Starožidovska književnost

Starožidovska književnost se je ohranila v obliki Biblije oziroma Svetega pisma, ki velja za temelj judovske in krščanske vere. Judovska vsebuje samo spise Stare zaveze ali Starega testamenta, krščanska pa jim dodaja še Novo zavezo ali Novi testament.

Časovnica

Stara zaveza je bila napisana v hebrejskem in aramejskem, deloma tudi grškem jeziku. V judovski razčličici vsebuje 22, v krščanski pa 39 spisov. Po judovski razdelitvi se deli na tri dele: Zakon, Preroki in Hagiografi. Nastajati je začela v 7. st. pr. n. št., zaključena je bila okoli leta 100 n. št. Novo zavezo sestavlja 27 knjig, napisana je v grščini. Deli se na štiri dele: Evangeliji, Dejanja apostolov, Pisma ali Listi in Janezovo razodetje. Svojo dokončno podobo je krščanska Biblija dobila šele okoli leta 400 pr. n. št.

Stara zaveza vsebuje različna pripovedna besedila različnih oblik in zvrsti: mite, pripovedka, legende, novele, kronike, življenjepise. Ta besedila so kratka. Med temi zgodbami so pomembne zgodbe o stvarjenju sveta, Adami in Evi, Abelu in Kajnu, Samsonu, Davidu in Salomonu, itd. V Novi zavezi so poseben pomen dobile zgodbe o Kristusovem rojstvu, čudežih in križanju. Nekatere so se razvile v širše pripovedi, v posebne knjige: Tobijeva knjiga, Juditina knjiga in Esterina knjiga.

Zgodba govori o junaštvu vdove Judit, ki je z umorom asirskega poveljnika Holoferna rešila svoje mesto Betulijo pred padcem. Zgodba je prvi primer besedila, v katerem se postavlja za zgled junaška ženska.

Evangelij je oznaka za osrednji del Nove zaveze, za štiri evangelije po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Njihova vsebina so zgodbe o življenju in delovanju Jezusa od rojstva do smrti in vstajenja.

Teksti straožidovske poezije so se ohranili tudi obliki pesmi, kot so delovna pesem, žalostinka, bojna pesem (Deborina pesem, nastala okrog 1100 pr. n. št.).

Je osrednji tekst starožidovske posvetne lirike. Sestavljena je iz ljubezenskih spevov, ki si jih pojeta kraljevski ženin in Sulamit, vmes se oglaša zbor jeruzalemskih žena. Osrednji del so hvalnice nevestini in ženinovi lepoti, prežete z izrazito čutno metaforiko. Izvajali so jo s petjem in plesi kot del svatbenega obreda. Prvotno so jo prepisovali kralju Salomonu. Nastala je morda v okolju Salomonovega dvora, po mnenju drugih šele v 4. st. pr. n. št.

Je najobsežnejša knjiga. Pravijo ji tudi psalter. Zbirka obsega okrog 150 verskih pesmi, himen, molitev in žalostink. Delijo se na zahvalne, nacionalno-občestvene, poučne, žalne, spokorne. V psalmih je čutiti zveze z egipčansko in babilonsko-asirsko poezijo. Prvotno so psalme pripisovali kralju Davidu, vendar so najbrž delo več neznanih avtorjev, Davidovi so le nekateri. Nastajali so od 10. do 2. st. pr. n. št.