Slovo

(Ženski svet, let.1, številka 9,1923, str. 202)

Nad mizo, polito z žganjem« je visela zakajena svetilka, ki se je vsakokrat zazibala, kadarkoli je stopil v umazano obpostajno gostilnico nov gost in je potegnil skozi razbito steklo v oknu ali skozi vrata prepih. Vsak novodošlec je postavil svoj kovček natežko na klop in naročil s trudnim glasom za pultom sloneči dremajoči krčmarici:

»Osmino slivovke! Pa hitro, prosim – ker vlak bo vsak čas tu – –«

Na klopi je sedela ženska, zavita v kosmat siv ogrinjač, na katerem se je iz medle svetlobe jasno odražal z glave po hrbtu navzdol viseči dolgi trikot živopisane rute, kakršne nosijo seljanke; na kolenih je počivala ženski velika cula, na culi žuljava dlan levice. Njena levica se je zdajpazdaj zgenila in koščeni prsti so potisnili stekleničico z žganjem proti mladeniču, ki je slonel na stolu nasproti njej in strmel temno skozi okno v noč.

»Pij, Marko! Potem greva, da ne zamudiš vlaka.« »Saj ga še ne bo tako hitro, mati...« »Vsak čas bo tu, pravijo.«

Marko je pil in vstal.

»Poglejte skozi okno, mati: tam, od tiste strani, bo prišel vlak. Pa je še povsod tema – nobene luči ni še od nikoder. Ej, še bova čakala – – .«

Mati pa se ni zazrla skozi okno, samo zavzdihnila je:

»Pa bom spet ostala sama – – .«

In koščeni prsti so se dvignili od mize k nagubanemu čelu, da bi zakrili s svojo senco solze, ki so privrele tedaj starki iz oči na rumenkasta lica.

»Nikar ne jokajte, mati! Pisal vam bom – vsak teden, vsak mesec – in denar vam bom pošiljal – – .«

Obrisala si je z rokavom solzna lica in hotela pogledati veselo.

»Saj ne jokam, Marko. Ampak – kakor da te ne bom nikoli več videla, tako se mi zdi vsakokrat, kadar se odpravljaš od doma.«

Prijel jo je za roko, za tisto njeno blago, žuljavo roko, ki jo je lahko ljubil in je rekel:

»Mati, bodite brez skrbi! Ne grem prvikrat v tujino… in zadnjikrat tudi ne… Kdaj in kje čaka človeka nesreča – tega pa ne ve nihče. Glavno je, da bom vam lahko pomagal, da vam na stara leta ne bo treba stradati.«

Pogled, poln ljubezni, se je odblesknil izpod njenega čela in se razlil po Markovem obrazu. Njeni prsti pa so trepetali v njegovi dlani.

»Vem, Marko. Pa me le nekaj tišči v prsih – – kakor da te mi bodo ugrabili za vselej – – .«

Nemirno se je zganil.

»Ah, mati… ne takih misli! Povrnem se bogat in potem bova živela skupaj – nikoli več se nama ne bo treba ločiti – – .«

Skozi okno je zapihal tedaj močan veter, z vetrom je vsekal v noč oster brlizg – roj rdečih luči se je bližal postaji.

»Vlak!« –

Oba dva, mati in sin, sta naglo vstala in se prestrašeno ozrla drug na drugega. Čutila sta, da si imata še nekaj povedati, nekaj prijaznega, toplega, nekaj prav posebno lepega in iskrenega – za slovo; nekaj, kar bi jima obema olajšalo slovo, nekaj, kar bi potrdilo njuno vero v življenje, srečo, v zopetno veselo snidenje. Hitela sta iz gostilnice, preko poti, preko zarjavelih tračnic, tja, kamor so se z kovčegi v rokah zibali drugi, kjer so iz oken obstalega vlaka radovedni potniki že pomajali svoje glave i med vso potjo sta iskala tiste besede – besede ni bilo, ne od matere, ne od sina.

»Zbogom, mati!« »Zbogom, Marko!«

A to ni bila tista beseda, še senca ne tiste besede. Tista beseda je tičala v srcu, v pogledu, v stisku rok – ni je bilo iz ust.

Obema je bilo hudo. Čutila sta, da sta kakor dva otroka, ki ne znata govoriti. Tiste najlepše, najtoplejše, najprisrčnejše besede, na katere sta mislila ves čas oba in katere sta ves čas oba tako željno pričakovala, da bi jima udušile bridkost slovesa in jima in jima pokazale v daljavi vsaj zarjo novega zmagoslavnega solnca, ni bilo; ni bilo potrdila in zaupanja v življenje, srečo, v zopetno veselo snidenje. S culo na povešenih ramenih se je povzpel po stopnicah navzgor v vagon sin, vlak je zažvižgal in se premaknil – pred vrtečimi se kolesi je ostala mati sama, z upognjeno glavo, s praznimi rokami.

Ostala je sama s svojim krvavečim srcem, z ljubeznijo, ki ne zna govoriti in je hitela vso pot od postaje do doma in doma vso noč do zore.

Ostal je sam nad bobnečim kolesjem, sam s svojo nemo ljubeznijo, tujec med zgneteno gručo popotnikov, tujec sebi in vsem, in njegov obraz, sklonjen nad culo, je bil vso noč do zore kakor razjeden od viharjev iz nevidnih prepadov – –

Analiza

Kosmovo delo Slovo, ki sem ga zaradi zunanje zgradbe in teme opredelila za črtico, govori o ločitvi matere in sina. Sin zato, da bi sebi in materi omogočil boljše življenje, odhaja, ne vemo kam, verjetno v tujino. Črtica se dogaja v umazani obpostajni gostilni. Glavni motiv črtice je zajet že v samem naslovu –torej slovo.

Slovo je za mater in sina težko, bridko in boleče, počutita kot poraženca, kar pisatelj ponazori z njunimi povešenimi rameni, upognjeno glavo, praznimi rokami. Kosem motivu slovesa nasproti postavi motiv ponovnega snidenja, na katerega oba upata. Upanje je v črtici simbolno predstavljeno s soncem, lučjo, zoro.

Sin Marko hoče verjeti v boljšo prihodnost: »Povrnem se bogat in potem bova živela skupaj – nikoli več se nama ne bo treba ločiti – – .«

A njegov temen pogled razodeva, da ni najbolj prepričan v svetlo prihodnost, čeprav hoče mater potolažiti in ji vzbuditi upanje. Mati pa upa, da se njen ljubljeni sin sploh vrne domov. Vendar se v njenem upanju ves čas odraža tudi obup – mati hoče verjeti, da bo ponovno videla svojega sina, vendar pa jo ves čas prežema neka zla slutnja:

»…kakor da te ne bom nikoli več videla, tako se mi zdi vsakokrat, kadar se odpravljaš od doma, /…/ kakor da te mi bodo ugrabili za vselej…«

V opisu materine zunanjosti se pojavljajo simboli starosti, bolezni in smrti – mati je starka, ima rumenkasta lica, koščene prste. Morda ne bo dočakala naslednje sinove vrnitve. Tudi njena zadnja beseda sinu – »Zbogom!« – daje slutiti tako (zaradi govora o ponovnem snidenju bi pričakovali, da bodo poslovilne besede »Nasvidenje!«)

V črtici zelo jasen kontrast posredujejo barve oziroma predvsem nasprotje med lučjo in temo. Motiv luči ima dva različna pomena: prvič – kot že omenjeno, luč predstavlja upanje na boljše življenje.

»Poglejte skozi okno, mati: tam, od tiste strani, bo prišel vlak. Pa je še povsod tema – nobene luči ni še od nikoder. Ej, še bova čakala – – .«

Zadnje Markove besede ponazarjajo, da sam še ni izgubil upanja v boljšo prihodnost, da je pripravljen čakati nanjo. Vendar pa se zdi, da je ta »luč« še zelo oddaljena, da jo bo potrebno še zelo dolgo čakati. Drugič – roj rdečih luči je metonimija za vlak. Tu luč dobi povsem drugačen, skoraj zlovešč pomen. Vlak v resnici seveda nima rdečih luči, vendar pa ga mati in sin doživljata tako, vlak ima zanju nekakšno zlo, demonično vlogo, saj ju bo ločil (tu me Kosmovo delo nekoliko spominja na Župančičevo pesem Z vlakom, kjer Župančič vlak primerja z demonom).

Motiv teme je prisoten že v samem opisu okolja in oseb. Vendar tu ne gre za temo kot popolno odsotnost luči, gre bolj za nekakšno poltemo (zakajena svetilka, medla svetloba). Barve so zamolkle, turobne, temne (siva, rjava), okolje je umazano, razpadajoče (umazana obpostajna gostilna, razbito steklo na oknu, zarjavele tračnice). Izstopata pa dva detajla, ki sta popolnoma kontrastna sicer temnemu okolju, to sta materina živopisana ruta in rdeči roj luči. Zdi se mi, da je pisatelj z živopisano ruto želel poudariti posebno vlogo matere – zaradi nje mati izstopa, je posebna; verjamem, da ima lik matere v črtici poseben pomen (kar je tudi eden od razlogov, zakaj je bilo delo objavljeno v reviji Ženski svet). Z rojem rdečih luči pa je Kosem izpostavil dramatičnost oz. učinek, ki ga povzroči prihod vlaka – rdeča barva sproži dogodke, zgodba doseže vrh, čustva vrhunec – dogajanje se od prihoda vlaka naprej popolnoma osredotoči na notranji svet matere in sina, celo tako zelo, da izgine dvogovor, saj po prihodu vlaka mati in sin svojih čustev ne moreta več izraziti z besedami, sta kakor nema.

Na koncu črtice se pojavi še en motiv, in sicer motiv osamljenosti. Slovo tako v materi kot v sinu pusti občutek bridkosti, poraženosti, nezaupanja v srečo, življenje, zopetno veselo snidenje, in se sprevrže v občutek osamljenosti, pri sinu celo do te mere, da se zdi tudi sam sebi tujec:

»Ostal je sam nad bobnečim kolesjem, sam s svojo nemo ljubeznijo, tujec med zgneteno gručo popotnikov, tujec sebi in vsem…«

Tudi mati podobno doživlja slovo:

»Ostala je sama s svojim krvavečim srcem, z ljubeznijo, ki ne zna govoriti…«

Ponavljanje besed sam, sama in tujec stopnjujejo občutek osamljenosti. Hkrati paralelizmi ustvarjajo ritem (»…Čutila sta, da si imata še nekaj povedati, nekaj prijaznega, toplega, nekaj prav posebno lepega in iskrenega – za slovo; nekaj, kar bi jima obema olajšalo slovo, nekaj, kar bi potrdilo njuno vero v življenje, srečo, v zopetno veselo snidenje.«), besednih zvez (»…in je hitela vso pot od postaje do doma in doma vso noč do zore /…/ in njegov obraz, sklonjen nad culo, je bil vso noč do zore kakor razjeden od viharjev iz nevidnih prepadov.«) S pomočjo zgoraj naštetih sredstev in notranje fokalizacije avtor še bolj poudari notranja občutja in čustva matere in sina ob slovesu. Liriziranost, ritmiziranost in paraleizmi tudi potrjujejo mojo domnevo, da je delo črtica (poleg tega pa me je že sam motiv matere in sina nekoliko spomnil na Cankarja in njegove črtice).

Če povzamem zgoraj naštete motive, se mi zdi, da je ideja črtice najbolj zajeta v besedni zvezi »S trebuhom za kruhom«. Gre torej za problem izseljenstva, ko so ljudje zaradi slabih domačih razmer in želje po boljšem življenju odhajali v tujino, čeprav niso vedeli, kaj jih tam čaka. To izpovedujejo tudi naslednje Markove besede:

»Mati, bodite brez skrbi! Ne grem prvikrat v tujino… in zadnjikrat tudi ne… Kdaj in kje čaka človeka nesreča – tega pa ne ve nihče. Glavno je, da bom vam lahko pomagal, da vam na stara leta ne bo treba stradati.«

Mnogi so, ko so šli v tujino po kruh, morali za seboj pustiti svoje družine. Tudi Marko mora zapustiti svojo mater. Lik nesebične, dobre matere pa je skladen z idejami revije Ženski svet, v kateri je bilo delo objavljeno, tako da kljub temu da je avtor moški, tema črtice prav nič ne izstopa od drugih tem v reviji – v njej se pač odražajo takratne razmere.

O Zvonimirju Kosmu nisem našla nobenih biografskih podatkov, razen njegove (dokaj obsežne) predvojne bibliografije. Zanimivo se mi zdi, da pisatelj glavno osebo velikokrat poimenuje Marko (Zgodba idealista Marka, Markova ljubica, Markove sanje, Gospod Marko pripoveduje) – seveda zaradi nepoznavanja pisateljeve biografije temu ne morem pripisati nobenega večjega pomena V naslovih njegovih del se pogosto pojavljajo tudi morski motivi (nekaj naslovov: Albatros, Dalmacija, Zlata riba, Igra na morju, Drama na morju, Otroci morja, Ofelija na morju). Na podlagi morskih motivov, ki jih je pisatelj tako rad ubesedil in pa slike ženske z Dalmacije, ki je bila objavljena zraven Kosmove črtice, domnevam, da je bil Kosem močno povezan z morjem, morda je celo prihajal iz Dalmacije.Vendar pa naj to ostane zgolj domneva, saj brez Kosmove biografije tega ni mogoče potrditi.