Stanko Gogala

Stanko Gogala, slovenski pedagog, * 13. november 1901, † 4. julij 1987. Bil je drugi slovenski univerzitetni pedagog po prof. Karlu Ozvaldu. Svojo precej izvirno pedagoško teorijo je zapustil v več kot 200 objavljenih strokovnih delih.

Biografija

Rodil se je v Kranju kot najmlajši izmed petih otrok. Leta 1921 je končal II. realno gimnazijo v Ljubljani (Poljanska gimanzija) in se istega leta vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je bil leta 1925 promoviran za doktorja filozofije. Nato je nekaj časa deloval kot asistentski univerzitetni profesor filozofije, dr. Francetu Vebru, zatem pa se je zaposlil kot profesor na Učiteljištvu v Ljubljani. Leta 1933, ko je bil imenovan za privatnega docenta, je začel pomagati dr. Karlu Ozvaldu s predavanji in vajami iz pedagogike na Filozofski fakulteti. Med vojno je bil zaradi sodelovanja z OF nekaj časa zaprt. Leta 1946 se je kot naslednik dr. Karla Ozvalda zaposlil kot profesor pedagogike na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, kar je ostal do upokojitve leta 1967. Med letoma 1964 in 1966 je bil tudi dekan Filozofske fakultete. Umrl je 14. julija 1987 v Ljubljani.

Akademsko delovanje

Stanko Gogala je bil publicistično zelo dejaven, saj je svoje misli, teorije in poglede predstavil v mnogih prispevkih, tako v knjigah, člankih, polemikah kot v ocenah. Celoto svoje teorije je predstavil v knjigah: O pedagoških vrednotah mladinskega gibanja (1931), Temelji obče metodike (1933), Uvod v pedagogiko (1939) in Obča metodika (1951). Od leta 1931 do 1941 je bil tajnik Slovenske šolske matice, do leta 1942 pa tudi sourednik revije Čas. S predavanjem Eden je vaš Učenik (Mat. 23,8) je leta 1935 sodeloval na Drugem evharističnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani. Zanimiva je bila tudi njegova aktivna udeležba na t.i. Bohinjskem tednu leta 1939, ki ga je organiziralo akademsko socialno-kulturno društvo Zarja (svoje prispevke so tam predstavili tudi F. S. Finžgar, J. Janžekovič, E. Kocbek, S. Cajnkar, J. Šolar, B. Grafenauer idr.).

Pedagogika

Gogalo lahko uvrstimo med predstavnike t.i. kulturne pedagogike, pedagoške smeri, ki razume vzgojo kot proces poosebljanja oziroma ponotranjenja objektivnega duha časa; ta je stanje duha določene dobe, ki se izraža v dosežkih kulture določene dobe (v filozofiji, literaturi itd.), razkriti pa ga je mogoče s hermenevtično analizo. Vzgoja je pojmovana kot doživljenjski kulturni proces, njen namen je pripeljati mlade do kulture in do razvijanja avtonomne osebnosti ter usposabljanja za ustvarjalno življenje v kulturni skupnosti, zato je kultura hkrati temeljni cilj in sredstvo vzgajanja. Izobraževanje je torej posredovanje/ privzemanje kulture, vzgoja pa proces, ki se dogaja v izobraževanju, ko učitelj zagotovi, da se poleg (prek) intelekta oblikujejo tudi čustva, motivi in volja, s tem da prek ustreznega doživljanja omogoča transformacijo kulturnih vrednot (objektivnega duha časa) v osebne vrednote (subjektivni duh). Kot filozofa pa ga lahko uvrščamo med slovenske personaliste, ki so bili pod močnim vplivom Romana Guardinija. V smislu personalizma je Gogala govoril o 'osebnostni plati metode'. Razlikoval je med metodo in didaktiko. Slednja je vezana na sam predmet preučevanja, medtem ko 'ima metoda tudi svoj izvor v sebi', kajti metoda je nujno osebna in mora izvirati samo iz subjekta. Zagovarjal je značilno personalistično idejo o udejanjenju celotnega človeka, to pomeni osebe v vseh njenih razsežnostih. Zavezanost obema smerema na področju pedagogike je razbrati tudi iz njegovih najpomembnejših pedagoških del.

Pedagoška avtoriteta in pedagoški eros

V slovenski pedagogiki je utemeljil koncept pedagoške avtoritete in pedagoškega erosa. To sta dva ključna pojma v vzgoji. Pri pedagoški avtoriteti gre za moč vplivanja vzgojnih dejavnikov in temelje zaupanja in spoštovanja vrednosti učitelja, šole in drugih dejavnikov. Mladina je začela odklanjati tradicionalne oblike avtoritete in od učitelja in šole pričakovala, da bosta svojo avtoriteto vzpostavila na trdnih notranjih temeljih. “Mladina noče malikov, ki bi bili bogovi, ker dobivajo od nekod drugod svoje božanstvo; ona hoče bogove, ki so bogovi sami po sebi.“ Mladina torej po Gogali ni več sprejemala zgolj pozicijskih atributov moči, ampak je od učitelja zahtevala, da razvije ustrezne duhovne moči, ki bodo povečale njegov ugled in pravo avtoriteto. Učitelj mora poskrbeti za svojo celostno kulturno in strokovno rast, saj lahko le na tej podlagi ustvari notranje psihološke temelje za vzpostavitev osebne avtoritete, brez katere ni kakovostnega vzgajanja. Pri pedagoškem erosu pa gre za učiteljeve subjektivne predpostavke uspešnega poučevanja in vzgajanja. Stvarni pedagoški eros je učiteljev osebni odnos do kulture, je njegova duhovna ljubezen do nje, učitelju, ki je res 'pedagog', je pedagoško delo, v katerem polno živi in se osebno izživlja, tako pri srcu, da ne more živeti brez takega načina dela. Ta odnos; učitelj-učenec pa ni odnos parazitiranja, ampak oba sprejemeta in oba dajeta.

Učitelj in učenec

Gogala je bil velik zagovornik šole in pouka, ki bi podpirala aktivno sodelovanje otroka pri sprejemanju učne snovi in bi si prizadevala za učenčevo samostojnost v smeri razvijanja novih interesov, do česar pa je mogoče priti šele na podlagi trdnega obvladanja določene učne snovi. Poleg informativnega, izobraževalnega vidika pouka Gogala zahteva, da mora biti učna snov 'etično fundirana', temeljiti mora na sodelovanju učenca in učitelja, vendar 'ob vodstvu učitelja'. Zagovarja razvijanje in spodbujanje otrokove samostojnosti pri pouku, vendar pravi, da se je treba zavedati, da otrokova samostojnost ni absolutna in ne sme voditi v egocentričen ekstrem. Učna metoda mora biti zgolj sredstvo za dosego ciljev šole, ne pa da je sama cilj. Kot pedagoški praktik in teoretik je zavračal pretirano obremenjevanje učencev z učno snovjo, hkrati pa je poudarjal formalno izobraževalno in vzgojno nalogo šole. Prizadeval si je za večjo afirmacijo splošne izobrazbe v šolskem sistemu, še posebej pri izobraževanju učiteljev. Vzgoja je po njegovem prepričanju »učlovečenje človeka«, izpostavljal je pomen razvoja individualnosti vsakega posameznika, kot enega ključnih dejavnikov uspešne vzgoje pa je videl ustrezno interakcijo med učiteljem in učencem oziroma vzgojiteljem in vzgajancem. Za Gogalo je bilo pomembno oblikovati šolo kot socialno skupnost, v kateri vladajo etične (duhovne) vrednote in socialna čustva. Gogalov izvirni in izjemno pomembni prispevek je, da je obogatil didaktiko s kulturološkim in osebnostnim aspektom, da je močneje izpostavil psihološko in vrednotno stran didaktike, s tem pa implicite tudi učno individualizacijo.

Izbrana dela

• O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetno-teoretičnega vidika (1925)
• O pedagoških vrednotah mladinskega gibanja (1931)
• Temelji obče metodike (1933)
• Uvod v pedagogiko (1939)
• Obča metodika (1951)
• Obča metodika, 2. izdaja (1966)

Viri

• Ermenc S., Klara. (5/2000). “Izobrazba in vzgojno-izobraževalni proces v pedagogiki Stanka Gogale“. Sodobna pedagogika, 51(117), 142-159.
• Kovač, Edvard. (5/2000). “Personalizem Stanka Gogale“. Sodobna pedagogika, 51(117), 108-121.
• Kroflič, Robi. (5/2000). “Avtoriteta in pedagoški eros – temeljna koncepta Gogalove vzgojne teorije“. Sodobna pedagogika, 51(117), 56-83.
• Resman, Metod. (5/2000). “Šola in šolska skupnost kot dejavnika vzgoje“. Sodobna pedagogika, 51(117), 122-141.
• Strmčnik, France. (5/2000). “Posluh, človečnost, individualnost“. Sodobna pedagogika, 51(117), 16-28.
• Šmidhofer, Ana. (2018). “Pojmovanje vzgoje v slovenski duhoslovni pedagogiki po drugi svetovni vojni“. Revija za elementarno izobraževanje/ Journal of Elementary Education, 11(1), 91-108. Dostopno na: http://rei.pef.um.si/images/Izdaje_revije/2018/1/REI_11_1_CLANEK6.pdf (pridobljeno 13.12.2019).
• Šulak, Tanja. (2005). “Bibliografija prod. dr. Stanka Gogala“. Izbrani spisi, Ljubljana, Društvo 2000, 354-373.
• Troha, Veljko. (5/2000). “Pomembna človekova značilnost je ukoreninjenost v delo in življenje“. Sodobna pedagogika, 51(117), 29-37.
• Vidmar, Tadej. (2004). “Stanko Gogala: pedagoški portret“. Vzgoja: revija za učitelje, vzgojitelje in starše, 6/22, 25.