Sončni obrat

Sončni obrat je roman slovenskega pisatelja in novinarja Mihe Remca iz leta 1969.

Sončni obrat: Roman
Avtor	Miha Remec
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Založba Obzorja Maribor
Datum izida	1969
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	245
Klasifikacija
COBISS ID	SI-ID : 2505992
UDK	821.163.6

Zgodba

“

Danes je res sončni obrat. Nikoli ni mati pozabila povedati: ob kresi se dan obesi in na kresno noč živali spregovorijo in je treba poiskati praprotno seme – zakaj že praprotno seme? In to noč gorijo plamenčki nad zakladi pa prihajajo škratje na rej po samotnih gozdnih jasah in je sploh neka čudna noč.

”

Matija Rob se znajde v svetu, v katerem ga težijo in obremenjujejo vsakdanje stvari. Njegove nočne more, so bile tako resnične, da jih ni mogel odmisliti. Obremenjevale so ga življenjske stvari, kot zamenjati olje v avtu ter plačati položnice za telefon na pošti. Na te opravke, ga je iz dneva v dan opominjala žena Majda. Tudi ona je bila naveličana zakona in vsakodnevnih opravil. Tako Majda kot tudi Mat (vzdevek, okrajšava za Matija) sta si želela avantur. Nekega večera so s prijateljema Borutom in Vero eksperimentirali in zamenjali partnerje. Mata tudi to ni osrečilo, njegove misli so se vračale nazaj k Ani, njegovi prijateljici iz prejšnjega življenja. Želi se vrniti, ker je bilo življenje z njo lepše. Mat se zjutraj odpravi v službo. Direktor jih pokliče na sestanek in obvesti, da bodo nekaj delavcev odpustili. Matija bi bil skoraj ob službo, če ga ne bi s seznama izbrisal njegov prijatelj iz vojske, ki ima še višji položaj od Matijevega direktorja. Matiji se je odvalil kamen od srca, saj bo še naprej lahko skrbel in preživljal svojo družino. Po službi gre z ženo in njeno prijateljico na kosilo. Ogleduje si natakarice, ki bi jih rad videl gole. Želi si jih, prav tako pa si želi Majde. Po kosilu se odpravi po Carjeviča v vrtec, nato pa ga pelje na kopanje na Soro. Majda je naredila plan za zvečer. Obiskala bosta Vero in Boruta, saj prirejata zabavo ob kresni noči. Vseeno se je bosta udeležila, pa čeprav mu je Majda obljubila, da se bosta to noč raje ljubila, saj peljeta Carjeviča k tašči. Vseeno gresta na zabavo. Matu so misli uhajale k Ani. Želel je pobegniti z njo na otok. Za ta korak se odloči, ko sliši ženo v postelji s prijateljem, on pa je v postelji s prijateljico. Matija zbeži proti morju, iskat Ano. Bližje ko je morju, bolj je vesel in zadovoljen, vendar se mu kar naenkrat na pot postavi pijanec, ki hodi »cikcak« po cesti. Matija se mu izogne, vendar je to zanj usodno, saj zleti ven iz ovinka čez prepad, njegov avto se vname in Matija umre. Našli so ga šele naslednje jutro.

Kritika

Remčev Sončni obrat je čista kritika proizvodnega dela kot popolne človekove negacije in reifikacije.

"V Remčevem romanu Sončni obrat je v veljavi neposrednost: človek direktno govori s sočlovekom, se z njim spopada, ga negira ali priznava; enako direkten odnos ima do reči. Čeprav je eksistencialistično-ideološka struktura tega teksta ravno v tezi, da se danes ljudje ne moremo več medsebojno skladati, živeti v neposrednosti, v ljubezni, s srcem, avtentično, zvesto, da se medsebojno ovirajo, ponižujejo, izdajajo, mučijo, dolgočasijo, se pravi da so drug drugemu predmet nadalje, da je tudi njihov odnos do reči ubogajoč, zasužnjujoč, saj so jim reči reči zagospodovale, se naselile med človeka in človeka, zavzele središčno pozicijo, od koder vladajo in ravnajo človeško usodo, čeprav je torej teza teksta v podajanju izgube neposrednosti, vladavine posrednosti, človekovega postopnega razčlovečenja, pa je slog teksta ravno nasproten: skrajno neposreden, vsi nastopajoči so osebe (subjekti) s profilirano notranjostjo, značaji jasnimi zahtevami, trpljenjem, totaliziranjem; med njimi vlada direktna napetost, živijo drug za drugega in zoper drugega, reči so v njihovi intimni bližini". (Kermauner: 1975, str. 236—274).

"Nikakor se ne splača izgubljati besed o klišejski sestavi fabule, tudi ne o "žurnalističnem" tonu pripovedi, čeprav tako površen jezik zelo redko zasledimo celo v sicer predvsem ideoloških tekstih. Remec je zapisal v knjigo prav vse, kar se ponuja neiznajdljivi in zdolgočaseni asociaciji. Ta mehanizem je uspešen pri tekstih, ki ne gradijo posebnega sveta, vendar je za roman najbrž neprimeren. Tako se brez funkcije pojavljajo v tekstu simboli potrošništva: Candy, Janez Pešec, EKA, AEG, ISTRA APERO, BITTER, Standa...Ti sodobni artikli pa Remcu ne pričarajo grozečega, polaščujočega se sveta, nasprotno, utrujajo in parajo pripovedni lok". (Rupel: 1973, str. 77—78).

Leta 2011 je izšla pesniška zbirka Barbare Simoniti z enakim naslovom, ki pa z Remčevim romanom nima zveze.

Literatura

• Taras Kermauner Zgodba o živi zdajšnjosti: Esej o povojni slovenski prozi. Maribor: Obzorja, 1975. 236-74.
• Dimitrij Rupel: Branje. Maribor: Obzorja, 1973. 77–78.