je zanimivo, da se skupaj z Janezovim evangelijem znatno razlikujejo od Knjige razodetja , ki je tradicionalno prav tako pripisana apostolu Janezu.

• O značilnostih sloga

Kot je bilo navedeno že v razdelku o nastanku Janezovih pisem, je Prvo Janezovo pismo po slogu (in besedišču) močno podobno Evangeliju po Janezu. Pri slednjem Brown zaznava naslednje slogovne značilnosti: - Pesniška oblika: o formalni pesniški slog, ki ga zaznamujejo celo kitice, npr. v uvodu; podobno je oblikovan tudi uvodni del Prvega Janezovega pisma; o Privzdignjenost (slovesnost, posvečenost) govorov, ki bi jo nekateri imenovali polpesniško; značilna oblika te poezije ni paralelizem vrstic (kot v Stari zavezi) ali rima, temveč ritem, tj. približno enako dolge vrstice, ki so vsaka zase stavek; podobno velja tudi za Prvo Janezovo pismo; - Nerazumevanje: uporaba simboličnega jezika ali metafor; v dialogu, ki sledi, sogovornik prispodobo ali metaforo razume narobe – zgolj v njenem snovnem pomenu; to Jezusu (ali piscu pisma) omogoči, da svojo misel pojasni bolj izčrpno in s tem razgrne svoj nauk; v Prvem Janezovem pismu sicer ni pogovora, je pa polemika z antikristi, npr. »Tisti je antikrist, ki taji Očeta in Sina. Vsak, ki taji Sina, tudi Očeta nima. Kdor priznava Sina, ima tudi Očeta« (1 Jn 2,22b-23); v tem primeru je razgrnjen nauk, da vera v Sina odpira dostop k Očetu; - Dvoumnosti: besede imajo pogosto dvojni pomen; ponekod v poigravanju z nerazumevanjem, drugod v preprostem razkrivanju večpomenskega vidika. Gre za: o besedne igre z različnimi pomeni določene besede; o pričakovanje, da bo bralec v isti pripovedi ali prispodobi prepoznal več plasti pomena; o podvojeni govor; v Prvem Janezovem pismu je eden od primerov podvojenega govora npr. o »obsojanju srca«: »V tem bomo spoznali, da smo iz resnice, in bomo pred njim prepričali svoje srce: saj če nas naše srce obsoja, je vendar Bog večji od našega srca in pozna vse. Preljubi, če nas naše srce ne obsoja, imamo zaupanje v Boga, in če kaj prosimo, prejemamo od njega, saj se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč« (1 Jn 3,19-22); - Ironija (posebna kombinacija dvojnega pomena in nerazumevanja); - Vključitve in prehodi; v Prvem Janezovem pismu sta v ta namen med drugim uporabljena pojma »antikrist« in »preizkušanje duhov«; - Vrinjeni stavki ali opombe; primer takšnega vrinjenega stavka najdemo tudi v začetnem delu Prvega Janezovega pisma: »/…/ o Besedi življenja – in življenje se je razodelo; in videli smo in pričujemo in vam oznanjamo večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo – kar smo videli in slišali, oznanjamo /…/« (1 Jn 1, 1-3). (1997, 339–341)

Lieu pa med drugim opozori na spiralo: pismo se znova in znova vrača k točki, kjer je bilo že prej, in vendar se z vnosom nove sestavine pomakne korak naprej. (1997, 22)

Drugo in zlasti Tretje Janezovo pismo pa sta po slogu antični pismi in se v tem oziru močno razlikujeta od Prvega. Če so vsa tri delo istega avtorja, je le-ta v Prvem podal nekaj zelo drugačnega kot v Drugem in Tretjem. (Lieu 1997, 2–4)

• Več o Prvem Janezovem pismu

Prvo Janezovo pismo je bolj kot pismu podobno teološki razpravi. Najverjetneje je nastalo za Janezovim evangelijem. Namenjeno je bilo kristjanom iz Janezove skupnosti, ki je doživela razkol zaradi različnih gledanj na Jezusa. Obe skupini sta bili sicer enotni, da je Beseda bila Bog, nista pa se strinjali glede tega, kaj je Beseda storila v mesu. (Brown 2008, 385–386) To je bila tudi posledica pritiskov in skušnjav, da se v vero vnesejo ideje iz raznih filozofij. Tako je pismo »naperjeno proti prvim pojavom 'gnosticizma'« (Alexander 1984, 640).

Pismo ima naslednjo sestavo (ki je vsebinsko povezana s sestavo Janezovega evangelija): - Predgovor/prolog (1,1-4); - Prvi del jedra: Bog je luč in hoditi moramo v luči (1,5–2,28); - Drugi del jedra: Hodímo kot otroci Boga ljubezni (2,29–4,6); - Tretji del jedra: Pri izvirih ljubezni in vere (4,7–5,12); - Zaključek (5,13-21).

V predgovoru je podan predmet pričevanja, ki je »Beseda življenja« in razodeto »večno življenje«. Prvi del pisma opozarja, da je svet razdeljen na luč in temo, z Bogom kot lučjo pravičnih. Življenje v luči in ravnanje v skladu z resnico zagotavljata občestvo med posamezniki ter njimi in Bogom, kajti kri Jezusa, Božjega Sina nas očiščuje vsakega greha. (Brown 2008, 387) Za to, da bi hodili v luči ter živeli v ljubezni kot Božji otroci (kar je poudarjeno v drugem delu pisma), si moramo zavestno prizadevati; ni dovolj, če si to samo želimo. Pretrgati moramo z grehom in z vsako krivičnostjo. Pri tem se lahko zanesemo, da imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, Pravičnega. Če ga ljubimo, ostajamo v ljubezni. Ljubimo pa ga, kadar izpolnjujemo njegove zapovedi. Najbolj pogosto pa se naša ljubezen do njega izpriča v tem, če ljubimo brate. Pa tudi, če ne ljubimo blišča tega sveta ter se varujemo antikristov. In apostol Janez nam zagotavlja, da naša vera v Jezusa Kristusa premaga svet: »Kdo je, ki premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus res Božji Sin?« (1 Jn 5,5).

Zgradba Prvega Janezovega pisma je torej povezana z zgradbo Janezovega evangelija. P r e d g o v o r spominja na preprosto skico uvoda v ta evangelij. Manjka mu jasnosti, ki je lastna evangeliju. V njem prevladuje pomembnost nosilcev tradicije in razlagalcev iz Janezove šole. Predmet pričevanja je 'Beseda življenja'. Ta bralcem omogoča, da so deležni takega življenja in s tem občestva za živim Bogom. To občestvo je izvor krščanskega veselja in bistvena sestavina Janezove skupnosti. V p r v e m d e l u (Bog je luč in hoditi moramo v luči) se ponovi Janezov pogled na svet, razdeljen na luč in temo, z Bogom kot lučjo pravičnih. V primeru greha imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega. Njegova kri očiščuje od greha, ki ga pravi kristjan prizna. Zatrjevati, da smo brez greha, pomeni iz Boga delati lažnivca. In laganje je satanova lastnost. Zato je pomemben boj z njim in z njegovimi posredniki, antikristi, ki nastopajo kot lažni učitelji ali so izstopili iz skupnosti. Pravičnim, ki so na začetku prejeli maziljenje, se ni treba učiti pri takih učiteljih, saj so sami deležni večnega življenja in resnice, v kateri ostajajo. Ne glede na sedanjo povezanost z Jezusom, je velikega pomena za vsakega Jezusova vrnitev ob koncu časov. Božji otroci se bodo lahko z njim soočili, ko pride. V tem se jasno razlikujejo od otrok hudiča. V d r u g e m i n t r e t j e m d e l u (hodímo kot otroci Boga ljubezni ter pri izvirih ljubezni in vere) je poudarjena nujnost izpolnjevanja zapovedi, še posebej zapovedi ljubezni. Kristus je dal svoje življenje za nas, tako moramo biti tudi mi pripravljeni dati svoje življenje za naše brate in sestre. Vsakdo, ki ga vodi Sveti Duh in priznava, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga. Tiste, ki jih vodi duh antikrista, pa spoznamo po njihovih sadovih. »Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (1 Jn 4,12). Kdorkoli trdi, da ljubi Boga, ob tem pa sovraži svoje brate in sestre (v Kristusu), je lažnivec. S k l e p pisma spet spominja na sklep Janezovega evangelija: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina« (1 Jn 5,13). Po molitvi za grešnike bodo tudi ti prejeli življenje. Zagotovilo, za poznavanje Boga in resnice je priznanje, da je Božji Sin prišel. Čustveni zaključni poziv »Otroci, varujte se malikov« (1 Jn 5,21), se nanaša na odpadnike, katerih napačni nauk o Kristusu je oblika malikovanja. (Brown 2008, 386–390)

• O Drugem Janezovem pismu

Medtem ko prvo Janezovo pismo nima značilne pisemske oblike, sta Drugo in Tretje Janezovo pismo skoraj vzorna primera kratkih antičnih pisem in sta si zlasti v uvodu in sklepu pa tudi po dolžini podobni. Sta najkrajši knjigi oz. spisa Nove zaveze. Tudi zanju razlagalci Svetega pisma sklepajo, da nista bili napisani toliko posameznim – v njima navedenim – ljudem kolikor cerkvam; Tretje je sicer naslovljeno osebno na posameznika, vsebina pa zadeva razmere v Cerkvi. Vsebinsko je Drugo bolj podobno Prvemu kot Tretjemu: še zlasti po zapovedi medsebojne ljubezni in po obsojanju zapeljevalcev, ki nastopajo kot antikristi in zanikujejo, da se je Jezus Kristus utelesil.

Za naslovljeno izvoljeno gospo v u v o d u (1-3) Drugega pisma razlagalci verjamejo, da je Cerkev, in za njene otroke, da so člani Cerkve. Pozdrav poleg standardnega voščenja milosti in usmiljenja vključuje še mir, resnico in ljubezen. Omemba Očetove zapovedi in njena razlaga, ki sledi, se prelije v izraz veselja starešine ob spoznanju, da nekateri njenih otrok/članov živijo po resnici; ta omemba naj bi bila izraz naklonjenosti.

Apostol jih v j e d r u p i s m a (4-11) spominja na zapoved, ki je od začetka: naj ljubijo drug drugega. To spominja na glavne etične poudarke v Prvem Janezovem pismu, namreč: da zapoved ni nova marveč o začetka, saj je od Očeta; da je velikega pomena priznavanje Jezusovega utelešenja, zato naj v svojo Cerkev ne sprejemajo tistih (antikristov), ki prinašajo drugačen nauk in zato nimajo Boga. Na ta način bodo ohranili skupnost med seboj ter z Bogom in Jezusom Kristusom in bo njihovo skupno veselje dopolnjeno.

V s k l e p u (12-13) starešina ne pošilja svojih lastnih pozdravov, temveč pozdrave sestrske krščanske Cerkve. Iz tega se da razbrati, da pismo ni poslano kot osebno navodilo, ampak kot izraz skrbi tiste sredine, tistih mi, ki nastopajo kot priče v začetnih vrsticah Prvega Janezovega pisma: »/…/ kar smo slišali, kar smo na lastne oči videli /…/« (1 Jn 1,1). (Brown 2008, 397–400)

• O Tretjem Janezovem pismu

Tretje pismo ni naslovljeno na Cerkev ampak osebno na posameznika. V njem njegov pisec kot starešina, kar je učenec apostola Janeza dejansko tudi bil, pohvali Gaja, člana Cerkve, – ki ga imenuje svojega otroka, nedvomno v pomenu duhovnega otroštva oz. očetovstva – za njegovo življenje v resnici in mu priporoči, naj tudi v prihodnje sprejema in oskrbuje popotne pričevalce za Ime (Gospoda Jezusa Kristusa). Kritično besedo nameni voditelju Cerkve Diotrefu ter se zavzame za Demetrija (ki je bil verjetno njegov odposlanec in ga je hotel s tem pismom Gaju priporočiti). Pri tem zatrdi, da: »Kdor dela dobro, je iz Boga; kdor dela slabo, Boga ni videl« (3 Jn 11b). Pismo kmalu zaključi, ker upa, da se bosta z Gajem v kratkem več pogovorila iz oči v oči.

U v o d / p o z d r a v (1) je močno podoben posvetnim pismom tistega časa. Enako velja za željo za dobro zdravje, ki pa ji je dodana skrb za Gajevo duhovno dobrobit. Iz tega je mogoče skleniti, da je bil Gaj starešini pri srcu.

I z r a z v e s e l j a (3-6), da Gaj hodi v resnici – kot prehod k jedru pisma – je bolj kot vljudnost pohvala, da vsaj občasno oskrbuje popotne misijonarje, ki so o tem poročali tudi starešini. To je tako dragoceno zato, ker formalni voditelj skupnosti Diotref temu ne posveča zadostne skrbi.

Iz j e d r a pisma (9-12) oz. iz njegovega vsebinskega s p o r o č i l a je razvidna podoba zgodnjih krščanskih oznanjevalcev Kristusa, ki so se podali na pot zaradi »Imena« in so bili odvisni od podpore velikodušnih kristjanov v posameznih krajih. Starešina poskuša Gaja pridobiti za še bolj velikodušno sodelovanje z besedami, da tisti, ki pomagajo oznanjevalcem, postanejo »sodelavci resnice«. Gajeva dobrota je toliko pomembnejša, ker neki Diotref, ki – po besedah starešine – hoče biti vodilni v Cerkvi (verjetno ne tisti, v kateri je Gaj, ampak kaki bližnji), ne izpolnjuje svojih nalog in se ne zmeni za opozorila starešine. Nasprotno, širi zlobne govorice o starešini, ne sprejema popotnih bratov, ovira tiste, ki to želijo delati, ter jih celo meče iz Cerkve. Zaradi takšnih razmer starešina tudi pošilja osebo po imenu Demetrij, misijonarja, na katerega se lahko zanese. (Brown 2008, 403–406)

• Skupna tematika in razlike z Evangelijem apostola Janeza

Smisel Prvega Janezovega pisma je najbolj poln, »če ga razumemo kot napisanega v obdobju po pojavu evangelija« (Brown 2008, 385), ko boj s shodnico in Judi ni bil več tako pereče vprašanje. Morda pred končno redakcijo Janezovega evangelija, še posebej preden je bilo dodano poglavje Jn 21. Tradicionalno so domnevali, da je isti avtor napisal Janezov evangelij in tri Janezova pisma (poslanice). In res bi lahko Janezovemu Jezusu položili v usta mnogo izjav iz Prvega Janezovega pisma in ne bi mogli razlikovati med njimi in besedami, ki so mu bile v Janezovem evangeliju dejansko pripisane. »Kljub temu pa obstajajo nekatere presenetljive razlike: - Predgovor Prvega Janezovega pisma ne poudarja utelešenja poosebljene Besede, tako kot prolog evangelija; namesto tega priča o besedi (sporočilu) življenja, ki so jo videli, slišali in občutili – o Jezusovi človeški življenjski poti. - Pismo Bogu pripisuje značilnosti, ki jih evangelij pripisuje Jezusu; npr. v 1 Jn 1,5 je Bog luč (prim. Jn 8,12; 9,5); v 1 Jn 4,21 in 2 Jn Bog daje zapoved medsebojne ljubezni (prim. Jn 13,34). - V pismu je manj poudarka na Svetem Duhu kot osebi, evangeljski izraz »Tolažnik« se zanj nikoli ne uporablja (v 1 Jn 2,1 je Kristus tolažnik in zagovornik). Opozarja, da vsak duh ni Duh resnice ali Božji Duh, zato je potrebno duhove preizkušati (4,1.6). - Končni mistični nauk o poslednjih rečeh človeka in človeštva je močnejši kot v evangeliju, kjer prevladuje uresničena eshatologija. Več poudarka je na ponovnem Kristusovem prihodu ob koncu sveta, kot trenutku, ki ga je potrebno upoštevati v krščanskem življenju (1 Jn 2,28–3,3). - Vzporednice iz mrtvomorskih rokopisov so, še posebej kar se tiče besedišča, bližje pismu kot evangeliju« (Brown 2008, 390–391).

• Dodatno o naslovnikih pisem

Domneve preučevalcev glede naslovnikov niso enotne. Nekateri menijo, da je bilo Prvo Janezovo pismo napisano za pogansko-krščanske naslovnike, ki so bili verjetno v stiku z judovskimi izročili. Iz nagovorov v Drugem in Tretjem Janezovem pismu ne morejo natančno prepoznati naslovnika. »Izvoljeno gospo in njene otroke«, ki jih nagovarja Drugo Janezovo pismo, je mogoče razumeti kot metaforo za skupnost in njene člane. »Gaj«, na katerega se glasi Tretje Janezovo pismo, je član skupnosti.

• Dodatno o vprašanju avtorstva

Močno so deljena tudi mnenja glede avtorstva treh Janezovih pisem. Prevladujoče izročilo cerkvenih očetov in z njimi mnenja bolj konservativnih razlagalcev štejejo za njihovega avtorja apostola Janeza . Sklicujejo se na vsebinsko in slogovno ujemanje Janezovih pisem in Evangelija po Janezu. Nekateri drugi razlagalci razlikujejo med avtorjem Evangelija po Janezu in avtorjem Janezovih pisem. Pri tem domnevajo, da je vsa tri Janezova pisma napisal isti avtor. V zadnjem času se več razlagalcev nagiba k tezi, da so avtorji teh treh Janezovih pisem različni. Različen slog v Janezovih pismih je privedel do domneve, da je Prvo Janezovo pismo delo drugega avtorja kot drugi dve pismi (Schnelle1994, 499–500). Po drugi strani pa grško besedišče in teološko gledišče govorita bolj v prid enemu avtorju vseh treh Janezovih pisem.

Pri obravnavi avtorstva so pomembne še naslednje splošne ugotovitve o vseh treh Janezovih pismih: - V nobenem od treh pisem ni nedvoumne navedbe avtorja. Pri novozaveznih pismih to velja samo še za Pismo Hebrejcem. V Drugem in Tretjem Janezovem pismu je v smislu navedbe avtorja zapisano samo »starešina«. V Prvem Janezovem pismu avtor ni naveden, je pa v prvi osebi množine med drugim napisano tudi »kar smo na lastne oči videli« in »kar so naše roke otipale«. - Iz Drugega in Tretjega Janezovega pisma je – za razliko od Prvega pisma – razvidna klasična zgradba antičnih pisem z uvodom, sklepom in zaključnimi pozdravi. - Prvo Janezovo pismo ima zgradbo razprave o »besedi življenja«. Podobno je svečani duhovni poslanici vsem ljudem, naj spoznajo in sprejmejo Evangelij po Janezu.

Različni razlagalci kot avtorja vsaj Drugega in Tretjega Janezovega pisma poleg evangelista Janeza omenjajo tudi prezbitra Janeza, ki je bil omenjen v zaznamku »papira« iz Hierapolisa v letu 130 po Kristusu. To naj bi se – po mnenju teh razlagalcev – skladalo z navedbo avtorja, omenjeno v obeh krajših pismih.

• Dodatno o zaporedju treh pisem in časovnem okviru njihovega nastanka

Časovno zaporedje nastanka treh Janezovih pisem je najverjetneje, a ne zagotovo, takšno kot izhaja iz njihovih poimenovanj. »Prvo Janezovo pismo je bilo znano Polikarpu in Justinu in je torej zagotovo obstajalo pred letom 150 po Kr. Koliko prej in kako je povezano z evangelijem in z ostalima dvema pismoma? Večina strokovnjakov meni, da so bila Janezova pisma napisana za evangelijem. Bolj natančno bi postavili Prvo in Drugo Janezovo pismo v desetletje po tem, ko je evangelist napisal jedro evangelija (približno l. 90), vendar pred njegovo redakcijo (ki bi lahko bila istočasna s Tretjim, kmalu po letu 100). Kar Prvo in Drugo Janezovo pismo posebej ločuje od evangelija, je sprememba osredotočenja. 'Judje', ki so v evangeliju glavni nasprotniki, so odsotni; vsa pozornost je na sleparjih, ki so se ločili od skupnosti in s tem pokazali pomanjkanje ljubezni do nekdanjih bratov in sester. Takšni 'antikristi' so zapeljevali pisateljeve privržence pri več vprašanjih…« (Brown 2008, 391).

Johnson obravnava vsa tri Janezova pisma kot paket, ki ga je starešina po vsej verjetnosti odposlal sočasno na isti naslov. O tem, kdo je bil starešina, se ne izreče. Predpostavi pa, da sta bili Drugo in Tretje pismo spremljevalni pismi k bolj pomembnemu pisnemu delu. Drugo naj bi bilo prebrano celotni skupnosti kot uvod in spremna beseda k Prvemu Janezovemu pismu, ki je bolj pridiga kot pismo (1999, 561–562).

Tudi Ebner zatrdi, da nastanka Prvega Janezovega pisma ne gre obravnavati ločeno ampak skupno z ostalima dvema krajšima Janezovima pismoma (2013, 537).

Lieu pa vidi številne jezikovne, stilistične in teološke vzporednice, ki – kot pravi – zedinjajo Drugo in Tretje pismo s Prvim, in hkrati vsa tri pisma z Janezovim evangelijem. Zapiše, da je sedaj bolj razširjeno mišljenje, da je treba pisma pripisati drugemu avtorju kot je avtor Evangelija po Janezu (1997, 16–17).

• Teologija Janezovih pisem

Lieu zapiše, da je spričo spiralnega sloga Prvega Janezovega pisma težko sistematično povzeti njegovo teološko sporočilo, saj se deli sporočila med seboj prepletajo. Namen pisma je vsekakor, da stopi v polemiko s tistimi zunaj (Cerkve ali Cerkva), vendar na samosvoj način: tako da na začetku in na koncu oznani večno življenje ter potrdi njegovo gotovost z osebnimi pričevanji. Večno življenje kot osnovno sporočilo je temeljni okvir pisma. Je izhodišče in cilj vseh tistih, ki ostajajo v Cerkvi. Večno življenje tudi povezuje med seboj izpričano preteklost in (takratno) sedanjost. Roko v roki s pričevanjem o večnem življenju gre poduk, da (le) tisti, ki ima Sina, ima tudi Očeta in hkrati življenje. Ta teološki poduk pa ne gradi toliko na podajanju argumentov, kot na vzpostavljanju odnosa med »mi« (ki smo žive priče) in »vi« (ki ostajate zvesti našemu izročilu). (1997, 22–23)

Drugo in Tretje Janezovo pismo sta – kot tipični pismi – tako kratki, da je iz njiju težko razbrati kako opredeljivo teologijo, še zlasti če upoštevamo dejstvo, da ni dokazano, da izvirata od istega avtorja kot Prvo Janezovo pismo. Je pa morda iz njiju mogoče razbrati vsaj vprašanja, ki jih odpirata, če že ne odgovorov. Ta vprašanja zadevajo na eni strani obseg cerkve in pripadnost njenih članov določeni cerkvi kot tudi službe in z njimi povezano avtoriteto v cerkvi ter na drugi strani tradicijo in nauk, ki je v cerkvi poučevan. (Lieu 1997, 91–97)

• Literatura

1. Alexander, David & Pat. 1984. Svetopisemski vodnik. Koper: Ognjišče. COBISS.SI - 14188289 2. Brown, Raymond E. 2008. Uvod v Novo zavezo. Prev. Marko Urbanija, Igor Brbre in Bogomir Trošt. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba. ISBN - 978-961-218-785-9 COBISS.SI - 242898688 3. Društvo Svetopisemska družba Slovenije. 2006. Kumranski rokopisi. Študijska zbirka 5. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. ISBN - 961-6138-75-8; 978-961-6138-75-8 COBISS.SI - 229017856 4. Ebner, Martin. 2013. Einleitung in das Neue Testament. Stuttgart: Verlag W. Kohlhammer. ISBN - 978-3-17-023093-4 COBISS.SI - 9907459 5. Johnson, Luke Timothy. 1999. The Writings of the New Testament. An Interpretation. Revised Edition. Minneapolis: Fortress Press. ISBN - 0-8006-3439-X COBISS.SI - 8843779 6. Lieu, Judith. 1997. The Theology of the Johannine Epistles. New Testament Theology. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN - 0-521-35246-0; 0-521-35806-X COBISS.SI - 2669658 7. Matjaž, Maksimilijan et al. 2007. Janezovo razodetje. Pisma sedmim Janezovim cerkvam Male Azije. Biblična ekskurzija k sedmim cerkvam Apokalipse. Efez: samozaložba. COBISS.SI - 8919299 8. Schnelle, Udo. 1994. Einleitung in das Neue Testament. Göttingen: Vandenhoeck und Ruprecht. ISBN - 3-8252-1830-9; 3-525-03286-2 COBISS.SI - 37526785 9. Sveto pismo: Nova zaveza in psalmi: Jeruzalemska izdaja: uradni prevod Slovenska škofovske konference: prva izdaja. 2010. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. ISBN - 978-961-222-789-0; 978-961-92694-3-5 COBISS.SI - 250199552