Specifičnost branja dramski besedil. Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode.

Povzetek članka

Članek avtorice Mateje Pezdirc Bartol, z naslovom Specifičnost branja dramskih besedil, je izšel v Obdobjih 25, književnost v izobraževanju - cilji, vsebine, metode.

V članku avtorica razglablja o težavah neizkušenega bralca ob branju dramskih besedil, dotakne se tudi raziskave, ki je bila opravljena med obiskovalci ljubljanskega gledališča Mala drama, prav tako pa predstavi načine kako bi »tako pri učiteljih kot učencih lahko povečali uspešnost branja dramskih besedil oziroma razvijali strategije branja dramskih besedil.« (Pezdirc Bartol 2008: 155.)

Ključni pojmi

dramatika

diskurz

dramsko besedilo

Analiza članka

Članek Mateje Pezdirc Bartol po mojem mnenju spada pod književno didaktiko, saj se ukvarja z dejavniki, metodami, vsebinami, organizacijo ter ciljem pouka književnosti.

Mateja Pezdirc Bartol v svojem članku ugotavlja, da kljub temu da so dijaki seznanjeni z branjem dramskih del že v osnovni in srednji šoli, še vedno raje berejo romane ipd. Vzrok za to je najverjetneje v tem, da imajo bralci dramskih besedil težave z branjem, oziroma kot avtorica citira Denisa Poniža »da so dramska besedila bralcem pogosto dolgočasna ali pa vsaj strukturno prezapletena in tako marsikomu njihovo branje ne predstavlja nikakršnega užitka, prej določen miselni napor, zaradi katerega se izgublja smisel branja, torej estetski užitek ob branju.«  Kot to prezapletenost dramskih besedil omeni le nekaj težav, in sicer težave bralca ob razbiranju dramskih oseb, njihovih posameznih lastnosti ter medsebojnih povezav in odnosov. Prav tako pa predstavi razloge, ki bralcu otežujejo branje dramskih besedil, ti pa izhajajo predvsem iz notranje strukture, recimo menjavanje dialoga in didaskalij preusmerja bralčevo pozornost in razbija lok zgodbe.

V drugem delu svojega članka pa Pezdirc Bartolova govori o raziskavi, s katero potrdi izhodiščno tezo, da je večina obiskovalcev gledaliških uprizoritev tudi bralcev dramskih besedil, ki pa jih preberejo pred ali po ogledu predstave.

Na koncu svojega članka pa avtorica poda še predloge za šolsko prakso, kjer zapiše da bi s poznavanjem specifičnih značilnosti dramskih besedil lahko povečali zanimanje, uspešnost branja in razvijali strategije branja dramskih besedil. Bartolova je prepričana, da bi imeli dijaki manj težav z dramskimi besedili, če didaktično-metodični pristopi ne bi bili tako podobni obravnavi proznih besedil. Je mnenja, da bi morali dijaki pri branju dramskih besedil v šoli glasno brati, imeti razdeljene vloge, mogoče bi lahko celo uprizorili dramo v razredu ali pa si ogledali uprizoritev v gledališču. Predlaga pa tudi vprašalnik, katerega bi dijaki izpolnili po branju ali po ogledu predstave v gledališču. Vprašalnik naj bi bil sestavljen iz preprostih vprašanj in odgovorov tipa da/ne, obkrožanje, izbiranje med ponujenimi možnostmi, prav tako pa samostojno sestavljanje odgovorov v katerih bi posameznik določeno dejstvo razložil, opisal, utemeljil in pa zapisal svoje vtise. Tak način posamezniku pomaga oblikovati vtise, učitelju pa pomaga, saj na podlagi izpolnjenih vprašalnikov izve kaj učencem povzroča težave pri razumevanju, kaj jim je všeč, na katere elemente niso posebno pozorni itd. Na podlagi teh ugotovitev učitelj lažje vodi diskusijo o drami, saj se dotakne elementov na katere ob branju ali ogledu pedstave učenci niso bili pozorni ali pa so jih celo spregledali. »Z učiteljevo pomočjo opazujejjo avtonomnost in hkrati medsebojno prepletenost dramskega besedila in gledališke uprizoritve, ob tem pa spoznavajo tudi različne mehanizme, ki sodelujejo pri opomenjanju in recepciji dela.« (Pezdirc Bartol 2008: 156.)

»Branje dramskega besedila in spremljanje ene od njegovih realizacij v gledališču tako pripomore k razvijanju kompetentnih bralcev in gledalcev, ki bodo, če uporabimo terminologijo Anne Ubersfeld, usvojili nove strategije »branja gledališča« in si »izostrili oči in ušesa«, spodbudili refleksijo prebranega oz. videnega in s tem posledično povečali svoj »užitek«.« (Pezdirc Bartol 2008: 156.)

Zaključek

Mislim, da bi imeli učenci večji užitek prebirati dramska besedila če bi jih v šolah tako obravnavali, kot je zapisano in predlagano v tem članku, če bi si lahko po branju ogledali tudi uprizoritev drame ter imeli kasneje diskusijo o drami, ter o posameznih elementih prebranega in ogledanega. Seveda ni vsak vešč branja dramskih besedil, vendar s pravim pristopom v šolah bi posamezniki dobili zanimanje in veselje za branje tudi dramskih besedil.

Vir

Mateja Pezdirc Bartol: Specifičnost branja dramskih besedil. Književnost v izobraževanju - cilji, vsebine, metode. Obdobja 25 - Metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2008. 149—157.

Literatura

Marjan Štrancar: Od drame h gledališču v učilnici: didaktično-metodični in dramaturški kažipoti. Ljubljana: DZS, 2000.

Mateja Pezdirc Bartol: Recepcija drame: bralec in gledalec sodobne slovenske dramatike. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004.