Slovenska esejistika v presečišču biografskih in avtobiografskih vidikov

Povzetek članka

Miran Štuhec v članku z naslovom Slovenska esejistika v presečišču biografskih in avtobiografskih vidikov, piše o tem kako se je slovenska esejistika lotevala biografskih in avtobiografskih tem, ter da se je zadnjih pet desetletij posvetila slednjim. Avtor članek razdeli na štiri poglavitne teme, katerim se slovenska esejistika najbolj posveča. Prva tema vsebinsko-žanrsko opredeli termina biografije in avtobiografije, ter predstavi pojem skrite prikritosti-pomeni, pomeni da se za esejistovo zgodbo vedno skriva njegova lastna izkušnja,če se tega zaveda ali pa ne. V drugi temi nam predstavi slovenske esejiste, ki (ne)posredno pišejo o lastni ustvarjalni poti-pesniški, režiserski, kritični itd. za primer navede Cankarjev esej Bela krizantema. Tretjič nam predstavi posamezne osebe, katerim se je slovenska esejistika ob problemih slovstva, jezika in narodnosti najbolj posvečala, npr. Marjan Rožanc in njegov esej Janez Polda. V zadnji točki pove, da je začetna slovenska esejistika svoje diskurze temeljila na biografskih in avtobiografskih osnovah, trdi da je šlo za zelo pomembno področje, zato poda tudi več razlogov, ki jih utemelji.

Ključni pojmi

Pojmi, ki so ključni za razumevanje članka:

– biografija: opis življenja nekoga drugega

– avtobiografija: lastni življenjepis, opis lastnega življenja

- esej: krajša znanstvena ali leposlovna razprava v splošno umljivi obliki

- diskurz: pogovor, daljši razgovor

- evokacija: obujanje, oživljanje spomina na kaj

Analiza članka

V obravnavanem članku si je avtor zastavil več ključnih vprašanj, na katera želi odgovoriti. Eno izmed glavnih tem, ki ga zanima je, zakaj je interes pri ustvarjanju esejev zadnjih nekaj desetletij usmerjen k biografiji in ne toliko k avtobiografiji. Prvi odgovor ki sledi je naslednji: kljub temu, da imata biografija in avtobiografija veliko skupnih točk,spada slednja pod specifično področje in pri njej je zastavljen avtorjev glas. Če navedemo še drugi odgovor na zastevljeno vprašanje: avtobiografičnost naj bi bila v določenih primerih celo zapovedana.

Štuhec nam tudi predstavi eseje, ki se avtobiografičnosti približujejo tako, da neposredno pišejo o lastni ustvarjalni poti. Kot odgovor na zastavljeno problematiko poda primer Cankarjeve Bele Krizanteme, ki predstavlja model, kateri prek obravnavanja različnih tem v bistvu kaže globoke avtobiografične poteze. Leta 1909 je imel Ivan Cankar mnogo težav: Liberalni kritiki so odklanjali njegova dela, češ da pisateljsko propada in da njegov talent peša, klerikalci so preprečili uprizoritev njegove drame Hlapci, nikakor pa mu tudi ni uspelo urediti osebnega življenja z nevesto Štefko. Kot odgovor na vse to dogajanje je nastalo delo Bela krizantema, kjer je osrednja zgodba o pitonu, ki se v cirkusu ovije okoli krotilke. Gre za prispodono, kako maščani uničijo umetnika. Druga zgodba govori o beli krizantemi, ta se je znašla v gumbnici bogataša, ki je propadel, a še zmeraj nosi na suknji čudovit cvet. To je prispodoba za umetnost, ki naj bi bila prispodoba za umiranje, kot cvet bele krizanteme na ponošeni suknji bankrotiranega meščana. Gre torej za Cankarjevo delo, ki služi kot nekakšna osnovna formula za avtobiografičen esej, saj so v delu vzporednice z resničnim življenjem več kot očitne.

Predstavljeni so nam še drugi eseji, ki jih Štuhec natančneje obrazloži, ti eseji so: Spomini na Ferda Kozaka Tarasa Kermaunerja, Meditacija za umrlim Janka Kosa, Stvar Jožeta Pučnika in Uporni človek Draga Jančarja, Modrec Anton Trstenjak Toneta Pavčka in Demon Iva Daneva ter Janez Polda Marjana Rožanca.

Avtorja zanima tudi, kakšen je pravzaprav namen esejev, ki so delo posameznih, večinoma znanih avtorjev. Odgovor je sledeč: šlo naj bi za spoštovanje, morda celo dolg do posameznih osebnosti in za evokacijo nekaterih osebnostnih potez in značajskih lastnosti.

Če se osredotočimo na samo področje, katerega avtor raziskuje, bi lahko rekli da gre za problem žanra, saj avtorja zanima predvsem pojavljanje biografičnosti oz. avtobiografičnosti v esejih. Veliko pozornosti nameni Štuhec samemu eseju, poda več definicij le tega in skuša ugotoviti njegovo nagnjenost k biografiji oz. avtobiografiji. V tem članku lahko vidimo, da gre za literarno teorijo, saj se ubadamo z vprašanji kaj literatura sploh je, kakšne so njene oblike in kako je napisana.

Zaključek

Poznamo eseje, ki vključujejo različne elemente avtobiografskih ali biografskih avtorjevih pogledov. Avtor obravnavanega članka trdi, da so v zadnjih letih bolj prisotni predvsem elementi slednjega, vendar se ne opredeli do nobenega vidika. Štuhec zgolj poda različne primere in pusti bralcu odprto pot, predstavi mu razlike, primere, elemente obeh vidikov in pusti bralcu da se sam pouči o razlikovanju in favoriziranju enega izmed njih.

Vir

Miran Štuhec: Slovenska esejistika v presečišču biografskih in avtobiografskih vidikov. Jezik in slovstvo LII/3-4(2008). 89-100.

Literatura

Ivan Cankar: Bela krizantema. Ljubljana: L. Schwentner, 1910.

Rožanc Marjan: Demon Iva Daneva. Maribor: Obzorja, 1967.